Pod Krenom, nedelja 4. julij 2010

Preden bom za 21. spominsko slovesnost na Kočevskem rogu v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo, mi dovolite, da vse pozdravim. Najprej ugledne goste, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj za tem pa, samo zato na drugem mestu, ker se ne morem k vsem obrniti hkrati, tudi vse odlične predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski Rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno prišli, ker ste tako hoteli in tisti, ki ste tako hoteli, zahvaljeni za to. In, na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni tukaj več. Bog jim daj dobro za dolgoletno zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.