Komunistična delovna taborišča v Sloveniji

K

Komunistična delovna taborišča so v Sloveniji obstajala v obdobju 1945–1951. V njih so bili zaprti tisti, ki jih je komunistična oblast imela za svoje dejanske in potencialne nasprotnike. Z množičnim zapiranjem svojih nasprotnikov v delovna taborišča si je komunistična oblast hotela zagotoviti dovolj suženjske delovne sile, ki jo je potrebovala za izgradnjo nekaterih industrijskih in energetskih objektov, ki jih je načrtovala v prvi gospodarski petletki. Najprej so bila ustanovljena kazenska taborišča, v katerih so obsojenci prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Kot prvo je bilo že maja 1945 ustanovljeno Kazensko taborišče Kočevje, avgusta 1945 pa še kazenska taborišča Teharje, Studenci in Bresternica. V njih je kazen prisilnega dela prestajalo skupaj 6.516 zapornikov. Januarja 1946 so bila vsa štiri kazenska taborišča ukinjena, namesto njih pa so ustanovili zavode za prisilno delo Kočevje, Teharje, Bresternica in Studenci. Že istega leta so bili vsi zavodi za prisilno delo ukinjeni, zapornike pa so iz njih premestili v kazensko-poboljševalne zavode (KPZ). Leta 1949 so v Sloveniji ustanovili nova delovna taborišča, imenovana delovne skupine. Najprej so vanje pošiljali obsojence na poboljševalno delo, nato pa tiste, ki so jim upravni organi izrekli prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela. Največja tovrstna delovna taborišča za moške so bila ustanovljena v Strnišču pri Ptuju (za gradnjo tovarne glinice in aluminija), v Ljubljani (za gradnjo tovarne Litostroj-Titovi zavodi), v Medvodah (za gradnjo elektrarne na Savi) in na gradbišču hidroelektrarne Moste-Žirovnica. Za ženske je bila delovna skupina (taborišče) za družbeno koristno delo ustanovljena v Verdrengu (Ferdrenku) na Kočevskem, od koder so jo pozno jeseni 1949 prestavili na grad v Škofji Loki, od tam pa naslednje leto v Rajhenburg (sedanjo Brestanico). Na prestajanje kazni poboljševalnega dela so sodišča in upravni organi leta 1949 poslali 2.709 moških in 389 ženk, leta 1950 pa 2.610 moških in 658 žensk. Na prestajanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela pa so upravni organi (komisije za prekrške) leta 1949 poslali 1.900 oseb, leta 1950 pa samo še 80. Delovna taborišča so bila ukinjena leta 1951, ko je bila sprejeta nova kazenska zakonodaja, ki kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela ni več poznala.

Avtor Urednik