Domobranska prisega

Prisega je slovesna obljuba, da bo kdo drugemu ali za drugega nekaj storil, dopustil ali trpel. Gre za enostranski pravni posel, za enostransko izjavo volje v korist drugega brez nasprotne obveznosti. Zato je svoboda in prostovoljnost izjave podvržena najstrožjim merilom, ko gre za presojo pravne veljavnosti prisege.
Prisego je treba razumeti tako, kakor jo je razumel tisti, ki se je z njo obremenil. Brez pomena je, kako jo razume oni, v katerega korist je dana, ali kako jo razumejo drugi. Če pa je o vsebini prisege dvom, je treba upoštevati tisto razlago, ki izjavitelja najmanj obremenjuje, ki mu nalaga najmanjšo obveznost.
Množična prisega urejenih vojaških enot in prostovoljnost sta nasprotna pojma. Tudi domobranci na prisego niso prišli prostovoljno, ampak po vojaškem ukazu kot vojaška enota. Na povelje so dvignili roke in po diktatu so izgovarjali besedilo prisege. Povelje je domobransko vodstvo dalo na zahtevo in grožnjo Nemcev. Takšna, večkratno ukazana prisega nima pravne veljave niti za posameznika niti za vojaško enoto.
Domobranska prisega tudi vsebinsko ni bila veljavna, ker ni bila dana določeni osebi, ampak “svojim nadrejenim”, to je nedoločenemu številu neimenovanih oseb. Ni bila usmerjena proti partizanom in osvobodilnemu boju, ampak izrecno le “proti komunizmu in njegovim zaveznikom”. “Zavezniki” so po tedanji terminologiji bili zlasti krščanski socialisti, levi del sokolov in skupina slovenskih kulturnikov. Zahodni zavezniki Francija, Anglija in Združene države Amerike niso bili zavezniki komunistov, ampak države Jugoslavije, katere komunisti niso priznavali.
Prisegel je zlasti del domobranskih posadk iz Ljubljane in bližnje okolice, nihče pa od Gorenjskih domobrancev in Primorske varnostne straže. Prisegli tudi niso domobranski častniki, ker jih je že vezala prisega Jugoslaviji.

Domobranska prisega ni prisega zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Je le obljuba skupnega boja proti komunističnemu nasilju v Sloveniji. Ne za Nemčijo in njene vojaške ali politične cilje, ampak le za “slovensko domovino”. Po določbi Haaških vojnih konvencij iz leta 1907 gre za pravno dovoljeno izjavo lojalnosti do okupatorske sile, ki je dala orožje. Z nastankom Slovenske narodne vojske 3. maja 1945 je izjava lojalnosti prenehala veljati.

Izjava, da se bodo “bojevali v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije”, jasno pove, da domobranci niso del nemške oborožene sile, ampak samostojna domača, tj. slovenska oborožena enota. Določno pove, da gre za dve različni oboroženi sili pod dvema različnima poveljnikoma.