Domobranci

D

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob ustanovitvi operativne cone Jadransko primorje, ki je obsegala tudi Ljubljansko pokrajino, so Nemci območje vojaško prenovili in ustanovili nove pomožne policijske enote. Obenem je slovenski protirevolucionarni tabor po porazu vaških straž za ustavitev revolucionarnega nasilja sklenil osnovati vojsko, ki se bo borila proti partizanom in uveljavitvi komunizma. Z ustanovitvijo take formacije se je protirevolucionarni tabor tudi ognil mobilizaciji slovenskih fantov v nemško vojsko, kot se je to že zgodilo na Štajerskem in Gorenjskem. 24. septembra je bilo tako ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Jedro so tvorile enote vaških straž z novomeškega območja, slovenski četniki in prostovoljci iz Ljubljane.

Znak Slovenskega Domobranstva (vir: Wikipedia)

Domobranska zastava je bila slovenska trobojnica z orlom dežele Kranjske. Vodilo jih je geslo: »Za Boga, narod in domovino«. Pripadniki enot so na levem rokavu nad komolcem nosili grb modrega orla dežele Kranjske, ki je bil na beli podlagi. Na čeladi so imeli naslikan ščit v barvah slovenske trobojnice, na lahkem pokrivalu pa so nosili kokardo z orlom na trobojnici. Kasneje je protirevolucionarni tabor ustanovili še Gorenjsko samozaščito in na Primorskem Slovenski narodni varnostni zbor.

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali polkovnik Franc Krener, podpolkovnik Milko Vizjak, podpolkovnik Ernest Peterlin in kapetan Ladislav Lah. Za poveljnika se je razglasil general nekdanje jugoslovanske vojske Leon Rupnik, ki pa so ga nemške oblasti odstavile, septembra 1944 pa so mu podelile naziv generalni inšpektor Slovenskega domobranstva. Leta 1945 se je po neuspelem poskusu prevzema poveljstva umaknil.

Vojaška taktika enot Slovenskega domobranstva je bila prednostno defenzivno usmerjena v varovanje krajev in postojank. Za ofenzivo so bili namenjeni udarni bataljoni, sprva poimenovani po smereh neba, nato številčno kot udarni bataljoni. Njihovo število se je s preimenovanji in prestrukturiranji gibalo med 4 in 6. Vidnejša in sposobnejša domobranska poveljnika sta bila Dušan Meničanin, poveljnik bataljona Ovest in 4. udarnega bataljona ter Vuk Rupnik, major, poveljnik  2. udarnega bataljona. Akcije udarnih bataljonov so se velikokrat končale z uspehom, medtem ko so statične postojanke večkrat utrpele hujše izgube.

Na višku dejavnosti je poleti 1944 Slovensko domobranstvo štelo 13.500 pripadnikov, Gorenjska samozaščita 2500, Slovenski narodni varnostni zbor pa slabih 2000.

Z napredovanjem sovjetske rdeče armade in slabljenjem moči Nemčije, predvsem pa z zavezniškim izkrcanjem v Normandiji in ne v Dalmaciji, kjer bi domobranci lažje prestopili na njihovo stran, enotam ni preostalo drugega, kot da so se začele z enako mislečimi civilisti umikati proti severu. Po preboju partizanske zapore pri Borovljah so jih razorožili Angleži in jih nastanili v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju. Od tam so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, skupaj s civilisti izročili partizanom in jih odpeljali v Šentvid, Teharje in Škofjo Loko. S kamioni so jih nato prepeljali na morišča v Kočevskem rogu, v okolico Teharij in v okoliške gozdove Škofje Loke. Pobili so okrog 11.600 vrnjenih domobrancev, med njimi tudi nekaj civilistov. Pred pobojem so jih večinoma, še posebej na Štajerskem, dolgo mučili. Vrnitev in poboj 2000 civilistov z Vetrinjskega polja je v dogovoru s feldmaršalom Alexandrom uspel preprečiti primarij dr. Valentin Meršol.

Literatura

  • Kladnik, Tomaž: Slovenska partizanska in domobranska vojska. Ljubljana, 2006.
  • Košutnak, Ivan: Resnica o domobranstvu, Ljubljana, 2001.
  • Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo: 1943-1945. Ljubljana, 2003
  • Nose, Aleš: Domobranci zdravo – Bog daj. Ljubljana, 2008.
Avtor Urednik