Komunistična partija (KP) Slovenije in priprave na revolucijo

K
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Po 1. svetovni vojni se je delavska Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) povezala s hrvaškimi in srbskimi socialisti v Socialistično stranko Jugoslavije. Leta 1920 se je od nje odcepilo revolucionarno krilo, ki se je kmalu zatem preimenovalo v KP Jugoslavije. Slovenski komunisti so se razglasili za sestavni del KPJ in napovedali oster revolucionarni boj ter izrekli podporo tretji delavski internacionali. Izkoristili so težke socialne in družbene razmere po prvi svetovni vojni in takoj pričeli z agitacijo med delavci. Med aprilsko stavko železničarjev 1920 so organizirali protestne shode, poškodovali železniško progo, zbirali orožje, postavljali barikade in izzvali krvavi dogodek na Zaloški cesti (stavka železničarjev). Na volitvah novembra 1920 so v Sloveniji dobili dobrih 10 % glasov, v beograjski skupščini pa z dobrimi 12 % postali tretja najmočnejša politična skupina. Po poskusu atentata na regenta Aleksandra in uboju notranjega ministra Draškovića je vlada komunističnim poslancem odvzela mandate in z Zakonom o zaščiti države stranko prepovedala. Slovenski komunisti so se umaknili v ilegalo in v naslednjih letih menjavali imena, programe in taktiko ter se kalili v frakcijskih bojih. Organizirati so začeli tudi oborožene oddelke, primerljive fašističnim črnosrajčnikom in nacističnim rjavosrajčnikom. Ti slabše oboroženi oddelki so imeli največ članov v rudarskih revirjih, kjer je poleti 1924 prišlo do novega poskusa revolucije in hudega spopada med komunisti in Orjuno, ki je terjal veliko smrtnih žrtev. Njihova dejavnost se je okrepila po uvedbi kraljeve diktature, ko so pozvali k oboroženemu uporu in organizirali proteste, v Mariboru pa so celo skušali izvesti vojaški udar. Oblast je odgovorila z odločnimi ukrepi in razbila velik del partijske organizacije. Mnogi izmed članov so pobegnili v tujino, številni med njimi v Sovjetsko zvezo.
Tam so se kot funkcionarji Kominterne ali pa kot predavatelji in slušatelji na Mednarodni leninski šoli in na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda izpopolnili v revolucionarni taktiki. Med njimi so bili: France Klopčič, Dragotin Gustinčič, Prežihov Voranc, Aleš Bebler, Miha Marinko, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Kopinić, Ivan Maček … Poslušali so različna predavanja, zlasti o marksizmu, partijski zgodovini, zgodovini Kominterne, delavskem gibanju … Poleg teoretičnega so si pridobili tudi praktično znanje s področja gverilskega bojevanja. Vseskozi med študijem so bili pod natančnim nadzorom Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD), čigar ovaduško mrežo so razpeli tudi med študente. Med agenti, ki so bdeli nad funkcionarji Kominterne, je bil tudi Josip Broz Tito, ki je poleg opravljanja predavateljskega dela pisal tudi karakteristike za kadrovski oddelek Kominterne. Njegova negativna poročila o generalnem sekretarju KPJ Milanu Gorkiću so vplivala na odpoklic in likvidacijo Gorkića v Moskvi leta 1937. KPJ je bila takrat povsem v razsulu, kar je okrepilo zahteve nekaterih slovenskih komunistov po krepitvi nacionalne KP. Da bi pomiril njihovo nezadovoljstvo, je Kardelj aprila 1937 sklical sestanek na Čebinah, kjer so izpostavili pomen antifašizma in ljudskih front; kasneje so ta sicer slabo pripravljen sestanek poimenovali ustanovni sestanek KPS in mu s tem pripisali večji pomen.
Na predvečer drude svetovne vojne v Jugoslaviji je Tito izločil še zadnje partijske konkurente in 19. oktobra 1940 v predmestju Zagreba organiziral »svatbo«, kot so tajno imenovali njegovo inavguracijo na mesto generalnega sekretarja Centralnega komiteja KPJ. Ob prevzemu položaja generalnega sekretarja je pozval k radikalnemu revolucionarnemu boju. Glede boja zoper morebitno tujo agresijo pa je Kardelj poudaril, da bodo komunisti sodelovali le v primeru možnosti revolucije in če bo to v interesu Sovjetske zveze.

Avtor Urednik