Zaveza št. 25 PDF Natisni E-pošta
Sreda, 15 Junij 2011 14:45
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni — Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza, Ljubljana 2011

Table of contents

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1.

1.1.1.

Mogoče je prav, da spet enkrat povemo, zakaj Zaveza domala že od začetka svojega izhajanja vsakič seznani bralce s svojimi pogledi na kulturnopolitične dogodke aktualnega časa. Da se ravno kulturnopolitični dogodki vedno znajdejo v polju njene pozornosti, je razumljivo iz vloge, ki jo Zaveza kot glasilo Nove Slovenske zaveze želi in mora opravljati. Nekoliko se je že od začetka vedelo – čas pa je to védenje potrdil, poglobil in izostril – da NSZ tega, kar čuti, da je, in zaradi česar je bila ustanovljena, ne bo mogla uresničiti v zadovoljivi meri, če se razmere v kulturi in politiki ne bodo uravnovesile v stanje, ki mu bo v luči osnovnih človeških gledanj mogoče priznati normalnost. Če se strinjamo s tem, da normalnost v bistvu izhaja iz osnovne medčloveške uravnoteženosti, ki jo vedno znova vzpostavlja nujnost človeškega soobstajanja, potem moramo reči še to, da ji trdnost in trajnost podeljujejo na eni strani norme nepotvorjenega okusa, na drugi pa razumnost, ki v vse vnaša splošno priznano mero in red. Prav zato nam normalnost pomeni izmerjenost na vse strani.

Ta izmerjenost ustvarja pogoje za osnovno človeško pravičnost. Toliko razuma je v ljudeh vedno, da jih pravičnost pomirja, ker jo imajo za znamenje smiselnosti sveta. Tudi če je pomanjkanje, tudi če so ujme, tudi če so nadloge – vse to ljudi ne bega tako zelo kot kričeča in žaljiva odsotnost pravičnosti. Tudi če ima kdo več kot drugi, da si tega le ni pridobil z lažjo, goljufijo in nasiljem, pa se ljudje ne čutijo prizadeti in ranjeni v osnovnem zaupanju do sveta. Če pa se v javnosti šopiri nesramna moč in ljudje že vnaprej vedo, da pred njo nič ne pomeni ne dobra ne razumna ne premišljena beseda, tudi tedaj ne, če za njo stojijo trdna, nesporna in vsem znana dejstva, tedaj se v ljudeh naselita ali vdaja in obup, ali pa nervoza, ki je samo strah drži pred neodgovornimi dejanji. Pravičnost je najtrdnejša vez skupnosti in eno od najbolj zanesljivih jamstev prihodnosti. Njena prednost je tudi ta, da ni v celoti odvisna od proračuna – čeprav je odvisna tudi od proračuna – ampak jo zagotavlja nekaj mnogo cenejšega: dobra volja ali, bolje, ljudje dobre volje. To pa so ljudje, ki so sposobni, kot pravi Vaclav Havel v nekem govoru, da se dvignejo nad svoje posebne interese in interese svoje skupine. S tem ne mislimo samo na materialne interese in interese družbene moči, ampak tudi na stvari, ki zadevajo integriteto posameznika in celih skupin.

Včasih ogroža ali celo ukinja pravičnost kako stanje, ki je vezano na preteklost, na primer neporavnane krivice ali nepriznani in mutasti zločini. Tako stanje lahko obstaja zato, ker je občutljivost posameznikov in skupnosti bistveno otopela – ker ni nikogar, ki bi znal ali bi si upal pokazati na kaj, kar bi, če bi stopilo pred ljudi z vso velikostjo, dobilo podobo, spričo katere ne bi bilo mogoče več normalno obstajati. Naj navedemo enega od takih primerov. Med ljudmi se širi glas – država kot v toliko drugih primerih o tem ne ve ničesar – da leži okoli Celja, v njegovi bližnji in širši okolici, okoli trideset do štirideset tisoč ljudi, ki so jih maja in junija leta 1945 tam množično pomorili in potem za silo zagrebli.

Če je to res – pravzaprav bi morali reči, ker je to res – potem smemo reči tudi, da je Celje oblegano mesto: da v jarkih okoli mesta leži vojska, ki sicer nič ne more, a je vendar še vedno vojska in v nekem posebnem pomenu vendarle nevarna. Nihče je namreč še ni pokopal, ampak so jo samo zagrebli, kar jo na skrivnostni način dela še živo. Zato smo rekli, da dobi človek, če pomisli na to, predstavo Celja kot obleganega mesta. In vendar iz tega mesta še ni prišlo pismo – tu se človek spomni na pesniško zbirko poljskega pesnika Zbignieva Herberta Pisma iz obleganega mesta –, ki bi nujno zahtevalo, da se spričo tega stanja nekaj ukrene. V tem pismu bi lahko stalo – se pravi, če bi kateri od meščanov bil iz take snovi, da bi začutil, da ga na vsak način mora napisati – naj, še preden se za pomorjene zgradi posebno pokopališče, celjski opat oznani spravno ali spokorno procesijo, s katero bi mesto priznalo, da se je pred njegovimi vrati zgodilo nekaj, kar se nikakor ne bi bilo smelo: da se je tam zgodil nepopisno velik zločin. Nihče seveda ne more reči, da je na Celju kakršnakoli krivda v običajnem, pravnem ali moralnem pomenu besede, a nihče tudi ne more zanikati, da mesto ni bilo vpleteno. Vpleteno je bilo brez krivde, kot grški tragiški junak, a vendar ne more reči, da je brez odgovornosti.

Govorimo o pravičnosti, ki ni, kakor smo videli, samo stvar, ki zadeva ljudi, ampak je nekaj širšega in zadeva svet v celoti. Če se v Celju nič od tega, kar smo tu predlagali, ne bo zgodilo, ne bodo zato nastopile kake dramatične in spektakularne posledice. A je tu nekaj izostalo: izostali bodo sadovi, ki bi jih to visoko duhovno dejanje prineslo. Možna je namreč trditev, da bi besede, ki bi se pri tisti procesiji izrekle, molitve, ki bi se zmolile, obredi, ki bi se opravili, da bi misel, ki bi nad vsem bila, bila takšna, da bi je nobena stvar, ki danes gre pod imenom umetnosti, po intenzivnosti ne dosegala. Ljudje, ki bi se te procesije udeležili, bi od nje prinesli »usmiljenje in strah«, kakor davno nekoč; prinesli pa bi tudi dušo, v katero bi bila stopila sprava in poravnava. Pravičnost dejanja, pri katerem bi bili, bi jih osvobodila.

Figure 1. Stara mlinska idila Mirko Kambič

To, kar smo tu previdno predlagali, se v Celju skoraj gotovo ne bo zgodilo. Mogoče bo kdo celo rekel, da je takšna zamisel lahko prišla samo iz popolnega nerazumevanja časa. To je zato, ker smo vsi postali odvisni od mode kot od določujoče sestavine časa. Ne upamo se biti izvirni in resnični; ne upamo se na stvari pogledati tako, da bi se nam odkrile „v svežosti prvega jutra“.

Toda za NSZ je prav to važno. Stvari, ki jih ima na skrbi, bodo stopile v nacionalni kulturni in politični program samo tedaj, če jih bodo ljudje zagledali v njihovi izvorni in resnični vrednosti. Zato se tako zelo in tako neprestano sprašujemo o tem, kakšno je naše kulturno okolje. Osrednje vprašanje se glasi: Kako resnično je to okolje? Le če bo resnično, le če vladavina videza ne bo ovirala poti do resničnosti, če tedaj se bo to okolje začelo zavedati sebe. Zato je politika, ki jo NSZ zavestno sprejema, politika resničnosti. Mi smo ljudje, ki imajo tako zgodovino in se borijo za takšne stvari, da jim resničnost samo koristi. Tudi resničnost o nas samih. Gotovo podoba, ki se bo tako izrisala, ne bo vedno laskava. Toda ko se bo megla začela umikati, ko bodo začeli izstopati bistveni momenti naše preteklosti, ko se bo pokazala njena osnovna struktura, ko bo vse identificirano: scenarij, igralci in kulise, tedaj se bo tudi razločno videlo, da smo igrali igro, ki smo jo edino mogli in morali. Zato NSZ misli, da je za njeno stvar resničnost najboljša politika.

To je eden od razlogov, da sile komunističnega nasledstva Novi Slovenski zavezi dodeljujejo posebno mesto. Bistveno je to, da je to mesto zunaj javnega prostora. Postkomunistične sile dosegajo z vzvodi, ki imajo vpliv na vsa relevantna družbena področja, skoraj hermetično zaprtost javnega prostora za NSZ in njeno delovanje. Kdor bi opazoval slovenski javni prostor, bi kmalu moral ugotoviti, da NSZ ni. Kako je s to stvarjo?

Vse se nazadnje izteče v spoznanje, da ima NSZ v sebi nekaj, kar jo postavlja na ključno mesto v politični sedanjosti. To gotovo ni njena velikost ali kaka druga zunanja stvar. Ključna vloga NSZ je v tem, da je neko znamenje, da nekaj pomeni. Da je kaka stvar namreč znamenje in da nekaj pomeni ni vezano na moč in velikost. Kaj pa bi utegnilo biti tisto, kar NSZ pomeni – po tem kar je, pa tudi po tem, kar zavestno hoče biti? Njen pomen izhaja iz tega, da je NSZ danes edina sila v celotnem slovenskem prostoru, domačem in tujem, ki – spet iz sebe, iz tega kar je, pa tudi iz svojega najglobljega uvida – vztraja v središčni točki slovenske resničnosti. V to središče sicer kažejo vsa dogajanja na duhovni, kulturni in politični periferiji: vsa dogajanja so obrnjena v to središče, le da ga nikoli ne samo ne dosežejo, ampak se mu niti toliko ne približajo, da bi jim bila dana možnost, da ga v resnici zagledajo. Na tej logični in naravni poti so ta gibanja, že dolgo preden dosežejo cilj, zaustavljena: zaustavi jih ali lastni strah pred odkritjem resnice ali pa klic tajnih sil, ki imajo nad njimi že od nekdaj oblast. Toda slutnja, da to središče obstaja in da si brez njega končno ni mogoče ničesar razložiti, vseeno obstaja. In prav ta slutnja nečesa resničnega in zatajenega vnaša v družbeno življenje nevrozo in napadalnost.

A to sedaj ni tako pomembno, kot je pomembno vprašanje, kaj je s tistim središčem, ki notranje nosi in določa NSZ. Mogoče bi ga bilo zgostiti v štiri stavke – v tri trditve in eno zahtevo. Trditve se glasijo: prvič, v Sloveniji je bila državljanska vojna; drugič, državljanska vojna je bila neposredna posledica komunistične revolucije; tretjič, državljanska vojna še vedno traja. Zahteva se glasi: državljansko vojno je treba končati, ker država ne more obstajati, če so njeni državljani v permanentnem vojnem stanju.

Sile komunističnega nasledstva imajo tudi svoje središče, s katerim jih veže samoohranitveni instinkt, čeprav to središče v nekem pomembnem smislu paradoskno sploh ne obstaja. Ne obstaja zato, ker ni nobene resnične dejanskosti, sredi katere bi se lahko vzpostavilo in je zato zgolj ideološka samoohraniteljska fikcija. Ni nič drugega kot zanikanje središča, na katerem se utemeljuje NSZ. Besedilo tega ideologema se glasi: ni bilo državljanske vojne; ni bilo komunistične revolucije; nobenega spora, ki bi imel razsežnosti državljanske vojne, ni trenutno v Sloveniji; zahteva po končanju državljanske vojne je torej brezpredmetna. Prehod iz enega sistema v drug je mogoče na način kontinuitete. Če ta stavek prevedemo v odprto besedilo, dobimo naslednjo trditev: ne obstaja nobeno dejstvo in noben argument, ki bi branil, da vodilne sile nekdanjega represivnega totalitarnega sveta ne bi ostale tudi vodilne sile novega. Kontinuiteta pomeni namreč kontinuiteta oblasti. A vendar in kljub vsemu: kot pravi neka oseba v romanu Leopard sicilskega pisatelja Lampeduse: »Če naj se nič ne spremeni, se mora marsikaj spremeniti.« Predvideli so torej določena prilagoditvena opravila in določen prilagoditveni čas. Uspeh je bil kljub vsemu presenetljiv – »kljub vsemu« pomeni kljub temu, da upoštevamo neavtonomnost političnega človeka, na katerem so ga zgradili. To je tisti uspeh, na katerega ironično mislijo, kadar govorijo o »zgodbi o uspehu«. Spremenili so vse razen svoje duše. In v tem, vidite, je problem.

Figure 2. Slikovita obnova Mirko Kambič

Tehnika drugega »prevzema oblasti« novim silam dovoljuje – deloma tudi ukazuje – razne koncesije, v zadnji analizi vse, razen tistih, ki zadevajo teze, na katerih vztraja NSZ. Zato NSZ ni v javnosti. Ko pravimo »javnost«, mislimo na tisto javnost, ki jo vzpostavljajo mediji in ki je edina relevantna javnost – »nadomestna realnost«, kot ji nekateri pravijo. Pri tem moramo pomisliti, koga vse – dostikrat s stisnjenimi zobmi – v to javnost od časa do časa le pripustijo: če je treba, je to Cerkev, so katoliške založbe, so to umetniki iz emigracije, včasih se tu znajde celo domobranski častnik iz Argentine ali Amerike. Nove Slovenske zaveze ne boste našli – še imena ne. Zdi se, da vodilne sile kontinuitete zelo dobro vedo, zakaj to delajo. Če bi NSZ dobila možnost javne besede, bi ne glede na njene predstavitvene sposobnosti, dobile pravico javnosti tudi njene teze. Postale bi predmet političnega, kulturnega in znanstvenega govora. Začela bi delovati njihova logika, vzporedno bi se večal njihov prostor, njihova masa in njihova moč. Nemogoče je, da ljudje ne bi opazili zvena resničnosti, ki bi iz tega prostora in govora prihajal. Hkrati pa bi bila pozicija kontinuitete izpostavljena kritiki, ki bi prej ali slej začela načenjati osnove njenega dvomljivega samoutemeljevanja. Nastala bi velika nevarnost, da se te osnove izkažejo za to, kar so. Vsi se še spominjamo, kako smo morali sočustvovati z dr. Slavkom Gabrom, ko se je na slovesnosti ob Dnevu upora v Cankarjevem domu mučil s slovensko zgodovino. In pri tem ne smemo pozabiti, da si je lahko sam postavljal in prirejal protistavke. Na tem ozadju tudi mnogo bolje razumemo stavek, ki ga je na povolilnem kongresu ZLSD povedal njen poslavljajoči se predsednik mag. Janez Kocijančič: »Tisti trenutek, ko bi Združena lista pozabila, da je njen temelj etika narodnoosvobodilnega boja in slovenskega partizanstva, po mojem stranka ne bi imela nobene etike več.« Če komunisti govorijo o »etiki«, potem je na mestu nekaj semantične opreznosti. V navedenem stavku bi kazalo besedo »etika« prvič razumeti kot »mitologija«, drugič pa kot »moč«. Potem bi razumeli stavek v njegovi realni vrednosti. Ta poseg si dovoljujemo zato, ker smo njihov jezik poslušali pol stoletja in nekoliko poznamo njegove »zakonitosti«.

Zadeva z NSZ smo vpletli v ta komentar zato, ker smo hoteli s tem pokazati na poglavitno prvino, s katero slovenski postkomunisti utemeljujejo svojo oblast. Medtem ko se nasledniki nekdanjih komunistov po drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope mukoma prebijajo skozi ruševine »znanstveno utemeljenega pogleda na svet«, imajo naši to razkošno možnost, da v svoje preživetje investirajo narodnoosvobodilni boj, v podobi, kakršno so hoteli izdelati v dobi nedeljene oblasti sami, bodisi da so jo dali izdelati raznim znanstvenim in pedagoškim institucijam – vse so imeli na voljo, cela vojska arhitektov, graditeljev, opremljevalcev in težakov je bila najeta in plačevana, da bi se ta stavba postavila. Hoteli smo tudi povedati, da tako velike in tako lahko vnovčljive prednosti slovenski protikomunisti razumljivo ne mislijo izpustiti iz rok. Predvsem pa smo hoteli s tem pokazati na politično in kulturno vlogo Nove Slovenske zaveze, ki je s svojim zgodovinskim védenjem in s svojo izkušnjo morda res edini resnični protiigralec nekdanjim komunistom.

Medtem ko naši postkomunisti torej nikakor niso pripravljeni izpustiti izpred oči svojih specifičnih prednosti, pa to še ne pomeni, da s tem izstopajo iz splošne strategije komunističnega boja ta oblast v novih demokracijah Srednje in Vzhodne Evrope. Prehod iz totalitarnega komunizma v pluralno liberalno demokracijo poteka na način, ki se mu prihodnji ljudje – drugače kot mi – ne bodo mogli dovolj načuditi. Kot smo že večkrat rekli: neznanske količine nasilja – moralnega, duhovnega, političnega – in vendar se njihovim izvajalcem ne samo nič ne zgodi, kar ti jemljejo kot nekaj najbolj naravnega, ampak se tudi nihče pretirano ne čudi, da nekdanji radikalni zanikovalci demokracije zahtevajo pravico, da pri organizaciji demokratskega političnega prostora ne samo sodelujejo, ampak jo tudi vodijo. Ni torej čudno, da je tako nenavadna stvar vzbudila pozornost filozofov, ki je zanje od začetka rečeno, da je v njihovi naravi, da se čudijo.

Profesor Leszek Koczanowicz iz Wroclawa je na Institutu za znanosti o človeku na Dunaju imel o tej temi posebno razmišljanje z naslovom Debata o preteklosti (IWM Newsletter, 56, dec. 1996–feb. 1997). Tu povzemamo nekaj poglavitnih misli:

Na totalitarno preteklost je mogoče reagirati na dva načina. Prvemu pravi avtor presežni ali transcendentalni način, s čimer misli, da se preteklost oceni objektivno, »v skladu z občimi pravili« in ugotovi, koliko so v njej bila splošna človeška pravila kršena. Cilj ocenjevanja je ta, da se norme, ki so bile kršene, popravijo in da se vzpostavi nov red. To je mogoče tam, kjer »obstajajo sile, ki niso bile vpletene v preteklost« ali pa »prevladujoča politična orientacija, ki bo dovolj močna, da bo uveljavila svojo vizijo političnega reda«. Tak primer je bila Nemčija po propadu nacizma ali pa komunistična Vzhodna Nemčija po združitvi. Drugemu načinu pa avtor pravi način dialoga. To je način, po katerem je potekal in poteka prehod iz totalitarizma v demokracijo v vseh deželah nekdanjega komunističnega imperija, razen Sovjetske zveze. Tu teče politični diskurz, ki se ga lahko udeležujejo različne, v preteklost v različnih vlogah vpletene stranke. Ta pot vključuje pogajanja in kompromise in prinaša s sabo »nevarnost relativizma«. Zakaj »komaj je mogoče najti skupni teren za perspektivo nasilnikov in za perspektivo njihovih žrtev«. Vse se mora nujno izteči v »neprestane kompromise«, zakaj »sprejetje ljudi iz starega režima za partnerje v dialogu daje tem ljudem neke vrste kredibilnost in pomeni delno legitimiranje njihove vizije preteklosti«. Avtor govori tudi o poljskem primeru. Tu se je končal dialog med starimi in novimi silami s tako imenovanim sporazumom Okrogle mize, ki je bil dosežen med Partijo in Solidarnostjo in je pomenil konec komunizma na Poljskem. Toda ta sporazum je bil hkrati tudi »past za poljsko opozicijo«, ker je ta komuniste, s tem, da je z njimi razpravljala o delitvi oblasti, v resnici legitimizirala. Profesor Koczanowicz pravi: »Kar je bilo mišljeno kot politična strategija, je paradoksno postal zelo resen problem za poljsko demokracijo.«

Po vsem, kar je bilo povedano, bralca ni treba opozarjati na to, da je slovensko prehajanje v demokracijo dvakrat zapleteno: prvič z možnostjo, da se komunisti sklicujejo na »narodnoosvobodilni boj« in na »antifašizem«, drugič pa z dialoškim načinom prehoda, ki ima tudi tu posledice, kakršne nujno ima. Morda bo kdo rekel, da so med njimi tudi dobre, saj je bilo tako preprečeno prelivanje krvi. Zakaj so se komunisti za tak prehod odločili, v zadnji analizi ne vemo, natanko in z vso gotovostjo pa vemo, da bi bili ob vsako možnost za prihodnost, če bi se demokracija morala uveljaviti s silo. Zato jim ne bomo dovolili, da iz nujnosti delajo vrlino.

Ko smo za politični nastop komunistov, kakršni so bili in kakršni so, rabili besedo igra, smo jo razumeli v njenem poudarjenem pomenu. Z njo nismo mislili na igro, ki jo igra vsak človek, ne zato, ker bi tako hotel, ampak zato, ker nazadnje nihče ne more reči ne zase ne za koga drugega v vsakem trenutku, kaj je v tem, kar počne, resničnost in kaj maska. Ko smo v zvezi s komunisti rabili besedo igra, smo mislili na nekaj zavestno postavljenega, od avtonomne resničnosti ločenega, podrejenega zgolj resničnosti igre. Nikoli komunisti niso bolj jasno pokazali svojega arogantnega odnosa do resničnosti kot med vojno, ko so se odločili uprizoriti svojo igro ne glede na stanje, v katerem se je znašla resničnost njihove domovine in njihovega naroda. Igrali pa so komunisti svojo igro vedno z virtuozno spretnostjo in prisebnostjo, mogoče prav zato, ker so se v celoti lahko osredotočili na igro in jim noben notranji vzgib ni ukazoval, da se je treba ozirati tudi na resničnost zunaj njih. Ali je bila to šola? Ali je bil to talent? Ali je bilo to kaj tretjega? Mislimo, da se ne motimo, če pravimo, da odgovora, ki bi nas zadovoljil, še nismo imeli priložnost prebrati. Mogoče je le tako, da je vse v igri: v popolni odlepljenosti in odvezanosti uma, ki to igro režira. V novem absolutu. Vse se izteče v misel, ki smo jo nekoč že izrekli in jo sedaj ponavljamo: o komunizmu vemo tako rekoč vse, a prava knjiga o njem še ni napisana.

Politika kot čista dramaturgija seveda ni možna v vsakem času. Čim bolj je čas »iz tečajev«, tem bolj je zanjo ugoden. Resničnost zunaj igre je namreč možno uspešno ignorirati samo takrat, kadar nima možnosti uveljaviti svojega glasu: kadar ni v stanju dajati pripombe k igri, ki se odvija brez njene zavestne udeležbe, a na njen račun. Resničnost je na igri sicer udeležena tudi tedaj, a ne kot subjekt, ki bi poznal scenarij. Izreden čas, primeren za politiko čiste igre je bila najprej vojna, potem pa povojna doba, ki jo je oblikovala partija z močjo, ki si jo je priigrala med vojno.

Za sedanji čas bi lahko rekli, da je za tako igro primeren, pa tudi neprimeren. Primeren je zato, ker se v duhovne, politične in kulturne prostore še ni vrnila vsebina, ki je iz njih nekoč iztekla, in zato resničnost še nima moči, da bi se v celoti uveljavila. Neprimeren pa je zato, ker so se ti prostori vendarle odprli in se imajo zato nova spoznanja in nova vedenja kam naseljevati. Obnavlja se civilna družba, narašča kritična zavest, ljudi počasi zapušča strah, vrača se občutje, da stvari niso nujno takšne, kot se postavljajo. Nepremični čas diktature se polagoma sprošča v ritem, ki mu daje mero človek, ki mu dostojanstvo in čast nista več povsem tuja. Vse nastaja počasi – pravzaprav presenetljivo počasi – a vendar ni mogoče prezreti, da je to, kar na novo nastaja, vendarle vedno močnejše: ko kdaj pomislimo, da se je vse ustavilo, nas nenadoma potolaži dogodek, ki nedvomno pokaže, da se je svet spremenil.

Starih sil torej še ni zapustila nekdanja talentiranost, a se morajo sedaj izkazati pri reševanju zapletenih vprašanj resničnega in svojeglavega življenja, ne pa ali od hudega časa skrčenega ali od ideologije prirejenega življenja. V takšnih razmerah pa stoji totalitarna dramaturgija pred mnogo težjo nalogo. Ni čudno, da je poleg uspehov vedno več tudi neuspehov. Predvsem pa so ti neuspehi tu pred nami, da jih lahko vsi vidimo.

Nekatere stvari je možno še uspešno prikrivati. Če je naša šola res uspešna, ne ve nihče. Vedno je mogoče trditi, da je, in noben posameznik ne more dokazati – pa tudi nobena poljubna skupina ne – da ni tako. Dovolj obsežne raziskave, ki bi bile za to potrebne, lahko izpelje le država. Neka prihodnost bo sicer pokazala, kako dobro se sedanja mladina pripravlja na probleme, ki jo čakajo. Toda katera prihodnost? In kdo bo v tisti prihodnosti pomislil na našo sedanjost? Z vsemi stvarmi pa ni tako enostavno. Ena od teh reči je naša zunanja politika, predvsem vključevanje v mednarodne povezave. Da smo se glede tega znašli v slepi ulici, ni mogoče več prikrivati. Ob tem dejstvu bi kazalo izpostaviti dva momenta, ki nista brez zveze z našo tezo o politiki kot čisti igri.

Vzemimo na primer vprašanje našega vstopa v Nato. Že nekaj mesecev dela vlada videz, da se intenzivno bavi s tem vprašanjem: tu so potovanja, obiski, vabila, sprejemi, intervencije. Pri vsem pa je važno nekaj drugega. Da se Sloveniji kljub tolikim prizadevanjem, kot vse kaže, še ne bodo odprla vrata v Nato, je pred vsemi drugimi stvarmi, ki jih je tudi mogoče o tem reči, predvsem zelo čudno in domala nerazumljivo. Pomislimo samo na naše gospodarske možnosti, na naš geopolitični položaj, na naše mesto v stičišču kultur in mednarodnih poti, na dejstvo, da nismo bili v Varšavskem paktu. Najbolj zanimivo pri tem pa je to, da se neko naravno in od vseh najbolj izstopajoče vprašanje sploh ne postavlja: Kje je poglavitni vzrok, da kljub vsemu ne moremo v Nato? Da postkomunistični politiki tega vprašanja ne postavljajo, je razumljivo v luči naše teze o politiki kot zgolj igri. Poglavitna prvina te politike je ta, da resničnost ne pride do izraza, recimo najbolj naravna in očitna resničnost, ki je na primer v zgornjem vprašanju. Bolj čudno je, da pri tem vprašanju nazadnje ne pristanejo mediji in publicistika. Saj bi tako nedvoumno in direktno postavljeno vprašanje morda povedalo kaj važnega o našem splošnem položaju, če ne bi bilo že koristno pri rešitvi konkretnega problema. Včasih sicer zasledimo začetni vzgib, ki že kaže, da bo sprožil središčno vprašanje. Neki novinar ob razmišljanju o težavah, ki jih imamo z Natom, na primer pomisli na to, da smo se morda, potem ko smo dobili državo, »vse preveč ukvarjali sami s sabo«. A kaj naj bi to pomenilo? Ukvarjanje s sabo bi lahko bilo povsem upravičeno, saj se je nazadnje ustanavljala nova država. In ali to pomeni, da bi bili danes bistveno dlje, če bi se bolj ukvarjali z zunanjim svetom? Bolj določna je neka novinarka, ki se tudi sprašuje, zakaj Slovenija ne more v Nato, kljub temu, da je »najbolj pozahodnjena med državami prosilkami«, in se odloči za naslednji odgovor: »Organizacija ne želi vnašanja razcepljenih, v nespravljive forme notranjega boja zavitih držav, saj lahko ogrožajo delovanje celote.« Ta odgovor ima nekaj skupnega s prvim, le da je določnejši in se zdi, da hoče nekaj sugerirati. Toda kaj je s to »razcepljenostjo«? Zakaj je naš notranji bolj tako »nespravljiv«? Ali je z našo državo v celoti kaj narobe? To je nadvse pomembno, saj tista nespravljiva nestrpnost, ki bi utegnila, če bi nas sprejeli v Nato, ogroziti delovanje njegove celote, toliko bolj lahko ogrozi delovanje neke druge celote, ki je slučajno naša država.

Ko bi se novinarka prepustila takemu spraševanju, bi utegnila priti do pomembnih spoznanj. Morda bi se ji odkrilo, da je naša sprtost nazadnje v tem, da smo še vedno v državljanski vojni. In če bi gnala svoje raziskovanje še naprej, bi mogoče – ob pohujšljivosti tega spoznanja bi se morda celo malce prestrašila –, da smo v državljanski vojni zato, ker prevladujoče sile politične kontinuitete iz zelo utemeljenih razlogov te vojne nočejo končati. Vse mogoče bi ob takem spraševanju lahko prišlo na površino. Če bi jo veselilo razpreti pahljačo vprašanj, bi se na enem od njenih reber pokazala tudi beseda »antifašizem«. Komaj verjetno, da se ne bi, saj je ta beseda ena od posvečenih besedi v mitu, s katerim so se komunisti vedno po malem utemeljevali, zadnje čase pa čedalje bolj, tako da delajo vtis, da jim razen te besede komaj kaj ostane. Ob tem bi utegnilo zazijati neko nasprotje – po našem zelo rodovitno nasprotje. Če smo bili nekoč zaradi »antifašizma« sprejeti med legitimne evropske narode, kot gre zgodba, kaj se je med tem s tem pojmom zgodilo, da ga danes, kljub temu, da je nekoč tako visoko kotiral, ni mogoče več vnovčiti? Mogoče bi se pojavilo celo najusodnejše vprašanje: Zakaj nas ti nedvomno antifašistični narodi nenadoma nočejo sprejeti v svojo sredo? Kaj pa je bilo z našim ''antifašizmom''? Ali ni tako, da so bili ti narodi antifašistični zato, ker so bili demokratični, ne pa morda zato, ker bi bil fašizem rivalska oblika totalitarizma, s katero bi bili slučajno v vojni. Če Hitler ne bi napadel Sovjetske zveze, bi se čisto lahko zgodilo, da bi bili slovenski komunisti za zmerom oropani tega, tako koristnega atributa. Toda v resnici je važno nekaj drugega. Kaj pa če imajo narodi, ki sestavljajo Severnoatlantsko zvezo, še v spominu – ali bolje, ustanove, ki skrbijo za avtentičnost njihovega spomina –, da so bili slovenski »antifašisti« hkrati tudi ljudje, ki narodu niso dovolili, da bi preživel vojno tako kot omogoča – in morda celo zaukazuje – evropski rezon, ampak so sredi največje narodove nesreče uprizorili krvavo boljševiško revolucijo? In če te narode kdo poleg tega še spomni, da so tisti, ki danes v odločilni meri odločajo o slovenski politiki, hkrati tudi ljudje, ki se z onimi iz vojnega časa – vsaj v točki »antifašizma« – istovetijo, potem se jim morda zdi, da pomisleki njihovih vlad glede sprejetja Slovenije v Nato niso brez podlage.

Figure 3. Mladi varuški Mirko Kambič

Pri tej stvari smo se zamudili malo dlje, ker smo hoteli povedati, da ljudje, za katere je politika igra, ne dovoljujejo vprašanjem, da bi prihajala iz območja resničnosti, po naravni poti, gnana od njihove notranje logike. Politika kot igra je bilo nekoč odlično načelo, sedaj pa, ko resničnost uveljavlja svoj primat, to načelo že kaže znake nezadostnosti. Čas manipuliranja – pa naj bo še tako spretno – se izteka, v ospredje prihaja zahteva po novi komunikaciji med politično elito in ljudmi-volilci. Vedno bolj se zdi, da se bodo kot voditelji uveljavili ljudje, ki bodo znali in hoteli zajeti in izraziti resničnost z največjo možno korektnostjo. Pri tem pa jim ne bo smela manjkati ustvarjalnost, ki bo prav v tem, da bodo zmogli tako ugledano resničnost oblikovati v integralne politične programe. Tem pa, ki tega ne bodo ali znali ali hoteli, pa bo čas kmalu izdal papirje, s katerimi jih bo seznanil z njihovo nezadostnostjo.

Vprašanje naše pridružitve Evropski uniji se giblje na opisani črti. Nobeno drugo vprašanje ni s tako preciznostjo potisnilo v žarišče političnega bistva stranke postkomunistične levice. O tem, kako deluje država – o tem, kdo je zanjo že drugo volilno obdobje predvsem odgovoren, ne gre dvomiti – na področju gospodarstva, kulture, zdravstva in šolstva imamo samo nelagodne slutnje. Tu pa se je na velikem odru zgodilo nekaj, kar je mogoče razumeti in je hkrati tako preprosto, da vsem odpira vpogled v delovanje postkomunističnega političnega razreda. Pokazalo se je dvoje: Prvič nismo več tako zelo prepričani, da ljudje, ki mu pripadajo, tako zelo vedo, da so tako zelo vešči, tako zelo v posesti ekspertnega vedenja, kot je doslej veljalo. Drugič pa se je izkazalo nekaj, kar ni neposredno vezano na znanje, ampak ima najširše človeške in moralne razsežnosti. Vprašanje vstopa v Evropsko unijo nas je sredi maja udarilo tako rekoč katastrofično. Zakaj? Najmanj pol desetletja se ve, da je pred nami tako pomembna odločitev, da je komaj primerljiva s katero drugo in ki bo za dolgo prihodnost odločila o našem življenju. Vedelo se je, da je to tema par excellence. Poleg tega pa so se na obzorju tudi že kazale specifične težave. In vendar ni pred nami, če se ozremo nazaj, drugega kot praznina. Politični razred, ki je prevzel odgovornost za državo, ni odprl velike debate o tej temi – danes, ko je mogoče vsak trenutek vzpostaviti pogovor z vsemi ljudmi! Ali je ni hotel ali pa ni videl pomena téme in njene velikosti? Vemo samo to, da ne vemo, katero od obojega je slabše. Po vseh zamujenih letih, je edina politika, ki je sedaj vladi ostala, izsiljevanje s časom. To pa je seveda daleč od vzorov, po katerih se ozirata politična izvedenost in demokratična kultura.

Naj se stvari obrnejo že kakorkoli, vpogleda v sedanjo politično resničnost, ki nam ga je omogočila kriza slovenske evropske politike, ne bi smeli spregledati. Nosilci politike kontinuitete stoje pred nami takšni kakor so – ne v celoti, a vendar dovolj jasno, da si vsakdo, če ne drugega, začne postavljati vprašanja. Sedaj mnogo bolj vemo, kaj znajo in kaj lahko od njih pričakujemo. Tudi to, kaj bi lahko od njih pričakovali, če bi šlo za biti ali nebiti.

Sedanja politična kriza nas je naučila še nečesa. Ko je vladni načrt za izvedbo preliminarnih dejanj, potrebnih za vstop v Evropo zaradi nekaterih nepremišljenih korakov zašel v resno nevarnost – in s tem naš vstop v Evropo sploh – je nekaj novinarjev, spretnih in obveščenih piscev, ljudi z vrha stroke, napisalo vrsto besedil, ki so bila polna zaskrbljenosti in prizadetosti in ki so v tonu poudarjene urgentnosti roteče pozivala slovensko politično javnost, naj vladi, ne glede na njene prejšnje napake, ne povzroča težav, ker se bo sicer zgodila nepopravljiva škoda. Ob tem je človeka obhajalo tragično občutje. Čeprav so bila ta besedila napisana, kakor so bila napisana, jim nismo verjeli. Ali bolje: nismo vedeli, ali jim smemo verjeti. Nismo se namreč mogli spomniti, da bi ti isti ljudje kdaj v preteklosti, ko je šlo za važna človeška in zgodovinska in politična vprašanja, dvignili glas, ker bi nasprotovali specifičnim interesom njihove osnovne politične izbire in ki se zanjo ve, katera je. Dovoljevali so, da jim je meje postavljala specifična politična korist. Ugotovili smo nekaj zelo poraznega: niso si ustvarili prave kredibilnosti. In prišel je čas, ko bi jo zelo potrebovali. Morda so zagovarjali pravo reč, pa se vendar nismo mogli odločiti, da jim verjamemo. Na to, kaj smo se ob tem naučili, bralcev gotovo ni treba opozarjati.

Ne bi mogli reči, da sedanje slovensko vprašanje ni vprašanje misli, v različnih oblikah njenega poseganja v svet: moralnega, estetskega, teološkega, filozofskega, znanstvenega. Vendar je slovensko vprašanje še vedno predvsem in v prvi vrsti politično. Zakaj je slovensko vprašanje najprej politično vprašanje? Zato, ker samo politika lahko ustvari prostor, ki ga bo misel lahko imela za svoj dom. To se pravi, da bo v njem svobodna. Nekateri mislijo, da je svoboda sicer lepa, a prazna beseda. Svoboda je realna beseda za neko realno reč. Če kdo, potem moramo to vedeti mi, ki smo pravkar prišli iz prostorov nesvobode. Bistvena lastnost svobodnega prostora je odmevnost: nič od tega, kar se zgodi ali reče ali misli, ne ostane samo in mutasto. Vse najde svoj odmev, vse je ali sprejeto ali nesprejeto. Če je sprejeto, najde tisoč pomočnikov in postane, tisočkrat podprto, del žive narodove kulture.

V pototalitarnem času bo prostor osnovne svobode lahko ustvarila samo zavestna politična volja novih demokratskih sil. Z vsakim dnem, z vsakim dogodkom se to spoznanje aksiomatično potrjuje, sedanja kriza slovensko-evropskih odnosov pa mu je podelila razvidnost, ki bo nujno povečala politično moč demokratične fronte. Sedaj jasno vidimo osnovne konture časa: Sile komunističnega nasledstva so tu zaradi specifičnega prehoda iz totalitarizma v demokracijo in predstavljajo oblike zgodovinske inercije. V njihov spomin je vgrajena teorija politike kot igre – kot ločene igre emancipiranega subjekta – kar jih dela, ker ne kažejo znamenj, da bi se od tega spomina lahko ločili – nesprejemljive za prihodnost, ki bo terjala politiko integralne ustvarjalnosti. Sile komunističnega nasledstva –, ki so končno našle agregatsko mesto v liberalni demokraciji – bodo bolj in bolj izkazovale zgodovinsko nezadostnost – ali pa bodo postale nekaj povsem drugega. Drugič, koalicija strank pokomunističnega bloka s kakšno od novih demokratskih strank ne predstavlja dolgoročne rešitve, ker bi bila ta alternativnost zgolj površinska, v resnici pa ponovitev prve variante. Kot nekdanji komunisti, imajo tudi njihovi nasledniki to v sebi, da sicer radi sklepajo koalicije, toda samo takrat, kadar jim je zagotovljeno vodilno mesto ali pa perspektiva, da do tega mesta kmalu in gotovo pridejo. Realna možnost, da Slovenija postane prostor integralne demokratične kulture, je pravzaprav samo ena: da stranke izvorne demokracije dobijo v roke tiste politične vzvode, s katerimi bodo ta prostor mogle oblikovati. Za to sedaj gre.

Kakšne so trenutno realne možnosti za tako rešitev? Vprašanje bi se moralo glasiti: kako modro, kako zvesto, kako prisebno gredo demokratsko organizirani Slovenci v smeri te rešitve? S tem vprašanjem smo zadeli ob zgodbo, ki govori o neki bistveni nemoči in nikakor ne vzbuja veselja. Njena neveselost izhaja iz dejstva, ki ga nikakor nismo pričakovali. Mislili smo namreč, da bo vprašljiva postavka demokratične prenove množični, ideološko kondicioniran, politično izpraznjen in vrednostno izpran človek. Vpraševali smo se, ali bo politična elita v stanju temu človeku tako predstaviti demokratske vrednote, da bo, vsaj v rudimentarni obliki, začutil njihovo superiorno vrednost. To smo mislili in smo imeli deloma prav.

Nikoli pa nismo pomislili, da bodo poglavitni problem slovenske demokratske prenove tisti, ki naj bi to prenovo uravnavali in vodili – demokratska politična elita. Toda zgodilo se je prav to. Izkazalo se je, da ravno protagonisti niso imeli uvida v osnovno realnost političnega časa. Ta realnost je bila ta, da sta tu dve opciji, ki sta si koničasto nasprotni in izključujoči – ne samo po svoji politični fakturi, ampak tudi v svoji miselni in duhovni konstituciji – da sta to dva različna svetova. To je bilo toliko bolj jasno, ker je tu spregovorila tudi zgodovina. Vsa zgodovina – ne tako kratka – je ne govorila, ampak kričala, da s komunisti ni mogoče sodelovati. O tem niso govorile eksotične zgodbe iz kake eksotične dežele, ampak zgodovina tega naroda in te dežele – zapečatena z mnogimi grobovi. Kako to, da ti ljudje tega niso vedeli, ali niso vedeli dovolj dobro?

Problem slovenske demokracije je v njeni eliti. Ko bi bila ta elita drugačna, bi jo ljudje tudi bolj podpirali. Najmanj dvakrat je mnogo volilcev čutilo, da so se zmotili; najmanj dvakrat so morali ugotoviti, da so, ko so volili določene ljudi, mislili, da so volili druge. Najbolj usodno pa, se zdi, je bilo to, kar se je zgodilo po zadnjih volitvah. Ko so se z novo levico zvezali krščanski demokrati, so ljudje še protestirali, ko pa je to – kljub zaklinjanju, kljub pogodbam in podpisom – naredila še Ljudska stranka, ljudje niso več protestirali, ampak so poraženi umolknili. Sprašujemo se, ali se ljudje, ki so v stranki dosegli ta korak, zavedajo, kaj so storili. V njihovo korist in svojo tolažbo bi o tem radi dvomili. V veliki meri – ne v celoti, ampak v veliki meri – so vzpostavili stanje, ki je za delovanje demokracije paradoksno: mnogi volilci imajo občutek, da nimajo več koga voliti. Zdi se jim, da je eden poglavitnih členov sistema izginil.

Naj je stanje že kakršnokoli, naj bodo razočaranja še tako velika, zavedati se moramo, da je jamstvo, da bo Slovenija postala prostor demokratične kulture, samo veliko politično gibanje, ki se je začelo z Demosom. Z gibanjem, ki je doživljalo padce in vzpone – največjega in najbolj presenetljivega ravno pri zadnjih volitvah – in ki po »melanholični politični igri v treh dejanjih«, kakor smo temu žalostnemu dogajanju rekli v zadnji številki Zaveze, živi še v glavah mnogih Slovencev. Upamo, da jih je toliko, da še vedno predstavljajo najmočnejšo politično silo sedanjega časa. Radi bi jim povedali, da misel, ki jo nosijo v sebi, lahko podprejo s trdnim upanjem. Tega ne delamo brez razloga, zakaj napetosti, o katerih smo govorili v tem razmišljanju, lahko vsak hip vzpostavijo stanje, ki bo zahtevalo bolj naravno in bolj razumno razdelitev sil v političnem prostoru. To pa pomeni, da se bo manjkajoči člen vrnil.

2. Kako se je začelo

2.1. Teror povzroči upor in državljansko vojno

Janko Maček

2.1.1. Bilo je pred petinpetdesetimi leti

Morda zveni ta naslov kot začetek pravljice, vendar ni čisto nič pravljičen, saj nas spominja na usodno leto dvainštirideseto in na dogodke, ki so se tedaj zgodili, ki pa jih je naša uradna zgodovina skozi desetletja prikazovala nepopolno ali celo drugače, kot so se zgodili. Krvavo komunistično nasilje je v tistih pomladnih dneh rodilo prve poizkuse oboroženega odpora protikomunistične strani in jih takoj obsodilo kot narodno izdajstvo in kolaboracijo z okupatorjem. Začetki tega nasilja so bili v posameznih krajih tako časovno kot vsebinsko nekoliko različni, toda povsod so imeli isti cilj – izkoristiti okupacijo za nasilno spremembo družbenega reda.

V 24. številki Zaveze smo govorili o stiski ljudi, ki je pripeljala do ustanovitve vaške straže v Begunjah pri Cerknici. Videli smo, da je bil uboj Janeza in Franceta Hitija konec julija 1942 le še zadnji povod za začetek samoobrambe. Vseh žrtev, ki jih je revolucijski teror v tej fari zahteval, nismo mogli podrobno opisati. Po nekaterih krajih na Notranjskem in Dolenjskem so se kljub pomislekom uprli komunističnemu nasilju že prej kot v Begunjah. Iz Bizovika pri Ljubljani je v nedeljo, 17. maja, pod vodstvom Milana Kranjca odšlo proti Dolenjski sedemnajst mož slovenske nacionalne ilegale. Prav to nedeljo so partizani v Loškem potoku razgnali skupino mož in fantov, ki so dva dni pred tem izkopali skrito orožje in se zbrali v cerkvi na Taboru, da bi se uprli komunističnemu nasilju. Kaplan Puhar, ki naj bi fante vodil, je pred partizani zbežal v Ribnico, kjer pa so ga zaprli Italijani. V Rudolfovem pri Sv. Vidu nad Cerknico se je tudi zbralo nekaj mož in fantov, ki so prvi partizanski »obisk« odbili in se nato umaknili v gozd. Ko so potem 1. junija videli, da jih nasprotniki obkoljujejo, so se izvlekli iz obroča in se z Rakeka z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani.

To je bil že drugi poizkus ilegalnega protikomunističnega odpora, ki je bil takoj zatrt. V Šentjoštu nad Vrhniko, kjer so se nekateri možje in fantje od pomladi skrivali tako pred partizani kot pred Italijani, je 17. julija vaška straža nastopila že z odobrenjem Italijanov. Čeprav je bila maloštevilna, je en teden kasneje vzdržala napad veliko močnejšega nasprotnika, ki jo je hotel po kratkem postopku uničiti. Ni se treba posebno truditi, da vidimo, kako je oklevajoči protikomunistični odpor leta dvainštiridesetega nastal šele potem, ko je vrtinec revolucije že pogoltnil precej slovenskih življenj. Ali še kdo more verjeti, da je bil ta oklevajoči odpor naperjen proti osvobodilnemu boju, da je bil izdaja lastnega naroda?

Figure 4. Vidovska dekliška Marijina družba z župnikom Žužkom – Nekatera dekleta so leta 1945 izginila v Teharjah

2.1.2. Menišija in Vidovska planota ob začetku vojne

Predvojna občina Sv. Vid je nastala leta 1935 z odcepitvijo od begunjske občine. Občinske meje se niso popolnoma ujele z mejami župnije, saj so nekatere vasi, kot Otave, Župeno, Kržišče, Beč in Pikovnik, ki so spadale pod zvon Sv. Vida, ostale v begunjski občini. Prebivalci teh vasi so bili nekako razpeti med obema središčema – občinskim in farnim, med Begunjami in Sv. Vidom. Vsem je bila skupna bližina meje z Italijo, ki v zadnjih letih pred vojno ni obetala nič dobrega, v marsičem drugem pa so se razlikovali. Begunje so imele precej razvito gospodarstvo in njihov prosvetni dom je bil središče živahnega kulturno-prosvetnega delovanja. V vidovski fari je že zaradi velike raztresenosti vasic in zaselkov bilo manj možnosti za delovanje društev, pa tudi gmotne razmere so bile skromnejše. Zanimivo je, kakšna je bila povezava teh krajev z Ljubljano. Begunjci so se navadno odpravili po bližnjicah na Rakek in nato z vlakom, ki pa za tedanje razmere ni bil poceni, zato so Koželjčani, Otavci in mnogi drugi iz vidovskih vasi raje ubrali pot po gozdnih stezah preko Strmca v Borovnico. Najcenejša pot v Ljubljano je bila za tiste iz vasi blizu Trojiškega in soteske Iške. Spustili so se v sotesko, nato pa hiteli po njej do Iške vasi in naprej po barjanski ravnini. Nič nenavadnega ni bilo, če je vidovski župan zgodaj zjutraj še po temi skozi gozd mimo Zale in Krimske jame pešačil na vlak v Borovnico in se pozno popoldne ali zvečer po isti poti vračal domov. Njegovim občanom se to ni zdelo nič posebnega, saj so ga izvolili, da bo skrbel za občino, in tudi sami niso imeli boljših možnosti. Če je izgubil cel dan in če mu naslednji dan zaradi utrujenosti delo na kmetiji ni šlo od rok, je to pač bila njegova zadeva.

Najbrž so po poti skozi Iško prihajali tudi prvi pobudniki Osvobodilne fronte, ki so poleti leta 1941 začeli zahajati k Zakrajškovim na Ravnik na Blokah in k Sobotniku v Zavrh na robu Vidovske planote. Med ljudi so pricurljale novice o četnikih, ki se zbirajo na Mokrcu in bodo kmalu udarili po Italijanih. Tu in tam je bilo v teh novicah omenjeno, da bo po izgonu okupatorja zavladal nov red, ki bo tudi malim ljudem omogočil boljše, človeka vredno življenje. V Begunje in na Otave so take novice prihajale iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. Ljudje se zaradi tega niso posebno vznemirjali, odpor proti okupatorju so pa na splošno vsi odobravali.

Po napadu na Lož in na Bezuljak, v nedeljo, 19. oktobra 1941, so nekateri že podvomili glede četnikov. V Bezuljaku je bila ob napadu desetina starejših italijanskih vojakov-delavcev, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Zaradi napada so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, ki z napadom niso imeli skoraj nobene zveze. Ker jim niso mogli ničesar dokazati, so čez nekaj časa vse izpustili. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da je župnik Turk v cerkvi javno obsodil »škodljive podvige nerazsodnih ljudi«.

Partizani Borovniške čete, ki je nosila glavno breme napada na Bezuljak, so se po napadu vrnili v taborišče pri Kožljeku. 28. oktobra so se kljub novo zapadlemu snegu odpravili na pot. Baje so se hoteli za nekaj časa umakniti na Dolenjsko. Šli so mimo Sv. Vida in se okrog polnoči ustavili na Osredku. V Klančarjevem kozolcu so zložili orožje na voz in se spravili k počitku. Mislili so, da so zaradi visokega snega popolnoma varni, zato niso postavili straže. Zjutraj pa so jih iznenadili Italijani, ki so odkrili njihovo gaz in jim sledili. Na begu je padlo šest partizanov, eno partizanko so pa ujeli. Toda to Italijanom še ni bilo dovolj. Požgali so vas, več vaščanov pa odpeljali v ljubljanske zapore. Vsi ljudje so tedaj sočustvovali s partizani in obsojali italijansko represalijo.

2.1.3. Krimska jama – simbol revolucije

Znani slovenski igralec Boris Kralj, ki je bil doma v Cerknici, je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja, iskanja, kjer je zapisal spomine na svoje življenjsko popotovanje in iskanje. Že na prvih straneh te knjige pove, kako je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala iz Cerknice v vasico Beč nad Begunjami. Boris je tedaj bil star dvanajst let, njegov brat Marjan pa tri leta mlajši. Pri Jurentovih v Beču, kjer je družina preživela tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva fanta, le malo starejša od Kraljevih. Neko popoldne so fantje skupaj odšli do Krimske jame. Boris se tega dogodka takole spominja: »Krimsko jamo, ali kot domačini pravijo brezno, je narava ustvarila dober lučaj od previsnih sten, s katerih se vidi ljubljansko barje pa vas Borovnica in ob njej slavni borovniški most, ki je tiste dni v vsem svojem sijaju stezal svoje oboke daleč preko vaških hiš in tudi preko borovniškega zvonika.

Zelo hitro smo se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, kajti vabila nas je skrivnostnost in grozljivost brezna. Tolikokrat in s tako vnemo sta mi prijatelja pripovedovala o njem, da sem se moral oprijeti podrtega debla, ki je bilo položeno povprek med rastoča drevesa kot nekakšna varnostna ograja. Strah me je bilo pogleda in še veliko bolj zvoka, ki ga je povzročalo kamenje, ki sta ga metala vanj. Na dolgo prigovarjanje sem se končno tudi sam opogumil in vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa smo le zaslišali zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Začeli smo šteti. Najmanj deset, pa celo dvajset sekund je bilo slišati zvok, preden se je kamen umiril. Vse to smo počeli z zbranostjo, kot da smo pri veliki maši in povzdigovanju. Pa tudi z grozo. Zakaj z grozo, tega ne znam povedati. Ali je bila to tema, ali zvok, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa je bilo to nekaj četrtega, nekaj nepojasnjenega, o čemer nismo mogli in ne znali najti pojasnila.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 16–17)

Otroci iz Beča, Župenega in drugih vasi tega konca so Krimsko jamo dobro poznali. Prav v bližini jame so bile sredi gozda jase, kjer so včasih pasli živino. Navadno je bilo več pastirjev skupaj. Živina je pridno mulila sladko gozdno travo, otroci pa so se na razne načine kratkočasili, med drugim tudi tako, da so v jamo metali kamenje in poslušali zvoke, ki so med padanjem prihajali iz nje. Tu in tam so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca. Posedli so na robu nad previsno steno, kjer je bil lep razgled proti Borovnici in mogočnemu mostu. Še posebno zanimivo je bilo, kadar je po mostu peljal vlak in so njihove preproste misli potovale z njim v Ljubljano ali pa v daljne tuje kraje. Ko so se naveličali razgleda, so začeli prepevati in kričati proti strmi steni, ki je v odmevu ponavljala njihove glasove. Še jeseni leta 1941 so tu pasli živino in se zabavali in čisto nič jih ni skrbelo, da bi se pred njimi pojavili četniki, o katerih so se odrasli skrivnostno pogovarjali. Še na misel jim ni prišlo, da bi se na tem lepem kraju kdaj moglo zgoditi kaj hudega. Kako bi si mogli predstavljati, da bo nekaj mesecev kasneje nekaj sto metrov od jame nad Koželjskim grabnom zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče in da bodo v jamo namesto kamenja začeli metati ljudi, mlade fante in dekleta, morda celo njihove bližnje sorodnike, da bo to postala jama groze in smrti. Kako bi si mogli zamisliti, da so oni zadnji otroci, ki tu uživajo v brezskrbni, veseli igri.

9. septembra 1942 so do Krimske jame prišli vaški stražarji iz Begunj in Otav. Vanjo se je po vrvi spustil Jože Kranjc iz Dobca, viden član begunjskega prosvetnega društva, ki je bil nekaj mesecev prej na zaslišanju v gozdovih Zale. Ob jami je bil tudi France Rot iz Župenega, ki dolgo ni mogel verjeti, da v jamo res mečejo ljudi in se ni mogel odločiti za vstop v vaško stražo. Slovenski dom je o preiskavi jame poročal 26. septembra 1942: »Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto? - Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko. Čez triindvajset metrov ni mogoče. Prostor je tu v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.«

Figure 5. Vidovski župan Anton Tekavec iz Tavželj

Kako so ljudje teh krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami, saj je še pomladi 1942 marsikdo verjel, da bodo oni v gozdu res pregnali okupatorja in prinesli svobodo? Ko je Osvobodilna fronta v začetku leta po vaseh orranizirala nabiralno akcijo, je Rotova mati v Župenem bila v skrbeh, da bo zmanjkalo za številna usta doma, če bo preveč dala za nabirko, toda sin France jo je priganjal, naj ne skopari: »Mi smo doma na toplem, oni pa morajo trpeti zimo in so stalno v nevarnosti. Zavedajmo se, da nas bodo oni rešili.« Ko so 23. aprila pri Sv. Vidu ubili župana Tekavca, ki je bil Francetov ujec, se je fant zamislil, pa se je še tolažil, da se je morda zgodila kaka napaka.

Na Vidovskem in Trojiškem je tedaj bilo osvobojeno ozemlje, h kateremu je spadalo tudi Župeno in druge vasi ob cesti Rakitna – Begunje, tja do Selščka. Pri Rotovih se je večkrat ustavil partizan Matizelj, bivši hlapec iz Cerknice, ki je s parom konj prevažal hrano in druge potrebščine za taborišče pri Krimski jami. Vedno je dobil kozarček žganja in kaj za pod zob, pa tudi konjema je lahko vrgel šop sena. Žganje je Matizlju razvezalo jezik, ki je tudi sicer le redko miroval. Kadar je z vozom šla patrola, se navadno ni ustavil. Nekega poletnega dne so v Župenem videli, kako je za vozom, ki ga je spremljalo nekaj partizanov, šlo več begunjskih deklet. Ko je Matizelj nekaj dni kasneje spet pripeljal mimo in se ustavil, da bi podprl sebe in konjička, ga je mati vprašala, kam so šla dekleta, ki so bila z njim. Matizelj je pomenljivo pogledal in rekel: »Že tri dni so tam v ogradci, pa se še vedno sliši njihovo javskanje.« Niso ga takoj razumeli, so pa slutili, kaj to pomeni. Enaindvajsetletna Ivanka Purkat iz Otav je šla obiskat brata, ki je bil v Ljubljani, odkar so ga Italijani februarja prijeli blizu Pikovnika. Komaj se je vrnila domov, že so jo prišli iskat. Potem je fant iz sosednje vasi, ki je tudi bil v taborišču pri Krimski jami, v zaupnem pogovoru omenil, koliko je imel opraviti, da jo je spravil v brezno. Menda je le malo manjkalo, da ni še njega potegnila za seboj. Jože Drobnič iz Hruškarjev je bil doma v revni družini. V gozd so ga zvabile obljube o pravičnejšem družbenem redu. Ko je njegova enota opravila »rekvizicijo« v Hribljanovem mlinu pri Cajnarjih, je spotoma skočil domov in materi izročil nekaj prgišč moke. Nekdo ga je zatožil in kmalu je jama pogoltnila tudi njega. Nekega junijskega dne so pri jami ustrelili tudi šestnajstletnega partizana Ivana Lešnjaka iz Lešnjakov. »Osvoboditelji« tega niso posebej skrivali, ampak so se s svojimi dejanji celo hvalili in vzbujali strah. Zgodilo se je, da je družina, ki je zaradi strahu pred njimi prespala noč pri sosedu, zjutraj doma našla listek: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami.« Kadar so čutili nezaupanje ljudi, so to že imeli za izdajstvo, in so grozili: »Kdor ne sodeluje z nami, je izdajalec slovenskega naroda. Za take je še dovolj prostora v Krimski jami.«

Le nekaj mesecev pomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju. Nikoli ne bomo vedeli, koliko slovenskih »izdajalcev« se je pri njej in v njej srečalo z grozoto smrti. Koliko je bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani druge grupe odredov v noči na 29. junij ustavili pri Verdu in proti pričakovanju v njem našli internirance? Naenkrat je nastal problem, kam z njimi. Rešitelji so med njimi zaslutili nasprotnike, ki jih je bilo »zaradi zaščite osvobodilnega gibanja« treba onemogočiti. Na Župenem in v Otavah so bili prepričani, da so rešence vodili mimo njihove vasi, Kocbek je pisal, da je nekatere od njih precej kasneje srečal v kočevskih gozdovih. Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov podrobneje opisuje napad na vlak: 25. junija zvečer si je cela grupa, skupno s štabom 1. bataljona notranjskega odreda in delom njegovih enot uredila taborišče pri kožljeških žagah. 28. junija zvečer sta glavnina grupe in del odreda odšla preko Padeža in brez posebnih težav prešla progo. Enote, ki naj bi napadle vlak so preko Pokojišča odšle proti Borovnici in Verdu. »Celotna akcija pri Verdu je trajala le kakih deset minut, nakar so vse enote z rešenci krenile nazaj v taborišče pri kožljeških žagah. Od 598 internirancev, kolikor jih je s tem transportom potovalo v Italijo, so jih rešili 332. Od teh je kakih 300 šlo z bataljonom, ostali pa so se v temi razbežali. Okoli 260 rešencev se je prostovoljno odločilo, da ostanejo v partizanih. Kakih 40 so na lastno prošnjo izpustili. Vrnili so se na svoje domove, vendar se jih je večina že naslednji dan prostovoljno znova javila italijanskim oblastem.« (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 320) Slovenski dom in Jutro sta konec leta 1942 in v začetku 1943 o tem reševanju internirancev pisala precej drugače, vendar naj bo to posebna tema. Dejstvo je, da so enote, ki so napadle vlak, pred in po napadu bile v taborišču blizu Krimske jame.

23. marca 1945 so »grob živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem«, kot je Krimsko jamo imenoval člankar Slovenskega doma, obiskali domobranci iz Notranjih goric. Poleg nekaterih domačih domobrancev sta se v jamo spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar Urbančič, ki je potem takole opisal svoje vtise: »Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Vse je že gola kost. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na tem kraju spravljali s sveta nedolžne Slovence. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt. V tem pogledu je Krimska jama neprimerno groznejša kot Jelendol.«

Kdo bi tedaj, marca 1945, pomislil, da se bodo zmagovalci komaj dva meseca kasneje poslužili istih metod in uporabili izkušnje Krimske jame za odstranitev svojih nasprotnikov po koncu vojne. Kljub mnogim novim jamam pa na Krimsko jamo niso pozabili. Minirali so jo leta 1947, nazadnje pa še septembra 1948.

2.1.4. Neuspel poskus samoobrambe

V začetku februarja 1942 je bil na Notranjskem velik sneg in oster mraz. Iz taborišča v Koželjskem grabnu so se partizani premaknili v vasi, saj niso pričakovali, da jih bodo Italijani zasledovali v tako slabem vremenu. Pa ni bilo tako. Italijani so se proti pričakovanju nenadoma pojavili. Partizani so se na hitro umaknili, le Tone Purkat - Malček iz Otav jim je prišel v roke. Sledilo je italijansko maščevanje nad vaščani. Požgali so dve domačiji na Kožljeku, zagorelo je pa tudi na Pikovniku, v Stražišču in na Beču. Kolikor bliže je bila pomlad, toliko pogosteje so napovedovali, da bodo kmalu pregnali Italijane in vzpostavili oblast Osvobodilne fronte. Ljudje so se začeli opredeljevati; eni so se navduševali za Osvobodilno fronto, drugi pa so ji nasprotovali, ker so za njo videli komunizem in se tudi niso strinjali z nepotrebnim izzivanjem okupatorja. Boris Kralj je zapisal v svoji knjigi, da »je bil to čas, ko so se ljudje začeli bati drug drugega, ko se sosedje niso več obiskovali, ko se počasi še pozdravljali niso in so svojo skrb, svojo bolečino nosili v najbolj skritih kotičkih svojega srca in svoje duše. To je bil čas megle, mraka in teme.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 33).

Figure 6. Jože Rupar, kot avstrijski vojak in Maistrov borec – Po umoru župana Tekavca vidovski župan

23. aprila popoldne je v cerkvi na Krvavi peči začelo biti plat zvona. Partizani so tako sklicali zbor in napovedali pohod na področje vidovske fare. Bila je že tema, ko so se ustavili v Tavžljah pred hišo župana Antona Tekavca. Trije so vstopili in ga našli v hiši, kjer je že počival na topli kmečki peči. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa je predlagal, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Povedali so, da so partizani. Odjeknili so streli. Župan je mrtev obležal na domači peči, oni pa so mirno odšli in se napotili proti Rudolfovem, kjer so pri Povletu iskali domačega fanta Andreja. Ko ga niso našli, so nadaljevali pot k Sv. Vidu in tam ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta. V Zali so neuspešno iskali še drugega Franca Strleta, občinskega odbornika. Šlo je že na polnoč, ko so na Osredku obkolili hišo Valentina Strleta. Ko je skušal pobegniti skozi okno, ga je zadelo več krogel.

Tako so »osvoboditelji« v nekaj urah »odstavili« župana in njegove najbližje sodelavce in pripravili teren za vzpostavitev nove oblasti. Grozili so, da bodo »likvidirali« cele družine, če ne bodo sodelovale z njimi.

Figure 7. Francljeva družina iz Župenega – Sedijo mamin oče Pavel Tekavec iz Tavželj, oče Franc Rot in mama Neža; stojijo sestre Anica, Justina, Minka in Tončka (sestra Leonarda), France v uniformi in njegov prijatelj Jože; spredaj Viktor in Francka

Mnogi Vidovci se s takim načinom osvobodilnega boja niso mogli sprijazniti. Niso mogli razumeti, zakaj partizani govorijo o boju proti okupatorju, pobijajo pa domače ljudi. Spraševali so se, ali je bilo napačno, če so župan in njegovi sodelavci skrbeli, da bi se življenje v občini tudi v času okupacije odvijalo čimbolj normalno. Ali je bilo izdajstvo vedeti za Slovensko legijo, ki je tudi pripravljala odpor proti okupatorju? Zakaj ne bi uporabili orožja, ki so ga poskrili ob razpadu jugoslovanske vojske? Z njim bi se lahko branili pred nasilneži iz gozda. Toda kako bodo na to odgovorili Italijani? Ali bodo zato tudi nje smatrali za upornike? Ali ne bi bilo bolje, da se ne dotikajo orožja in gredo pod zaščito k Italijanom?

Franc Strle iz Zale, ki so ga hoteli ustreliti že 23. aprila, in Pavletov oče Andrej sta se res zatekla v Novo vas na Bloke. Povletovi in Makovčevi fantje iz Rudolfovega pa so kljub vsem pomislekom poiskali skrito orožje in skupaj prenočevali v Makovčevi hiši. K njim je začel prihajati še kaplan Pezdir, ki se je tudi bal, saj je večkrat govoril proti komunizmu.

Skozi ves maj so se tako vsak večer zbirali pri Makovčevih. Domačim in sosedovim fantom so se pridružili še nekateri iz sosednjih vasi. Vsak večer so v spodnjih prostorih hiše, kjer je bila tudi trgovina, založili okna z vrečami soli in utrdili vhodna vrata z lesenimi podporami. Zjutraj so spet vse pospravili, da ne bi zbudili pozornosti Italijanov, če bi slučajno prišli v vas.

27. maja zgodaj popoldne so Makovčevi dobili opozorilo s Krvave peči, da naj bodo pripravljeni na obisk partizanov. Domači in Povletovi so takoj pustili delo na polju in na hitro utrdili okna in vrata hiše, kot so to delali vsak večer. Ko so že skoraj končali utrjevanje, je po stezi prihitel kaplan Pezdir, ki se je vračal iz Ljubljane. Samo en dan prej, 26. maja, je VOS v Ljubljani ubila dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Rojca. Kaplan je tako sporočil žalostne novice in ostal pri Makovčevih. Sonce je bilo še visoko, ko so se v Rudolfovem pojavili partizani. Začeli so razbijati po utrjenih vratih Makovčeve hiše. Milavec z Osredka, ki je bil med njimi, je poklical Makovčevega očeta, naj jim odpre. Oče je odgovoril, da se tudi skozi vrata lahko pomenijo. Napadalcev je menda bilo kakih dvajset in niso bili kaj prida oboroženi. Nekaj časa so postavali okrog utrjene hiše, kot da ne vedo, kaj bi naredili, nato pa so oddali nekaj strelov proti hiši in v zrak. Branilci na to sploh niso odgovorili. Na mostovžu na vzhodni strani je varoval hišo sedemnajstletni Ivan Makovec. Nenadoma je zagledal partizana, ki se mu je s pištolo v eni in z bombo v drugi roki približeval po položni strehi. Ivan je za trenutek otrdel, nato pa stekel k bratu Lojzetu, ki je s puškomitraljezom stražil na drugi strani. Lojze je pri vojakih bil podnarednik, zato je znal ravnati z orožjem. Takoj je skočil na nasprotno stran in potisnil cev svojega nevarnega orožja skozi okno. Ko je vsiljivec, ki je bil že blizu okna, to zagledal, se je skotalil po strehi in skočil na tla. Lojze je medtem mimo njega spustil nekaj kratkih rafalov. Takoj nato so se napadalci umaknili.

Branilci so bili dobro oboroženi, saj so imeli dva puškomitraljeza, več pušk in bombe. Z lahkoto bi pokončali vsiljivce, ki so se jim nastavljali na dvorišču, toda ubogali so kaplana, ki jim je še tik pred napadom zabičeval: »Branite se, a ne ubijajte! Ne pozabimo, da so to naši ljudje.« Istega mnenja je bil tudi Makovčev oče. Ker so fantje pričakovali, da se bodo nasprotniki za naslednji napad bolje pripravili, so še isti večer zapustili Makovčevo hišo in se utaborili na hribu nad Tavžljami.

V noči na prvi junij je začelo deževati in skrivači so se pred dežjem zatekli na skedenj v Tavžlje. Šele proti jutru so trdno zaspali, le Jože Tekavec je bil na straži. Vstalo je deževno in megleno jutro. Naenkrat je stražar napel oči. Ali dobro vidi? Po grebenu od Sv. Vida je proti Tavžljam hitela kolona vojakov. Ni vedel ali so partizani ali Italijani. Prvi in drugi so bili za skrivače nevarni, obojih so se bali. Stekel je k skednju in hitro zbudil prijatelje. Pograbili so orožje in se umaknili iz vasi. V nekaj minutah so bile Tavžlje obkoljene, kajti poleg kolone, ki jo je videl stražar, sta se vasi približali še dve drugi skupini. Toda fantje in z njimi tudi kaplan Pezdir in Makovčev oče so že bili zunaj tega obroča. Uvideli so, da ne morejo ostati v domačem kraju. Večina se jih je v varstvu megle prebila skozi Brinje in naprej na Pirmanski vrh, potem so pa odšli na Rakek in z vlakom do Brezovice pri Ljubljani, kjer so dobili prvo zatočišče na kaplanovem domu.

Napadalci so kmalu ugotovili, da so se jim »uporniki« izmuznili. Preden so odšli iz Tavželj, so oplenili dve domačiji. Še huje pa so se znesli nad Ruparjevimi v Lešnjakih, kjer je bil doma Ludvik Rupar, ki se je samoobrambni skupini pridružil 27. maja, ko je prišla na hrib blizu njegovega doma. V Lešnjakih se je 1. junija ustavila partizanska enota, ki se je potem mimo Zale vračala v taborišče v Iški. Pri Ruparju so našli doma samo mamo Frančiško, starega očeta in bolno staro mamo. Oče Rupar, kasnejši vidovski župan, in mlajši sin sta se jim še pravi čas umaknila. Mamo Frančiško so spraševali za moža in sinova, nato pa ji ukazali, da mora iti z njimi. Ves živež in nekaj drugega blaga so znesli na voz, vpregli par volov in kolona je odšla proti Zali. Za vozom so gnali mamo Frančiško. Še isti dan so jo ubili v gozdu blizu Zale. Domači so nekaj časa upali, da se bo vrnila, potem pa se je izkazalo, da je bilo upanje zaman. Za njen grob so zvedeli šele pred nekaj leti in tako sedaj v globeli Zale stoji križ in nemo govori o usodnem času, ko je vojna in revolucija popolnoma sprevrgla normalni red, ko so ubijali matere in dekleta, ker niso našli njihovih sinov in bratov.

V kratkem sestavku ni mogoče opisati vseh dogodkov, ki so se zgodili v vidovski fari kmalu po 1. juniju 1942. Revolucionarji so naredili vse mogoče, da bi »uporne« fante vendarle dobili v roke. Že naslednji dan so dobili pri Povletu obvestilo, naj pridejo za fanti na določen kraj blizu Cajnarjev. Ko so Povletova mama, hčeri Justina in Neža ter Pepca Makovec prišle tja, so jih pričakali partizani. Mamo so spustili, dekleta pa odpeljali s seboj. V Tavžljah so potem vzeli še Zofko Tekavec.

Figure 8. Frančiška Rupar iz Lešnjakov, odpeljana in umorjena 1. junija 1942 – Sin Ludvik je bil med prvimi uporniki

Nekaj dni zatem je župnik Žužek prinesel v Tavžlje pismeni poziv, s katerim je politkomisar Fric Novak grozil, da bodo »zajeti talci« postreljeni, če se begunci do 12. junija ne bodo javili in izročili orožja. Mlajši brat enega od iskanih fantov je s pozivom odhitel na Rakek in se odpeljal na Brezovico, toda kaplana in fantov ni več našel. Čutili so, da na Brezovici niso varni, zato so se premaknili v Ljubljano. Nekateri od njih so na skrivaj prišli obiskat domači kraj, da bi videli situacijo in poskrbeli za orožje, ki so ga ob umiku le površno skrili v gozdu. Dekleta so medtem imeli kot talke v taborišču v Iški. Z njimi je bil nekaj časa zaprt tudi rakitniški župan Logar in še nekateri. Več kot en mesec se ni vedelo za njihovo usodo, tik pred italijansko ofenzivo so se pa vendarle vrnile domov.

Figure 9. Pred Francljevo hišo v Župenem jeseni 1942 – V sredini pri mizi Francljev oče in begunjski povelnjik ing. Vojska; prvi z desne France Rot

Makovčev oče in sinova Ivan ter Jože, ki so se 1. junija med umikom iz Tavželj izgubili od glavne skupine, so prišli v Novo vas na Bloke. Ivan je kmalu odšel v Ljubljano in med neko racijo so ga Italijani prijeli. Menda so ga odpeljali v internacijo prav tisti dan, ko je bil napaden vlak pri Verdu. Imel je srečo, da ni bil med rešenci in da tedaj ni prišel h Krimski jami. Iz internacije se je vrnil šele po enem letu. Tudi drugi vidovski fantje so bili v Ljubljani v stalni nevarnosti pred Italijani, zato so izkoristili prvo priložnost, da so odšli na Dolenjsko in se vključili v odred nacionalne ilegale, katere jedro je bilo onih sedemnajst mož, ki so se 17. maja zbrali na Bizoviku pri Ljubljani.

Figure 10. Vidovski fantje – vaški stražarji poleti 1943 – Stojijo od leve Ludvik Rupar, Franc Tavželj, Franc Tekavec, Alojz Makovec, Jože Tekavec iz Tavželj, Jože Tekavec iz Zahriba in Jože Doles; spredaj Jože Makovec in Alojz Tekavec, brat Jožeta in Franca iz Zahriba – Pet od teh fantov je bilo v samoobrambni skupini maja leta 1942 in štirje od petih so potem šli v Štajerski bataljon

Na Vidovski planoti je po 1. juniju vladala revolucionarna oblast. V gozdu blizu Sv. Vida se je utaborila partizanska kolesarska četa, opremljena s kolesi, ki so jih pobrali v Medenovi trgovini v Begunjah. Nova oblast je izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. V tem času so odpeljali v Krimsko jamo Janeza Kovačiča in Janeza Ponikvarja iz Hribljanov, Franca Tekavca, Joškovega iz Zale, pa so ustrelili v Zakotku blizu doma, ker je obsojal njihove uboje in »rekvizicije«. 14. julija so ustrelili še župnika Žužka, ki se je z njihovo dovolilnico v žepu s kolesom odpravil v Cerknico. V zraku je tedaj že dišalo po ofenzivi. Bog ve, kaj je župnik hotel urediti v Cerknici, da se je kljub cerkovnikovim svarilom odpravil na pot. Ko so bili ljudje v strahu zaradi ofenzive, jih je miril, naj ostanejo doma, da bo že on uredil z Italijani, če bodo prišli do Sv. Vida. Le nekaj sto metrov od cerkve je bila cesta proti Cerknici prekopana in nad njo je bila zaseda. Ko se je župnik približal tistemu kraju, so nanj streljali in padel je s kolesa. Zvlekli so ga pod cesto in površno zagrebli. Potem so razširili vest, da so ga morali ustaviti, da ne bi Italijanom odnesel seznama faranov, sodelavcev Osvobodilne fronte. Ljudje so tako ostali brez duhovnika in brez župana, uničevalna ofenziva se je pa nezadržno bližala.

2.1.5. Okupatorska noga ne bo več stopila v te kraje

Druga grupa odredov se je na svojem pohodu na Gorenjsko in Štajersko 24. junija ustavila pri Tavžljah na Vidovski planoti. Tako s svojim številom kot z opremljenostjo je naredila močan vtis in potrdila govorice, da Italijani zlepa ne bodo več prišli v te kraje. Zdelo se je, da je nova oblast silno trdna. Ponekod so na javnih zborovanjih volili krajevne odbore. V gradu Pajkovo so v najlepši sobi uredili pisarno novo izvoljenega odbora za področje Sv. Trojice. Pri Sv. Vidu so uradovali v nekdanji občinski pisarni. Sestavljali so sezname agrarnih interesentov. Ko se je že bližala ofenziva, so mobilizirali fante in može, da so prekopali ceste in jih zasekali z drevjem, potem pa ob teh ovirah stražili. Na Pirmanskem vrhu so domači fantje noč in dan stražili. Podobne straže so bile tudi na Stražiški Špici med Gornjimi Otavami in Stražiščem, kjer je bil lep razgled proti Begunjam in proti Kožljeku. Tu so se menjavali fantje iz Otav. Kmetje so v gozdu pripravili skrivališča, da bi v njih skrili živino in vsaj nekaj življenjskih potrebščin, pa tudi sami bi se tja zatekli pred ofenzivo. Vaščani Župenega so si na primer uredili skrivališče v gozdu blizu Sv. Vida, saj so verjeli, da do tja Italijani ne bodo prišli.

Kdo bi se ne zamislil, če bi v tako napetem vzdušju zvedel, da so begunjska dekleta sodelovala z Italijani, da je vidovski župnik hotel Italijanom odnesti nekakšen seznam, po katerem bi se ravnali med ofenzivo. Italijanov so se vsi bali in jih niso marali, zato so take vesti vznemirile tudi tiste, ki niso bili za Osvobodilno fronto.

Ofenziva se je začela 16. julija. Italijanska letala so preletavala tudi Vidovsko in Trojiško in odmetavala bombe. Obenem so trosili letake, da se prebivalcem ne bo nič zgodilo, če bodo mirno ostali doma. Na Vidovsko so najprej prišli črnosrajčniki z Blok. Blizu Zavrha so kar na travniku prijeli tri moške, ki so kosili travo. V gradu Pajkovo so prijeli oskrbnika Janeza Bečaja in Jožeta Pirmana iz Bočkovega in ju ubili pri Sv. Urhu, grad pa zažgali. Ustavili so se v Jeršičih, kjer so takoj zaprli tri Kržiščarjeve fante in jih 21. julija ustrelili pri Rudolfovem. K Sv. Vidu so prišli preko Tavželj in Lešnjakov. Obnašali so se, kot da zavzemajo mogočno trdnjavo, čeprav je z nasprotne strani padlo le nekaj strelov. Ko so fašisti prišli do cerkve, so na čast zmagi zvonili z vsemi zvonovi. Partizani kolesarske čete so se umaknili.

Cela armada italijanske vojske je prihrumela k Sv. Vidu od Rakitne preko Župenega in Zale dan ali dva za fašisti. Njihov štab se je naselil v Tavžljah. Za svojo kuhinjo so pri kmetih jemali prašiče in živino, po njivah pa kopali krompir. V Čohovem in pri Sv. Vidu so pobrali skoraj vse moške ne glede na njihovo starost in politično pripadnost, med njimi tudi organista Franca Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Alojzija Ruparja. 21. julija so jih osemnajst ustrelili v peskokopu blizu vasi. Potem so odšli naprej proti Sv. Trojici in Blokam, spotoma so ropali, požigali in pobirali može in fante, ki so jih dobili doma.

Ko govorimo o strahotah italijanske ofenzive pri Sv. Vidu, moramo posebej omeniti ustrelitev dvanajstih mož in fantov z Osredka, čeprav so bili ustreljeni šele 14. avgusta, ko je bila glavna morija že končana. Pri Sv. Vidu se je naselila italijanska posadka. Osredčani so ofenzivo preživeli brez večjih pretresov, zato se niso vznemirili, ko so jih Italijani poklicali, naj se pridejo javit k Sv. Vidu. Vsi so se odzvali, Italijani pa so jih odpeljali na Bloke in jih pri Radleku postrelili. Med temi žrtvami so bili tudi starejši možje, družinski očetje, na primer Janez Juvančič je bil oče sedmih otrok.

Straža na Stražiški Špici in zasede med Otavami in Selščkom Otavcev niso rešile pred Italijani. Prišli so od Rakitne in od Kožljeka, od koder jih niti niso pričakovali. Vsi moški so bili doma, saj niso mislili, da bodo Italijani lahko nenadoma prišli v vas. Menda je bilo 21. ali 22. julija, ko so se Italijani že ob sedmih zjutraj pojavili v Gornjih Otavah. Takoj so šli po hišah, pobrali moške in jih segnali v podružnično cerkev. Pri Popitu, kjer je bila terenska pisarna, so menda dobili neke sezname. Zdi se, da so vedeli, da so Otavci prekopali in zasekali cesto proti Selščku. Poleg tega so pri šestnajstletni Pavli Knap iz Dolenjih Otav našli dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja in jo prisilili, da je povedala, kje jo je dobila. France Popit, bivši orožnik, je bil namreč postavljen za nekakšnega komisarja za ta del osvobojenega ozemlja. Med drugim je izdajal tudi dovolilnice za prehod meje. Tistim, ki so na primer dobili dovolilnico za pot v Borovnico, je naročil: »Dovolilnica ti je potrebna zaradi naših patrulj, Italijani je pa ne smejo videti. Ko prideš do Strmca, skrij dovolilnico pod skalo, in ko se boš vračala, jo zopet poberi. Tako bo vse v redu.« Pavla Knap se je ravnala po tem navodilu, toda že blizu doma so jo ustavili Italijani in situacija se je nenadoma spremenila.

Otavske može in fante so tri dni imeli v cerkvi. Baje je neki vojak, ki je govoril slovensko, odprl okno in jim namignil, naj bežijo, toda Otavci mu niso zaupali. Govori se tudi, da so može in fante celo spustili domov, da so vzeli nahrbtnike in kovčke za pot v internacijo. 24. julija so Italijani skupino dvajsetih mož in fantov odgnali proti Stražišču. Njihovi domači so bili prepričani, da jih peljejo v internacijo. Streljanje, ki so ga tedaj slišali v smeri Stražišča, jih ni posebno vznemirilo, saj so Italijani streljali ob vsaki priložnosti. V resnici pa so Italijani kmalu po izhodu iz Otav postrelili prve Otavce in potem streljanje ponavljali, dokler jim ni zmanjkalo »internirancev«. Zadnje so pobili na Špičastem Stražišču, prav na kraju, kamor so hodili na stražo. Med pobitimi sta bila tudi dva otavska učitelja. Mogoče so hoteli uprizoriti veliko bitko s partizani, ki jih pa tiste dni sploh ni bilo na spregled, in upravičiti svoj pohod v te kraje.

Tri dni zatem, 27. julija, je neka žena iz Stražišča vsa pretresena prišla v Gornje Otave in povedala, kaj je videla ob poti. Tiste dni je bila velika vročina in neprijeten vonj je ženo opozoril, da je skrenila s poti in videla, kaj se je zgodilo. Ljudje so bili strašno pretreseni. Kdo bo pobral razpadajoča trupla, ko v Otavah skoraj ni bilo več moških? Na Župeno je prisopihal neki možakar in ves iz sebe ponavljal: »Vsi Otavci so pobiti. Nobenega ni, da bi jih pokopal.« Nekaj časa je trajalo, da so Župenci sprevideli, za kaj gre. Potem so šli. Eni so na otavskem pokopališču skopali dve veliki jami, drugi pa so šli s tremi vozovi proti Stražišču in pobrali trupla. Pretresljiv je bil prizor, ko so jih pripeljali k cerkvi. Neki Očanec se je naslonil na voz, najbrž je na njem zagledal svoje sinove, in jokal kot otrok. Brez krst so jih položili v jami, pokrili z rjuhami in zasuli. Duhovnika ni bilo, saj je bil župnik pri Sv. Vidu mrtev, v Begunje pa niso mogli. Menda je neka žena iz knjige, ki jo je našla v zakristiji, brala libero: Reši me, Gospod, tisti groze polni dan.

Nobenega partizana ni bilo pri pogrebu, da bi se poklonil žrtvam okupatorja in revolucije. Toda pojavili so se še tisto noč v Begunjah in k okupatorjevim zločinom dodali še svojega. Prišli so tudi v Dolenje Otave in šestnajstletno dekle obsodili za izdajalko, ker je Italijanom priznala, kje je dobila dovolilnico za pot v Borovnico. Njo in njeno petdesetletno mater so odpeljali na Ržišče in ju vrgli v Mihcovo brezno. Najbrž se jim je tiste dni zdelo nevarno zadrževati se okrog Krimske jame.

Figure 11. Župeno leta 1942 – Kratek obisk v domači vasi

Ne čudimo se, če okupator ni varoval slovenskih življenj, čeprav bi bil po mednarodnem pravu to dolžan storiti. Prav gotovo pa bi se morali glede tega zamisliti tisti, ki so neprestano govorili o osvobodilnem boju. Ali je mogoče trditi, da je bil to osvobodilni boj? Škof Rožman je že 24. oktobra 1941 v posebnem pastirskem pismu zapisal: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi le oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko. - Čemu trpljenje teh mož, čemu žalost žena in otrok? Kdo bo opravljal težja dela? Ali vse to koristi osvobojenju? Ali vse to kaj vpliva na potek in konec vojne?« (Griesser Pečar, M. Dolinar, Rožmanov proces, str. 86.) Ali škof ni imel prav? Kako izrazito se je to pokazalo julija 1942 tudi v Otavah in pri Sv. Vidu.

2.1.6. Kljub pomislekom se začnejo vaške straže

Nad Otavami, Župenim in drugimi vasmi ob cesti proti Rakitni je po pogrebu otavskih žrtev obvisel temen oblak groze. Ko so partizani takoj potem odpeljali Knapovo mamo in hčerko, se je ta groza še povečala. Tu in tam so vasi še preletela letala in njihov hrup je vzbujal strah. Od Rakitne so večkrat prihiteli kamioni z italijanskimi vojaki in pri Župenem zavili proti Sv. Vidu. Vaščani so se vedno bali, da se bodo ustavili in da bodo zopet padle nove žrtve.

France Rot iz Župenega je v začetku sodeloval z Osvobodilno fronto. Po smrti župana Tekavca, še bolj pa po smrti prijatelja Franceta Tekavca iz Zale, je sodelovanje popolnoma prekinil. Ljudje so ga poznali in cenili. Vedeli so, da je bil v jugoslovanski vojski podnarednik. Pričakovali so, da bo sedaj predlagal kako pametno odločitev. Toda France ni vedel izhoda, kam naj bi šli, kaj naj bi naredili. Ko je v začetku avgusta prišel znanec iz Begunj in Franceta nagovarjal, naj bi v Otavah ustanovili vaško stražo, se ni mogel odločiti. Ni mu šlo v račun, da bi sprejel orožje od Italijanov. Mislil je na četnike, na nacionalno ilegalo, za katero je slišal, toda nikjer ni mogel dobiti zveze.

Bilo je nekaj dni po žalostnem pogrebu v Otavah. Rotovi, po domače Francljevi, so po celodnevnem delu kljub strahu zaspali, le mati je še bedela. Ko je zunaj zaslišala korake in neke glasove, je vstala in pogledala skozi okno. V poltemi je videla gručo partizanov, ki so stali na koncu dvorišča in gledali proti hiši. Takoj je zbudila družino in vsi so tiho odhiteli na podstrešje. Oče in sinova so bili odločeni, da se bodo branili, če bodo »obiskovalci« silili k njim. Imeli so dve sekiri, k oboku vrh stopnic pa je bil prislonjen tudi cepec, ki ga je nekdo v naglici zgrabil in prinesel na podstrešje. Minute so bile dolge kot ure. Mati in hčere so trepetale od strahu. Nenadoma se je cepec prevrnil in se z velikim truščem zakotalil po votlih lesenih stopnicah. Kdo ve, kaj so si oni zunaj ob tem ropotu predstavljali. Naenkrat jih je vzela noč in Francljevi so si oddahnili. Od tedaj niso več spali doma. Nekaj noči kasneje so partizani spet prišli in vdrli v hišo. Pobrali so ves živež, dva vola, prašiče in drugo. Drugo jutro je France šel v Begunje in dogovorili so se glede vaške straže, ki se je 20. avgusta utrdila v otavski šoli.

Ljudje so si nekoliko oddahnili. Vsaj Italijanov se sedaj niso več toliko bali. Francljevi iz Župenega so se tedaj preselili v Otave. Ponoči so spet počivali, ne pa napeto prisluškovali in ob najmanjšem šumu vznemirjeno skušali ugotoviti, od kod prihaja in kaj pomeni.

Tudi pri Sv. Vidu so v začetku septembra ustanovili vaško stražo. Bila je maloštevilna, saj je veliko mož in fantov bilo med ofenzivo pobitih ali odpeljanih v internacijo. Ker je bila pri Sv. Vidu italijanska posadka, se je straža v začetku naselila v Zahribu, kjer je bilo samo od ene hiše nič manj kot šest stražarjev. Kasneje so Italijani zahtevali, da vaški stražarji in civilni prebivalci pridejo v utrjeno središče k Sv. Vidu, ali kot so ljudje navadno rekli, »za žico«. Vidovski fantje, ki so že maja 1942 prijeli puške, da bi branili sebe in svoje domove, pa so prav zaradi tega 1. junija 1942 morali oditi iz domačega kraja, so se vrnili šele pomladi 1943. S seboj so prinesli mnoge izkušnje, saj so nekateri doživeli napad na Suhor, drugi napad na Pleterje in druge kraje na Dolenjskem in v Beli krajini. Z Italijani se vaški stražarji pri Sv. Vidu niso razumeli. Nekaj orožja, ki je verjetno izviralo še iz časa ilegalne samoobrambe, so potegnili iz skrivališča šele ob kapitulaciji Italije.

Po ofenzivi, ki je v vidovski fari zahtevala toliko dragocenih življenj, je bilo vsaj na zunaj konec revolucionarne oblasti. Kaplan Pezdir se je kmalu vrnil in nekako nadomestil ubitega župnika, občina je pa od 23. aprila bila brez župana in brez občinskega tajnika. Županske dolžnosti je le nerad prevzel Jože Rupar iz Lešnjakov; njegovo ženo so odpeljali in ubili 1. junija, ko so hoteli obračunati z vidovskimi »uporniki«. Maja 1945 je Rupar kot medvojni župan šel na Koroško in se potem z domobranci vrnil v Teharje. Sin ga je tam še videl, potem je pa izginil kot toliko drugih.

Otavska vaška straža je 17. oktobra 1942 doživela napad Šercerjeve udarne brigade, ki je bila malo prej ustanovljena na Mokrcu. V poročilu štaba te brigade od 29. oktobra 1942 beremo, da ta »akcija ni uspela, ker četa, ki bi morala vdreti v šolo, ni izvršila svoje naloge. Šolo samo, ki je enonadstropna stavba in ima vsa okna zazidana, ni mogoče zavzeti brez večjih žrtev.« (Jesen 1942, str. 177.) Kljub temu se je otavska vaška straža kmalu potem umaknila v Begunje. Tedaj so zapustili svoje domove in »odšli za žico« v Begunje, k Sv. Vidu ali drugam tudi prebivalci naslednjih vasi: Gornje Otave, Dolenje Otave, Župeno, Beč, Kržišče, Pikovnik, Zibovnik, Stražišče, Katern in Krajnče. Vasi so bile kot izumrle. To begunstvo je za nekatere trajalo do kapitulacije Italije, za druge pa še dlje. Otavsko šolo so partizani požgali 3. aprila 1943 zaradi »zaščite osvobodilnega gibanja«.

2.1.7. Branite se, a ne ubijajte

Tale sestavek ni in ne more biti popoln prikaz začetka protikomunističnega odpora na delu Menišije in na Vidovski planoti. Nekateri dogodki so gotovo opisani nepopolno, nekateri celo izpuščeni, toda bistvo dogajanja je morda kljub temu vidno in razumljivo.

Zakaj in kako je prišlo do oboroženega protikomunističnega odpora? V Rudolfovem pri Sv. Vidu se je to zgodilo potem, ko so komunisti v občini ubili tri vidne može: župana, občinskega tajnika in odbornika najbolj oddaljene vasi. Najmanj dva moža bi tisto noč še ubili, če bi ju našli, grozili so pa še drugim. Najprej so na to reagirali tisti, ki so bili neposredno prizadeti. Franc Strle iz Zale, ki se je tedaj izognil krogli, je odšel na Bloke pod zaščito okupatorske vojske. Strah za lastno življenje je v njem premagal pomisleke, ki so se mu vzbujali glede okupatorske zaščite. Andrej Rudolf, ki se je 23. aprila tudi rešil, se ni odločil za beg. V tem so ga podpirali tudi domači in sosedovi. Odločili so se, da se ne bodo dali kar tako pobiti, ampak da se bodo branili. Hkrati z njimi so se opredelili tudi nekateri, ki so za to zvedeli. Njihov namen ni bil boj proti komunizmu, ki ga sicer niso marali, ampak samo samoobramba.

Figure 12. Vidovska patrola vaške straže v Iški – Prvi z desne Jože Tekavec iz Tavželj

Nič drugačno ni bilo njihovo obnašanje 27. maja, ko so se neposredno srečali z onimi, ki so jim stregli po življenju. Za njihov prihod so zvedeli že vnaprej. Ali jih ne bi lahko počakali v zasedi, nekje na pol poti med Krvavo pečjo in Sv. Vidom. Toda zaprli so se v Makovčevo hišo in čakali. Na njihove strele niti niso odgovorili. Šele vsiljivca, ki jim je očitno hotel prizadeti škodo, so s strehe pregnali s streli. Pa tudi tedaj niso streljali vanj, ampak mimo njega. Niso ga hoteli ubiti, ampak samo prepoditi. Natanko so se držali navodila, naj se branijo, ne pa ubijajo.

Kljub temu so potem »osvoboditelji« razglasili, da so belogardisti v Rudolfovem napadli njihovo patruljo. V knjigi Belogardizem, ki je dolga leta bila nekakšen uradni vodič po medvojnih dogodkih, piše, da je župnik Žužek že davno prej napovedal komunizem in zato bil od vsega začetka tudi nepomirljiv sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja. Pri tem pa so mu seveda pomagali tudi župan Tekavec, kaplan Pezdir in drugi člani Slovenske legije. (Fr. Saje, Belogardizem, str. 551.) Ne vemo, če je Slovenska legija imela pri Sv. Vidu res že v začetku leta 1942 svoje zaupnike. Vemo, da je bil prvotni namen Slovenske legije organizirati odpor proti okupatorju. Torej je komunistom pri Sv. Vidu šlo za odstranitev političnih nasprotnikov, za revolucijo, ne pa za osvobodilni boj.

Vprašajmo se, komu in čemu je koristilo prekopavanje cest in straže narodne zaščite, javna zborovanja in volitve krajevnih odborov tik pred ofenzivo. Partizani so imeli že vnaprej pripravljen načrt, da se bodo pred italijanskimi divizijami umaknili. Morali bi upoštevati, da se bo okupator znesel nad civilnim prebivalstvom, da se bo maščeval še huje, če bo pred vasjo našel prekopano in zasekano cesto, če bo dobil podatke o javnem zborovanju in volitvah in še posebno če bo iz bližine vasi napaden. Vse gorje okupatorskih represalij, ki se je zgrnilo nad posamezne vasi in njihove prebivalce, je koristilo samo revoluciji, osvobodilnemu gibanju je pa škodilo, saj za pobite ljudi in uničeno premoženje svoboda ni več pomembna. Ko so se preživeli vaščani po ofenzivi zbrali na pogoriščih svojih domov, so bili obupani. Tako kot France Rot v Župenem so se spraševali tudi v drugih vaseh. Vaška straža je dajala vsaj nekaj upanja, da se na razvalinah požganih domov obnovi skromno življenje. In s težavo so se odločili. Ko so se kmalu potem spustili v Krimsko jamo, so bili prepričani, da je bila njihova odločitev pravilna. Zakaj so potem cele vasi »šle za žico«? Morda zato, ker so se ljudje navduševali za Italijane? Ne prej ne tedaj Italijanov niso marali, toda šlo jim je za preživetje.

Ker je njihov boj za preživetje bil tako težak, so tudi laže razumeli priporočilo: »Branite se, a ne ubijajte.« Seveda so bile tudi izjeme, toda velika večina se je ravnala po tem pravilu. Danes se tako ravnanje marsikomu zdi popolnoma nesmiselno. Če gledamo zgolj z očmi tega sveta, je zares nesmisel, toda gledano s krščanskega horizonta ima spoštovanje tega pravila veliko vrednost. Ali ni krščanstvo že tisoč let del naše kulture, del naše biti? Ob letošnjem 27. aprilu smo marsikaj slišali o boju za svobodo, o boju za našo identiteto. Pa se še mi za zaključek tega spominjanja zamislimo, kdo in kako se je v naši polpreteklosti boril za ohranitev slovenske identitete!

3. Pripovedi

3.1. Bitka, dolga kot življenje

Tine Velikonja

3.1.1. Vnebohod leta 1945

Do preboja pri Borovljah z zavzetjem obeh mostov čez Dravo pod humperškim gradom je prišlo na vnebohod v četrtek 10. maja 1945 v drugi polovici popoldneva. Napadalo je petsto vojakov Rupnikovega bataljona, sledilo tisoč vojakov drugih enot, upiralo pa se tisoč partizanov Koroškega odreda in Bračičeve brigade. Bitka se je začela okrog 17. ure s preplahom, ki so ga sprožili vojaki prvega voda 48. čete. Nadaljevalo se je z zapornim ognjem dveh protiletalskih topov, uperjenih na Borovlje in mostova čez Dravo, s katerima so ravnali Nemci, zaključilo pa z nastopom vojakov Rupnikovega bataljona. S črte Podljubelj–Podgora so se približali Borovljam in mostovoma na Dravi. Kakor hitro so topovi potihnili, so napadli, pri tem pa naleteli na resen odpor samo na začetku. Partizani so se s poveljstvom vred v neredu umikali proti vzhodu, manjši del je bežal proti Dravi. Domobranci se niso veliko ustavljali po hišah, v katere so se zatekli partizani, saj nasprotnika niso hoteli uničiti, ampak samo prepoditi, kar jim je gladko uspelo. Ob 19. uri je orožje potihnilo, partizanska vojska na ozemlju med Karavankami in Dravo pregnana, dostop do mostov prost in pot čez reko odprta. Na bojni poljani je obležalo nekaj deset mrtvih ali ranjenih domobrancev, predvsem vojakov 47. in 48. čete, in trikrat toliko partizanov.

Istega dne ob 21. uri, ko je že padel mrak, naj bi se pripeljal z zahodne strani od Sv. Jakoba oklepni oddelek motoriziranega odreda 4. armade. Pred cestnim mostom so ga napadli s tankovskimi pestmi in uničili štiri tanke. Padlo naj bi petnajst partizanov.

Naslednjega dne, 11. maja, je prišlo med domobranci in partizani do dveh srditih spopadov, in to na vzhodni strani severno od Borovelj na področju Medborovnic. Samo v spopadu s prvim vodom 48. domobranske čete je padlo okrog petindvajset partizanov. Domobranci so imeli tri mrtve. V drugem pa se je iz hude stiske z jurišem rešila obkoljena desetina vojakov 35. čete novomeškega udarnega bataljona. Tudi tu je padlo nekaj partizanov, smrtno ranjen je bil tudi eden od domobrancev. Omenjena spopada sta morda vzrok, da partizanski zgodovinarji tako srdito vztrajajo pri 11. maju kot dnevu glavnega spopada.

Padle domobrance so pokopali v soboto 12. maja dopoldne na pokopališču v Borovljah, partizane, kolikor so jih našli, pa istega ali naslednjega dne ravno tam, le štirinajst partizanov, del tistih, ki so padli 11. maja med Borovnicama, so domačini pobrali in jih pokopali 13. maja v Glinjah.

Pa še zgodba o Vuku Rupniku in železnem križu (Tabor, 1978, 1–2, 14):

Naj dodam, da je po končani bitki prišel k meni polkovnik von Sela (Seeler). Bil sem že v srajci brez suknjiča. Čestital mi je in našim vojakom, potem pa s svojega suknjiča snel železni križ, ki ga je dobil med vojno, ter mi g a pripel kar na srajco, rekoč: »Drugačnega priznanja Vam ne morem dati.«

Toliko za uvod tistim, ki ne marajo dolgega pisanja.

3.1.2. Vsakdo pripoveduje svojo zgodbo

Kakšna je bila ta bitka, zaradi katere se redkim preživelim domobrancem, ki so v njej sodelovali, razveže jezik in zarosijo oči? Povedo nam, da je bila razvidna in zgledna. Zahtevala je osebno hrabrost, znanje in obvladovanje vojaških veščin ter nudila enake možnosti napadalcem kot branilcem. Zanje je bila visoko moralna, saj je odločala o usodi trideset tisoč ljudi, ki so bili v življenjski stiski. Potekala je gladko od zapornega ognja na začetku do končnega vzpona na dravske nasipe in pomeni zmago, o kakršni se da samo sanjati.

Na drugi strani je bila za partizane nekaj žaljivega, zavrženega in verolomnega, tri dni po uradnem koncu vojne, pekel od začetka do konca, živalsko znašanje nad nemočnimi ujetniki, ki so se znašli v pasti in se kot Makabejci raje pustili pokončati do zadnjega moža, kot pa da bi se predali. In nazadnje grenak poraz in zvračanje krivde na vse druge, samo ne na vodstvo, ki ni predvidevalo scenarija, ki se je tiste dni kar ponujal.

Za domače prebivalce je pomenila ogenj in grom od prvega trenutka, ko se je vse cefralo od krogel in granat ter je njihovo imetje izginjalo v plamenih. Namesto da bi se veselili negotovega miru, so trepetali za svoja življenja in imetje, obenem pa držali fige, saj partizanov niso marali.

Figure 13. Domobranci v napadu

Ko prebiram zgodbe o tej bitki, pa naj je pisec pripadal eni ali drugi strani, se me loteva nelagodje. Ker sem bil zraven, je občutek še bolj porazen, kako namreč, da nič ne vem, kako je bilo. Vendar se ne dam. Takrat sem imel šestnajst let. Oči sem imel izostrene kot jastreb in ušesa prišpičena kot antene, obenem pa je bila ta bitka moja prva in zadnja v življenju. Domobranci Dopolnilne čete iz Dravelj smo šli tisto popoldne v zasedo takoj pod cesto pred Podgoro. Še vedno smo bili visoko in videli ravnico in Borovlje, kot bi ju gledali z Ljubljanskega gradu. Breg je bil sicer poraščen, vendar so bile vmes poseke in nizko grmovje. Zato smo imeli pred seboj ravnino in Borovlje kot na krožniku. Zdaj je na njem taka gošča, da ne prideš skozi, in se s ceste ne vidi nič. Protiletalska topova sta stala nekaj deset metrov za našimi hrbti. Krogle so letele nad našimi glavami in sekale vejice dreves, da so padale po nas. Gledali smo na polje in Dravo, na uspavano mesto na desni strani, najbolj pa so nam padli v oči strmi levi breg in zvonika cerkve v Žihpolju. Samo proti mostovoma in proti humperškemu gradu se z gozda, kjer smo bili na preži, ni videlo. Zato tudi večno vprašanje, kaj pa če se je v slepem kotu dogajalo vse tisto, česar se ne spominjam.

Čeprav je bilo v bitko neposredno ali posredno vpletenih nekaj tisoč ljudi, se ne moremo zediniti niti o dnevu, še manj o času dneva, kdaj se je to zgodilo. Za marsikaj bi me morda še lahko pregovorili, da se mi je samo zdelo, saj sem bil mlad in brez vojaških izkušenj, kot o tistem, da niso streljali tankovski, ampak protiletalski topovi, nihče pa me ne bo prepričal, da se ni to zgodilo 10. maja popoldne. Dobro namreč vemo, da smo z našo četo zapustili Ljubljano 8. maja ob 20. uri in prišli v Kranj 9. maja ob 4. uri zjutraj, naslednjo noč med 9. in 10. majem prespali pri Sv. Ani, popoldne pa se znašli pred Borovljami. Kaj je s človeškim spominom? Ali je zares tako nezanesljiv? Ali pa se za spačenimi zgodbami skrivajo posebni nameni, kot so želja po junaštvu, opravičevanje poraza, demonizacija nasprotnika …

Zgled, kako pišejo partizanski zgodovinarji, je do nerazpoznavnosti izmaličeni opis Mirka Fajdiga (M. Fajdiga, Bračičeva brigada, 643–667, Obzorja, Maribor 1994). Res ga ni bilo zraven in je moral svoje vedenje pobirati pri drugih, vseeno pa bi se lahko bolj potrudil. S podatki partizanskih pričevalcev je ravnal kot s suhim zlatom, druge literature ni pogledal. Če je to splošna manira pri pisanju zgodovine NOB, potem ji Bog pomagaj! Že vztrajanje pri 11. maju! Kako, da se ne moremo zediniti niti o stvari, ki ne odloča o ničemer? Trmoglavijo, ker se jim s tem podre ves urnik za naprej in za nazaj. Ga bodo pač popravili. Tudi na naši strani jih je nekaj mnenja, da je bila bitka 11. maja, tako Kos v Stalinistični revoluciji. Predsednik narodnega odbora Basaj je dal izjavo, da je bila 10. maja ponoči. Zediniti se torej ne moremo, kdaj se je začela, zjutraj, opoldne, popoldne, zvečer ali ponoči; koliko časa je trajala, od 10 minut do nekaj ur; koliko je bilo padlih na domobranski strani; celo Vuk Rupnik je pravil na stara leta, da nobeden, in koliko je padlo partizanov, od sto do dvesto. Partizani pišejo, da je nasprotnik uporabil vse vrste topništva, oklepne vozove in tanke, domobranci pripovedujejo o svojih minometalcih in topovih in celo vedo za imena poveljnikov baterij. Za večino domačinov so bili napadalci Nemci in le bežno se spominjajo nekih vojakov v maskirnih oblačilih. Da je zmešnjava popolna, so padle domobrance in partizane, ki so bili pokopani vsak v svojem grobu, leta 1973 prekopali in ležijo v skupnem grobu na novem boroveljskem pokopališču.

3.1.3. Nazaj ne moremo, naprej nas ne pustijo

Nelagodje sem čutil že ob zgodbi o stikih z Angleži pred spopadom. Vedel sem, da se v njej skriva napaka. Pripoveduje, kako so predstavniki slovenske narodne vlade, izbrane 3. maja leta 1945 na Taboru, v Celovcu poiskali Angleže in nato sporočili beguncem na cesti čez Ljubelj, da jih bodo zavezniki sprejeli, samo prebiti se morajo do njih. Veliko nas je videlo, kakšne so bile tiste dni razmere na južnem Koroškem, in smo se zato čudili, kako se je po 8. maju to dalo, saj je bilo ozemlje, zlasti pa mostova čez Dravo, pod strogim nadzorom. Iz domobranskih spominov pa je tudi jasno, da so begunci šele 9. maja spoznali in občutili, da je na Dravi partizanska zapora in se bo dalo priti do Celovca in Angležev samo zgrda.

Figure 14. Gorenjski domobranci v patroli

Res so člani naše vlade, ki so že v soboto 5. maja zvečer ali v nedeljo 6. maja zjutraj dosegli Celovec, prišli čez nekaj dni v stik z Angleži, a nič več. Po Bajlecevem pisanju – v Celovec je prišel z družino 8. maja – je skupaj z univ. prof. Milosavom Vasiljevićem dobil prvi stik z Angleži 9. maja v eni izmed brigad 6. oklepne divizije. Slovenska delegacija pri štabu V. korpusa v Porečah ni bila sprejeta, le neki nižji oficir jim je dejal, da glavnega komandanta ni tam. Šele iz pogovora z Vukom Rupnikom, ki je bil objavljen čez trideset let v Vestniku (Vestnik, 1978, 7–15), izvemo, da je nalogo opravil major Scholz, član nemškega ljubljanskega poveljstva. Preoblečenemu v partizansko uniformo in s ponarejenimi dokumenti, s katerimi se je izdajal za avstrijskega partizana, mu je uspelo, da se je pripeljal v Celovec. Sestal se je z nekim angleškim brigadirjem. Ta mu je rekel, da nima nobenih interesov do beguncev in ujetnikov, da pa dobro ve, da so partizani v nasprotju z dogovorom prekoračili nekdanjo mejo Avstrije. Naj preženejo partizane in se prebijejo čez Dravo, pa jih bodo sprejeli.

Umik ali beg domobranske vojske in njenih civilnih spremljevalcev pred komunistično vojsko čez Karavanke je zamujal za nekaj dni. Pot proti Italiji se je že prej zaprla. Že v noči med 30. aprilom in 1. majem je vojska srbskih prostovoljcev, hrvaških in črnogorskih četnikov ter primorskih domobrancev zapustila Vipavsko dolino, se pri Gorici prebila čez Sočo in se podala v negotovo zavezniško ujetništvo, skupno 15.000 do 20.000 vojakov. Čez deset dni se je na drugi strani Slovenije gnetlo po gorski cesti čez Ljubelj 30.000 ljudi, s tisoč vozovi in nekaj sto tovornjaki, pa tudi oklepniki in tanki.

Od 8. maja zvečer so bile Borovlje in oba mostova čez Dravo, tako cestni kot železniški, v rokah vojakov dveh partizanskih enot, Bračičeve brigade in Koroškega odreda. Tiste, ki so se podali proti mostu, so razorožili. Nemce, zlasti posameznike, so spuščali čez, druge pa jemali v ujetništvo. Tako jim je v sredo 9. maja poleg Nemcev in vojakov drugih jugoslovanskih narodnosti padlo v roke 600 slovenskih civilnih beguncev, ki so jih odpeljali proti Šentjakobu.

Govori se tudi o četnikih. Nihče ni doslej vedel, odkod so se vzeli. Iz zadrege nam je pomagal Janez Grum. Od njega smo izvedeli, kar mu je o tem iz prve roke povedal France Rozina, gorenjski domobranec: »Med zajetimi in zaustavljenimi pred mostom v sredo 9. maja je bila tudi majhna srbska četniška skupina, ki se je prebila z južne strani Ljubljane, se zbrala na dvorišču hotela Union ter se z dvema ali tremi tovornjaki podala čez Ljubelj. Rozina se jim je pridružil. Pred dravskim mostom so jih ustavili partizani in zahtevali, naj odložijo orožje, potem jih bodo spustili čez most kot druge posamezne Nemce. Rozina in četniški poveljnik polkovnik Jovanovič sta se že prej pomešala med Nemce, ker sta nameravala na drugo stran na oglede. Četnik se je sicer preoblekel v nemško uniformo, kljub temu pa bil partizanom zaradi dolgih las sumljiv, pri tem pa jih je Rozina, ki je bil prej nemški vojak, z odrezavo nemščino zavrnil. Preostali četniki so oklevali, ali naj verjamejo obljubi ali ne, in pestovali orožje, nazadnje pa ga izročili. Izginili so. Govori se, da so jih partizani pobili v bližnjem gozdu.«

Sicer so na boroveljskem nogometnem igrišču zbrali že 2.500 ujetih vojakov in jih pred prebojem odpeljali proti Železni Kapli. 10. maja je predaja zastala.

Tiste dni je bilo vreme prijazno; po nebu so se podili redki oblaki, sonce je grelo, kot da prinaša poletje, pod stopali množice se je dvigal nevidni prah in se usedal na potne obraze. Domobranski udarni bataljoni so bili na pohodu že od velikonočnega tedna, torej dober mesec, večina vojakov in civilistov nekaj dni. Do Tržiča je še šlo. Ko pa so se začeli vzpenjati v breg proti predoru oziroma prelazu, se je zataknilo, vendar je bilo na travnikih pri Sv. Ani za silo prostora za vse. Sv. Ana je preimenovana v Podljubelj, vendar bomo kraj imenovali po starem, da ne bo zamenjave s Podljubeljem na avstrijski strani (Unterloibl). Najhujše je bilo seveda na vhodu v predor, vendar za pešce prelaz ni pomenil posebne ovire. Drugače pa je bilo z vprežno živino. Zvečer 9. maja nihče ni vedel povedati, zakaj se sprevod nikamor ne premakne. Šele 10. maja smo izvedeli: že drugi dan sta v oblasti partizanov mostova čez Dravo pri Borovljah. Njihove straže, ki branijo prehod, razorožujejo vsakogar. V ujetništvo ne jemljejo samo vojakov, ampak tudi civiliste. Vinko Udovč, vojak Rupnikovega bataljona, je ob tej vesti onemel: »Še junija 1944 so gospodarili okrog Rakeka. Slivnica je bila njihova. Potem pa smo jih potiskali vedno globlje proti Kočevskemu rogu in Trnovskemu gozdu. Nazadnje smo jih iskali po celi Notranjski in Dolenjski, pa so se nam vedno poskrili. Potem so prišli aprila letos s tanki in topovi. Brez pravega boja smo se jim umaknili iz Loške doline, z Menišije in Barja. In zdaj so nas prehiteli na Koroškem. Samo še za hrbet nam morajo priti na tehle klancih, pa smo pečeni. Kako se je lahko to zgodilo?«

In za hrbet so prihajali. Tržiču se je bližala 29. hercegovska divizija in njeni topovi so bili že uperjeni v sotesko med Tržičem in Ljubeljem. Past se je skoraj zaprla.

3.1.4. Domobrancev premirje ne veže

Iz zapiskov Vuka Rupnika izvemo naslednje (V. Rupnik, Vestnik, 1978, 148–149):

V četrtek , 10. 5. 1945 ob 0.15. uri sem bil poklican v operativni štab, ki je bil v prvem nadstropju velike hiše na glavnem trgu v Tržiču. Tam sem zvedel naslednje: Nemci so dan prej, 9. maja ob 1. uri ponoči sprejeli brezpogojno kapitulacijo. Skušali bodo priti na drugo stran predora. Močne komunistične enote, ki so zasedle prehode čez Ljubelj in reko Dravo, so tekom 9. maja zajele 600 naših civilistov pred dravskim mostom, med njimi družino pp. Milka Vizjaka in soprogo pp. Ivana Drčarja.

Kocka je padla. Begunci niso imeli kaj izgubiti. Partizani so prejeli povelje Dušana Kvedra, naj jih ne pustijo čez Dravo: Uničujte in na vsak način zadržite to golazen, ki se umika čez Ljubelj! Pri vkorakanju na Koroško jim torej ni šlo samo za zasedbo ozemlja, saj so ga čez dva tedna brez strela zapustili, ampak najmanj toliko za zajetje umikajočih in bežečih nasprotnikov. General Krener je dopoldne na avstrijski strani predora še nemočno opazoval reko beguncev. Z avtom se je vozil po klancu med Podgoro in vhodom v predor in čakal svojo vojsko. Ko smo se zgodaj popoldne spuščali v dolino, smo ga videli, kako je na enem prvih klancev slonel na ograji in zrl v sotesko. Takrat je že vedel, da bo šlo.

Zjutraj je moral biti precej razočaran, ko se mu je med prvimi nudila na razpolago četa novincev iz Dravelj, v kateri sem bil kot tridnevni domobranec tudi jaz. Navsezgodaj so nas pobrali pri Sv. Ani, z ukazom, naj pohitimo. V breg mimo barak ljubeljskega taborišča smo skoraj tekli. Pot mimo Nemcev smo si utrli z naperjenim orožjem. Predor so skopo osvetljevale gole žarnice in v njem ni bilo posebne gneče. V slabe pol ure smo bili skozi. Na drugi strani pa smo na ploščadi čakali nekaj ur, ker si z nami niso imeli kaj pomagati. Brskali smo po barakah in naleteli na skladišče orožja. Takrat sem prišel do prave mavzerke. Nismo pa vedeli kaj početi z nepoznanimi oreški, bili naj bi kakavovi, ki jih je bilo polne vreče.

Figure 15. Na ljubeljskem klancu – Umik pred silami z Juga

Spredaj so se znašli vojaki s postojank, usposobljeni za obrambo, ne pa za napad. Niso bili vajeni dolgih pohodov in jih je že pot do Borovelj tako zdelala, da bi se jih sicer dalo vključiti v množično samomorilsko dirko, ne pa urediti za učinkovito bojevanje. Tega so bili zmožni samo vojaki udarnih bataljonov.

Kje so se izgubili? Niso varovali vlakov z ranjenci, niso utirali poti umikajočim civilnim beguncem, slabo so zavarovali rep kolone. Na Barju so se preveč razpršili in zamujali. Šele v torek 8. maja zvečer so zapustili obrambne položaje. Skozi Ljubljano so šli v drugi polovici noči. Zjutraj so se ustavili v okolici Kranja. Čez dan so čakali v kritju, zvečer pa se umikali dalje. Hodili so počasi, skupaj s pratežem. Vozove so vlekli konji. Cesta mimo Golnika je bila 9. maja manj zasedena in so tako vojaki Rupnikovega bataljona za nekaj ur prehiteli druge. V Tržič so prišli opolnoči. Dva dni so bili že brez hrane. Ob 5. uri zjutraj 10. maja so začeli svoj pohod proti prelazu. Pratež in težko orožje so pustili zadaj in se urejeni v gosjem redu povzpeli do vhoda v predor. Pogled nanje je bil impozanten: sami mladeniči, skoraj otroci, s prepotenimi in od prahu umazanimi obrazi, z zavihanimi rokavi, oboroženi z brzostrelkami in strojnicami, ki so jih imeli obešene čez ramo, odločnega videza, čeprav lačni in neprespani.

Pred vhodom v ljubeljski predor jih je pričakal Kremžar z dramatičnim pozivom: »Prosim vas, rešite nas in preženite partizane! Celo noč smo se pripravljali na smrt.«

Profesor Janez Grum se takole spominja srečanja z njimi:

Iz Ljubljane sem se peljal s kolesom. Do male cerkve pri Sv. Ani na Ljubelju sem prišel na vnebohod 10. maja v jutranjem mraku. V cerkvi je ob 6h ali 7h maševal p. Odilo, za njim pa dr. Jaklič. Po maši sem se počasi pomikal proti ploščadi pred predorom. Tega so stražili Nemci. Na levi spodaj se je še kadilo iz požganih barak za internirance, ki so gradili predor. Nemška straža civilistov ni pustila skozi. Srečal sem se in kratko pogovoril s Kremžarjem, le v bežnem spominu imam dr. Basaja. Približno ob 10. uri je prišel na ploščad pred vhodom v predor Rupnikov bataljon. Videl sem, da se je Vuk Rupnik razgovarjal s Kremžarjem. Vsa ploščad je bila polna civilistov in lojtrskih voz. Na vseh so bili domobranci, po eden ali dva. Strma pot čez vrh Ljubelja je bila odprta, a le posamezniki z manjšo prtljago so šli po njej. Vhod na to cesto ni bil zastražen. Okoli poldneva, morda malo čez, se je Vukov bataljon podal v predor; na koncu tega sem se pridružil tudi jaz, civilistov pa Nemci niso pustili za njim. Na levi strani izhoda iz predora sem zagledal Krenerja, Vizjaka, najbrž je bil zraven Drčar. Obrnjena sta bila proti malo višje stoječemu Vuku, Kunstlju, Bitencu in še nekaterim drugim oficirjem. Tej skupini sem se približal tudi jaz. Prav kmalu po mojem prihodu tja je Krener dal znak, da bo spregovoril. V živem spominu imam tele besede: »Ti, Vule, greš s svojim bataljonom hitro naprej in preženeš partizane z dravskega mosta!« Vuk je ob tem Krenerjevem povelju precej malomarno stopil v pozor in medlo salutiral z besedo razumem. Za tem je dal Krener povelje majorju Kunstlju, da sodeluje pri tej Vukovi operaciji. No, Kunstelj je malo bolj vojaško odzdravil.

Figure 16. Kratek počitek na poti v neznano

Vuku Rupniku se Krenerjevo povelje ni zdelo resno. Upoštevajoč razmere se mu je toga vojaška poza zdela smešna in teatralna. Pripoveduje:

Šli smo naprej. Po 15. uri smo bili že v dolini. Posedli smo se v gozdu nad Podljubeljem in zajeli sapo. Ni preteklo pet min ut, ko se je pojavil polkovnik Seeler . Napotila sva se proti Podgori in tam na ovinku naletela še na Dippelhoferja, Roesenerja, ki je bil že napravljen v navadnega vojaka, ter bivšega poveljnika podoficirske šole SS v Ljubljani, polkovnika Schimmelpfeniga. Bili so enotnega mnenja, da nas Slovencev premirje ne veže. Od težkega orožja so ponujali tisto, kar jim je ostalo: četo oklepnikov in baterijo topništva.

Samo Vuk Rupnik in Wehrmacht!

Partizansko zgodovinopisje trdi drugače in ta kliše se prenaša iz ene knjige v drugo: Roesener in Krener sta se dogovorila za skupni napad (Ljubljana v ilegali IV, Križnar, str. 292, Strle, Veliki finale na Koroškem, str. 205, NOV na Slovenskem 1941–1945, str. 979). Morda bo zanimivo, da citiram stavek iz knjige Koroški Slovenci v Avstriji, včeraj in danes (Celovec, 1984, Založba Drava, 244), saj je bila napisana takrat, ko se je vedelo že marsikaj:

P o dogovoru med dr. Rainerjem in Krenerjem so nemške in domobranske enote s tanki in topovi zavzele Borovlje, ki so jih napadale 10. 5. Zvečer. V Borovljah in v boju pri mostu je padlo 180 borcev Bračičeve brigade in Koroškega odreda. Podpora motoriziranih enot IV. jugoslovanske armade je prišla prepozno in je bila prešibka, da bi domobrancem onemogočila prehod čez Dravo in predajo britanski vojski.

3.1.5. Angležev ne bo nič motilo, če jih kdo prežene

Tako je vodstvo prevzel Vuk Rupnik. Vrnil se je k svojim vojakom in skupaj so se napotili nekaj sto metrov naprej proti Podgori do kote 550. Gre za najvišjo točko, ki jo doseže cesta med Podljubeljem in Podgoro, nedaleč od pokopališča v Podljubelju in blizu prvih hiš v Podgori. Zagotovil si je topniško podporo. Ravno v tistem se je pripeljal iz Celovca Scholz in sporočil, da je dobro odpravil: »Angležev ne bo nič motilo, če kdo partizane, ki operirajo po njihovi coni, prežene!« Samo na to so še čakali. Načrt za napad je bil preprost. Pogled na zemljevid, določitev smeri in čas: pahljačasto se širimo in se ustavimo šele na Dravi.

Kdo vse je sodeloval pri tem napadu? Rupnikov bataljon nedvomno. Kaj pa drugi? Vsi hočejo biti zraven in zato na domobranski strani taka megla. O spopadu pišejo predvsem tisti, ki so prišli ponoči ali drugo jutro. Tudi pripovedovanje oziroma pisanje Vuka Rupnika je nezanesljivo in splošno (Vestnik, 1978,1–2,7–15). Po njegovem so že od začetka sodelovali vojaki novomeškega, šentviškega in celo stiškega udarnega bataljona. Trdi tudi, da je šla proti mostu orožniška četa pod Dammovim vodstvom. Omenili smo že, da se ni spominjal, da bi sploh kdo padel na domobranski strani.

Kot drugi ešalon ali kot pobočnica so v napadu sodelovali vojaki novomeškega in kočevskega bataljona in še kdo. Vojaki novomeškega udarnega bataljona, to je vojaki 34. Mrakove in 35. Sladičeve čete, ki jim je poveljeval Tomic, so že 1. maja zapustili Novo mesto in šli v akcijo v Loško dolino, nato pa se mimo Cerknice in preko Menišije umaknili v Ljubljano. Vojaki kočevskega bataljona so skoraj dva meseca držali črto na zahodni strani Kočevskega Roga od Dvora do Kočevja. S položaja so se umaknili šele v ponedeljek 7. maja, se prebijali mimo Krke in Grosuplja, se tolkli s partizani pri Šmarju, in prišli v Ljubljano mimo partizanov, ki so neuspešno jurišali na Orle, 8. maja popoldne. Mesto so zapuščali zadnji 9. maja zjutraj, ko se je že zdanilo, 10. maja popoldne pa so se že spuščali proti Borovljam. Podobno pot kot četi novomeškega bataljona je opravil Ratko Šušteršič z dvema četama Meničaninovega bataljona (nekdanji 31. in 32. četa). Na poljano je prišel 11. maja, stiški bataljon pa še dan kasneje.

Čete so bile oskubljene. Nekaj vojakov se je poskrilo doma, ker se niso hoteli podati na negotovo pot, nekaj je bilo bolnih ali ranjenih. Računamo, da je štela četa nekaj več kot sto vojakov, kar pomeni, da je Borovlje in mostova napadalo petsto domobrancev, kot drugi ešalon pa se jim je pridružilo še največ tisoč drugih. Ogenj protiletalskih topov je do kosti pretresel branilce, višek pa je bil vztrajni in na videz samomorilski pohod domobranskih čet. Partizani se niso bili pripravljeni boriti; vojna je bila zanje končana, obenem se tistemu junaštvu iz obupa tudi niso znali učinkovito upreti. Obenem pa niso vedeli, da jih napadajo tako šibke enote, in so se v strahu, da ne bodo obkoljeni, predčasno spustili v beg. Res niso imeli nobenih možnosti. Za maloštevilnimi napadalci je čakalo še 18.000 vojakov, ki bi posegli v boj, če bi se kjerkoli zataknilo. A ni bilo treba. Tako so se tolkli domobranci sami, drugi pa čakali na izid, tako Nemci, čeprav jih je bilo skoraj 10.000, Ruski korpus in 3.000 Tatalovićevih srbskih vojakov.

Zgodbe o podpori domobranskih minometalcev ali celo njihovih topov so iz trte izvite. O njih pišejo taki, ki trdijo, da so v napadu sodelovali, vendar očitno niso, saj piše Rudi Bras o mesečni noči, ko so začeli naši nažigati s topovi, in da se je začelo daniti, ko so pridrveli do Drave in gledali, kako so partizani skakali v reko. Pri tem mu uide stavek, ki ga je moral pobrati pri partizanih: »Naši so nekaj časa streljali vanje in, kot da so se naveličali, so prenehali, ker so partizani tonili in izginjali v valovih Drave (Vestnik, 1978, 35, 88).« Lojze Gregorič poroča o topovih 9. baterije pod poveljstvom Staneta Judniča in da je bilo vse končano v 10 minutah.

Prava zgodba je prozaična in se je začela pred našimi očmi na cesti med Podljubeljem in Podgoro na koti 550, o kateri poroča Vuk Rupnik. Tam smo se motovilili popoldne 10. maja okrog 16. ure, kar so nas začeli obkoljevati nemški vojaki s čudnimi kapami; izgledali so policisti, vsi z brzostrelkami. Morda so nas hoteli pobasati kot odkupnino, s katero bi napravili kupčijo s partizani, morda samo prisiliti, da ubogamo partizansko komando in oddamo orožje. V tistem smo zagledali z ljubeljske strani prihajati Rupnikovce s poveljnikom na čelu. Vprašal je po našem komandirju. Po pogovoru med njima smo se umaknili nad cesto. Pod nami se je na cesti zaustavila kolona nemških tovornjakov, dva med njimi sta imela pripeta protiletalska štiricevna topova. Vuk je z naperjeno brzostrelko prisilil poveljnika, da je pristal na sodelovanje, pri tem pa se skliceval na odločitev nemškega operativnega štaba. Topova so postavili kar tam. Domobranci smo se spustili pod cesto. Naša četa je obstala v zasedi na pobočju, drugi pa so po gozdu nadaljevali pot v dolino.

3.1.6. Sodni dan za Borovlje

Kot prvi pa so se takoj podali na nevarno pot domobranci prvega voda 48. čete pod poveljstvom poročnika Nika Žužka. O tem nam je povedal Vinko Udovč. Njihovo napredovanje opisujemo bolj podrobno, ker je bil to način, kako so napadale tudi druge enote Rupnikovega bataljona. Spustili so se v grapo pod glavno cesto tam, kjer je zdaj vstop v sotesko Čepa. Hudourniško Borovnico so prekoračili tako, da so skakali s skale na skalo. Po gozdu so šli, dokler se je dalo. Na cesto, ki ob desnem bregu Borovnice pelje v Borovlje, so se spustili nekaj sto metrov pred prvimi hišami. Vojaki spredaj so bili oblečeni v angleške uniforme in imeli titovke na glavi. Nekaj jih je imelo maskirne obleke. Hodili so posamezno v razmiku desetih metrov v dveh vrstah, po ena na vsaki strani ceste, pa še tu tako, da niso hodili vštric, ampak cik-cak. Čeprav jih je bilo samo za vod, je bila razdalja med prvim in zadnjim dvesto metrov. Pred ovinkom pri Prindlu, kjer se začenja predmestje, so jih zagledale partizanske zasede in začele kositi po njih. Šele zdaj so se spustili v tek in napad. Nekaj domobrancev je obležalo, med njimi podnarednik Tone Tiselj iz Zdenske vasi, ki je jurišal prvi. Zaradi njih se niso ustavljali, saj je bilo dogovorjeno, da jim bodo sledili drugi, ki bodo poskrbeli za ranjene in padle. Po zavrteh, kjer bi bili bolj skriti in varni, ni bilo mogoče, ker so bili vrtovi ograjeni z žičnimi mrežami. Nova nevarnost sta bili zasedi ob železniški progi. Privihrali so v Borovlje, kjer so se prikazali pred presenečenimi štabnimi oficirji Bračičeve brigade, in tolkli vse živo, kar je nosilo uniforme. Zunaj mesta so se ustavili, napravili krog in javili s svetlobnimi raketami, da so na cilju. S tem je bil dan signal za topniški zaporni ogenj. Partizane je napad zmedel, saj prvi hip niso vedeli, kdo so sploh napadalci, zlasti pa ne, kako močni so. Čemu je služil samotni juriš, ni jasno, saj mu glavnina ni takoj sledila. Zdi se, da je vodstvo domnevalo, da je partizansko poveljstvo v Borovljah in prvo zasluži lekcijo.

To so morali biti vojaki, na katere je naletel domačin Karl Mueller, ko se je 10. maja popoldne odpravljal domov na južno stran Borovelj in ko je bilo na videz še vse mirno:

Na lepem je stal pred menoj nemški vojak, kot bi zrasel iz tal. »Roke v vis!« Na srečo sem imel pri sebi odpustnico iz bolnišnice in mu jo pokazal. Brzostrelko, ki jo je držal pripravljeno na strel, je povesil in rekel: »Hitro stran! Vsak čas bo počilo.« Šele takrat sem dobro pogledal. Gozdič je bil poln vojakov v maskirnih oblekah. Spoznal sem, da sem padel v skupino, ki je bila v polni pripravi za napad. Nisem še prišel do doma, ko je počilo. Zaropotale so brzostrelke. S Homa, kjer sem pravkar bil, so streljali partizani. Ti so se utrdili tudi ob železniški progi na južni strani Borovelj.

Zaporni ogenj sta uprizorila dva protiletalska topova, vsak s štirimi cevmi kalibra 25 mm ali nekaj več. Njihovi svetleči curki so se sprehajali po pokrajini in sejali grozo in smrt. Nobenih drugih topov, nobenih minometov. Z doline se je slišalo prasketanje avtomatskega orožja, videle pa samo signalne rakete, ki so naznanjale, kako daleč so prišli napadalci. Ko so topovi čez slabe pol ure utihnili, je bilo središče Borovelj v dimu in ognju. Najprej je zagorelo okrog kolodvora in v mestnem središču.

Napadale so vse čete Rupnikovega bataljona. 17. četa je napredovala previdno po pobočju Borovskega vrha in se ustavila na bregu Bajdiške Borovnice. Kot trdi domobranec te čete Alojz Švigelj iz Begunj pri Cerknici, je bila v času, ko so se obrnili proti Borovljam in tam preganjali po hišah skrite partizane, že noč. Kako so opravili domobranci 4. čete, je pravil poročnik Tone Švigelj. Zaman so hiteli po pobočju Žingarice. Ko so prišli na položaj, odkoder so jih bili partizani prej obstreljevali z mitraljezi, so našli praznega. Pri tem so nemški protiletalski topovi, ki so hoteli pomagati, užgali ravno po njih. Mrtvih niso imeli, saj so se pravočasno poskrili po luknjah za skalami. Ko so se čez čas spustili v dolino, je bil še dan, boja pa konec.

Samo dve nepopolni četi, 47. in 48. četa, sta uprizorili frontalni napad na Borovlje in dravska mostova. Kaže, da sta se v dolini razdelili. Vojaki 48. čete so se usmerili proti mestu. Razgibana in na začetku gozdnata pokrajina je pomagala, da so se po Ljubeljski in Podgorski cesti neopaženo približali prvim hišam, potem pa napadli. Partizani so se branili iz strojničnih gnezd na Homu in iz hiš okoli kolodvora. Ko je postalo jasno, da napadalcem ni mar življenja, se je obramba sesula. Napad na mostova je izpeljala 47. četa. Njeni vojaki so obšli mesto z zahodne strani in hitro napredovali po nenaseljenem ozemlju proti reki. Niso silili v vasi, če ni bilo nujno. Med njimi je bil tudi Janez Kraševec iz Ulake na Blokah. Pravi, da je bilo zemljišče ustrezno za napad. Razgibani svet, s hribčki in dolinami, precej poraščen, je nudil dovolj kritja. Spominja se svetlečih izstrelkov, ki so leteli nekam proti Dravi. Partizani so se branili predvsem s hiš. Domobranci so napadali v pravilnem razporedu in streljali. Prvi napadalci so se ustavili šele na Dravi in zaprli dostop do mostov. Janez je ostal v neki vasi blizu reke.

Druga polovica vojakov 47. čete je napredovala po glavni cesti mimo Gorič, Kožentavre in Struge. Antona Pluta iz Oskoršnice pri Semiču, mitraljezca v težki četi, so vzeli s seboj. Del vojakov njegove čete je ostal s težkim orožjem na drugi strani Ljubelja. Skozi naselja so se prebijali od hiše do hiše. Ni bilo takega pekla, kot ga opisujejo partizanski pisci. Mrtvih se ni nihče dotikal. Od domobrancev se spominja, da je padel neki Andoljšek. Pust pripoveduje, da so se nemški tanki prikazali šele, ko je bilo bitke že davno konec. Takrat se je na drugem bregu oglasil mitraljez. Domobranski oficir je zlezel v tank. Nekaj dobro merjenih strelov nemškega topničarja, pa je bil mir. Franc Ravšelj z Viševka v Loški dolini je bil tudi v 47. četi. Njegovo desetino so poslali s Podgore na levo pod hrib nad vas Trnje. Na robu gozda so postavili zasedo in tam čakali. Tudi njemu so ostali v spominu svetleči izstrelki, ki so leteli proti Dravi. Ko je bilo boja konec, so prišli do Kaple brez enega strela.

Josef Sturm je videti čil, kot da je pravkar srečal Abrahama. Takrat je bil star petnajst let. Nekaj odlomkov iz njegovega dnevnika bomo objavili kasneje. Vsega se še dobro spominja. Stanovali so na Podgorski cesti, ki pelje s Podgore v Borovlje. Gozd se je raztezal skoraj do njihove hiše. Partizanov v njihovi hiši ni bilo. Napadalci so prišli po cesti in ob njej in streljali vsevprek. Videti je, da so bili to vojaki 48. čete. Sturm nam je izročil kroglo, ki je prebila okno, dvojna vrata odprte omare in se nazadnje zapičila v zid – iz brzostrelke. Izstreljena je morala biti zelo od blizu, da je imela tako moč. Sestra Marta je imela srečo, da je ni zadelo, saj je stala tik ob omari. Napadalci se niso ustavljali po hišah, ampak hiteli po cesti in ob njej, kolikor se je zaradi žičnih ograj dalo. Nobenih tankov ali oklepnih vozil. Kako je bilo naprej, Sturm ne ve, saj se je z domačimi umaknil v klet. Tega jugovzhodnega predmestja Borovelj tudi niso obstreljevali s protiletalskimi topovi.

Nekam v zadregi smo, če moramo trditi, da je v tako važnih smereh napadalo samo petsto vojakov. Zdi se, da je bilo to res, so pa jim kmalu sledile druge enote. Tako vesta povedati Milan Prešeren in Tone Lesar. Prešeren, vojak Mrakove novomeške čete, pravi, da so bili 10. maja pred napadom že v gozdu pri Podljubelju, ko se je tam zadrževal Vuk Rupnik. Ko se je začel spopad, so sledili njegovim proti Dravi. Ne spominja se, da bi se slišali topovi ali da bi kjerkoli naleteli na partizanski odpor. Pač pa je videl ležati nekaj mrtvih partizanov. Pri cestnem mostu so bili še pred mrakom, potem pa so se nagnetli v gostilno na križpotju in pili na zmago. Sam se je raje lotil kupov orožja in drugega vojaškega materiala in našel daljnogled.

Tone Lesar je bil vojak kočevskega bataljona. Dva meseca prej so 72. četo premestili z Vrhnike na stražo pred Kočevski rog. Do umika 7. maja je bil v zasedi na cesti med Dvorom in Kočevjem pri Starem Logu. Kot smo pisali, se je njegov bataljon 10. maja popoldne, štel naj bi štiristo vojakov, že spuščal proti Borovljam. Poslušali so bojni hrup in opazovali ples svetlečih topovskih izstrelkov, usmerjenih na Borovlje. Nemoteno so prišli skozi gozd pod cesto med Podljubeljem in Podgoro, nato pa brez počitka napredovali še bolj zahodno mimo naselij. Spredaj in vzhodno so videli nekaj sto metrov oddaljene Rupnikove napadalce. Tu in tam je še švistnila krogla. Ustavili so se ob Dravi zahodno od mostov, ne da bi se jim postavil v bran en sam partizan.

Partizani, predvsem naj bi pripadali Koroškemu odredu, so se skušali prebiti proti Dravi. Ker so mostova že zasedli domobranci, so se znašli v pasti. Takrat jih je padlo največ. Okrog dvajset se jih je predalo. Čez noč so jih imeli zaprte v boroveljski šoli, potem pa izpustili. Tone Lesar pripoveduje, kako so naslednjega dne šteli mrtve, ki so jih videli ležati na bregu reke, zlasti okrog mostov, in ocenjevali, da jih mora biti okrog petdeset. Njegova desetina je dobila že takoj po koncu bitke nalogo, da varuje cestni most. Nikogar spustiti čez, ne v tej in ne v drugi smeri! Šele 11. maja dopoldne okrog devete ure je prišel domobranski kurir sporočit, da prihaja angleška delegacija. Čez kako uro je s celovške strani pripeljal čez most avtomobil z belo zastavo. Tone se dobro ne spominja, ali je bil oklepnik ali džip, na vsak način ni bil tank. Spremljali so ga vojaki na motorjih. Rečeno je bilo, da so se odpeljali na domobransko poveljstvo. Udovč se spominja avtomobila z belo zastavo, kako se je peljal ob desnem bregu Drave proti partizanskim položajem v Šmarjeti in se čez eno uro vrnil. Tega dne so bili to edini potniki, ki so šli čez. Za vse so most odprli šele v soboto 12. maja dopoldne.

Še najmanj si moremo pomagati s partizansko literaturo:

Po 12. uri (11. maja!) se je začela z vrhov jugozahodno od Borovelj in od drugod strahotna topniška priprava. Sodelovalo je tudi drugo težko orožje. Proti Borovljam je krenilo 17 tankov in dva domobranska udarna bataljona. Številni topovi so bruhali granate. Na vse strani je grmelo, zemlja se je tresla od udarcev različnih granat in izstrelkov . Protiletalski topovi so prebijali stene hiš (Fajdiga, Bračičeva brigada, 651).

V trenutku je bilo celotno območje pred, nad in za našimi položaji zavito v izbruhe eksplozij vseh vrst granat, ki so padale tudi v skupine naših borcev. Postalo je očitno, da hočejo sovražniki najprej zasesti Borovlje. V skoraj brezupnih razmerah so se znašli štab Bračičeve brigade v šoli ter 1. in 2. bataljon. Izjemno močan topniški ogenj je obdeloval Borovlje do približno poldruge ure popoldne. Potem so ogenj prenašali na območje 1. bataljona, okoli mostov in čez Dravo. V času kanonade so bili člani štaba Cetinski, Kink in Božič za neko trdno hišo. Tekli so na položaj v smeri Resnika k 3. bataljonu (Fajdiga, Bračičeva brigada, pričevanje S. Grgiča, 652).

Šola, v kateri je bil naš štab (op. Bračičeve brigade), in z njim tudi jaz s svojim sanitetnim vodom, se je v desetih min utah sesula v razvalino. Preskočil sem dva metra visok zid in se z drugimi nekako rešil.

(Herbert Završnik, Spomini, 148)

S šolo vendarle ni bilo tako hudo. Jože Podržaj, vojak Dopolnilne čete, se je v družbi poročnika Toneta Šviglja podal 11. maja dopoldne na oglede. Poslopje ni kazalo posebnega razdejanja, v njem pa je bilo nakopičenega vsakršnega orožja in streliva. Tudi Tone Lesar je bil tam, odkril skladišče angleških uniform in se preoblekel.

Male, koroški partizan, ki živi v Srednjem Kotu pod Košuto, je povedal, da je šlo v mestu tako hitro, da ni mogel nikamor. Skril se je v hiši. Naslednjega dne mu je gospodar svetoval, da naj raje beži, saj ga lahko odkrijejo in bo hudo za vse. Preoblekel se je v civilno obleko, si nadel lopato in šel razkopavat jame, ki so ostale po bombardiranju. Prišli so domobranci, ga nekaj vpraševali, potem pa pustili pri miru.

3.1.7. Spregovorili so domači prebivalci

Vpletli smo že dve pričevanji domačinov, kakšna sta bila napad in obramba. Z nekaterimi smo govorili osebno, drugo pa smo pobrali iz knjige Titova zvezda nad Koroško 1942-1945, Celovec, 1984. Napisal jo je Ingomar Pust, izdala pa Koroška brambovska zveza. Avtor ne skriva, kakšni nameni so ga pri tem vodili. Dokazuje nekaj, kar je lahko koroškim partizanom samo v ponos. Najbolj jim namreč šteje v slabo, da se niso borili za Avstrijo in proti nacizmu, ampak za Veliko Slovenijo, ki naj bi segala od Jadranskega morja do knežjega prestola na Gosposvetskem polju. Pust je nad tem ogorčen in se zaklinja, da je Koroška avstrijska in nemška in mora taka tudi ostati.

Trije, katerih pripovedovanje bomo povzeli, so prišli v stik z branilci in napadalci med bitko na področju glavnega napada od Podljubelja do mestnega središča.

Gospa Margareta Orasche je stanovala zraven Jaritzove žage. Omenjena žaga stoji med železniško progo in Homom nasproti kolodvora:

Kasno popoldne so se na našem vrtu vkopali partizani in streljali. Hoteli so tudi na podstrešje, morda za opazovanje. Domači smo šli v klet. Kar nekaj ur ni bilo konec. Ko je potihnilo in smo prišli na plano, smo zagledali hiše okrog nas v plamenih, na naši pa samo razbita okna. Kar se pojavi nemški vojak, odpre hišna vrata in vpraša: »Partizani?« Pri tem že sproži rafal po veži. »Nazaj v klet!« nam ukaže, potem ko smo ga prepričali, da v hiši ni več partizanov.

Jakoba Muellerja so kot petnajstletnega učenca sprejeli v službo na občinsko upravo:

Bil je sijoč , topel majski dan. Ravno so me poslali po nekem opravku, ko nenadoma od Podljubelja, kjer smo stanovali, zaslišim bojni trušč. Moralo je biti okrog 17. ure. Hitro nazaj na občino. Uradniki so zbrani v knjigovodstvu. Partizani so v blagajniških prostorih in neprestano telefonirajo. Hočem ven in do očetove hiše, pa me ne pustijo. Hitimo v zaklonišče zraven Jaritzove žage. Vidim partizane na položajih. Okrog ušes nam žvižgajo krogle. Prespim pri znancih. Ko se naslednjega dne odpravim na občino, naletim na razdejanje. Pred osnovno šolo ležijo mrtvi partizani.

Marija Wister je bila gospodinja pri ginekologu Roschitzu na Ljubeljski cesti, glavni cesti iz Podljubelja do Borovelj. Bilo je 10. maja. V hiši sta bila sama z njegovim očetom:

Kar na lepem so užgali. Peklenski trušč. Zavijanju granat so sledile strahovite detonacije. Ko hočemo v klet, zagledamo, da sta hlev in skedenj v plamenih. Poskušamo rešiti živino, a zaman. Zadušila se je v dimu. Ogenj nas prepodi v klet. Na lepem se pojavi skupina partizanov . Zasedejo hišo in streljajo skozi okna. Pritisk napadalcev je vedno močnejši. Partizani odnehajo in se izgube proti Dravi. Ko vse skupaj potihne, se pred hišo pojavijo Nemci. Njihovi preznojeni obrazi pod čeladami so nevarni. Gorijo od bojnega besa. Vodja zakliče:

»Kje so banditi?«

»Šli so!«

Prepričuje nas, da so partizani streljali iz naše hiše. Hoče me ustreliti. Reši me stari gospod Roschitz, ki zadnji hip zavpije:

»Nikar! Že pet let je pri nas. S partizani nimamo nič!«

Zagorelo je središče Borovelj, poslopja in stanovanjske hiše. Goreli so tudi gozdovi, zlasti na Homu in pobočju Žingarice. Ogenj je svetil še pozno v noč. Zdi se, da so bile posledice topovske priprave za partizane porazne. Ne toliko zaradi škode, saj jih je pred granatami obvaroval vsak zid, ampak zaradi silovitosti. Ko so se pred njihovimi mitraljezi prikazali pravi borci, niso bili pripravljeni umirati za nič. Na partizanski strani so bili v Koroškem odredu večinoma novo pečeni partizani, tudi Bračičeva brigada je imela med seboj polovico na novo mobiliziranih vojakov, ki niso bili vajeni orožja. V začetku so še branili svoja strojnična gnezda, zato tudi mrtvi med napadalci, potem pa je obveljalo geslo, naj se reši, kdor se more, in to kakor ve in zna. Ne bom pozabil besed našega vodnika, ki je odšel z udarnim bataljonom v dolino. Ko se je čez eno uro vrnil, je povedal: »Bežijo kot Italijani!«

Prebivalci seveda niso razlikovali vojakov, za domobrance sploh niso vedeli. Zanje so bili vsi, ki so nosili uniforme, nemški vojaki. Domobranci so znali nekaj nemških besed in so jih v stikih s prebivalci uporabili.

3.1.8. Dravska mostova pod humperškim gradom

Iz partizanskega zgodovinopisja razberemo, da je bilo v Borovljah sicer hudo, da pa je bil boj najbolj zagrizen in surov pri mostovih čez Dravo. Železniški stoji še danes, cestnega pa so podrli in zgradili bolj vzhodno novega. Gladina Drave se je namreč zaradi pregrade toliko dvignila, da bi starega zalilo.

Domobranci 47. čete so bili vrnjeni in pomorjeni. Samo nekaj jih je preživelo. Partizanska stran jim očita, da so okrog mostov počeli grozodejstva, pobijali ranjence, metali mrtve v reko in streljali na plavajoče. Pri tem jim pomagamo tudi sami. Omenil sem že pisanje Rudija Brasa, kot si ga je zapisal v dnevnik. Pri pisanju ga je bolj gnal literarni zanos, kot želja po verodostojnosti. Partizanski opisi so polni junaškega odpora, epizod o žarečih strojničnih ceveh, o tem, da je samo en borec vrgel prek 90 bomb, o tem, kako so pokosili prvo, drugo in tretjo vrsto napadalcev, potem pa se morali zaradi premoči umakniti (Fajdiga, 652).

Vse kaže, da navedeno drži samo za začetek. Pri mostovih ni bilo več želje po odporu, samo brezglavi beg, skrivanje ali predaja. Okrog južnega dostopa na stari humperški most namreč živi nekaj ljudi, ki so doživljali 10. maj leta 1945. V njihovem spominu so sicer luknje. Težave imajo, ko skušajo dogodke razvrstiti po zaporedju, zlasti pa ne vedo, da napadalci, ki so jih videli streljati, niso bili Nemci.

Struga je naselje na boroveljski strani pred nekdanjim cestnim mostom. Gospa Irma Malle se je dva dni prej zatekla s svojimi otroki v staro kovačijo, 200 metrov od mostu zraven križpotja, kjer se odcepi cesta proti Rožu. V njej še danes dela sin Franz. Takrat je bila preurejena v orožniško postajo. Nasproti stoji Simandlova gostilna. Cesta je vodila na most, zdaj pa se pred rečnim nasipom slepo konča:

Okna kovačije so bila obložena z vrečami, napolnjenimi s peskom. Prostora je bilo samo za strelne line. V hiši skladišče streliva. Orožniki so se 8. maja umaknili, še prej pa posvarili: »Odprite okna! Most bomo razstrelili.« Do tega ni prišlo. Potem so hišo zasedli partizani. Eden od njih se je postavil na cesto. Ko je prišla po cesti skupina nemških vojakov, je zahteval, naj oddajo orožje. Nemec, ki je hodil spredaj, je zavpil: »Roke v vis!« Še preden je partizan zagrabil za pištolo, je počilo. Kot vreča se je sesedel. Bil je še živ. Nesli so ga v gostilno pri Simandlu, kjer je umrl.

Tistega 10. maja so partizani postajali vedno bolj živčni. Začeli so se pripravljati na obrambo. Večja skupina si je uredila položaje pred Simandlovo gostilno. Naenkrat se razleže od Borovelj tak hrup, kot ga še nisem slišala. Po zraku je zatulilo. Priletela je granata in izkopala na našem vrtu velik lijak. Napadalci so s svojimi topovi in težkim orožjem tolkli Borovlje in področje okrog humperškega mostu. Očitno bo napadu na Borovlje sledil tudi sunek proti mostu. A partizani v naši hiši se niso pripravljali na odpor . Bobneči topovski ogenj jih je prepričal, da nimajo nobenih možnosti. Zaprli so se v hišo. Prišli so Nemci in tolkli po zaslonjenih vratih: »Odprite!« Hotela sem odpreti, pa so mi branili in bi me kar ustrelili, če bi poskušala. Nemci so ostali zunaj, partizani pa v hiši, do vrha naloženi z granatami. Obleganja je bilo konec, ko se je pripeljalo angleško vozilo z belo zastavo. Partizani so zapustili hišo in odšli čez most. V našo hišo so prišli vojaki v maskirnih oblekah. Eden je nosil uniformo z rdečimi našitki in so ga klicali gospod general.

Figure 17. Na ljubeljskem klancu maja 1945 – Družina in njeno imetje

Ana Wurzer je bila takrat na humperškem gradu:

Prvikrat v vsej vojni se je zgodilo, da smo morali v klet. Od Podljubelja in Borovelj se je širil bojni trušč. Vse skupaj nam je bilo tuje in strašno, saj nismo vedeli, kaj naj bi pomenilo. Saj je bilo vojne že pred dvema dnevoma konec. Grad so zasedli partizani. Med njimi je bilo veliko žensk. Streljali so čez reko.

Zjutraj 11. maja zagledam pod gradom nemške vojake v maskirnih oblekah. Izgledalo je, da so še vedno v kritju in čakajo, kaj bo sledilo. Popoldne pa priropota s celovške strani angleški tank z belo zastavo na stolpu.

Najbolj zagonetna je zgodba partizanskih zgodovinarjev o spopadu s partizanskimi tanki po končani bitki v mraku 10. maja (ne 11. maja!) pri dravskih mostovih. Fajdiga piše sledeče:

V hud boj se je 11. maja po glavnem bojnem neurju nepredvideno in nehote okoli 21. ure zapletel tudi oklepni oddelek motoriziranega odreda 4. armade JA poročnika Dragana Cirovića. … s tanki in oklepnimi vozili zašel v Svetni vasi blizu dravskih mostov med esesovske in domobranske enote. Razvil se je oster boj, okrepljen s strahotnim sovražnikovim topovskim ognjem. Enota je izgubila okoli petnajst sijajnih borcev, štiri tanke in dva oklepna avtomobila.

Franz Malle, kovač in sin gospe Irme, je imel takrat 15 let. Krepak in zgovoren se spominja, kako sta se na lepem pojavila na južnem koncu humperškega mostu dva tanka z rdečo zvezdo. Zdi se mu, da sta se pripeljala čez most s celovške strani. Obstala sta eden poleg drugega na zahodni strani ceste, s cevmi grozeče uperjenimi na cestno razcepišče pri Simandlu. Tam so stali partizani in zahtevali od nemške kolone, ki jih je dosegla, naj se predajo. Med skupinama je prišlo do pregovarjanja. Partizani so grozili, da bodo uporabili tanka:

Kar zagledamo, kako se je iz nemške skupine ločil mlad nemški vojak. Neopaženo je pobral s kupa dve tankovski pesti in izginil za našo hišo. Pobje smo šli za njim. Slutili smo, da bo vroče. Vzhodno od prenapolnjene in dvignjene ceste se je takrat širil dravski nasip. Vojak se je sklonjen pomikal za cesto. Ko nas je zagledal, je proseče nakazal z roko, naj se poležemo. Obstal je za nasipom, niti 50 metrov daleč od tankov. Opazovali smo ga, kako pripravlja orožje, zagledali ognjeni žarek za njim in takoj za tem tank v ognju. Osameli vojščak z železnimi živci se je pripognil, pobral drugo tankovsko pest in jo bliskovito usmeril proti sosednjemu tanku. Ta je dobesedno zletel v zrak. Videli smo, kako so nemški vojaki, ne vem zakaj, dvignili iz razdejanega tanka mrtvega partizana in ga vrgli v Dravo. S prvega tanka ni bilo kaj pobrati, ta je še dolgo gorel, in kasneje smo z grozo zrli v skrčeno, zgorelo voznikovo telo.

Kdaj je bilo to, se dobro ne spominja: po njegovem 10. maja ni moglo biti, saj so šli domači zaradi topovskega ognja v klet. Niso bili esesovci, ampak navadni vojaki, ki so se spravili na tanke!

Omenjena tanka smo videli, ko smo se 12. maja umikali čez most. V oči sta nam padla, ker se je na obeh dobro videla rdeča zvezda. Partizani omenjajo samo spopad s Čirovićevim oklepnim oddelkom. Do njega naj bi prišlo dve uri po koncu glavnega spopada in ko se je že vse umirilo. V tisto premirje naj bi padel Čirović in se šel vojno v prepričanju, da mu pešci ne morejo do živega. Ker partizanski pisci omenjajo štiri uničene tanke in nekaj oklepnih avtomobilov, je bil morda spopad tudi pri Svetni vasi.

3.1.9. Marijin vrtec in njegov podvig

V petek 11. maja se je ravnica napolnila z vojaki. Naša četa je zasedla prostor blizu Drave. Četi šentviškega (Meničaninovega) bataljona sta šele proti jutru tega dne napolnili izpraznjeno področje na levi strani proti mostu. Zadnji je prišel na polje stiški bataljon, saj je bil 10. maja še v zasedi pred Tržičem in je šele 12. maja prikorakal v dolino ob Dravi.

Orožje je mirovalo, sonce je ogrevalo utrujene begunce in njihovo vojsko, ki se je raztegnila po ozemlju med Karavankami in Dravo. Z ravnice sta se videla Kepa na zahodu in Obir na vzhodu. Pretegovali smo se, se sezuvali in sušili preznojene nogavice, ali hodili v manjših skupinah na oglede v Borovlje. Po mejah in vrtovih je ležalo nekaj mrtvih partizanov. V tistem je prišlo do še enega spopada. Čeprav smo bili oddaljeni največ dva kilometra, ga nismo slišali.

Franci Strle v Velikem finalu na Koroškem piše takole (str. 207):

Tretji bataljon Bračičeve brigade in ostanki drugih razbitih enot so se morali umakniti na položaj v Medborovnicah ali celo onstran Bajdiške Borovnice, da bi s teh položajev preprečili prodor proti Šmarjeti in Galiciji. V tej smeri so sovražniki poskušali zabiti klin še 12. maja dopoldne, a so bili odločno odbiti, potem pa niso več poskušali.

V Vestniku koroških partizanov opisujejo isti dogodek takole:

Po pričevanju domačinov je ta vas (Glinje) doživela 11. maja 1945 strahoten pokol. Domobranci so presenetili večjo skupino partizanov, ki niso hoteli seči po orožju, ker je neznana enota govorila slovensko. Sovražniki so streljali v partizane in jih štirinajst pobili. (Partizanska grobišča na Koroškem, Vestnik koroških partizanov, junij 1970, 1–2, 50–52).

Vinko Udovč je bil zraven. Skrajšani zapis njegove zgodbe (Tabor, 1993, 7–8, 146–150):

V naši četi smo bili pretežno Dolenjci, veliko nas ni imelo niti osemnajst let. Posebno mladi so bili vojaki tretjega voda, pretežno doma iz Borovnice, nekaj pa jih je bilo tudi starejših, a majhne postave. Zato so našo četo na začetku posmehljivo imenovali Marijin vrtec. Vendar smo vojaško napredovali iz dneva v dan in v hrabrosti in fizični zmogljivosti postajali enakovredni Notranjcem 47. čete. To smo dokazali tudi v Borovljah. V petek 11. maja dopoldne je bilo najbolj vroče na Medborovnicah, dober kilometer široki ravnici med obema hudournikoma, ki tečeta s Karavank v Dravo. Proti jutru se je naš prvi vod 48. čete umaknil s položajev pri Dravi in zasedel severni rob Borovelj ob široki strmi meji, ki se spušča proti koritu Borovnice. Varovale so nas hiše in vrtovi. Vojaki smo po štirje in štirje hodili v bližnje skladišče, kjer smo brskali in iskali orožje in strelivo. Tako sem jaz zamenjal angleški bren za zbrojevko. Okrog 9. ure dopoldne opazimo, kako 300 metrov proti Dravi pred nami na področju Medborovnic neki vojaki preletavajo iz zavetja v zavetje in zasedajo položaje, na katerih smo bili ponoči mi. »Partizani!« Poveljnika ni z nami, klicali so ga v štab. Podnarednik Lojze Krevs, orjak, visok okrog dva metra, reče odločno: »Pripravite se!« Pregleda svojo brzostrelko in pogleda po vodu. Bilo nas je manj kot trideset. »Za menoj!« Spustili smo se navzdol po meji, ki teče od Borovelj do Drave, v strugo rečice, zlezli čez dve ogromni kanalizacijski cevi, za katerima so rasli revno grmičevje in redka drevesa gozdiča. Šli smo nekaj sto metrov proti Dravi in se tako neznanim partizanom približali z zahodne strani. Prišli smo na stezo, ki je peljala prečno proti meji. Partizani so se bili ustavili na vrhu. Niso nas opazili. Na znak smo stekli. Tedaj zaropota strojnica po čelu naše kolone in ne preneha. Krevs se drži za prsi, Knez se opoteka. Levo pred seboj zagledam večjo cunjo. Od tam nekje so prišli streli. Med tekom spuščam rafale vanjo. Poleg meje se je pokazala majhna hiša, na žični ograji vrta pa razrezana vreča jute. Za cunjo sem našel mitraljezca, ki se je zvijal v smrtnih krčih. Smo že na vrhu. Zdaj se spet usuje po nas. Razviti v strelce tečemo in streljamo. Partizani se spustijo v beg. Izmenoma se ustavljamo, pomerjamo in spuščamo kratke rafale in ne glede na izid drvimo dalje. Še naš tretji pade. Nazadnje streljamo samo še mi. Po enem kilometru slišimo klice od zadaj, naj se ustavimo in se vrnemo. Napad je trajal 15 minut, vračali smo se pol ure. Našteli smo okrog petindvajset obležalih nasprotnikov.

Pri drugem spopadu so bili udeleženi novomeški domobranci 35. čete. Blizu nekega bunkerja pri Dravi jih je iznenadila partizanska enota in jih obkolila. Rešili so se z jurišem. Pri tem je dobil Ivan Hočevar rafal čez prsni koš, eden od njih pa je bil smrtno ranjen. Hočevar se je dobro spominjal, kako je še prej pokosil partizanskega oficirja. Partizanov naj bi padlo okrog deset.

3.1.10. Pridite na angleško poveljstvo v Celovec!

Janez Grum je prišel v dolino šele v petek 11. maja zvečer:

Seveda sem se spet pomikal naprej s svojim kolesom in prišel do gostilne Stara pošta v Podgori. Spominjam se, da je bilo sonce ravno na zahodnem koncu doline. V omenjeni gostilni, enonadstropni hiši, sta bila Krener, Vizjak, kot so mi povedali, in rekli so, da je Basaj med ljudmi in tudi Bitenc je bil tam. Tam se je ustavilo veliko domobrancev na travniku na oni strani ceste. Bilo je še svetlo, ko smo opazili, da se od severozahodne strani bliža majhen tank, ki se je končno ustavil pred to gostilno. Osupnjeni smo ga gledali. Čez tri ali štiri minute se je tankovski stolp odprl in iz njega je pogledal angleški vojak ter se razgledoval. Čez nekaj časa se je tank odprl in Anglež je stopil iz njega. Nekdo mu je moral pokazati, naj gre v hišo, kjer je bilo, če smem tako reči, vodstvo. Spomnim se, da so takrat iskali Basaja, ki je bil med ljudmi na spodnji strani ceste, pa tudi dr. Meršola za tolmačenje. Meršol je kmalu prišel, za njim tudi Basaj. Koliko časa je bil Anglež v hiši? Morda 20 minut. Potem je spet zlezel na tank, ki ga je tankist obrnil in odpeljal proti dravskemu mostu. Kmalu nato sem slišal, da je Anglež naročil, naj dva slovenska zastopnika prideta na angleško poveljstvo v Celovec. In res se je s svojim avtom odpeljal Krener in z njim Marko Kranjec.

Grum nadaljuje, kako je čez dva dni, v nedeljo 13. maja, naletel v Kožentavri na domobrance stiškega bataljona:

V večji sobi vaške gostilne se je zbralo več oficirjev in podoficirjev. Spomnim se, da je poročnik Mejač pripovedoval, da so v petek zvečer skoro pred tunelom že morali odbijati partizanske napade. Neki domobranec je navdušeno pripovedoval, da je bilo tam v bližini mostu v cerkvi nabito domobrancev in so zapeli, da so se okna tresla. In Korošci vsi presunjeni. Vem, da sem rekel: »Škoda, da nisem tega vedel.« Zgodilo se je v cerkvi v Kapli na Dravi. Čez dravski most sem šel med eno in pol drugo, seveda čez nizki leseni most, pod njim pa deroča Drava. In takoj na drugi strani so se začele trojne serpentine. Prvi del ni bil preveč strm in na desni strani so morali domobranci odlagati orožje. Na gornjem delu prve in druge serpentine je stala skupina petih, šestih partizanov brez pušk, ki so zaničljivo gledali na nas. Nekako na sredi poti med humperškim gradom in Vetrinjem sem dohitel Vuka, ker sem se ob domobrancih, ki so hodili v urejeni vrsti, počasi pomikal naprej in pozno popoldne zavil na vetrinjsko polje, kot nam je na glavni cesti pokazala angleška straža.

3.1.11. Dnevnik Josefa Sturma

Kako so si sledili dogodki kronološko, izvemo iz dnevnika, ki ga je pisal takrat petnajstletni Sturm Alfons Josef. Živi v Borovljah na Podgorski cesti (Unterbergenstr. 3).

Ponedeljek 7. maja 1945.

Schmied, Richter in drugi, ki so bili zadnje leto pri partizanih, so se vrnili v mesto. Razobešena je zastava svobodne Koroške: rdeča-bela-rdeča. Trije nemški oklepniki se popoldne nenadoma ustavijo pred gostilno Antonič, kjer sedijo partizani, med njimi tudi omenjena dva. Kratko pregovarjanje. Iz oklepnikov začnejo streljati. Bežimo čez dvorišče. Jaz domov, Schmied v gozd. Kakor hitro oklepniki izginejo, je že nazaj.

Torek, 8. maj 1945.

Nemčija je brezpogojno kapitulirala. Policaji SS, med njimi Zander in Mayer, ki so bili pri nas enajst mesecev, so šli pod angleško zaščito v Celovec in v ujetništvo. Štiri angleška vozila vozijo po mestu.

Sreda, 9. maj 1945.

Titova vojska je zasedla Borovlje in ves Rož. Vse hiše na glavnem trgu so pokracane s slovenskimi napisi. Rdečo-belo-rdečo zastavo so odstranili. Koroška zastava je morala stran. Zdaj visi zastava z rdečo zvezdo. Samo Freisitzer je izobesil jugoslovansko. Ljudje so ogorčeni. Dolge kolone nemške vojske in vozil prihajajo iz Grčije in Jugoslavije. Valijo se čez Ljubelj. Cesta med Podljubeljem in Dravo je prepolna. Titovi partizani razorožujejo. Ob cesti so kupi živil in konzerv. Pobiramo jih kljub prepovedi. Skrbeti je treba za lačne želodce.

Četrtek, 10. maj 1945.

Spet nemški vojaki, pa tudi belogardisti. Nočejo se predati partizanom, ampak Angležem. Popoldne srdit spopad med partizani in belogardisti. Belogardisti so v premoči in zmagajo. Začelo se je ob 16.30 in končalo ob 21.45. Pogorelo je veliko hiš, zlasti na glavnem trgu. Naša ima razbito okensko steklo in šest opek. Pa še strel skozi okno in omaro. Nemška vojska se vali proti Celovcu, kjer jo razorožujejo angleške enote.

Figure 18. Ljubelj maja 1945 – Vojna

Petek, 11. maja 1945.

V Borovljah so belogardisti. Obnašajo se lepše kot partizani. Titove zastave z rdečo zvezdo so izginile. Ves dan leži pred osnovno šolo mrtev Ukrajinec. Kot na glavno šolo, so tudi na osnovno letele protitankovske krogle. Zigutz Eis, ki se je boril s titovci, je bil ustreljen v Schallijevem hlevu. Preden je padel, naj bi ustrelil dva belogardista.

Sobota, 12. maja 1945.

Na Žingarici še vedno gori. Belogardisti so še tu. Zvečer streljajo s svetlečimi kroglami v zrak. Nič se ne dogaja. Že od torka 8. maja so trgovine zaprte. Dvakrat na teden dobivamo kislo mleko. Če si ne bi nabrali tistih konzerv, bi bili lačni.

Figure 19. Področje bojev za dravski most
Figure 20. Pod humperškim gradom – pot je prosta

Nedelja, 13. maja 1945.

Okrog poldneva je šlo skozi Borovlje 3.000 belogardistov in se napotilo proti Celovcu. Tam jih Angleži razorožujejo. Spet imamo mir.

3.1.12. Parkfriedhof – partizani in domobranci v skupnem grobu

Partizani mrtvih niso pobirali. Nekateri okrog mostu so ušli na levi breg, precej jih je obležalo mrtvih ali smrtno ranjenih, nekaj jih je poskakalo v Dravo, večina pa je zbežala čez Bajdiško Borovnico in se rešila proti Šmarjeti. Ranjencev po njihovem ni bilo, ker so bili pobiti. Zdaj pa beremo v spominih dr. Zaveršnika, da je na praznem ginekološkem oddelku celovške bolnišnice naselil kar 126 ranjencev z boroveljskega območja. Če odštejemo bolnike in ranjene od drugod, lahko ocenimo, da je bilo okrog sto partizanov, ki so bili sprejeti v bolnišnico, ranjenih pri Borovljah. Partizani, ki jih je prevažal boroveljski grobar, so bili ustreljeni ali pa so jih raztrgale granate, in niso imeli porezanih vratov. Partizanski zgodovinarji zatrjujejo, da so domobranci štirideset težkih ranjencev pometali v Dravo. Saj se pripravno sliši, je pa več kot neverjetno. Voziti ljudi nekaj sto metrov daleč in jih pred očmi zaveznikov in partizanov metati v reko, je vseeno prehuda. Domobranci so imeli takrat druge skrbi.

Partizanske izgube so bile velike, vendar je številka 200 mrtvih in 100 ranjenih vseeno velika. Padle domobrance, ne ve se koliko po številu, kar bomo skušali še ugotoviti, so pokopali na boroveljskem pokopališču v soboto 12. maja dopoldne, partizane pa tudi v tistem času, vendar se ne ve, katerega dne. Borci Bračičeve brigade so na svoje mrtve pozabili in odšli v soboto 12. maja proti Šmarjeti, 13. maja pa se odpeljali v Celovec. Še prej pa so se maščevali in v noči med 12. in 13. majem v gozdiču pri Otrovci, komaj petsto metrov od prvih domobranskih položajev, pomorili šestnajst beguncev, vojakov in civilistov, med njimi tudi tri ženske, in jih tam zakopali.

V boroveljski mrliški knjigi je ob datumu 10. maj 1945 zapisano:

Spopad pri Borovljah. Bela garda in čete SS premagale partizane. Kakih 15 hiš požganih ali težko poškodovanih.

O pokopavanju padlih niti besede. Tudi v župnijski kroniki nobenega zapisa. Starejši Boroveljčani se spominjajo, da je 11. maja njihov grobar s pomočniki z ročnim vozičkom prevažal mrtve na pokopališče. Zinka Rupnik je napisala, da so vse padle partizane pokopali na boroveljskem pokopališču. Za župnika v Glinjah Arnulfa Memmerja vemo, da so se takrat nanj obrnili župljani Otrovce, kaj storiti z mrtvimi partizani, ki ležijo po njihovih mejah, vrtovih in travnikih med Otrovco in Spodnjimi Borovljami. Svetoval jim je, naj jih naložijo na vozove in pripeljejo na glinjsko pokopališče, kar so tudi storili. Tam je še danes skupni grob štirinajstih partizanov poleg skupnega groba šestnajstih pomorjenih slovenskih beguncev, o katerih smo pisali. Tudi zanje je Memmer našel zadnje počivališče na blagoslovljeni zemlji. Za vse svete leta 1946 je uredil, da so jih prekopali in pokopali zraven partizanskega groba. S tem se je hudo zameril partizanski strani in je moral proč.

V Borovljah sta po pokopu padlih ostala dva množična grobova. Male je bil zraven: Borčevska komisija je leta 1946 dosegla, podobno kot drugod po Koroškem, da so pokopane odkopali, položili v krste in položili nazaj. Prisoten je bil zdravnik. Zaudarjalo je tako hudo, da se ni dalo biti dolgo zraven. Vse je bilo pomešano, ostanki uniform, kosti, katerih se je še držalo meso, vmes je bilo celo nekaj ročnih granat. Vtis sem imel, da gre samo za partizane.

V kroniki Bračičeve brigade je napisano naslednje:

Na opuščenem boroveljskem pokopališču je grobišče s posvetilom oseminštiridesetim padlim partizanom v bojih proti nemškim, ustaškim in domobranskim enotam od 9. do 14. maja 1945 ter še eno grobišče z napisom. Tridesetim neznanim vojakom, maj 1945 (M. Fajdiga, 663). Domačini so nam povedali, da je bilo res tako, oba grobova pa je ločila ozka steza.

Danes je tam park z večjim lesenim križem in s spomenikom koroškim brambovcem. Na boroveljskem matičnem uradu smo izvedeli naslednje: 23. maja leta 1973 so obe množični grobišči prekopali in ostanke prenesli na novo pokopališče, Parkfriedhof. Povedali so, da ni takrat nihče štel niti ni nikogar zanimalo, za kakšne vojake gre. Srečali smo se tudi s tedanjim župnikom monsinjorjem Josefom Kanduthom. V lepi slovenščini nam je povedal, da je pogrebni obred opravil na prošnjo občinske uprave in koroških borcev. Zdi se, da so kasneje, ko so sestavljali napis za nagrobnik oziroma spomenik, že vedeli, da so ga polomili. Znašli so se po partizansko. Niso napisali, da leži v grobu 78 padlih, ampak 29 manj. Sedem padlih partizanov Koroškega odreda je napisanih poimensko, spodaj pa je dodano: 42. neznanim partizanom. Kam so se izgubili major Friderik Lehman, Karel Bertoncelj, podnarednik Jože Tiselj, podnarednik Lojze Krevs, Andoljšek, Knez, Novak in drugi padli domobranci?

3.2. Dnevnik preprostega domobranca

Janko Maček

3.2.1. Brezarjeva družina iz Poljan pri Mirni Peči

V 24. številki Zaveze smo nanizali nekaj podatkov o Meničaninovem bataljonu in napovedali, da bomo v naslednji številki objavili pripoved mladega fanta, ki je od začetka do tragičnega konca na Teharjah bil vojak tega bataljona. Naj takoj povemo, da je to bil Ignacij Kastelic, Brezarjev Nace iz Poljan pri Mirni Peči. Če smo zadnjič omenili, da naš junak prihaja iz Biške vasi, je to bilo zato, ker je pred vstopom v vaško stražo nekaj časa živel na bratovem domu v Biški vasi, njegov rojstni kraj so pa seveda Poljane. Tako Poljane kot Biška vas spadajo v župnijo Mirna peč, ki pokriva dokaj široko področje in sega skoraj do Novega mesta.

V času pred drugo svetovno vojno so bile Poljane nekoliko odmaknjena vasica desetih hiš v prijazni dolinici ob potoku Igmanica. Prebivalci so do Mirne Peči, kjer je bilo njihovo farno in občinsko središče pa tudi železniška postaja, imeli približno eno uro hoda. Največkrat so jo ubrali kar skozi gozd preko hriba in s tem pot nekoliko skrajšali. Tudi šolo so imeli v Mirni Peči in za male otroke je bila pot zlasti pozimi dovolj naporna. Ko je po vojni skozi Poljane stekla nova cesta Ljubljana–Zagreb, je kraj izgubil nekaj svoje idiličnosti, pridobil pa neposredno zvezo z Novim mestom in s Trebnjem.

Pravijo, da so bili Brezarjevi grčavi kmetje. Redili so sedem do osem glav živine, kar za tisti čas ni bilo malo. Precej dela so imeli tudi z vinogradom, zato je pa vino vedno bilo pri hiši. Oče Janez je bil dober gospodar, do otrok pa strog. Mati Alojzija je s skrbjo in dobroto dopolnjevala očetovo strogost. Ob nedeljah in praznikih so redno šli k maši v Mirno peč, nekateri so popoldne šli še k večernicam. Tudi ko so sinovi že odrasli, jih je oče še vedno držal na vajetih, oni se mu pa niti niso upirali, saj so ga preveč spoštovali.

Leta 1936 se je Nacetov brat Janez priženil v Biško vas h Krevsu, kjer so poleg kmetije imeli tudi gostilno. Jože je po odsluženju vojaškega roka postal orožnik. Leta 1941 ob začetku vojne je služboval v Slovenskih Konjicah. Pred Nemci je pribežal domov v Poljane in pripovedoval, kako grdo so ravnali s Slovenci takoj po zasedbi Štajerske. Toda njegove besede niso veliko zalegle. Mnogi v dolini so tedaj bili navdušeni za Nemce. Želeli so, da bi njihove kraje zasedli Nemci namesto Italijanov. Na koncu Poljan so postavili visok mlaj in nanj obesili zastavo s kljukastim križem. Tudi po hišah v vasi so bile take zastave. Nekaj mesecev pozneje so prav tisti, ki so obešali zastave, že govorili o osvobodilnem boju.

Po vojni je pri Brezarju gospodaril Nacetov brat Tone, ki je ostal živ, čeprav je med vojno bil pri domobrancih. Od petih bratov-domobrancev so se trije rešili. Nace je do maja 1945 bil v Meničaninovem bataljonu in z njim tudi pretrpel težko pot v Vetrinj in nazaj na Teharje. Pred dvema letoma je Tonetov vnuk na podstrešju domače hiše med starimi papirji našel sveženj orumenelih listov – zapiske Naceta Kastelica, ki jih sedaj objavljamo. Ne ve se, kdo in kdaj jih je spravil na podstrešju, da so se ohranili in da ob njih lahko podoživimo usodne odločitve in trpljenje ljudi v času naše državljanske vojne.

Figure 21. Mirna Peč pred vojno

3.2.2. Moja mlada leta

Luč sveta sem zagledal 20. Kimovca 1927 v vasi Poljane v rojstni hiši, ki še danes stoji na položnem hribčku sredi lepe doline. Tu sem prvič izgovoril besedo mama. Bil sem njen deseti in zadnji otrok. Še preden sem se jaz rodil, sta umrli dve sestri in dva brata. Sedaj nas je še pet bratov in ena sestra. Ko sem bil star šest mesecev, je mama zbolela. Šest tednov se je zdravila v bolnici. Med tistim časom sta zame največ skrbela starejši brat Janez in oče sam. Janez bi vedel povedati, ali sem bil priden ali poreden.

Bilo mi je sedem let, ko sem nameril prve korake v šolo. Imel sem veselje za učenje. Doma so bili tega veseli in sem imel dovolj časa za učenje. Ko sem bil v devetem letu, se je starejši brat Janez poročil v Biško vas na Krevsovo. To je bilo 25. maja 1936. Sedaj je tudi on domobranec, doma ima pa posestvo, ženo in sedem otrok. Občutil sem njegovo skrb, ko so mu partizani odpeljali ženo. Vrnila se je po štirih mesecih.

Brat Anton je bil vedno doma, a sedaj je komunizem tudi njega ločil od domače grude. Bil je desna roka očetu, ker je skrbel za dom kot oče. Še poprej se je bolj držal svojega čevljarskega znanja. Takrat nas je bilo še več doma in smo lahko obdelali.

Jože si je izbral poklic orožnika. Njegovo službeno mesto je do razsula jugoslovanske vojske bilo v Slovenskih Konjicah. Potem je prišel domov in ostal doma, dokler ga niso 20. marca 1942 odpeljali v internacijo v Gonars. Bil je tam enajst mesecev. Ko je prišel domov, so njega in brata Antona mobilizirali partizani. Oba sta jim srečno ušla in se javila domobrancem v Novem mestu.

Četrti brat France je leta 1938 odšel v Ljubljano, kjer je dve leti bil v šoli. Potem je dve leti delal v zadrugi v Mirni Peči, nato pa šel v Sodražico, od koder je moral po štirih mesecih bežati pred partizani v Ljubljano. Domov je spet prišel po enajstih mesecih, aprila 1943, kot vojak vaške straže. Do tedaj smo tudi doma že okusili sadove komunizma.

Meseca julija 1943 sta brat Anton in sestra Mici nakladala listje. Po nesreči je Anton sestro z vilami ranil v nogo in rana se je zastrupila. Dva meseca je bila v bolnici, kjer so jo rešili gotove smrti.

Oče je star petinšestdeset let. Štiri leta in dva meseca je preživel v prvi svetovni vojni in ima sedaj posledice. Muči ga revmatizem na rokah in nogah, vendar je sedaj za vsa težka dela sam pri hiši. Mama junaško prenaša težave današnjega časa, čeprav je stara devetinpetdeset let. Njena skrita ljubezen in skrb za otroke jo stalno spodbuja k delu. Dolžni bi ji bili pomagati, da bi si lahko odpočila, pa nam usoda ne dopušča. Mama mora biti sama brez sinov, ki so dan za dnem v nevarnosti za življenje. Marsikateri materi, ki je izgubila morda sina edinca, morda več sinov, morda hčerko ali moža, je sedaj težko pri srcu. Bogu moramo biti hvaležni, da smo zaenkrat vsi zdravi in živi, čeprav nas je pet bratov pri domobrancih. Vem, da mama v skrbeh prosi Boga, naj nas obvaruje hudega.

Danes vem in priznam, da sem mamo in očeta večkrat žalil. Kdaj jima bom za vse to dal zadoščenje in povrnil z delom in ubogljivostjo. Težko mi je, če se k staršem ne bom več vrnil. Pa nisem še izgubil upanja. Bog bo uslišal mojo molitev, na katero nisem in ne bom nikoli pozabil. Kar sta me oče in mama naučila, to bom nosil s seboj do konca. To preizkušnjo že nekaj časa doživljam, ko sem vsaj v duhu več doma kot pa tam, kjer sem. Dokler sem bil doma, nisem poslušal opominov svojih staršev in bratov, ki so mi hoteli dobro. Danes se pa na to spomnim ob kruhu bridkosti, ki ga ni pekla in ne rezala moja mati. Brata Jože in France sta večkrat povedala, kako grenak je kruh, ki si ga človek reže sam.

Takole mislim: želim, da ostanem živ in zdrav. Če pa bom potreben kot žrtev za narod, Boga in domovino, sem vsak čas pripravljen dati svoje življenje, ki je pred svetom malenkost. In če se to zgodi, upam, da bodo dobili zadoščenje moji starši, bratje in sestra za vse, kar sem jim storil slabega, ko bodo slišali, kakšen sem bil kot vojak. Rešil nas bo le Bog. Njemu smo vsi skupaj in vsak posebej prepuščeni.

Bil sem še otrok, ko sem leta 1939 zapustil šolske klopi. Tisto leto se je začela vojna. Med tem časom sem doma pasel krave. Bil sem najmlajši, zato sem še ostal doma pri očetu in mami. Pa to ni bilo dolgo, kajti po postavi sem izgledal starejši, kot sem bil v resnici. Vsem je znano, kdaj se je začelo delovanje OF. Njen namen se je kmalu pokazal. O njem so pričale žrtve nedolžnih ljudi, požgane cerkve, šole in vasi. Noben pošten krščanski človek tega ni mogel odobravati.

Spominjam se nekega večera, ko je mama delala v kuhinji. Prišel je moški s puško na rami in vprašal za očeta. Zahteval je žago in obljubil, da jo bomo zjutraj dobili pred hišo. Žage seveda ni bilo, smo pa takrat prvič videli partizana. Nekaj tednov kasneje smo ponoči zaslišali korake pred hišo in nato trkanje po oknu. Mama je vprašala, kdo je, in dobila odgovor, da so domačini. Prosili so kruha. Nekatere od njih smo res poznali.

Nekega dne v septembru 1942 sem proti večeru zagledal očeta, kako hiti po klancu proti domači hiši, za njim pa šest partizanov. Dohiteli so ga in vprašali za sinove. Z bratom Antonom sva tedaj krmila živino. Zgrabili so vse tri in nas zvezali. Preden so nas odpeljali, smo mami in sestri segli v roke z mislijo, da se morda nič več ne vidimo. Mama je bila zelo žalostna, silila je z nami in rekla, da gre še ona tja, kamor gremo mi. Niso je pustili. Odgnali so nas v gozd pol ure od doma in nas vse tri zvezane postavili po vrsti ob breg in pričeli z zasliševanjem. Očitali so nam, da je brat France pri »belih«, da ima brat Jože spravljeno doma puško, da so pri nas sestanki »belih« in da jim dajemo poročila o partizanih. Grozili so, da nas bodo postrelili, ako ne povemo resnice. Vsi smo enako odgovarjali, da to ni res. Pripravili so puške za strel in vsakemu posebej merili v prsa. Ubogi oče je od slabosti in strahu zlezel na tla in obnemogel. Ko so končno le videli, da nam ne morejo vsiliti krivde, so nas izpustili in nam zagrozili: ako komu kaj izdamo in povemo eno samo besedo, bodo prišli in pobili vse domače in vse požgali. Ta dan sem si zapomnil in ga ne bom nikdar pozabil, kajti smrti gledati v oči je najtežje. Oče je potem zbolel od strahu in žalosti.

Neko nedeljo sestra spet zagleda skozi okno skupino vojakov, ki so se bližali hiši. Rekla mi je, naj se skrijem, ker prihajajo partizani. Toda to niso bili partizani, pač pa Štajerski odred. Med njimi je bil tudi kaplan Anton Šinkar. Takrat sem šele prvič videl »bele«, zaradi katerih sem že poprej moral prestati precej strahu.

Na Božič 1942 je bila v naši vasi brigada Matije Gubca. Domači smo se iz hiše morali umakniti v hlev in prostore prepustiti njim. Imeli smo takrat božič v hlevu kot Jezus, Marija in Jožef. Oni so se gostili v hiši in mama jim je morala kuhati. Na Novega leta 1943 zvečer je spet zabobnelo okrog hiše. Morali smo odpreti in v hišo so planili partizani. Vprašali so za fante. Zahtevali so brata Antona, ki je spal zunaj. Ko ga je mama poklicala, so vprašali, kje so drugi. Bil sem samo še jaz doma. Tudi meni so ukazali, naj grem z njimi. Prosil sem, naj me puste, ker sem bolan. Ko je prosila še mama, so me res pustili. Brat Anton je pa vzel, kar je mogel in smel, in odšel z njimi v temno noč. Vendar se je po treh dneh vrnil.

3.2.3. Član vaške straže in domobranec

Neko nedeljo v februarju 1943 smo skozi okno spet zagledali partizane. Vodil jih je domačin, pozneje komandir čete, ki pa danes ni več živ. Kar skozi okno mi je ukazal, da naj se pripravim, da bo drugi dan ob desetih prišla patrulja in me mobilizirala. Res sem se pripravil, toda ne za partizane, pač pa za umik. Težko mi je bilo, saj nisem vedel, kam naj se umaknem. Še teže je bilo mami in očetu, ko smo si podali roke. V vseh je bila misel, kdaj se vidimo; morda nič več. Odšel sem k bratu Janezu v Biško vas. Bival sem tam nekoliko časa, toda tudi tam ni bilo varno. Umaknil sem se v Mirno Peč. Dva meseca sem bil v negotovosti. Konec marca tisto leto se je tudi v Mirni Peči ustanovila vaška straža. 2. aprila sem tudi jaz prijel za puško in tako v šestnajstem letu starosti s puško v roki začel braniti dom. Kmalu nas je bilo do 150 mož, ki smo varovali kraj in okolico. To je trajalo pet mesecev. Žrtve v Mirni Peči nismo imeli nobene. Po petih mesecih pa je prišel za nas težak in odločilen čas.

Prišel je 8. september 1943. Tega dne ob enajstih ponoči pride v sobo naš komandir Šušteršič. Moštvo je povečini že spalo. Napove pripravo za odhod, ker so Italijani kapitulirali in si moramo pomagati sami, kakor pač vemo in znamo. Drugi dan dopoldne smo odšli iz Mirne Peči proti železniški postaji. Matere in sestre, ki so nas pospremile do postaje, so jokale. Mi smo jim dajali pogum, da se še vrnemo, čeprav nismo vedeli od kod in kdaj. Ker je moja domača vas oddaljena eno uro, mojih domačih nisem mogel videti, čeprav sem si to zelo želel. Z vlakom smo se odpeljali v Novo mesto, nato pa šli peš skozi celo mesto v Žabjo vas. Ko smo korakali skozi mesto, so iz gostiln prihajali partizani in nas gledali. V Žabji vasi se nas je zbralo okrog tisoč legionarjev iz cele novomeške okolice. Zvečer je imel stotnik Vuk Rupnik govor za nas vse. Ni povedal, kaj nas čaka in kam gremo. Dejal je, da naj posluša njegova povelja in vztraja, kdor hoče ostati zvest svojemu narodu. To noč smo prespali na zelo majhnem prostoru v neki baraki in okoli nje.

Naslednji dan smo krenili vsi zbrani legisti skozi Kandijo proti Vavti vasi. V mestu so že visele z zvezdo omadeževane trobojnice. Partizani so se vozili z italijanskimi avtomobili in prevažali orožje, ki so ga malo prej dobili od italijanskih junakov. Kako smo jim bili pri srcu, si lahko vsak misli. V Vavti vasi so našo kolono ustavili Italijani in zahtevali od nas orožje. V kritičnih trenutkih je stotnik Vuk dal povelje: nazaj in na levo v gozd. Komaj smo prišli v gozd, že so nas začele zasledovati svinčenke iz partizanskih strojnic in pušk. Dva dni in dve noči smo hodili do nemške meje pri Zameškem. Težil me je nahrbtnik. Hrane nismo imeli. Pot je postajala mučna in skoraj nevzdržna in precej fantov je odšlo od nas. Komaj smo prišli do Zameškega, že so se za nami pojavili partizani z oklopniki. Zapele so strojnice in bacači. Začela se je bitka. Dve uri so strojnice nepretrgoma pele svojo pesem. Mi smo imeli le nekaj izgub. Vse bi bilo, toda bil je že četrti dan, ko nismo še nič imeli v ustih. Sedel sem na soncu in mislil vstati, pa se mi je od slabosti stemnilo in sedel sem nazaj. Drugi dan smo šli čez mejo v vas Malence pri Kostanjevici. Tu je bil razpored bataljona. Bilo nas je skoraj samih Mirnopečanov za eno četo. Ostali smo skupaj in dobili ime 2. četa. Od tistega dne smo bili domobranci. V Malencah smo po štirih dneh dobili prvo jed. Vsak je dobil dva deci kave, opoldne pa malo redke zelenjavne juhe. Tu smo ostali en mesec.

Figure 22. Brezarjevi iz Poljan – Od leve Franc, Jože, Mici, Tone in Nace

Po enem mesecu smo šli v Kostanjevico, kjer smo samo prvo noč po prihodu imeli mir. Drugi dan smo že slišali, kako partizani onstran Krke ne daleč od naših položajev kopljejo bunkerje. Tretji dan se je začel napad. Sedem dni so neprestano peli topovi, minometi in strojnice. Cel teden je neprestano pokalo. Partizani so s tanki prišli v neposredno bližino. Tri dni in tri noči sem srečno prestal. Seveda spanja ni bilo. Četrto noč sem proti jutru malo zadremal. V tistem trenutku pa poleg mene v jarek prileti topovska granata. Nisem slišal drugega kakor šum. Jarek se je zravnal in me pokopal pod seboj, le noge so gledale iz zemlje. Ne vem, kako sem se izvlekel. Ko sem se zavedel, sem stresel s sebe zemljo in se umaknil. Med tem sta pa v moji neposredni bližini eksplodirali še dve granati. Opazil sem, da mi na bradi teče kri. Segel sem z roko za tilnik in bil je gluh. Šel sem v ambulanto. Zdravnik mi je iz tilnika potegnil košček granate in očistil rano. Čez en mesec sem bil zdrav. To so bili hudi dnevi v Kostanjevici. Po napadu je bila Kostanjevica močno razbita. Mi smo imeli trinajst mrtvih in nekaj več ranjenih.

Potem smo šli v Krško, kjer smo dobili nove obleke. Konec oktobra 1943 smo se premaknili na Okroge pri Št. Rupertu. Tam je bilo življenje tako dobro, da smo nadoknadili, kar smo prej zamudili. Hrane je bilo dovolj.

Približno čez en teden smo spet imeli pokret, kot se reče po vojaško. Peš smo šli preko nemške meje na štajersko stran v vas Jagence. Prišli so kamioni, nas naložili in odpeljali preko Novega mesta v Trebnje. Celo pot smo prepevali. To je bilo 5. novembra 1943. Drugi dan je šla patrulja iz Trebnjega proti Poljanam in tudi jaz sem bil v tej patrulji. Po enem letu sem zopet prestopil prag domače hiše. Mamo sem našel v kuhinji, očeta pa na žalost ni bilo doma. Poiskal sem brata Antona in Jožeta, ki sta se skrivala pred partizani. Takoj sta bila pripravljena iti z menoj v Trebnje. Spet sem se moral ločiti od doma, vendar v upanju, da se še vrnem. Odšli smo preko Sv. Ane, kjer smo pa dobili starejšega brata Janeza. Tako smo prišli vsi štirje v Trebnje. Brat France je pa takrat tudi že bil domobranec, torej je nas pet bratov domobrancev.

Figure 23. Nacetova sestra Mici kot botra

Čez nekaj časa smo se spet premaknili. Dolga kolona je krenila preko Žužemberka in Straže v Novo mesto. Preden smo prišli v Stražo, so nas napadli z desne strani. En domobranec je bil mrtev, ker je na cesti stopil na mino. Takoj po prihodu v Novo mesto smo zavzeli položaje, saj smo vedeli, da nas bodo napadali. Drugi dan proti večeru se je pričel napad, ki je trajal dva tedna. Nato smo pričeli v okolici patruljirati z močnimi patruljami. Vsaka patrulja je imela kak spopad, saj si zadel ob komunista, če si le skozi žično ograjo pogledal. To je trajalo od konca novembra pa do marca vsak dan. Samo naša četa je v tem času zaplenila veliko strojnic, minometov in pušk. Skrivači so kar v kolonah prihajali v Novo mesto, pa tudi precej partizanov se nam je javilo.

Nekega dne v februarju 1944 smo imeli pohod proti Javorovici. Šli smo v dveh kolonah. Snega je bilo čez koleno. Strojnice so zaregljale in padale so bombe. Partizani niso mogli bežati, ker je bilo preveč snega. Okrog štirideset partizanov s komandantom bataljona na čelu je šlo proti nam z dvignjenimi rokami. Bili so pripravljeni na vdajo. Ko je to videl naš vojak, je skočil nasproti komandantu, da ga bi razorožil, toda nekdo je streljal in našega vojaka ubil. To je bil povod, da je bilo takoj štirideset partizanov na enem kupu mrtvih. Naše izgube so bile dva mrtva in eden laže ranjen. Podrobnosti cele borbe ne morem popisati, saj bi to vzelo preveč prostora.

3.2.4. V Meničaninovem bataljonu

20. aprila 1944 smo se zbrali na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu, pa četudi nas bi to stalo življenje.

V začetku maja je bil ustanovljen 4. udarni bataljon pod poveljstvom stotnika Meničanina. Tedaj se je tudi naša četa preimenovala v 32. četo in ni bila več 2. četa. Tedaj smo izgubili Rupnika, ki smo ga vsi zelo pogrešali, saj nas je vodil v zelo usodnem trenutku.

Ko smo imeli štirinajstdnevno akcijo pri Tržišču, sem na Trebelnem ob jurišu izgubil polovico prednjega zoba. Dva metra pred menoj je padla mina lahkega minometa, drobec mine mi je priletel v zob in ga odbil. Drugih poškodb nisem imel. Isti dan je mina iz težkega minometa padla meter za menoj, a k sreči ni eksplodirala. Takoj sem pomislil, da zna priti za njo še druga. Komaj sem skočil dobrih deset metrov vstran, je že priletela druga mina in padla zraven prejšnje. Obe sta eksplodirali. Vesel sem bil, da sem samo hlače imel prebite, sicer sem jo pa odnesel brez poškodbe. Tedaj in kasneje sem pomislil, da me je Bog obvaroval smrti. Veliko podobnih preizkušenj sem prestal in vedno znova sem videl, da se brez božje volje nič ne zgodi.

Tudi ob napadu na Mirno Peč sem bil zraven. Boj je bil zelo srdit, vendar napadalci niso prišli v Mirno Peč, dokler se mi nismo umaknili. Tedaj je nekaj domobrancev padlo, nekaj je pa bilo ranjenih. Položaj je bil seveda nevzdržen, zato smo se umaknili.

V začetku junija 1944 je naš bataljon zapustil Novo mesto in odšel na novo postojanko v Št. Vid pri Stični. Tu se je spet pričela nova srdita borba. Med našim prvim pohodom iz Št. Vida proti Žužemberku je bila temna noč. Med jurišem sem tedaj v Žužemberku dobil lahko strojnico in jo takoj začel uporabljati. Ko so partizani meseca junija napadli Kriško vas, je šel tudi naš bataljon na pomoč, toda prišli smo prepozno. Partizani so obstreljevali posadko z dvema tankoma in jo pregnali. Tu je bilo mrtvih osemnajst domobrancev, nekaj pa ranjenih.

Čez dva tedna se je javil partizan in povedal, kje sta skrita tanka, ki sta napadala Kriško vas. Bil je pripravljen iti z nami in pokazati skrivališče. Vzeli smo protitankovsko orožje in se odpravili na pot. V Drašči vasi smo pod nekim kozolcem našli tista dva tanka. Potegnili smo jih na plano, polili z bencinom in zažgali. Iz tankov smo vzeli štiri mitraljeze in dve brzostrelki.

Mesec avgust nam je prinesel šestdnevni pohod na Notranjsko. Šli smo preko Grosuplja in Velikih Lašč. Dve noči nismo nič spali. Tretji dan smo zjutraj že jurišali na Bloško planoto. Pregnali smo sedmi korpus in zaplenili veliko orožja, opreme in hrane. Peti dan smo krenili na Rakek na vlak. Prvič sem se peljal po borovniškem mostu. V Ljubljani smo stali štiri ure, potem se pa z vlakom odpeljali do Grosuplja in se peš vrnili v Št. Vid.

2. novembra 1944 je prišel četni narednik Kovačič v bunker, kjer je stanovala naša desetina, in povedal, da imamo ob pol šestih zvečer na križišču zbor za večjo akcijo. Zbrali smo se bataljoni iz Št. Vida, Stične in Višnje Gore. Krenili smo proti Zagradcu, čez Krko na Ambrus in v Žvirče. Tu smo stali tri dni. Partizani so nas stalno napadali. Deževalo je in bili smo premočeni, zato nas je zeblo. Spali smo med skalami ali pa nič. Tretji dan smo šli proti Hinjam in z jurišem pregnali dve brigadi, to je okrog devetsto mož. Samo naša četa jim je zaplenila šest mitraljezov. Od tu smo šli na Male Lašče pri Dvoru. Čeprav so na nas stalno padale mine, smo prodrli in spet pregnali brigade. Tu smo jim zaplenili štiri vozove novih angleških uniform. Celo jaz sem bil deležen ene uniforme. Naš bataljon je v teh bojih imel tri mrtve in osem ranjenih. Sovražnikovih izgub nismo mogli ugotoviti.

Figure 24. France Kastelic leta 1942

Na Martinovo nedeljo proti večeru se je že začela nova akcija. V temni noči se je naša kolona pomikala proti Grosuplju in Velikim Laščam, kjer smo šli na vlak in se odpeljali do Kočevja. V Kočevju smo imeli pet ur počitka. Zvečer smo krenili proti Koprivniku, pet ur hoda od Kočevja. Na zadnjem delu poti smo pred nami v snegu sledili kolono. Bilo je proti jutru. Kmalu smo zaslišali klic: »Stoj! Kdo tam?« Odgovor z naše strani je bil, da smo partizani. Že od blizu nas še enkrat zaustavi in zahteva geslo. Naš vodja je mislil, da so pred nami partizani, zato ni hotel povedati gesla. Padlo je povelje: »Brzostrelke naprej!« Vnela se je huda borba. Dvajset minut so obupno pele brzostrelke, strojnice in bacači. Vsem se je zdelo čudno, zakaj nobena stran ne odneha. Drug proti drugemu smo pritiskali in obkoljevali. Potem smo spoznali, da smo vsi domobranci. Naš »sovražnik« je bil Rupnikov udarni bataljon. V dvajsetih minutah smo imeli več izgub, kakor da bi se bojevali s partizani en teden. Naredili smo nosilnice za ranjene in mrtve in jih nosili s seboj. V Koprivnik so naši peljali tri kamione ranjencev. Nenadoma so se pojavili partizani in obkolili kamione. Šoferji so ušli, ranjence pa so pobili. Tako je bilo mrtvih petnajst domobrancev.

Figure 25. Nace Kastelic leta 1943

Tedaj smo hodili pet dni in pet noči, ne da bi kaj zatisnili oči. Ko smo se ponoči vračali iz Črnomlja, smo zašli v neko dolino in do jutra nismo našli izhoda iz nje. Sneg in dež sta bila moja odeja. Zeblo me je kot še nikdar. Nog do kolena nisem čutil. V čevljih sem imel lužo, čevlji so pa bili zmrznjeni. Kruh in druga hrana v nahrbtniku mi je zmrznila. Dobiti pa hrane ni bilo mogoče nikjer, ker od Črnomlja do Kočevja ni vasi in ne polja, ampak sam gozd. Trije naši vojaki so na tem pohodu prišli ob um. Devet domobrancev iz našega bataljona je bilo na tem pohodu zajetih. Le nekaj se jih je vrnilo, eden šele po treh tednih, druge pa so mučili in pobili. Meni je bilo zelo mučno zaradi zaspanosti. Hodil sem in sanjal. Dve uri pred Kočevjem sem med hojo zaspal. Zdelo se mi je, da hodim okrog Kočevja in ne morem priti v mesto. V Kočevju smo se naložili na kamione in so nas odpeljali. Nič nisem vedel, kako in kdaj sem prišel na kamion. Šele v Velikih Laščah sem se prebudil. To je bil eden najtežjih pohodov, saj sem v petih dneh shujšal za 13 kg. Nikoli ga ne bom pozabil.

Do 3. decembra ni bilo nič novega. Zaželeli smo si malo oddiha. Zbralo se nas je osem fantov, da bi šli pogledat domov. Okrog polnoči smo se odpravili in do dne prišli do Biške vasi, kjer sem se ustavil, ker se domov sam nisem upal iti. Domači so prišli v Biško vas, da smo se videli. Ko smo se čez en dan vračali proti Št. Vidu, je naš bataljon že bil na Občinah. Moja enota je imela bunker že skoraj narejen.

Četrto noč bivanja našega bataljona na Občinah so partizani pričeli z napadom, ki je trajal pet dni. Močno je deževalo. V bunkerjih je bilo že precej vode. Spodaj sem stal v luži, zgoraj pa mi je lilo za vrat. Podnevi se ni dalo gibati po postojanki, ker so bili napadalci v neposredni bližini. Vse potrebno smo zato morali v bunkerje znositi ponoči. Kljub temu pa smo ponavljali izpade iz postojanke in napadalce večkrat pognali v beg. Med enim takim izpadov smo prodrli do vasi Luža. Z nami je bil stotnik Meničanin. Hotel je, da gremo še naprej, toda to je bilo zanj usodno. Zadela ga je krogla. Odnesli so ga na Občine, mi pa smo se še borili. Tedaj je padel še en domobranec iz naše čete. Ves ta čas so pa s topovi obstreljevali postojanko.

Figure 26. Janez Kastelic, preden se je poročil v Biško vas

Naslednje popoldne je bil napad še hujši. Najprej so nas obstreljevali s topovi in drugim orožjem, potem je pa pritisnila pešadija. Kljub dežju smo v bunkerjih vzdržali cele noči in med streljanjem prepevali. V bunkerjih ni bilo mogoče ležati ali sedeti, ker je povsod bila voda. Bil sem popolnoma moker. Šele ko je dež prenehal, sem se posušil. Čevljev pa že itak cel teden nisem sezul. Partizani so se morali končno umakniti, čeprav so nam stalno grozili, da glavni napad šele pride.

Za božične praznike sem spet bil v Biški vasi. Ko sem se po praznikih vračal nazaj v bataljon, sem premišljeval usodo današnjega časa in svojih mladih let. Spomnil sem se, kaj vse smo morali prestati zaradi komunizma. Kaj vse sem medtem doživel. Ko smo hodili po Suhi krajini, sem videl razbita znamenja ob potih in prazne kapelice, ki so jih uporabljali za stražarne. To so dokazi osvoboditve.

Naša četa je do sedaj izgubila 34 borcev. Menda so te žrtve bile potrebne. Prepričan sem, da so dali svoje življenje iz ljubezni do domovine in z vero v Boga. O tem nam govori tudi naš kurat, ki se udeleži vsake akcije, da je drugi zdravnik ranjencev.

Zaključujem ta opis mojih doživljajev do starega leta 1944. Pisati sem začel na vseh svetih dan, pred dvema mesecema. Ni bilo mogoče, da bi podrobno opisal vsak dogodek. Opisal sem v glavnem doživljaje, ki sem se jih mogel spomniti. Je pa še mnogo manjših reči, ki niso tako pomembne. Z novim letom bom šel v nove boje. Bog ve, ali bom leto preživel. Večkrat sem bil že v neposredni bližini smrti, pa se me je še izognila. Bog ve, kako bo v bodoče. Če bi se zgodilo, da padem, bom padel kot borec proti komunizmu, saj sem v tej borbi že 21 mesecev. Če se to zgodi, bi rad bil pokopan na domačem pokopališču v Mirni Peči. Če bom pa ostal živ, se bom vrnil k staršem in bom pri njih, dokler jih bom imel. Hvaležen bom Bogu in do konca svojega življenja ne bom pozabil njegove milosti.

Mlad sem še, saj sem nedavno izpolnil sedemnajst let. V teh časih je človeško življenje bridko. Koliko sveta sem že poskusil! Marsikdo je bil rojen samo za vojno in svobode še ni okusil. Tudi z menoj je tako, saj sem komaj šolo končal, ko se je začel okupatorski teror, pozneje pa še hujša komunistična kuga.

Kot sem že prej omenil, mi je najbolj žal, da staršev nisem ubogal tako, kot bi jih moral. Če ostanem živ, bom to skušal popraviti, če pa ne, naj mi oprostijo, kar sem storil slabega. Še posebej za to prosim očeta, mamo, brate, sestro in teto. Sedaj vem, da je pot, ki so me je učili starši in šola, prava pot za življenje. Tako bom živel in tako naj tudi umrjem.

3.2.5. Po branju

Nace Kastelic je svoje zapiske zaključil na zadnji dan leta 1944. Že na Novo leto 1945 so se okrog Občin spet začeli hudi boji, v katerih je bil udeležen tudi Meničaninov bataljon. Napadalcem se je tokrat pridružilo tudi letalstvo, toda kljub temu so branilci Občin vzdržali. 21. januarja 1945 je Meničaninov bataljon pri Velikem Lipju blizu Dvora pri Žužemberku utrpel velike izgube. Škoda, da Kastelic o teh in drugih dogodkih, ki jih je do odhoda v Vetrinj še doživel v 32. četi, ni več pisal. Iz zaključka njegovih zapiskov veje pripravljenost na najhujše obenem pa trdna odločnost, da bo vztrajal na začrtani poti. Pretrese nas njegovo hrepenenje po življenju in navezanost na starše, sestro in brate. Zdi se, da predvsem njim namenja svojo duhovno oporoko.

Za Naceta in njegove brate nikoli ni bilo sporno, kaj je okupacija in kaj je komunizem. Ko so v rojstni vasi visele zastave s kljukastim križem, niso odobravali ne italijanske in ne nemške okupacije, pa tudi za OF se kasneje niso ogreli. Nace je bil še zelo mlad, ko so ga z očetom in starejšim bratom že odvlekli v gozd in mu grozili s smrtjo. Obtoževali so jih sodelovanja z »belo gardo«, za katero do tedaj sploh slišali niso.

Ko je Nace s šestnajstimi leti postal vojak vaški stražar, je vzel to kot zahtevo časa in kot dolžnost do domovine. 20. aprila 1944 je v Novem mestu doživel domobransko prisego. Zanj ta prisega očitno ni bila nič posebnega, saj je o njej napisal samo dva stavka: »Zbrali smo se na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu.« V njegovi vojaški službi se s prisego ni nič spremenilo. Ne prej ne kasneje je ni smatral za sodelovanje z okupatorjem. Le na videz je bil v tej službi prostovoljno, v resnici so ga v to prisilili tisti, ki so ga že prej obtoževali zaradi »belogardizma«. O domobranski prisegi so razpravljali učeni pravniki, sociologi in zgodovinarji in popisali cele kupe papirja, mladi domobranec Nace je pa že leta 1944 z malo besedami povedal, da je bila to samo nadležna formalnost, ki ni v ničemer spremenila njegove pred enim letom začete poti, ki niti malo ni vplivala na njegov odnos do okupatorja.

Novo mesto 1943 – Jože, Anton, Mici in Nace

V začetku maja 1945 se je tudi 32. četa v sestavu svojega bataljona znašla na poti na Koroško. Po novem razporedu Slovenske narodne vojske so bili vključeni v drugi polk, kateremu naj bi poveljeval Vuk Rupnik. Meničaninov bataljon je na tej poti neposredno vodil kapetan Šušteršič. Tako je tudi Nace Kastelic prišel na Vetrinjsko polje in bil potem v sredo, 30. maja, z drugim polkom vrnjen v domovino.

In kaj se je tiste dni dogajalo v Mirni peči? V nedeljo, 6. maja, po jutranji maši je mlad domobranski propagandist še imel pred cerkvijo navdušen govor o zedinjeni in svobodni Sloveniji. Ljudje so ga že poznali, saj je zadnje mesece večkrat prišel k njim iz postojanke pri Sv. Ani nad Biško vasjo. To nedeljo so mu še posebej prisluhnili, ko je povedal, da je vojna končana in da bodo domobranci skrbeli za red in mir, dokler na svobodnih volitvah ne bo izvoljena prava demokratična oblast. Toda še isti dan popoldne so domobranci zapustili Sv. Ano in druge postojanke novomeškega področja in odšli proti Radečam.

Brezarjevi so bili prepričani, da je vseh pet njihovih fantov že na Koroškem, ko je neko noč okrog 10. maja potrkalo na okno. Pred hišo so bili Janez, Tone in tisti domobranec od Sv. Ane, ki je preteklo nedeljo po maši govoril pred cerkvijo. Povedali so, da niso odšli na Koroško, ker so vse poti že zaprte. Potem so se skrivali v gozdu, ne daleč od doma. Najteže je bilo zaradi hrane. Sestra je vsak dan šla na njivo poleg gozda in jim kaj prinesla. Včasih je pomagala tudi soseda. Tudi nekateri drugi sosedje so gotovo kaj opazili, toda vsi so molčali. Menda se je tedaj iz sosednje vasi Jezero skrivalo kar dvanajst mož in fantov. Noč in dan so bili domači v skrbeh, da se bo zgodilo kaj nepredvidenega.

Mirna peč je po 7. maju ostala brez duhovnika. Za faro je v tem času največ skrbel pater Benedikt Bolcar iz Stične. Povedali so mu tudi za fante v gozdu. V soboto popoldne se je pater s kolesom pripeljal do Poljan in se nato peš podal proti Hmeljčiču, kjer je bila cerkev Marije vnebovzete, podružnica Mirne peči, stiški samostan je pa tam imel svojo pristavo in vinograde. Spotoma se je srečal s fanti, jih spovedal in obhajal. Tako so bili potolaženi in pripravljeni, saj niso prav nič vedeli, kako se bo njihovo skrivanje končalo. Pater je pri tem tvegal lastno življenje, kajti tudi zanj bi se slabo izteklo, če bi zmagovalci odkrili pravi vzrok njegove poti na Hmeljčič. Menda pater Benedikt med vojno tudi partizanom ni odrekel pomoči. Bil je pač duhovnik za vse ljudi, pravi dobri pastir, ki navkljub vsem nevarnostim skrbi za svoje ovce.

Martin Globočnik leta 1945

Po amnestiji so nekaj časa oklevali, kdo se bo šel prvi javit. Opogumil se je Tone in Janezu predlagal: »Grem jaz poizkusit. Jaz sem sam, ti imaš pa družino.« Ko se je Tone srečno vrnil iz Novega mesta, se je javil še Janez in tudi prišel domov. Nekdanji propagandist Martin se je v začetku septembra poslovil od svojih »gostiteljev« in po velikem tveganju srečno prišel v Italijo. Tudi Jože, ki je nazadnje bil pri redarstvu v Ljubljani, je kmalu prišel domov v Poljane.

France in Nace se nista vrnila. Doletela ju je ista usoda kot tisoče drugih domobrancev. Nacetova želja, da bi se po končani vojni vrnil k staršem in jim pomagal, se ni uresničila. Ni se izpolnila niti njegova želja, da bi vsaj mrtev prišel domov in počival na domačem pokopališču. Bog ve, v katero jamo je omahnilo njegovo mlado življenje, ki je moralo tako zgodaj dozoreti in tako zgodaj usahniti. Kdaj bo mirnopeška fara njemu in njegovim sotrpinom, svojim faranom, zmogla postaviti na domačem pokopališču skromen pomnik? Tako bi bila vsaj simbolno izpolnjena tudi Nacetova želja.

4. Iskanje imena za dejanje brez imena

4.1. Po sledeh zločina

Justin Stanovnik

4.1.1.

Množični umor slovenskih protikomunistov, vojakov in nevojakov, v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945 je dogodek, o katerem kar precej vemo, a smo še vedno daleč od tega, da bi lahko rekli, da ga razumemo. V tem časopisu smo nekoč uporabili izraz, ki nam ga je ponudil Shakespeare v Macbethu: dejanje brez imena. Za ta izraz smo se odločili zato, ker postavlja to dejanje ven iz orbite človeškega – v zunanjo temo – hkrati pa vemo, da še vedno obstaja in nas zato ne odvezuje od tega, da ga ne bi imeli za eno od naših bistvenih stvari. Če ob stiku z nečim začutimo, da v območju že skušenega ne najdemo ničesar, s čimer bi ga lahko vzporedili, potem se v slutnji njegove neznanskosti poglobi naša človeška dolžnost, da z novim izkušenim soobstajamo, upajoč, da bo prišel čas, ko mu bo slednjič odvzeta njegova tujost – morda z nenadnim, od kdo ve kod podarjenim uvidom.

Če prav premislimo, vidimo, da pravo vprašanje ni zločin sam, ampak njegov izvor in njegovo spočetje, od kod je prišel in kod se je napajal, še bolj pa nas seveda zanima, kateri smisel bi utegnil imeti, če sploh katerega, v kontekstu sveta, v njegovi duhovni ali zgodovinski ekonomiji. Če bi nam bilo dano zanesljivo izvedeti, katera misel ga je spočela in katera volja ga je uresničila, bi že začutili, da stojimo na nečem trdnem; če pa bi se nam še odkrilo, da ni bil nekaj slučajnega in izgubljenega, ampak da je našel svoje mesto v resonančnem prostoru nekega vrednostnega sveta, potem bi že videli v njem smisel in bi bili po svoje odrešeni. Naša stiska bi se razvezala v celo skalo perspektiv: v velikem ponižanju bi tudi že videli veliko slavo; v veliki žalosti tudi že obete novega veselja; v veliki samoti tudi že sveto skupnost darovanih in poveličanih; v poraženosti stvari, za katero so se bojevali, tudi že njeno zmagoslavje.

Kdor bo torej hotel razumeti morijo, ki se je razdivjala po domovini leta 1945, njeno miselno izhodišče in njeno bivanjsko smer, njen nastanek in smisel, ki bi ji ga, upoštevajoč vse, kar vemo o življenju, svetu in zgodovini, lahko pripisali, kdor bi hotel o tem kaj vedeti, se ne bo smel braniti skrivnostnega vabila, ki ga ta morija naslavlja na ljudi občutljivega duha in srca. Že zdaj slutimo, da bi vedenje, ki bi zraslo iz tega pozornega in odprtega soobstajanja, zadevalo bistvene slovenske in človeške stvari. V tej moriji so namreč zajeta najtemnejša in najsvetlejša stanja, v katerih se lahko znajde posameznik, narod in celo človeštvo. Iz nje namreč izhaja bistveno vprašanje: Kaj je to, človek? In čeprav na to vprašanje nujno ne bomo našli jasnega odgovora, vseeno ne bo ostalo povsem neodgovorjeno: že samo prihajanje tega vprašanja, tako zahtevno postavljenega, bo prineslo s seboj nekaj dragocenega – strah in usmiljenje, pa tudi spoštljivost in odgovornost.

Tako velike in tako zahtevne razsežnosti vidimo v povojni moriji. Ne dvomimo, da bo prišel čas, ko se bodo najbolj ambiciozni duhovi tega naroda ovedeli njene velikosti in zahtevnosti in bodo usmerili svoje energije v njeno razumetje. To bodo storili zato, ker bodo začutili, da ne morejo obstajati, če je nerešeno to, kar je največje. Toda to bodo lahko naredili šele povsem novi ljudje, ki bodo to, kar se je tedaj zgodilo, zmogli zagledati s čistimi očmi. Danes pa je čas, da se spoprimemo s preprostejšimi in oprijemljivejšimi rečmi.

Ena od takih stvari je tudi beseda genocid – ali je povojno morijo mogoče razumeti preko besede genocid, predvsem pa, ali jo je dovoljeno uporabljati v tej zvezi. Za tiste, ki so daleč od zgodovinskih, politoloških in socioloških ved – za večino ljudi torej – pomeni genocid uničenje neke skupine ljudi, večinsko ali v celoti. Veliko morijo torej. Če bi obstajali posebni slovarji za posamezna stoletja, potem bi beseda genocid v slovarju za 20. stoletje stala med prvimi. V tem stoletju se je dogodilo nekaj stvari, ki so to besedo priklicale v življenje. V naši zavesti se najpogosteje povezuje z nacističnim uničevanjem Židov med drugo svetovno vojno, zlasti v koncentracijskih taboriščih.

Za ta genocid se je v zgodovini uveljavilo posebno ime: holokavst. Beseda pomeni celotno izgoretje darovane živali – celotno žrtev. Ker je beseda holokavst grškega izvora, se je nekaterim pozneje začela zdeti neprimerna, češ da so bili uresničevalci holokavsta vezani na grški kulturni krog. Zato so v nekaterih krogih v zameno predlagali hebrejski ekvivalent: šoah. A to ni tako zelo pomembno. Bolj pomembno je to, da je bil genocid nad Židi »verjetno brez neposredne analogije v moderni dobi«. V očeh Židov samih, pa tudi nekaterih drugih, poimenovanje drugih genocidnih dejanj v tem stoletju z besedo holokavst ni bilo primerno, prav zato, ker je tako genocidu nad Židi bil vzet izjemen značaj. Naj bo že kakorkoli, sprašujemo se, kaj je to genocid. Ali bolje: kaj je genocid v mednarodnopravnem jeziku.

9. decembra 1948 je Generalna skupščina Združenih narodov odobrila resolucijo, s katero je bila sprejeta Konvencija za preprečevanje in kaznovanje zločina genocida. Konvencijo je ratificiralo sto dvajset držav in je stopila v veljavo 12. januarja 1951. V svojem drugem členu definira Konvencija genocid na sledeči način: »Genocid pomeni katerokoli od naslednjih dejanj z namenom uničiti, deloma ali v celoti, narodno, etnično, rasno ali versko skupino.« Potem našteje ta dejanja in postavi na prvo mesto »ubijanje članov skupine«.

V prvem členu pa Konvencija opredeli pravni in politični značaj genocida: »Pogodbene stranke so sporazumne v tem, da je genocid, pa naj je storjen v vojni ali v mirnem času, zločin po mednarodnem pravu, in se obvezujejo, da ga bodo preprečevale in kaznovale.« Nekateri razpravljalci so menili, da je genocid tako hud zločin, da bi ga države morale preprečevati in kaznovati tudi, če niso podpisnice Konvencije – da torej spada med prvine obveznega prava (ius cogens). V vsakem primeru je bila obsodba genocida s strani najvišje in najbolj avtoritativne mednarodne ustanove veliko dejanje, tako da so ga nekateri primerjali z mednarodnimi dokumenti, ki so v preteklem stoletju obsodili obstoj suženjstva.

Kot je razvidno iz našega navedka iz Konvencije, je bil kot genocid označeno uničevanje »narodnih, etničnih, rasnih in verskih skupin«. S tem pa so primeri množičnega uničevanja, ki jih je v skladu z besedilom Konvencije mogoče označiti za genocid, zelo omejeni. Francoski zdravnik Alain Destexhe, tajnik skupine Zdravniki brez meja, je v nekem besedilu iz leta 1994 trdil, da smemo uporabljati izraz genocid samo za tri primere množičnega uničevanja v tem stoletju: za masakre nad Armenci v letih od 1915 do 1916, za nacistični holokavst med drugo svetovno vojno in za poizkus iztrebljenja Tutsijev v Ruandi. Čeprav so našteti primeri res največji primeri nasilnega uničevanja v tem stoletju, pa je tudi res, da tako velika preganjanja in krvoprelitja kot so »polja smrti v Kambodži«, kjer je bilo uničenih dva milijona ljudi, spričo teh kriterijev ne morejo biti označena za genocid, ker je bil, kot pravi omenjeni zdravnik, »namen Rdečih Kmerov uničiti možne politične nasprotnike, ne pa kmerskega ljudstva kot takega«.

Če se sedaj vprašamo, ali je mogoče žrtve medvojnega komunističnega terorizma – zlasti v letu 1942 – in povojnega holocidnega poboja (holos – cel, caedere – ubiti) imeti za žrtve genocida, je vse seveda odvisno od interpretacije. Za tistih tisoč do tisoč petsto žrtev, ki so padle v času rdečega terorja v letih od 1941 do 1942, je gotovo treba, z določeno rezervo, priznati, da so bili politični nasprotniki komunistov. Rezerva, ki smo jo omenili, je v tem, da so sicer bili nasprotniki, a res samo politični, ne pa vojaški. Poleg tega so bili praktično vsi katoličani, celo katoličani v poudarjenem pomenu besede. Sedaj nastane vprašanje, ali je bilo njihovo katolištvo samo slučajna ali pa tudi bistvena sestavina tega, zaradi česar so jih komunisti sklenili fizično eliminirati. Z drugo besedo, gre za to, ali je bila komunistična revolucija samo politična ali pa je bila tudi verska vojna. Pri odločitvi glede tega vprašanja je nujno treba upoštevati, da katoliška vera kot civilizacijska religija ni samo oblika določenega notranjega ali duhovnega stanja, ampak tudi način kulturnega ali komunitarnega, se pravi, javnega življenja. To pa pomeni tudi političnega življenja, v najširšem pomenu te besede.

Omenjeni premislek nas vsaj deloma opravičuje v trditvi, da je bil začetni teror komunistične gverile naperjen proti neki verski skupini, pri čemer je seveda res, da ta verska skupina ni bila kaka zanemarljiva sekta, ampak je predstavljala temeljno narodovo kulturno substanco, kar pa na naš argument nima bistvenega vpliva. Od ostalih zahtev, ki so pogoj, da kako ubijanje označimo za genocidno, je med najvažnejšimi namen, ki ga morajo storilci imeti, da kako skupino uničijo »ali deloma ali v celoti«. Ali so komunisti z ubijanjem slovenskih katoličanov v letih od 1941 do 1942 imeli namen uničevati katoličane kot katoličane in ali so imeli namen uničiti vse katoličane? Na to vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno, če hkrati opozorimo na to, da je, kot smo že rekli, katoliška vera civilizacijska vera, ki ne more živeti avtentičnega življenja brez določenih javnopravnih družbenih form. Teh pa projektirani komunistični kozmos ni predvideval. V tem nas prepričuje tudi druga alineja drugega člena Konvencije, ki izrecno prepoveduje »duševno škodovanje članov kake skupine«. Komunistični projekt pa je prav to počel ali kanil početi, saj ni dovoljeval integralnega katoliškega obstajanja.

Dognanja, sklepi in oziri, ki smo jih izluščili iz umorov posameznikov in družin v letih od 1941 do 1942, veljajo – le da imajo tu še večjo težo in večjo oporo – tudi za oba velika množična umora, ki jih je izvedla, prvega še komunistična gverila leta 1943, drugega pa že komunistična država leta 1945. Tu namreč pristopi še nov element – množičnost. Turjak, Velike Lašče, Mozelj, Jelendol, Mačkovec so znani kraji množičnega uničevanja ne samo vojaških in ne samo političnih, ampak tudi – v interesu prihodnje komunistične družbe – kulturnih in duhovnih nasprotnikov. Bistvo njihove nesprejemljivosti za komunistični sistem je bilo v končni analizi pristajanje teh ljudi na krščansko in katoliško izročilo. S temi pomori so se komunisti že sredi revolucije preko ukrepov za ideološko poenotenje pripravljali na prevzem oblasti.

Množično ubijanje jeseni 1943 pa je bilo samo ominozni napovednik tega, kar se je zgodilo leta 1945 in kar je tragično in morda sodno zaznamovalo ne samo to leto, ampak tudi vso slovensko zgodovino. S tem množičnim pokolom so komunisti položili oba temelja svoje oblasti: strah in duhovno izpraznjenost dežele. Strah se je naselil v celotnem narodovem tkivu, v nekaterih njegovih delih manj, v drugih bolj, a nedotaknjen od njega ni ostal noben človek, zakaj vsakomur je postalo slednjič jasno, da so komunisti pripravljeni iti ne samo do meje, ampak tudi preko meje predstavljivega; drugič pa si je komunistična oligarhija s tem umorom priredila duhovne razmere za totalno obvladovanje družbenega prostora, saj sedaj ni bilo nikogar več, ki bi nosil v sebi kaj, kar bi bilo od daleč podobno kaki duhovni ali politični alternativi. Ostali so sami, za njimi je sicer hodil Zločin, a to niso bili ljudje, ki bi jih njegova senca bistveno motila. Tudi ne smemo – kakor za leto 1942, kakor za leto 1943 – tudi za leto 1945 spregledati dejstva, ki je stalo za vsem: komunisti so ubijali svoje vojaške nasprotnike in svoje politične nasprotnike, a so jih ubijali zato, ker so bili nosilci nekega duhovnega sveta, ki je bil z njihovim svetom radikalno nesoobstojen. Slovenska revolucija je bila marsikaj, v zadnji analizi pa je bila spopad z vero – verska vojna: to se je vedelo leta 1942, to se je vedelo leta 1943, to se je vedelo krvavega leta 1945. Vedelo se je, da se bije boj za krščanstvo in njegovo kulturo.

Prepričani smo, da v našem razmišljanju nismo pustili prevelikih razpok, čeprav je res, da izsledki, do katerih smo prišli, niso ležali na površini, ampak jih je bilo treba dobiti s presajanjem in tehtanjem. Poglavitni razlog, zakaj smo morali tako ravnati, je treba iskati v nekem dejstvu, ki nas pelje nazaj k že omenjeni Konvenciji iz leta 1948.

Konvencija za preprečevanje in kaznovanje zločina genocida iz tega leta je priznavala status genocida samo uničevanje »narodnih, etičnih, rasnih in verskih skupin«. Mednje niso bile vključene politične skupine. Ta pomanjkljivost je imela hude posledice, saj zaradi odsotnosti te kategorije mnogih množičnih in brutalnih zločinov ni bilo mogoče v mednarodni javnosti stigmatizirati kot zločin genocida. Ta odsotnost je bila po svoje čudna, saj je prvi dokument o genocidu, ki ga je sprejela Skupščina Združenih narodov že prej, 11. decembra 1946, vključeval tudi politične skupine. V tem besedilu je bilo rečeno, da je »genocid zločin po mednarodnem pravu, ki ga civilizirani svet obsoja in katerega poglavitne storilce in njihove pomagače je treba kaznovati, ne glede na to, ali so to zasebni posamezniki, nosilci javnih funkcij ali državniki, in ne glede na to, ali je bil zločin izvršen na verski, rasni, politični ali katerikoli drugi podlagi.« Zanimivo je, da je bila ta resolucija sprejeta enoglasno. Toda v naslednjih dveh letih, od 11. dec. 1946 do 9. dec. 1948, ko je bila sprejeta Konvencija, ki je veljala takrat in velja vse doslej za temeljno normativno mednarodnopravno besedilo o genocidu – so se začeli omenjati razni primeri, ki so nekatere države postavili v zelo neprijetno luč. Takšna država je bila predvsem Sovjetska zveza, ki se je zato odločno uprla kakršnemukoli omenjanju »političnih ali socialnoekonomskih skupin« v resoluciji. Zato je omenjanje teh skupin nazadnje izpadlo tudi v Konvenciji. To je bil tudi razlog, da so ZDA podpisale Konvencijo šele štirideset let pozneje, leta 1988.

Vsi takratni poizkusi pod genocid vključiti tudi vojaške in politične množične umore so bili zaman. Nekateri so protestirali. Francoski delegat je pripomnil, da sedaj prihodnost pripada politično motiviranim množičnim umorom. Vsaka država, ki se bo hotela znebiti kakih rasnih ali etničnih skupin, bo to lahko nemoteno naredila tako, da jim bo podtaknila politične motive. Podobno je nastopil delegat s Haitija s pripombo, da spričo takega besedila vsaka država lahko legitimira vsakršno iztrebljanje z izgovarjanjem na politično nujnost za zatrtje uporov in zarot. Yves Ternon v knjigi Zločinska država (te informacije posnemamo po FAZ, april 1997), v kateri obravnava genocid v 20. stoletju, zato postavlja tole vprašanje: Zakaj naj bi bilo uničenje vsakega četrtega Kambodžana nekaj drugega, če bi bil to genocid in zato mednarodnopravno prepovedan, in spet nekaj drugega, če bi bil to politični uboj ali politicid in zato zavarovan z državno suverenostjo? Odsotnost političnega genocida v besedilu Konvencije o genocidu iz leta 1948 se tudi v strokovni literaturi omenja kot pomanjkljivost. Tako Saul Mendlowitz in John Fousek opozarjata (Alternatives 21/ 1966) na sociologa Barbaro Horff in Teda Roberta Gurra, ki zagovarjata širšo koncepcijo genocida: »Po njunem gledanju pomeni množični umor, storjen proti članom specifičnih političnih ali socialno-ekonomskih skupin ali proti političnim nasprotnikom sploh, moralni ekvivalentni genocid in ga je treba kot takega tudi obravnavati.«

Oba citirana sociologa navajata v razpravi Empirična teorija genocida in politicida (International Studies Quarterly 32/1988) štiriinštirideset primerov genocida in politicida po letu 1945. Avtorja zavestno in namenoma uvajata v svojo klasifikacijo tudi politično motiviran genocid in zanj uporabljata naziv politicid. Empirični material, ki sta ga zbrala, jima je narekoval, da sta ga razdelila v štiri skupine: maščevalni politicidi so tisti množični umori, ki so uperjeni proti nekdaj dominantnim in vplivnim skupinam; represivni ali zatiralski politicidi so naperjeni proti političnim strankam in gibanjem, ki se ukvarjajo z opozicijsko dejavnostjo; revolucionarni politicidi so množični poboji razrednih ali političnih nasprotnikov in služijo novim revolucionarnim ideologijam; represivno-hegemonialni množični umori pa združujejo politične in razne komunitarne prvine.

V posebni tabeli navajata avtorja štiriinštirideset genocidov in politicidov, zagrešenih po letu 1945. Od njih sta osemintridesetim umorom dala politični značaj, šestim pa genocidni. Med umori na politični osnovi jih je kar nekaj takih, ki predstavljajo analogne primere umorom slovenskih protikomunistov leta 1945. Naj navedemo tri take primere. Dva sta se zgodila v Sovjetski Zvezi: prvi v letih od 1943 do 1947 nad vrnjenimi sovjetskimi državljani, ta je zajel petstotisoč do milijon žrtev in ga imata avtorja za represivni politicid; drugi pa oktobra 1947 nad prav tako vrnjenimi Ukrajinci, ki sta mu pisca tudi pripisala represivni značaj. Tretji primer pa se je zgodil v LR Kitajski v letih od 1950 do 1951 nad kuomintanškimi kadri in je terjal od osemstotisoč do tri milijone žrtev.

Med določili, ki sta si jih oba avtorja postavila za pripuščanje posameznih umorov v kategorijo politicidov, je treba najprej omeniti »večje število«, potem pa tudi določeno »trajanje«. Domobranski poboji leta 1945 ustrezajo obema zahtevama. Posebej pa moramo nekaj reči o tretji zahtevi, ki jo pisca označujeta z besedo »oncombatants« - nebojujoče se osebe. Kdo bi namreč utegnil pomisliti, da izraz pomeni nevojake, torej civilne osebe, tiste, ki niso nikoli nosile orožja, ne pa zajetih in razoroženih vojakov, ki so sicer sedaj nebojujoče se osebe, a so bile nekoč bojujoče se. Tu je treba reči dvoje. Prvič vojni ujetniki res niso civilne osebe, vendar nič ne nasprotuje temu, da bi bili prišteti v splošno skupino nebojujočih se oseb; drugič pa kaže veliko število navedenih žrtev pri posameznih primerih, da avtorja očitno štejeta zraven tudi ljudi, ki so bili nekoč bojevniki, a so sedaj kot ujetniki očitno »nebojujoče se osebe«. Predvsem pa je tu neka tretja reč, ki pomoru slovenskih protikomunistov leta 1945 tudi v tej točki priznava kategorijo politicida. Med njimi je namreč bilo tudi ne tako majhno število civilistov, zlasti žensk. Poleg vsega pa tudi nekaj otrok, ki so jih po nekaterih pričevanjih na Teharjah pustili umreti, kar ni povsem gotovo, gotovo pa je, da so nekatere otroke vzeli materam, ki so bile določene za množično smrt in jih odpeljali v posebne ustanove za ideološko prevzgojo, kar je prepovedano tudi v duhu 2. člena Konvencije o genocidu.

Norbert Elias pravi v knjigi Proces civiliziranja družbe: » Čudna razpoka teče preko naše civilizacije.« Ta razpoka pomeni, da vedno obstaja možnost, da se prelomi in se en njen del spremeni v barbarstvo. Kako je mogoče, da pride do barbarstva v moderni dobi, ki temelji na prosvetljenskem projektu in jo torej vodi razum? To je možno zato, ker je razum dosegel točko pohujšanja: pozabil je, da se mora sam kar naprej postavljati pred sebe kot pred svoje sodišče, če se hoče ohraniti v naravnih mejah. Podlegel je skušnjavi, da je samostojen in neodvisen in svoboden tako, da ni vezan na nič – na nič zunanjega in na nič notranjega. Tak je zavladal sebi in svetu in se spremenil v svoje nasprotje – v nerazum. Eden od sadov tega nerazuma so tudi genocidi in politicidi. Da je mogoče realizirati genocid ali politicid, morajo poleg tega obstajati še izredna ali krizna družbena okolja: gospodarska ali politična disfunkcionalnost, predvsem pa tisto izredno stanje, ki ga vzpostavi vojna. Za Slovenijo velja zadnje. Nihče seveda ne bo trdil, da je obstajal dogovor med nacisti in komunisti, da je obstajalo med njimi zavestno ali dogovorjeno sodelovanje. To bi bilo smešno in v nekem smislu tudi žaljivo. Vendar pa je v objektivnem zgodovinskem svetu sodelovanje obstajalo, in sicer tako, da je ena stran izkoristila situacijo, ki jo je ustvarila druga. Razumno je reči, da komunisti v miru ne bi nikoli mogli izvesti revolucije in prevzeti oblasti. Šele ko so nacistične in fašistične sile oslabile slovensko demokratično politično substanco, je bilo na tako oslabljenem terenu mogoče izpeljati ustrezna revolucijska dejanja. In vse, kar spada zraven … To je bilo mogoče napraviti samo pri bistveno zmanjšani narodovi prisebnosti.

Množično ubijanje slovenskih protikomunistov leta 1945, za katero smo videli, da ga imamo lahko za obliko genocidnega uničenja, je bilo uresničeno že v dobi komunistične države. Glede vloge države pri izvajanju genocida pravi francoski zdravnik Yves Ternon v knjigi, ki smo jo že omenili, tudi tole: »Genocid je zločin države, realizacija volje suverene države, kar loči genocid od masakra, ki ga uprizorijo bande ali vojaške enote, ki nimajo ukaza vlade, da to naredijo. Kajti odstranitev neke skupine zahteva v vsaki fazi njenega uresničevanja podporo vladajočega političnega razreda in sodelovanje državnih organov, njihovo pomoč, njihovo poslušnost, njihov molk. Država se kot suveren postavi za vir prava. Če se zdi, da okoliščine tako zahtevajo, se država postavi nad vest in moralo, da lahko nasilno odloči o življenju nezaželenih. Če zaukaže genocid, postavi izvedbena pravila in poskrbi, da se upoštevajo. Med prakso genocida in državo obstaja popkova vez.«

Če imamo opraviti s partijsko državo, moramo v navedenem citatu posebno pozornost posvetiti izrazu »vladajoči politični razred«. Partijska država je imela dve fakturi: zunanjo ali administrativno državo in notranjo državo ali partijo – »vladajoči politični razred«. Resnična država je bila samo partija. A tudi ta država je imela svoje jedro, ki ga je predstavljal en človek z absolutnimi kompetencami. Za slovenski politicid nosita izključno odgovornost »vladajoči politični razred« in tisti en človek z neomejenimi kompetencami. Toda kdo mu je take kompetence dal? Mar ne »vladajoči politični razred« ali partija? Množični umor, genocid ali politicid, je zločin, zato je v interesu storilcev, da ostane v temi. Glede tega daje že omenjeni strokovnjak za zgodovino genocida v 20. stoletju, Yves Ternon, nekaj misli: Za genocidom pride brisanje sledov. Začne se že pri dejanju samem. Povelja se dajejo ustno, poročila se poslužujejo kriptografskega jezika. Vsi odločilni dokumenti se po možnosti uničijo ali spravijo v bunker, in če pride kateri v neprave roke, se brž označi za potvorbo ali zlobno propagando. Tudi spomin izvajalcev je poljubno gnetljiv. Kar bi lahko škodilo osebnemu ali partijskemu ali nacionalnemu imenu, se ali pozabi ali retušira ali zapečati z zaobljubo molka.

Vse to nam zveni zelo znano. To ne velja samo za masakre nad Armenci ali za genocid nad Judi. Vse to velja – morda celo v poudarjenem pomenu, ker so komunisti bili in so mojstri v brisanju sledov – tudi za Katyn in Kočevski Rog.

Kaj pa mednarodna javnost, njene znanstvene, pravne in politične institucije? Kaj pa občila, ki so glas mednarodnega javnega mnenja? Kaj pa izvoljeni politični voditelji velikih demokratičnih narodov in držav? Glede tega imamo Slovenci veliko izkušnjo, ki bi lahko – ki bi morala – postati naša osnovna učna ura za sedanjost in prihodnost. Angleži so natanko vedeli – ali bi morali natanko vedeti – s kom imajo opraviti, ko so prišli v stik z domobranci in partizani: vedeli so, da so prvi demokrati in da v razmerah, kakršne so bile, v bistvu niso mogli ravnati dosti drugače, kakor so; in vedeli so, da so drugi vojska, ki utira pot v moralno aseptične prostore partijskega totalitarizma, v katerih je možno vse. In vendar so naredili, kar so naredili. Ko bomo Slovenci enkrat to doumeli, bomo bolj kot katerikoli drug narod vedeli, da smo odvisni samo od sebe in da v zadnji analizi lahko zaupamo samo sebi in nikomur drugemu. Ali so Angleži protestirali, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s tistimi, za katere so bili moralno in mednarodnopravno odgovorni?

Brezbrižnost in cinizem mednarodnih dejavnikov takrat in danes lepo ilustrira zgodba z Rdečimi Kmeri, ki jo podaja Ternonova knjiga. Rdeči Kmeri so bestialno uničili kaka dva milijona Kambodžanov, potem pa so v deželo vdrli Vietnamci in njihove oblasti je bilo konec. Toda ohranili so svoj mednarodni status (????), s katerim so o tem odločali, se je izšlo takole: enainsedemdeset glasov je bilo za ta status, petintrideset jih je bilo proti, štiriintrideset se jih je vzdržalo. V prid Rdečim Kmerom so glasovale tudi Amerika, Britanija in Nemčija. Vsi so pozabili, da je vlada, ki ji sedaj dajejo tako izredno podporo, pravkar zagrešila nepopisno velik in oduren zločin. In ne samo to! Združene države in Kitajska so, da bi izrinile vpliv Sovjetske zveze in Vietnama iz Indokine, začele oboroževati Rdeče Kmere, ki so kmalu postali tako močna partizanska vojska, da so lahko začeli novo državljansko vojno. Ko so stvari postale povsem nevzdržne in jih ni bilo mogoče več ne videti, so leta 1992 Združeni narodi intervenirali z mednarodno vojaško odpravo in denarjem. Ustvaril se je nekakšen red, a le tako, da so predstavniki intervencijskih sil popuščali pred izsiljevanjem Rdečih Kmerov tako, da so jim v zameno za to, da so nehali streljati in polagati mine, priznali pravico do soudeležbe pri vladi. Tudi to nam zveni znano.

Velikemu množičnemu uničevanju slovenskih protikomunistov in demokratov se je možno približati na razne načine in po raznih poteh. Poglavitne stvari bodo o njem povedali predstavniki tistega vedenja, ki skuša zajeti bistvenega človeka: umetniki, filozofi, teologi. Uvidi, ki bodo nastajali iz teh naporov, bodo dosegli, da bomo leto 1945, ki je annus terribilis vse slovenske zgodovine, bolj in bolj razumeli. Ko pa ga bomo razumeli, bomo tudi uvideli, da iz njega ne veje samo groza, ampak da od tam prihajajo do nas tudi velike obljube in celo tolažba. Megalitska velikost teh mnogih smrti namreč nikakor ne dopušča, da bi ob tem smeli biti majhni.

Slovenski genocid pa je tudi predmet, nad katerim bi se morali sklanjati zgodovinarji, politologi in sociologi. A ti tega ne delajo, ker so v gravitacijskem območju nekih drugih središč. Morali bi pravzaprav reči, da se še niso osvobodili. Da bi se osvobodili, bi morali narediti nekaj zelo velikega: morali bi napraviti kopernikanski obrat. Moralo bi pravzaprav priti do nekakšne spreobrnitve. Ta bi morda prišla tako, da bi komunistično preteklost metodično opremili z radikalno vprašljivostjo. Vsega tega zaenkrat verjetno še ne bo. To bo šele takrat, ko bodo, kot smo rekli, prišli novi ljudje, ki bodo vse lahko zagledali s čistimi očmi.

4.2. Pri preprogarki

Kri ni voda – vode ni,
a krvi nič koliko,
polne so je brente in kadi
in še teče čez majoliko …
Teče, teče, moči nit,
moči votek, moči stavo
– kaj boš barvala nakit,
volno pravo z barvo pravo?
Rdeče ti je pred očmi,
rdeče tko ti prsti lepki,
rdeča nit je, rdeče se redi,
rdeči vozli, repki …
Kaj vemo, li še živi
ali padel je pod vrsto?
– Piši, piši, da ga ni,
žebelj mi zabil je v krsto.
Fran Zore

5. Iskanja in besede

5.1. Noč in mesec

Karel Mauser
Pregrete trave zdaj dehte v večer
nad bele breze se je mesec nagnil.
Ko bo na travnikih le murnov glas,
bo prišel mesec sem čez tiho vas.
In sence brez kakor proseči prsti
čakale bodo jutro v tihi vrsti.

5.1.1.

Figure 27. Nad bele breze se je mesec nagnil, Mirko Kambič

5.2. Moj brat – pesnik Ivan Hribovšek

Pavla Hribovšek Kremžar

5.2.1.

Spomine Pavle Hribovšek Kremžar na brata, pesnika Ivana Hribovška, smo dobili po posredovanju prof. Franceta Pibernika, skrbnega zbiralca in občutljivega ocenjevalca tistega dela slovenske poezije, ki bi brez njega njenega glasu ne slišali. Obema se uredništvo zahvaljuje.

5.2.2.

Bilo mi je enajst let, ko sem prosila Ivana, naj mi napiše posvetilo v spominsko knjigo. Te so bile takrat zelo v »modi« in skoraj vse sošolke so jih imele. Ivan mi je z veseljem ustregel. Dobro se mu je zdelo, posebno še, ker mi je napisal posvetilo v verzih. Strašno sem bila ponosna nanj, ko sem brala:

»Veselje – Bog ve, kod je doma –
Ti gori v preživih očeh.
Mladost Ti je pognala iz srca
in se razcvetela v ljubek smeh.
In glej:
zato te vsak ima resnično rad,
zato Ti vsak je sestra, brat.«

Očeta smo izgubili, ko smo bili še zelo majhni. Ivan, najstarejši, je bil star 13 let, jaz, najmlajša, 9. Če je bil Ivan resen že prej, je postal sedaj še bolj; zavedal se je, da mora mami pomagati pri vzgoji mlajšega brata in sester. Midva sva se zelo dobro razumela. Bil je moj zagovornik; pri mami je posredoval, da sem tudi jaz smela na gimnazijo v Kranj, čeprav je mama težko šolala tri otroke ob skromni pokojnini in mali kmetiji. Sestro Lojzko pa je stara mama, ki je gospodarila (tudi že vdova), določila za svojo naslednico. Prepričana sem, če bi Lojzka imela priložnost študirati, bi gotovo postala slikarka. Rada je risala. Tudi učitelji so bili pozorni na njene talente in njene risbe so krožile po vsej šoli.

Ivan, kakor tudi leto mlajši France, sta bila zelo nadarjena. Ivan je bil poleg tega še izredno vesten. Spominjam se, da je bil v šoli kaznovan, ker je pri lepopisju (današnja mladina ne ve, kakšen predmet naj bi to bil) – vajo prehitro končal, čeprav je napisal vse lepo in prav. Po pouku je moral ostati še eno uro v šoli in se vaditi v lepopisju. Ko ga je mama kregala, češ, da je bil zaprt in s čim se je pregrešil, je trdil, da ni bil kaznovan: »Saj je bila gospodična učiteljica z menoj v razredu.«

Imel je smisel za humor. Ko sem v prvem letu stanovala v Kranju, mi je poslal tole kartico:

Draga Pavla!

Kako ti je kaj danes, ko imaš svoj god. Meni je prav luštno, samo dolgčas mi je po Tebi. Zdaj ni nobenega, da bi skakljal sem in tja. Ali si kaj pridna? Preveč gotovo ne. Le glej, da se boš učila, saj zdaj sploh nimaš drugega dela. Pa računati se navadi, če še ne znaš. Jeziček pa lahko spraviš v kakšno škatlico, da bo vsaj pri miru.

No ja, pridna bodi pa adijo.

Ivan

Malo pa še drugič.

Kartica je bila datirana 6. februarja 1940.

Premišljevala sem, kako to, da mi vošči za god. Saj ni junij! Pa tudi januar ne! Stara mama mi je namreč vedno pravila: Pavel – Savel, s konja padel. In mi je zato tudi spekla mlečno štruco za 25. januar – na dan spreobrnjenja sv. Pavla. Torej vzamem v roke koledar … in kaj vidim: Bil je pustni torek!

Ko je leta 1939 umrla še stara mama, je Ivan tudi poprijel za delo doma. Zlasti dobro je obvladal košnjo in tudi Franceta uvajal v ta posel. V času košnje sta vstajala pred peto uro in odšla kosit. Ob sedmih sem jima nosila zajtrk – dobre žgance z ocvirki in mlekom. Ivan ni nikoli vsega pojedel, vedno mi je ponudil, da sem bila tudi jaz deležna nekaj teh dobrot. Sestra Lojzka se spominja, kako je Ivan »znal sklepati koso in da se je lahko meril z vsakim koscem. V tistih časih so zelo natančno ocenjevali, kako je bilo pokošeno. Ivan je hodil kosit tudi sosedom, da si je prislužil nekaj denarja za knjige.«

Prišla je vojna, šole so zaprli. Dolgočasila sem se doma. Vse knjige, kar smo jih imeli (in katere sem seveda smela), sem že prebrala. Tudi sestra g. Borisa Komana, ki pase duše tu v Mar del Plati, mi je marsikatero posodila. Ivan pa je imel precej knjig v francoščini, zato sem ga prosila, če bi me naučil tega jezika. »Z veseljem,« je rekel, »ampak tudi grščino in latinščino zraven!« No, grščina me res ni veselila; zmenila sva se, da mi jo oprosti.

Oba brata sta študirala v Škofovih zavodih. Ivan je klasična jezika zelo dobro obvladal. Začel je prevajati Sofoklejevo Antigono in jo pri 18 letih v celoti prevedel. Kakšen je njegov pesniški prevod – naj povedo kritiki. Ni mi znano, če je želel svojo Antigono objaviti. Prevod je podaril prijateljici Anici Resmanovi z dolgim spremnim pismom.

Rekla sem, da so Nemci zaprli šole. Tudi v Ljubljano ni bilo mogoče. Januarja 1942 so odprli v Kranju gimnazijo, vendar je moral vsak ponavljati zadnje leto. Ivan je tako ponavljal sedmo gimnazijo. Naslednje leto pa so Nemci rekli, da za bandite ni treba gimnazije, dovolili so samo meščansko šolo. Ivan je zato šel študirat v Beljak, maturiral in nato odšel na Dunaj, da bi tam s študiji nadaljeval. Medtem so ga mobilizirali Nemci. Prav tako tudi brata Franceta. Ker je bil Ivan leta 1939 padel s češnje, dobil pretres možganov in mu je oslabelo srce, so ga vojaški zdravniki zaradi slabega zdravja določili za rezervo.

Na Dunaju sta se še bolj zbližala z Janezom Remicem, s katerim sta se poznala že iz zavodov. Remic je bil globok mislec, pa tudi izreden literarni talent. Prof. Pibernik ga v knjigi Slovenski dunajski krog (str. 11) imenuje »enega največjih talentov svojega časa na Slovenskem«. Bil je dve leti starejši od brata. Veliko sta predebatirala in si pozneje, ko je bil Remic doma na Bledu, Ivan pa na Dunaju ali obratno, veliko dopisovala. V počitnicah pa sta se obiskovala. Prebirati Remičeva pisma je pravi užitek. Škoda, da se niso ohranila tudi Ivanova pisma njemu. Verjetno je Janezova sestra marsikaj uničila, ko so prišli komunisti na oblast, saj so jo neprestano zasliševali in preganjali.

Leta 1944 so komunisti prišli po Remičevega očeta; na begu se je smrtno ponesrečil. Ivana je ta smrt zelo prizadela. Sestra Lojzka se spominja, da je ves teden ostajal zaprt v svoji sobici, samo h kosilu je prišel. Mislim, da je ta dogodek močno vplival na njegovo odločitev, da gre k domobrancem. Že prej pa je tudi sam dobival s partizanske strani vabila za sodelovanje in grozilna pisma, če se ne bi odzval. O tem piše sestra Lojzka (16. 1. 1970): »Da je Ivan dobil grožnje, vedo prijatelji. Sama se spominjam, da je večkrat pisma požigal. Mami je povedal, da ga pridejo fantje (domobranci) iskat, da ne bo presenečena. Prosila ga je, naj ne hodi, ker se je bala zanj. Rekel je, da je ponudil, da se bori za kakršnokoli državno obliko in družbeno ureditev, bodisi Jugoslavije bodisi Slovenije, za Sovjetsko zvezo in Stalinove interese pa ne. V odgovor je dobil smrtno obsodbo. Zaradi tega ne bo čakal, da ga pridejo klat na dom, ker je tudi za mamo bolje, da tega ne vidi. To je povedal v kuhinji par ur pred vstopom (k domobrancem).« Sama se pa spomnim, kako je v skrinji pod streho iskal prostor, kamor bi se lahko skril, če bi ga prišli iskat partizani. To vem, ker se mu je ob tej priložnosti zaprl pokrov skrinje in nas je z butanjem priklical, da smo mu odprli.

Figure 28. Ivan Hribovšek 1932–1945

Nekako v istem času je šel k domobrancem tudi brat France, ki je ušel iz obvezne nemške službe. Kasneje se jima je pridružil tudi Janez Remic. France je sredi aprila v neki zasedi padel. Ob grobu mu je, kot njegov poveljnik, govoril Remic. Med drugim je rekel: »Majhna si, zemlja slovenska, premajhna samo za grobove!« Preroške besede!

Tiste dni je bilo, ko je Ivan zapisal v pismu Anici Resman:

… »Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo …

Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti , kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar.«

Prišel je šesti maj leta 1945 in s sorodniki sem se odpravila na Brezje. Bežali smo pred partizani. Sporočili so nam, da je Ivan z domobranci že tam. Na Brezjah pa so nam povedali, da so domobranci odšli naprej v Tržič. Odpravili smo se za njimi, prišli v Tržič, Borovlje, Celovec, Spittal. V Spittalu smo dobili delo. Ivan je z domobranci ostal nekje za nami. Pozneje smo zvedeli, da so vsi domobranci in večina civilistov zbranih na Vetrinjskem polju. Sestra Lojzka mi je pred kratkim povedala, da je Ivan poslal še z Brezij nekega fanta s sporočilom, da bodo skoro gotovo prišli v ujetništvo. Mama je zajokala in rekla: »Joj, partizanom v roke!« Čez eno uro je isti fant prišel nazaj z listkom: »Mislil sem na angleško ujetništvo.«

V Spittalu sem dobila od Ivana dve pismi iz Vetrinja. Mislim, da mi jih je prinesel Pavle Rant. Prvo je bilo datirano 20. maja. Med drugim mi piše tole: »Kaj si mislila, ko si odšla od doma? Da bomo najbrže že v nekaj dneh spet doma? Tako so mislili po večini. Kar je, je in se ne da pomagati in je morda tudi potrebno, da je tako. Tako hitro ni treba misliti, da se bo to končalo, toda gotovo se bo …

Jokati ni treba, saj ne pomaga nič. Bodi pridna in ne pozabi na nič kar je bilo nekoč lepega in kar še bo. V to moraš in moram in moramo vsi ravno tako verjeti, kot v Boga!

Če bo mogoče, mi piši, kakor bom tudi jaz, če bo le mogoče. Zaenkrat še ne vemo, kaj bo z nami. Mislili smo že, da bomo šli v Italijo ali na Primorsko, pa ni nič novega.

Tvoj Ivan«

Drugo in zadnje njegovo pismo je bilo pisano 27. maja. Pove, da me ne more obiskati, ker vojaki nimajo izhoda. Če bi pa jaz lahko prišla v Vetrinj, naj vprašam, kje so Gorenjci. On da je adjutant bataljonskega poveljnika, in sicer, da je pri I. bataljonu IV. polka I. divizije.

Nadaljuje: » … mama ni hotela iti z doma. Pa je morda bolje, da ni, ker bi jo taka pot in sploh težave begunskega življenja preveč izčrpale. Upam, da ji ne bodo nič naredili. Saj ji nimajo kaj in zakaj. Še zate mi je malo žal, da si šla. Ta reč zna trajati še nekaj časa, morda sicer ne dolgo, lahko pa tudi leta. Glej, da boš, ko si se že tako odločila, pogumno in vztrajno držala. Ne smeš obupati, čeprav bo še hudo, ampak treba se bo znajti in si pomagati, kakor si bo kdo najbolje znal. Moraš biti iznajdljiva, predvsem pa nikoli obupati, pa bo šlo …

… Ko bi tukaj kaj gotovega vedeli, bi mogel svetovati, tako pa sami ne vemo nič natančnega, razen, da so nekatere že poslali naprej, drugi pridemo vkratkem na vrsto.

Misli na dom in name!

Prisrčno Te pozdravlja Tvoj Ivan.«

Nekaj dni nato smo izvedeli pri šmarnicah v župni cerkvi v Spittalu, kamor smo hodili vsak večer – strašno vest, da so domobrance vrnili. Srce nam je zastalo, jokali in molili smo, večer za večerom.

Figure 29. Kranj, Jelenov klanec, 30. Maj 1945, Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Da imam brata pesnika, sem zvedela šele v Argentini, in sicer po pismih prijateljice Anice Resmanove. Redno sva si dopisovali. Prvo njeno pismo sem dobila še v taborišču v Spittalu. Tipkano je bilo na košček blaga. Kdo ga je prinesel, ne vem. Ni bila navadna pošta. V tem pismu mi je opisovala razmere v domovini in željo mnogih, da bi bili z nami. Nekaj mesecev zatem sem dobila zopet pismo, poslano iz Prage. Pisava ni bila Aničina, a slog je bil njen. Sporočila mi je, da je bil Ivan, kolikor je mogla zvedeti, zaprt v Št. Vidu in da je fantom celo razlagal, da je prostor, kjer so zaprti, bivša zavodska kapela. Vedela je povedati tudi, kako je nekega dne prišel v zavodsko kapelo neki moj sošolec in »zahteval ven vse iz našega kraja. Brat je bil edini.« Po pripovedovanju Petra Krajnika, ki je bil prav tako vrnjen in zaprt v škofovih zavodih, pa je Ivanu ta sošolec kazal kruh in ga tepel. Na žalost je Krajnikov Peter prekmalu umrl in ni pustil nič zapisanega. Sestra Lojzka se spominja v pismu marca 1992, da je mama govorila z nekim domobrancem, ki je bil amnestiran. Opisal je vrnitev s transportom v Kranj, na dan sv. Rešnjega telesa in nato v Št. Vid, v zavodsko kapelo. Pravil je o mojem sošolcu, kako je Ivana nekoč poklical iz kapele. Tudi ta domobranec se je čez nekaj let ponesrečil v Kamniških planinah oziroma je izginil.

Figure 30. Kranj, Jelenov klanec, 30. Maj 1945, Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Slikar Marjan Tršar pa pripoveduje v svojih pogovorih s prof. Pibernikom, da sta bila z Ivanom zaprta skupaj na Teharjah.

Od takrat je za Ivanom izginila vsaka sled. Anica mi tudi piše, da so bili ostali fantje, ki so bili z Ivanom zaprti v Zavodih, kaznovani, da so bili dva dni brez hrane, ker jih je baje tiste dni 30 ušlo iz zaporov. Tudi doma so delali preiskave, češ da Ivana skrivajo. Ker pa so kaj takega komunisti večkrat delali po tem, ko so ljudi sami pobili, so bili doma prepričani, da se je to zgodilo tudi Ivanu.

Še lani je bil v sosednji fari mož, ki je govoril, da ve, kjer je Ivan pokopan, da bo že enkrat povedal. Letos pa so mi rekli, da se to ni tikalo Ivana, pač pa nekega drugega. Tako so zadnji tedni njegovega življenja pa tudi njegova smrt še vedno skrivnost in bo tako najbrž tudi ostalo.

Ivan je izročil svojo zbirko za tisk pripravljenih, a še neobjavljenih pesmi, v varstvo Anici Resman. Ko je ta, leta kasneje, težje zbolela in se je bala, da bo umrla, jih je po sorodniku poslala meni v Argentino. Upala je, da bo tukaj laže najti priložnost za njihovo objavo. Res so pesmi priromale v Argentino. Najprej smo jih prebirali v družini, nato sem jih pretipkala in s strahom pokazala dr. Tinetu Debeljaku. On je bil zelo navdušen, ko jih je prebral. Tako je zapisal: »Listal sem te majhne, majhne lističe … pa saj to ni 'petošolska pubertetna' poezija, to je umetnost, to je pesnik! Tako mlad, pa tako zrel! Ne, ne iz pietete, iz dolžnosti do poezije naj bodo objavljene.«

# Slika#

Figure 31. Vinko Rode in Pavla Hribovšek Kremžar na Hribovškovem spominskem večeru v B. Airesu 8. 9. 1995

Bratu je bilo 21 let, ko je pripravil svojo zbirko pesmi.

Dvajset let po njegovi smrti je to zbirko založila SKA v Buenos Airesu, v knjižici z naslovom: »Pesem naj zapojem« – po vrstici iz soneta: Paladi.

Štiri leta nato mi je pisala sestra Lojzka, da jo je obiskal Jože Brejc - Javoršek, ki se je predstavil kot Ivanov prijatelj. Takole piše: »Iz torbe je potegnil knjigo »Pesem naj zapojem« in me vprašal, če sem jo že videla. Baje jo ima že par let in hoče, da Ivanova dela objavi pri nas. Ne gre mu pa v račun predgovor, češ, da je izmišljen in zlagan. Povedala sem mu, da imaš ti originale in ne jaz in mu dala naslov. Tudi za moža se je zanimal in ga je kar privzdignilo, češ da sta Marko in Tine Debeljak v sorodu (kar ni res) in je zato po 'Kremžarjevem' krojen Ivanov življenjepis (kar tudi ni res). Opisujem ti zato, da boš pripravljena, ko Ti bo pisal. Za jutri je zopet napovedan in bom po razgovoru še pripisala moje mišljenje. Danes sem prepričana, da ne pristanem na nobeno objavo, čeprav trdi, da mora v javnost »največji pesnik za Prešernom«. Če se on kot prijatelj ne more sprijazniti s tem, da je bil (Ivan) domobranec, kako se bo vživela ostala publika.«

Kmalu nato sem res dobila pismo od Brejca. Pisal je, da je v Parizu odkril izvod Ivanovih pesmi, ki so izšle v Buenos Airesu, da je silno navdušen in pripravljen poskrbeti, da bodo natisnjene v domovini. Prosil me je dovoljenja. Uvod v knjigo bi napisal on sam. Poudaril je, da je bil Ivanov prijatelj in da sta bili po njegovi zaslugi pred vojno natisnjeni dve Ivanovi pesmi v reviji Dejanje.

Vedela sem že nekaj o Javoršku, tudi to, da je bil med partizani. Dovolj, da mu nisem zaupala. Odgovorila sem mu, da se bojim, da bi Ivana ne prikazal takega, kot je bil, in da v Sloveniji še niso dani pogoji za ponatis njegovih pesmi. Javoršek seveda z odgovorom ni bil zadovoljen, a ni več silil.

Leta 1989 je prišel raziskovat Ivanovo delo prof. Frane Pibernik, ki je takrat že napisal obširno študijo o Francetu Balantiču in pripravil v domovini izid njegovih pesmi. Na Ivana je postal pozoren ob branju potopisne knjige akademskega slikarja Jožeta Ciuhe »Pogovori s tišino«. Pibernik je najprej poiskal sestro Lojzko, nato se je seznanil z Anico Resman Zaletelovo, ki je gotovo največ vedela o Ivanovem pesnikovanju. V letu 1989 je predstavil Ivana v Novi reviji, naslednje leto maja v Radovljici ob izidu Ivanovih pesmi v knjižni obliki in njegovi priredbi. Knjigo je z naslovom »Pesmi« založila Cankarjeva založba.

Leta 1991 je pri isti založbi izšla knjiga »Slovenski dunajski krog«, v kateri podaja prof. Pibernik sliko življenja in dela šestih mladih literatov, ki so se med vojno zbirali na Dunaju. Med prvimi je prikazal Janeza Remica in Ivana Hribovška.

Isto leto je tudi Mohorjeva družba izdala »Jutro pozabljenih«. To je Antologija »padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih in pozabljenih«. Prav tako Pibernikovo delo, kjer je med dolgo vrsto pesnikov in pisateljev, prisoten tudi Ivan.

Za 70. obletnico Ivanovega rojstva, junija 1993, je bil v Radovljici večer, posvečen novi izdaji Ivanovih pesmi v knjigi »Himna večeru«.

O pesnikovem življenju in pesmih je ob tej priložnosti govoril prof. Pibernik, ki je tudi to izdajo Ivanovih pesmi uredil in napisal o njem obsežno študijo. O »molku in krivici časa« je spregovoril tisti večer tudi pisatelj Zorko Simčič. Izredno je bil ganjen, saj je prvič »po polstoletnem izgnanstvu« zopet javno govoril v domovini.

Založba pa je poklonila spominske, posebno vezane in z Ivanovim podpisom opremljene izvode Anici Resman Zaletelovi in nama s sestro.

Januarja leta 1994 je Slovenska Akademija znanosti in umetnosti organizirala simpozij o poeziji Franceta Balantiča in Ivana Hribovška v slovenskem kulturnem prostoru. Pri tem simpoziju je sodelovalo 30 znanstvenikov in sodobnikov obeh pesnikov. Pred koncem istega leta je Mohorjeva družba izdala Balantičev in Hribovškov zbornik, v katerem so zbrani referati tega simpozija.

Pesnik se je vrnil v svoj rojstni kraj letos junija, ko so mu postavili spomenik v okviru proslav 700. obletnice ustanovitve župnije sv. Petra, 500-letnice mesta Radovljice, 200. obletnice smrti A. Tomaža Linharta in 50. obletnice smrti Ivana Hribovška. Največ zaslug za to delo ima pripravljalni odbor, ki ga je v ta namen ustanovil, z nekaterimi prijatelji in ljubitelji poezije, sin Anice Resman Zaletelove, dr. Janez Zaletel.

Večer se je začel s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju domačega župnika Jožeta Drolca in še treh duhovnikov daroval Ivanov sošolec iz škofovih zavodov msgr. Ivan Merlak. Spomenik je odkril zastopnik predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Franceta Bernika akademik prof. dr. Janko Kos. V govoru je razglabljal o Ivanovem mestu v okviru slovenske poezije. Poudaril je: » … Ni obsežen njegov opus. Je pa vrsta pesmi, ki zaslužijo svoje mesto v antologiji najboljših slovenskih pesmi … Spada med največje mojstre soneta. Hribovškovi soneti so zelo jasni, klasični, preprosti. Še bolj zanimiv je pa v tistih pesmih, ki so narejene ali zložene v antičnih verznih oblikah in metrih, to je pa sploh nekaj posebnega za slovensko poezijo. Vemo, da se je že Prešeren poskušal s takimi verznimi modeli, ampak, da se mu to ni docelo posrečilo, ker je to sploh za Slovence najtežja naloga, kako – recimo – posebno strukturo antičnega verza prenesti v naš recimo verzni sistem, ki je čisto drugačen. To se je očitno posrečilo predvsem ali celo samo Hribovšku.«

Spominska proslava se je končala v radovljiški graščini. Izbor Ivanovih pesmi je bil slikovito in doživeto predstavljen v živi besedi pod naslovom: »Noč je svetla, ko češnjevo cvetje«, ki je vzet iz pesmi: Strmenje.

5.3. Brezno

Nada Matičič

5.3.1.

Stal je na robu globeli v temačnem predelu smrekovega gozda, ki ga je obkrožala sončna jasa. Bil je sam. Čutil je navzočnost obdajajoče ga svetlobe, kar ga je v tem trenutku celo motilo. Zdelo se mu je, da sonce tu nima nobene pravice, da blagohotnost ali kakršnokoli razkošje že ne more otopliti te nenadne in surove bližine njegove bolečine, ki je bila tu nekje spodaj še nedoumljivo pogreznjena v temo. In v večno vprašanje ZAKAJ …

Ko se je sklanjal nad praprot, ki je zakrivala del odprtine v neskončno jamo, mu je z las kapljala na obraz nabirajoča se vlaga in mu meglila pogled. Treslo ga je, a bolj kot hlad je zmerom močneje prodiral vanj strah pred odkritjem, pred resnico, kar je udarjalo vanj od spodaj, iz neznanega.

In potem se je nenadoma prikazal oče. Le odkod se je vzel? je pomislil in se dvignil.

- Dobro jutro, sin, je dejal z malo pogrkujočim glasom. (Kar pomni, je rahlo pogrkoval.) - Zgoden si. Sonce je komaj zgoraj.

Nosil je gumijaste škornje, prav tiste, v katerih je drvaril. Takrat mu je bilo petnajst let, ko sta šla z očetom zadnjič v gozd. Zeleni poganjki so že oznanjali pomlad. Sekala in obžagovala sta med podrastjo, kajti oče ni nikoli sekal tjavdan, pazil je na čistočo in svetlobo, da je gozd dosegel zdravo in visoko rast. Samo ena smreka je padla v tistem tednu. Ta bo za hlev, je rekel, ko bo konec vojne.

Tam je stal, velik, širokih pleč, prav mogočen, obut v škornje in z večnim obnošenim klobukom, potisnjenim na čelo. Strmel je vanj; šel je skozi, v dušo. Nič se ni dalo skriti pred temi pogledi. Veš, je zamrmral, še enkrat ti moram zabičati, da pazi na jezik, včasih si preveč ihtav in trmast, za vsako ceno, mora tvoje obveljati; toda rečem ti, da ne stori … (Že na pamet je znal ničkolikokrat ponovljeno: Ne stori nikomur nič hudega, pa se ti ne bo treba kesati. Zapomni si, sinko, roke, srce in pamet so naše največje bogastvo … ) Veš, vest je naš večni trdovratni neusmiljeni spremljevalec. Zato si jo večkrat in temeljito izprašaj. Da boš čist. Pred seboj in svetom.

Sedel je na rob jame in zatisnil oči. Dračje pod njim je pokalo, kot bi se bil pogrezal v jamo, v neznosno tišino, ki bruha vanj usedli grenki žolč. Zaškrtal je, da bi se premagal, da ne bi izkričal bolečine spomina, ki v petdesetih letih ni zatajila niti en dan.

- Pa zatuli, sinko … Odprl je oči in ga zagledal sedečega onkraj jame, z bingljajočimi škornji … Zavijal in tulil … Kar teži, mora ven. Osvobodiš se z besom ali s smrtjo, da odplavaš …

- Kako je bilo, oče? Mi lahko poveš? Zdaj mi lahko poveš. Moraš povedati. Bom lahko presojal, kaj in koliko so mi dolžni oni, ki so ti to storili. In ZAKAJ? Nenehno vrtajoče vprašanje grebe in buta po mesu in krvi že leta in leta. Za kaj je bilo potrebno, da se sredi polnega življenja in krepkega zdravja, sredi zagnane volje v delo pretrga življenje, da te nekaj in nekdo sune v smrt? Zakaj? Mar vedo oni, ki so te končali? Brezimni stvori, ki so na ukaz Pošasti s človeškimi možgani delovali kot poslušni Stroji za ugonabljanje življenj. Delovali so v imenu Enega, Velikega brata in po njem v imenu Malega brata in še malo Manjšega in tako navzdol do Izvršitelja. Po sistemu, po metodi. Ti si bil žrtev Ideje, to vem. Utelešene v Pošasti in po njej v Izvrševalcih.

- Ideje? Kakšne Ideje, sinko? je pogrkoval in si klobuk pomaknil malo nazaj, da je bilo moč videti bodeče živahne plave oči, ki so prodirale vanj preko jame. Iz nje se je že dvigovala sopara, saj je toplota zemlje pritiskala v globel.

Veš, globoko spodaj sem. Vse lobanje so si podobne, zato sem nerazpoznan. Kot vsi drugi, sinko. Šli smo eden za drugim, pravzaprav smo se opotekali, zvezani med seboj … In zgodilo se je, da se ne morem nič spomniti, ker nisem nič mislil. Tudi molil nisem, ne kričal, skratka nič. Samo pazil sem, da se ne bi spotaknil in priklenjenega potegnil za seboj. Ne vem, čemu sem se tega bal. Na smrt nisem pomislil, saj ne bi več zapopadel, kaj sploh je to. In kakšna da je. Tudi strašno ni bilo, prav nič grozljivo, le močno vdano. Veš, vse življenje sem se že s čim ubadal, se jezil, upiral neumnostim in krivicam, bil sem za urejenost in pravičnost stvari. V teh trenutkih pa mi je bila dana Milost pozabe. Bog mi je stal ob strani in me vodil v konec z vsemogočno roko Voditelja, da mi bo dano prestopiti z enega brega na drugega z milostjo neboleče vdanosti … Tu spodaj je mir mrtvih, sinko, a ti ne veš za večnost, ne veš za nesmisel dobrin, ki jih uživaš dan za dnem. Odšli smo in ne bo nas več nazaj. Na tisoče nas je bilo in jame so nas kar goltale v tistih časih, tako toplo, prijetno je sijalo sonce in majski zrak kot danes, to sem občutil mimogrede na vozu … Torej se je izvršiteljem hudičevo mudilo, da čim prej zadostijo Pošasti, kot praviš. Da se krvolok končno umiri?

Figure 32. Srečanje na nebu Mirko Kambič

- Krvolok se ne more umiriti, oče. Dokler vlada v imenu Ideje.

- O kakšni ideji govoriš? Jaz ne vem nič o njej. Da so me porinili v jamo zaradi neke Ideje?

- Ubijajo drug drugega zaradi posesti, lastnine ali zaradi Oblasti. Ta pa uspeva v imenu neke Ideje.

- Veš, sinko, potem je to hudičeva ideja, če sem že moral zaradi nje v jamo … Zdaj pa se grem spočit. Tako govorjenje nas utrudi … Še me pokliči … Morda se bom še česa spomnil.

Zdramil se je. Sonce ga je že grelo v hrbet, da se je zravnal. O očetu ni bilo sledu.

Ti si živ, torej tuli! se je spomnil. Kot opomin? Naj se sin maščuje? Ali naj se spravi za očetovo vdanost? Sprave ni. Za tak zločin?

Pred tednom so se zbrali prav na tem mestu. Množice so objokovale nad jamo. In tisti, ki so jih pripeljali na prizorišče, torej v imenu tistih, ki so vedeli za Izvršitelje, a niso nič preprečili, mar niso zganjali politične farse?

V imenu Ljudstva so napolnili jame in potem so v imenu Žrtev uprizorili spravo?

Globoko je vzdihnil in nehote povzdignil glas, kot bi se bila sprožila vzmet očetovega ukaza: Tuli! Čisto sprenevedanje, oče. Sprave ni, kajne? Ti hočeš zadoščenje, hočeš ga jim iztrgati iz srca, iz glave: Priznajte! Če ste desetletja molčali, če so Voditelji že odšli v grob brez trohice kesanja, morda celo z zavestjo pravičnega ravnanja, saj so pokončali izdajalce (morda je bilo vmes tudi kaj nedolžnih, se zgodi … ), potomci pa so živi kot jaz, ki se moram v očetovem imenu že desetletja spraševati, zakaj ste ga pokončali … mar naj jih zdaj terjam, da priznajo, kar so zagrešili njihovi očetje? Smejali bi se mi, pravzaprav se mi že ali vsaj zamahnejo: Kaj nam morete? Zakaj rožljate s kostmi? Pustite mrtve v miru!

Napotil se je globlje v gozd. Ni mogel samo sedeti nad jamo in tuhtati. Gibanje mu je odrešilo dušo, da se je za nekaj časa osvobodil bremena očetove smrti. A nikjer drugje kot tu ni tako vseobvladujoče posegla vanj in mu hotela s silo iztrgati vse dvome in omahovanja in ga narediti upornika zaradi vesti. Zaradi vesti in ravnanja drugih …

Reklo mu je: Vseeno, ali so si umazali roke s krvjo tvojega očeta ali so samo vedeli ali so celo zvedeli petdeset let kasneje, vseeno. Krivi so. Ker jih vest ne obremenjuje. Ker ne priznajo krivde.

Šel je še globlje. Podrast ga je udarjala v obraz, pomagal si je z rokami skozi gosto igličevje. Nekje globoko v poltemi je naletel na novo jamo. Brez sveč in cvetja. Tu nihče ne poseda. Sedel je in poklical očeta.

- Vem, kaj misliš, je rekel oče z druge strani jame. Hočeš vedeti, zakaj so prišli pome?

- Hočem vedeti, kaj si zagrešil?

- Nič nisem zagrešil, sinko.

Vprašujem zato, ker je moral biti nek vzrok.

- Ne vem. Ti si bil v šoli, mama je šla v trgovino. Bili so trije, zelo mladi z rdečimi znamenji na čelu. In imeli so orožje. Z nami greste, so rekli. Zakaj pa z vami? sem se zasmejal. Bili so vendar še otročaji. In smešno se mi je zdelo, da bi šel z njimi. Zakaj neki? Zamahnil sem in se vrnil v hišo. Oni pa za menoj. Dva sta stala pred durmi. Najstarejši pa me je kar s puško v hrbet: gremo, stari! Tedaj sem vzkipel. Da bi me takle smrkavec … Pa je dvignil puško in me s kopitom. Padel sem. Zvlekli so me pred hišo in tam jih je bilo vse črno in bili so tudi sosedje in nekdo je zavpil: Kaj je spet vojna? Ja, je zavreščal tisti pobec, ki me je udaril, za vas je še … In so me vlekli in nekam naložili. Potem so me zvezali … Na vozu nas je bilo še več. Zvezanih, sinko moj. To je bilo zjutraj. Zvečer smo bili že v jami. Zelo se jim je mudilo.

- Je bil tam Zvonarjev, oče?

- Misliš starega, ki sem ga nekoč ozmerjal za vohljača? Saj je bil res. Naznanil je nekaj ljudi, ki so ga obsojali.

- Ni ga več med živimi. Odšel je brez kesanja.

- Jaz ga nisem hodil ne zmerjat ne lasat …

- Ko sem zvedel, kako je bilo pravzaprav s tvojo smrtjo, sem poiskal starega Zvonarja. Pri vas ste včasih zvonili, boter, sem mu dejal. A mojemu očetu ste pomagali na drug svet … Zardel je in grdo pogledal. Nič ni vedel. A če bom še kaj o tem govoril, me bo naznanil. Izdajalčev sin naj bo kar lepo tiho, drugače … mi je še zabrusil.

Oče se je začudil in si spet potisnil klobuk na zatilje. - Le koga sem izdal? Toda kar naprej so stikali po hišah, tu in tam koga odvlekli, grdo so nas gledali, ker nismo bili vneti zanje. Takih, sinko, res nisem maral. Zaradi njih so gorele hiše in vasi … Prišli so, pihnili kakega sovražnika in odnesli pete. Vas pa je nastradala. Torej je bil le Zvonarjev? Dobro, sinko, pripelji njegovega sina, pripelji ga k jami, saj je vseeno h kateri, v vseh jamah domujem, nerazpoznan. Ukaži mu, naj se pokesa. Sin za svojega starega grešnika.

- Nič ne bo. To so potomci, ki s starimi vred že desetletja trobijo svojo pravico. Ne bodo se kesali, nič priznali. Ne ti ne tisoči drugih jih ne preganjate v spominu ne podnevi ne ponoči in kar dobro spe. Jaz ne morem. Od tvojega izginotja, oče, ne morem dobro spati.

- Sprehodiva se. Kako mogočen je gozd, glej kako visoka in zdrava rast! Vidiš, tole je najina hoja, ki sega v višave, da jo komaj izmeriš. Kaj ti nisem rekel, da jo bova vrgla po končani moriji?

Stopala sta med debli, mah se jima je ponekod ugrezal do gležnjev in čez, svetloba se je rahlo pretakala skozi krošnje in srebrila in zlatila močne veje, ki so se jima težavno umikale s poti. In v tej usmiljeni tihoti so se njune neizrečene besede ujemale v harmonični razdalji dveh, s tega in onega brega.

Včasih se je naslonil ob kako deblo, da bi premislil o stanj u, v katerem se je znašel po mnogih desetletjih. Če je zaprl oči, se je podoba gozda spremenila. Mrak se je zgostil v trdo temo in v luči žarometov so mrgolele človeške mravlje. Pošast je prihrumela na rob ogromne jame, katere razsežnosti ni zmogel izmeriti. Kot bi čez vso deželo zavladala ena sama smrtonosna rana, ki se je vsekala globoko v meso in ji ni bilo videti dna. Čas pa je glasnost spremenil v neslišnost, torej v samo gibanje in luči, kot v nemem filmu, nenehno pogrezanje … Jama je goltala brez postanka.

- Oče! je zavpil, kot bi bil star petnajst let in bi bil priča …

- Kaj ti je, sinko? se je oglasilo v dalji.

- Strah me je. Peljejo jih. Zakaj, oče? Ko so te odgnali od doma, si še srajce nisi zataknil za pas … Mama se je zmerom jezila, ker ti je doma visela srajca čez hlače do kolen … Ženejo te. Kaj si se vendar pregrešil?

- Pregrešil? je zarentačil. Tisti smrkavec me je s kopitom. Kdo mu je dal to pravico?

- Višji mu je ukazal, da te aretirajo. A prilastil si je pravico, da te je udaril. Imel te je v rokah, postal je tvoj sodnik in rabelj.

- Toda sin moj, saj je vendar ubil človeka, kar ni bila več njegova pravica. To je samo Pravica Boga. Samo On me lahko kaznuje, tudi s smrtjo, če sem kriv.

- Pravico so si kar vzeli, ker so postali Oblast.

Oče je jezno zamahnil, kot bi odmahnil tega malega nadležnega rablja, ki ga je peljal na morišče.

- Rečem ti, sin moj, to so bedni stvori, ki se nič ne spominjajo, nič ne kesajo, živi mrliči, ki so že ali še bodo odšli na oni svet s čistimi rokami, z nedolžnimi srci … Danes se mi samo še smilijo … Zato pa jezo prepuščam tebi. Ti uredi, kar je treba urediti …

- Dobro, je rekel sin. Čim bolj bomo odpuščali, več bo zločestnih. Čim manj jih bomo spominjali, bolj bodo pozabljali … Zločin, ki vpije do neba, se ne more pozabiti. Čas ga ne more izničiti. Kajti Storilci so zapisani v zgodovini, kaznovani ali nekaznovani. Veš, tudi neprizadeti so moralno krivi. Saj jim je vseeno, kaj se je dogajalo …

Ko sta se vrnila k jami, obloženi s cvetjem in svečavo, je oče uperil prst vanjo, rekoč: Mi ne spimo večnega spanja, sinko. Včasih se dvignemo in zatulimo … Gozd pa je z nami. Z nami živi in jaz sem živel z njim in v njem umrl. To mi je bilo torej dano.

Sin je sklonil glavo, postal je neznosno utrujen. Zato je legel s tem očetovim bremenom med cvetje na igličasta tla, ki so že dišale po večnosti … Prisluhnil je. Gozd je šumel in ptice so pele v njem, zrak pomladi je prodiral skozenj kljub mrakobni trohljivosti. Globoko je dihal, hoteč se preprosto razbremeniti prividov, ki so se mu nenehno vsiljevali. Želel si je le odpočiti in zaspati.

Potem se je polagoma pogrezal z očetom v jamo lobanj. Katera je tvoja? je hotel vedeti.

Oče je nekaj brundal (to je počel, kadar česa ni mogel takoj iztuhtati) in pokazal nanjo.

- Tale je. Tudi lobanje naje čas, je pogrkaval.

Sin je imel navado, da si je večkrat otipaval obraz, misleč na očetovo lobanjo. Če imaš lepo glavo, mora tudi lobanja odražati tvoj zunanji videz: visoko čelo, krepke ličnice, podolgovat obraz, zdravo zobovje, zaobljeno brado, vse je na mestu, shranjeno v kosteh … a v očesnih duplinah žarijo nepozabljene oči. Iz ustne votline donijo nepozabljene besede … z rahlim pogrkovanjem. A še predno si je mogel natančno ogledati očetovo lobanjo, če je res takšna, kot si jo je predstavljal, ga je nekaj silovito potisnilo navzgor, kot bi ga bila izbruhnila zemlja. In potem se je odprtina pričela nenadoma širiti, večati in ga odrivati s krogi vred, ne da bi ga izrinila z roba! V nedoumljivi neslišnosti je jama počasi in vztrajno pošiljala žrtve eno za drugo navzgor, dokler niso izginjale v nerazpoznavnih senčnih lisah. Videl jih je z belimi in sivimi obrazi, toge, razpotegnjene, kot bi bili dolgo viseli nekje med nebom in zemljo. Drseli so navzgor mimo njega, brez postanka, ure dolgo … Mislil si je, da bi bilo bolje, če bi vpili, se gibali, protestirali. A so samo nemo drseli, svinčeno sivi in negibni. Gledal je mlade fante in može, celo starce. Ko je videl otroke v materinih naročjih, je zajokal.

Pozneje se je presuknil na trebuh. Potisnil je obraz v zemljo in se izkričal vanjo: Pridi, Zvonarjev, bova šla v jamo in pokazal ti bom očetovo lobanjo! Da boš videl, kaj je tvoj oče storil mojemu očetu. V kaj ga je spremenil!

Potem se je sunkovito dvignil in zbežal od jame. Nekje na jasi je postal in se razgledal. Nad njim je mirovalo pomladno nebo. Dišalo je po smoli in rosnih travnicah. Gozd se je oglašal. Celo žaga je zapela v njem. Slišal je glasove drvarjev. Vse je bilo neznosno neobčutljivo. In vendar ga je zdaj prav to pomirilo. Lažje se bo bojevati z jamo.

6. Slovenske teme – poletje '97

6.1. Okno

Blaža Cedilnik

6.1.1.

Bila je hiša. Stala je na sredini jase, v otoku sončne svetlobe, bela, svetlikajoča se in neskladna z okolico. Vse naokrog je pod mračnim nebom ležala gozdna temina, toda sončna svetloba je nekako obsevala hišo, se bleščala v svetlikajočih se oknih, z leskom obdajala šopke barvitih cvetlic v skrbno negovanih gredicah, se odbijala od prvotne beline, izgubljajoč se v sivino onesnažene jase z gručo zanemarjenih stavb.

»Boljšega trenutka si ne bi mogli izbrati. Sončno tam, oblačno tukaj,« je rekel polkovnik.

Gilson ni poslušal. Stopil je iz avtomobila in očaran strmel.

»Moj bog, kot kaka prekleta viktorijanska razglednica,« je izustil.

»To kar vidimo, v bistvu ne more biti tam, kjer to vidimo. Takrat, ko je sončno, na hišo dežuje, prav zdaj pa jo v oblačnem dnevu vidite v sončni svetlobi. To je okno.«

»Okno kam?«

Skupina prismuknjenih znanstvenikov je na jasi sredi gozda v opuščenem vojaškem raziskovalnem centru raziskovala pojav telekineze. Enemu od raziskovalcev po imenu Culvergast se je posrečilo odkriti nekaj besed, ki jih je preizkušal, da bi napravil kak telekinetski pojav. Kaj manjšega. Zadostovalo bi, da bi se pepelnik dvignil z mize in lebdel v zraku. Delovalo je. Vendar Culvergast ni dobil nekakšne slabotne, malenkostne sile, ki bi vzdignila pepelnike. Na široko je odprl vrata in skoznje je pridrla strašna moč. Varnostni oficir je zaslišal slabotno eksplozijo, in ko je prišel na mesto, odkoder jo je slišal, je na mestu, kjer je prej stala baraka, v kateri je delal Culvergast, zagledal zgoraj omenjeno hišo. Ta hiša je bila nekako omejena; nič ni moglo prodreti do nje.Vse je na točno določenem mestu preprosto izginilo. Potem so izumili napravo, ki je izstrelila vsako sekundo eno oranžno obarvano ledeno kocko proti mejni pregradi. Nekdo je zraven vedno stražil s štoparico. Ugotovili so, da se vsakih petnajst ur in dvajset minut odpre prehd za pet sekund. Pet ledenih kock je šlo skozi in padlo na travo. V preostalem času so izginevale ob mejni ploskvi, ki jo je bilo mogoče zaznati le na tleh; na zunanji strani je bila peščena gozdna jasa, na notranji strani okoli hiše pa je rasla čudovita zelena trava.

»Počakajte trenutek,« ga je ustavil Gilson. »Obleke. Hočete reči, da so notri ljudje?«

»Seveda,« je rekel Reeves. »Prijetena družinica. Mama, očka, deklica, fantek, babica ali tetka. Pes. Dobri ljudje.«

Gilson ni odgovoril in Reeves je še močneje zardel. »No, lahko si jih sami ogledate. Prihajajo.«

Prijetna družinica, kot je povedal Reeves. Ko jih je opazoval dobre pol ure, je bil Gilson pripravljen priznati, da so bili zredno očarljivi, po svoje popolni kot njihova hiša. Samo oni so še manjkali, da so dopolnili sliko, ki je bila videti kot pristna viktorijanska slikarska upodobitev. Mama in očka sta dobro izgledala in bila sta še vedno zaljubljena, otroka sta bila zdrava, vesela in zadovoljna s svetom. Vsaj zdelo se mu je tako. Opazoval jih je, ko se je mračilo, in si predstavljal prijetne, ljubeče razgovore staršev, ki so sedeli na gugalnici sredi verande, in zdelo se mu je, da skoraj sliši otroško vreščanje in pasji lajež, ko so se lovili po trati.

Stali so in opazovali dekletce, ki je slonelo na oknu in zrlo na nekaj, kar je bilo zunaj okvira njhovega okna in kar bi ležalo za njimi, če bi živeli v istem svetu. Gilson se je skoraj obrnil, da bi videl, kaj neki gleda. Reeves je imel podoben nagib.

»Stopimo raje tja. Manjka samo še nekaj minut,« je rekel.

Stopili so do naprave, ki je monotono izstreljevala ledene kocke v razmejitveno pregrado. Poleg je sedel vojak s štoparico, na mizi pa sta ležala velikanski kronometer in šop tabel. Gilson je opazoval napravo in se rahlo zabaval ob njenih preprostih zvokih: plink – kocka pade, vuš – lopatica pometa naokrog, bong – lopatica udari ledeno kocko. Sledi enoličen polet do mejne površine, kjer mali oranžni izstrelek nenadoma izgine. Sekundo kasneje še eden, nato še eden.

»Še pet sekund,« je zaklical vojak. »Štiri. Dve. Ena. Zdaj!«

Nenadoma je za njim sprva nerazumljivo kriknil Krantz, nato pa še Reeves. Gilson je zatem jasno in glasno zaslišal Krantzov prestrašeni krik:

»Reeves, nikar!«

Slišal je topot dirjajočih nog in z robom vidnega polja zaznal odblesk naglega gibanja. Zasukal se je še v pravem trenutku, da je opazil Reevesovo vitko postavo, kako je šinila mimo in se vrgla skozi mejno površino, tako da je Reeves z vsemi štirimi pristal na trati. »Norec,« je divje rekel Krantz. Ledena kocka je prebila pregrado in pristala poleg Reevesa. Naprava je ponovno udarila; ledena kocka je poletela in izginila. Pet sekund, v katerih je bil možen prehod, je minilo.

Reeves je dvignil glavo in za trenutek strmel v travo, na kateri je ležal. Svoj pogled je preusmeril v hišo. Počasi se mu je čez obraz razlezel nasmeh in ljudje na drugi strani so lahko skoraj prebrali njegove misli. No, naj bom preklet. Uspelo mi je. V resnici sem tukaj.

Dekličino obnašanje je bilo napačno. Bilo je zelo, zelo napačno. Na njeni trati se je v sončnem jutru iz samega zraka materializiral neznan moški, ona pa ni pokazala nobenega presenečenja, osuplosti ali strahu. Namesto tega se je nasmehnila, v hipu in spontano, njen nasmeh pa se je širil in širil, dokler ni bilo videti, kot da je razklal spodnji del obraza. Nasmeh, ki je odkril preveliko število zob, nepremičen nasmeh, ki je deloval neskladno in grozljivo pod njenimi svetlomodrimi očmi. Gilsona je stisnilo v želodcu. Zavedel se je, da ga je pošastno strah.

Figure 33. Reka in človek si naredita pot Mirko Kambič

Obraz je nenadoma izginil z okna. Čez nekaj trenutkov so se vhodna vrata sunkovito odprla, deklica je planila skoznje in se v nenavadnem, poskakujočem teku zapodila proti Reevesu. Ko je bila oddaljena še kak meter, je kot kobilica spretno in z zaslepljujoči hitrostjo planila nanj. V Reevesovih očeh se je ravno oblikoval zmeden pogled, ko so mu močni, drobni zobje iztrgali grlo. Spustila ga je in odskočila. Curek svetle krvi je brizgnil iz iztrganine na Reevesovem vratu. Dolgo je osuplo strmel v kri in nato dvignil roki, da bi pokril rano. Kri je vrela med njegovimi prsti in odtekala po podlahtih. Klecnil je na kolena in v popolnem zaprepadenju strmel v deklico. Zanihal se je, trznil in padel na obraz.

V hipu so pridrveli ven: mama, očka, deček in babica. Vsi so bili goli in pri vseh so se začela usta ostudno spreminjati. Ne da bi za hip zastali ali upočasnili tek so se vrgli k truplu, počepnili okrog in z njega mrzlično strgali obleko. Nato je prijetna družina, čepeč na trati v jutranjem soncu, začela z grozovitim obedom.

Bob Leman

Okno v Evropo se je odprlo. Italija, ki je še do nedavna blokirala sprejem Slovenije v pridruženo članstvo, nam je sedaj zelo naklonjena. To pripisujemo spremembi italijanske vlade po zadnjih volitvah. Ker pa vemo, da se vlade v Italiji menjajo po tekočem traku, nas je seveda grozno strah, da ne bi prišla na oblast nova vlada, ki bi nam spet nasprotovala. Pa se ni bati. Če bomo storili vse to, kar smo obljubili, je ni vlade na tem svetu, ki nas ne bi z obema rokama podprla pri vstopu v Evropo. In to ne kot pridruženo članico, ampak kot polnopravno članico. In to čimprej. Takoj.

Slovenci se radi postavljamo s svojo pametjo. Naši ljudje opravljajo odgovorne naloge po vsem svetu. Izvoz možganov je bil in je na zavidljivi ravni. Mnoge prestižne univerze, npr. V Ameriki poznajo Univerzo v Ljubljani kot univerzo, iz katere prihajajo dobri študentje (to zagotovo velja za študente fakultete za matematiko in fiziko, za druge pa ne vem), pri čemer pa sploh ne vedo, ne kje je Ljubljana, ne kje je Slovenija.

In kakšno zvezo ima to z vstopom v Evropsko skupnost. Vsekakor bo pamet kot izvozni artikel za Evropo še vedno zanimiva. Vendar ima izvoz tega artikla za državo izvoznico eno napako. V možgane najprej vlagaš (in to ni poceni), potem pa jih izvoziš, ne da bi kaj iztržil zanje. Razen, seveda, ponosa, kako smo Slovenci pametni, kje vse delajo naši ljudje, itn. To pomeni, da vsi mi, ki dajemo denar v proračun šolstva, dajemo del tega denarja bogatim državam sveta, ki postajajo na ta način še bolj bogate, mi in nam podobni pa postajamo čedalje bolj revni. To pomeni, da bodo naši najbolj sposobni in izobraženi oziroma izšolani ljudje prej ko slej odšli tja, kjer bodo imeli boljše delovno in ustvarjalno okolje, kjer bodo lahko izživeli svoj talent in sposobnost, pri tem pa bdo prispevali k napredku in razcvetu države, ki jim bo to nudila. Doma bodo ostali nesposobneži in goljufi, ki bodo znali izvabljati iz preprostih ljudi zadnje fičnike v obliki obljub o zaslužku, obrestih, investicijah, skratka sistem catch-the-cash.

Seveda bo ostalo tudi nekaj zanesenjakov, patriotov in podobnih, ki bodo skušali ustaviti propadanje naše po dolgih rodovih izsanjane mlade države, vendar žal ne bodo imeli možnosti, saj so informacije in mediji v rokah tistih, ki se skušajo okoristiti in jim je za to državo malo mar.

In tistih, ki mislijo ostati, je strah. Strah, da ne bi tujci pokupili naše zemlje, naših lepot, s čimer bi seveda služili velike denarje. Vsi vemo, da zasluži Slovenija s turizmom v najboljšem primeru eno miljardo, enak kos Avstrije pa zasluži blizu desetkrat toliko. Tujci bi za majhen denar (seveda relativno majhen denar: zanje majhen, za naše ljudi velik) kupili našo naravo (ni treba, da kupijo triglavski narodni park, kupijo bližino, kupijo izhodiščne točke, itd.) in iz nje skovati velike dobičke, naši ljudje pa bodo poceni najeta delovna sila. In Slovenci bomo postali drugorazredni državljani. Slovenski jezik in kultura pa bosta počasi poniknila neznano kam. Počasi bodo vsi, ki kaj štejejo v tej državi, tujci. Glasbeniki. Športniki. Lastniki tovarn. Itd.

Nikar ne govorimo na glas, da je ni cene, ki je ne bi bili pripravljeni plačati, samo da nas sprejmejo v svojo druščino. Nekaj podobnega smo že doživeli. Ko smo bili še v rajnki Novi Jugoslaviji, ko se je začelo sesuvati samoupravno socialistično gospodarstvo (po katerem, mimogrede, še danes vzdihujemo), smo na glas po vseh medijih govorili, da je treba izvažati na zahod za vsako ceno. Naši poslovneži so ponujali naše blago po zahodnih državah in ti so jim zbijali cene do neverjetnih in nerazumnih meja. Ko so naši poslovneži izjavljali, da ne morejo prodajati pod takimi pogoji, so jim zahodnjaki mirno pokazali naše časopise, kjer je pisalo: izvoz na zahod za vsako ceno. In če je nekdo v stiski prisiljen prodajati, potem ne more diktirati cene on, ampak jo diktira kupec. In kupec lahko dodobra izkoristi njegovo stisko. In če bomo govorili, da moremo in hočemo v »Evropo« za vsako ceno, nam bodo to ceno nabili tako, da si zlepa, morda celo nikoli več ne bomo opomogli.

Italijani ustanavljajo sklade za odkup slovenske zemlje, zbirajo denar na različne načine, seveda ne samo oni, ampak oni so najbolj zainteresirani. Naša vlada in njena trobila pravijo, da Italijani ne bodo mogli kupiti slovenske zemlje, če je naši ljudje ne bodo prodali. No, ja. To me spominja na znanega, precej petičnega Slovenca, ki si je sezidal hišo na robu Ljubljane in si lepo uredil življenje. Čez nekaj let je sosed prodajal hišo. Ni imel veliko ponudb, saj ni bil pripravljen sprejemati kupnine na obroke. Pa je prišel Šiptar in mu ponudil celo precej več, kot je zahteval. To je izvedel omenjeni mož in ga prepričeval, naj vendar ne proda Šiptarju, naj vendar ne privleče tujca v lepo slovensko naselje. Sosed mu je odvrnil, češ, on mi prinese denar na roko in to celo več, kot sem zahteval. In omenjeni mož se je odločil. Kupil je hišo celo nekoliko draže kot bi jo Šiptar, samo zato, da se mu ne bi bilo treba znova seliti. In če primerjamo naše plače z zahodnoevropskimi, če primerjamo pogoje za posojila in še celo vrsto drugih reči, bomo videli, kamlu bomo lahko rekli, da je bil Cankar velik prerok, saj bomo vsi delili usodo hlapca Jerneja.

Vsi ti, ki nam trobijo na ušesa vse te »argumente«, vsi ti, ki pripravljajo in podpisujejo take in drugačne topoglede papirje, ki nas silijo na vrat na nos za vsako ceno v »Evropo«, po drugi strani tudi računajo, da bodo postali enakovredni velikim evropskim voditeljem, da bodo prej ali slej tudi vodili to združbo, skratka, da bodo prišli na last in čast, kot bi rekel Janez Menart. Pa se motijo. Nihče ne mara izdajalcev. Kajti prav to so, izdajalci slovenskega naroda, kakršnih zgodovina ne pomni. Kajti za njihovim dejanjem ne bo ostalo nič več. Slovenije preprosto ne bo več.

Ni moj namen, da analiziram celo zadevo, pokazati hočem samo, kaj na hitro skupaj spravijo eni ženski možgani, kar bi najbrž ugajalo bivši poslanki Mateji Kožuh – Novak. Evropa (Kdo je sploh to?) ima torej silno velik interes, da pridobi Slovenijo v svoje vrste, vendar to skrbno skriva, nam soli pamet, nam po eni strani razlaga, kakšna nebesa se nam odpirajo v Evropski uniji, kaj vse bomo zamudili, če ne bomo pravi čas pripravljeni, kako je vprašanje, kdaj bo spet taka prilika, če pa že bo, bo v balkanskem paketu, kjer zagotovo ne bi radi bili, po drugi strani pa nam daje vedno nove in nove pogoje, ene bolj zvite in zavite in hinavske in potuhnjene kot druge, mi pa kot ovce drvimo za ovni vodniki, da bomo skupaj z njimi skočili skozi okno, ki se zna kar naenkrat zapreti, v tisto lepoto, ki se nam kaže na oni strani. Ko bomo pa enkrat tam, se mi zdi, ne bo poti nazaj. Če začnemo zdaj, ko smo še zunaj, malo oklevati, češ da moramo prej speljati referendum, da mora biti to splošna ljudska volja, itn., nam bodo gotovo spustili ceno, ki jo moramo plačati za priključitev, nam dali kakšno ugodnost, skratka, oni bodo na potezi. In potem smo lahko mi (naši politiki) malo zviti in zaviti in hinavski in potuhnjeni, medtem pa ugotavljamo njihove šibke točke, prednosti in slabosti.

Ne mislite, da sem sama proti vključitvi v Evropsko skupnost. Vsekakor je bolje biti zadnji med najboljšimi, kot prvi med slabšimi, se pravi, med naslednicami nekdanje nove Jugoslavije (Med slepimi je enooki kralj!). Vendar ne na vrat na nos in ne za vsako ceno. Mislim, da je bolje, da zaenkrat ostanemo na svojem dvorišču, da skoncentriramo svoje znanje in svojo pamet, obdržimo svoje možgane doma; če jih že izvažamo, jih posojajmo, ne podarjajmo, in izkoristimo svoj potencial v taki ali drugačni obliki zase. Prodajmo Evropi naše znanje … in prej ali slej bomo imeli isti status kot druge evropske države.

Če nič drugega, bi se morali učiti pri vzhodnih Nemcih, ki so prišli v Evropo skozi stranska vrata. Zahodna Nemčija je namenila veliko denarja za to, da bi se njen pridruženi vzhodni del čimprej vskladil z zahodnim delom. Pa so se vsi skupaj krepko ušteli. Cena je velika, vsak dan večja. Velika za Zahodne Nemce, še neprimerno večja pa za vzhodne, ki so pričakovali v kratkem času po združitvi podoben standard, kot so ga videli pri zahodnih Nemcih. Pa ni bilo čisto tako. Ni bilo niti približno tako. In še vedno ni tako.

Mi pa na vrat na nos rinemo tja. Nikogar nimamo, ki bi nam na tak način pomagal. Ne vemo, kaj vse nas čaka. Obetamo si najboljše. Ne vemo, kakšno ceno bomo morali na koncu plačati. Tega ne ve niti vlada. Pa še to kar ve, nam prikriva. Kaže nam samo nebesa, ki nas čakajo, če se prodamo, in pekel, ki nas čaka, če ravnamo po svoje.

Ne morem si kaj, da ne bi zavrtela moje stare plošče. Zakaj, za vraga, stalno delamo iste napake. Zakaj, za vraga, ne naredimo poštene analize. Pluse in minuse. Toliko naših velestrokonjakov je že prekrižarilo in preromalo vso Evropo in domala ves svet, da bi si lahko vse natanko ogledali, prevohali in prevohunili, natanko prisluhnili, kaj zahodnjaki govorijo med vrsticami (ne pa, da se naši kar topijo ob množici sladkih besed), kakšne namene imajo pravzaprav z nami itd. Zbrali bi vse mogoče podatke, čim več podatkov, jih presejali, precedili skozi naše možgane, soočili z našo realnostjo, z našimi možnostmi in nezmožnostmi, našimi sposobnostmi in nesposobnostmi in se na podlagi vsega tega odločili. Strokovno, ne politično. V korist vseh. Vseh nas. In tudi Evrope.

6.2. Samo molčati ne smemo

Justin Stanovnik

6.2.1.

Prazniki so raznih vrst. Posebno mesto imajo med njimi krščanski prazniki. Pa tudi ti niso vsi enaki. Eni so večji kot drugi. Med največjimi je velika noč. Kar loči krščanske praznike od vseh ostalih, je to, da se dotikajo svetih reči. Nekatere stvari imamo za svete, ker čutimo, da presegajo človeka brezpogojno, a so hkrati za človeka bistvene. Imamo jih za nedotakljive in mislimo, da smemo vstopati v prostore, kjer se nahajajo, samo z največjim možnim spoštovanjem.

Svetost je ena od osnovnih besed naše civilizacije in je razumljiva vsem ljudem. Vsi vemo, kaj kdo misli, ko pravi, da ima določene osebe, določena dejanja, določene besede, določene prostore za svete. Zato od vseh ljudi – recimo od vseh Slovencev, tudi od tistih, ki se nimajo več za kristjane v ožjem pomenu besede – pričakujemo, da razumejo, kaj kristjani mislijo, kadar govorijo o svetosti velike noči.

Na veliko soboto je časopis Delo objavil izsledke ankete o tem, kakšen odnos imajo Slovenci do velike noči, pa tudi – in morda še bolj – o tem, kakšen je njihov odnos do cerkvenosti in vernosti sploh. Ljudje so bili vprašani, ne samo, kaj si mislijo o veliki noči, ampak tudi to, kako pogosto molijo in če bodo šli za veliko noč k spovedi in obhajilu. Ob tem bi že tu pripomnili, da bi zelo težko našli katoličana, ki bi mislil, da se je udeležil obredov, če je bil pri spovedi in obhajilu. Nekaj so obredi, nekaj drugega so zakramenti. A to je postranska reč. To je samo izraz izobraženosti določenih ljudi, ki so jih izučevali določeni gospodje na določenih šolah. Zares pomembno je nekaj drugega.

Če neka skupina ljudi obhaja praznik, kakršen je krščanska velika noč, svet praznik, potem se od ljudi, ki približno razumejo, kaj beseda svet pomeni, pričakuje, da se do te skupine primerno obnašajo. Nekaterih stvari na tak dan enostavno ni mogoče početi. Preiskovanje in otipavanje slovenskih katoličanov, za kar se je odločilo Delo na veliko soboto, gotovo spada med te stvari.

Ozračje, ki ga temu dnevu daje tradicija, predvsem pa ne tako majhno število ljudi, ki svetost praznika doživljajo na resničen, pristen in izvoren način, tega ne dovoljuje. Na to ljudi, kot smo rekli, opozarja jezik, ki ga vsi govorimo in je vsem razumljiv. Potem pa je tu tudi okus. Kaj je to okus? To je tista tenka in fina reč, ki nekatere stvari dopušča, drugih pa ne. Okus je zelo težko opredeliti, a tisti, ki ga imajo, natanko vedo, kaj določen prostor in določen čas preneseta in česa ne. Okus jim na svoj mirni način to pove. Delo je s svojim dejanjem na veliko soboto pokazalo, da so tam določeni ljudje, ki ali tega okusa nimajo ali pa slovenskega jezika prav dobro ne razumejo. Natančna in dosledna analiza bi nas morda pripeljala predaleč, zato se omejimo na misel, da imajo ti ljudje do katoličanov še vedno poseben odnos: kakor nekoč jih imajo tudi danes za predmet, z vsem, kar ta beseda pomeni.

Opažanje, ki smo mu namenili nekaj vrstic, nikakor ni tako izredno in osamljeno. Posebna četrtkova priloga Dela, ki nosi naslov Delo in dom, nas je prejšnji teden na naslovni strani seznanilo z eno od svojih tem takole: čas pisanic, potic in šunke. To je majhna, skromna potezica, narejena z laicističnim čopičem, iz katere ni težko razbrati želje, vzeti prazniku njegovo izvorno duhovno vsebino. To so zelo majhne stvari, kamenčki tako rekoč, a tako se počasi in z majhnimi koraki pride do izpraznjenosti kulture. Drug tak primer je bila Delova Iskrica, ki je bila izbrana za ta dan. Njen avtor je neki Pierre De La Mure, ki je meni popolnoma neznan, kar seveda ni nič čudnega, čudno pa je to, da ga ne navaja noben od meni dostopnih leksikonov. Iskrica se glasi takole: »Izpoved duši dobro dene. To so katoliki imenitno zadeli. Podvojili so užitek greha s tem, da se lahko razgovorijo o njem.« Ob tem moramo pomisliti, da je bila ta iskrica izbrana za veliki četrtek, za sredino velikega tedna, ko se od katoličanov pričakuje, da gredo k spovedi. Delo jim je sedaj povedalo, zakaj to delajo: »da bi podvojili užitek greha«. Zakaj so se določeni ljudje pri Delu za to odločili? Ali slučajno in nevede? Komaj verjetno, toda potem ne razumejo kulture, v kateri so, časa, v katerem živijo, in jezika, ki ga govorijo ljudje, za katere pišejo. Če pa teh reči ne razumejo, potem so barbari – v izvornem grškem pomenu besede – ljudje, ki govorijo nerazumljiv, kulturi tuj jezik.

Sploh se v mladi državi nekaj dogaja. Z novo koalicijo, ki je velik uspeh pokomunistične levice, so se ambicije te levice razumljivo in predvidljivo povečale, čeprav smo mislili, da bodo za začetek taktično bolj skromni. Z novo politiko se je začelo stanje, ki že meji na kulturni boj. Kaj je vprašanje gozdov drugega kot postavka v tem boju? Čutimo, da je njihov narodnogospodarski pomen samo pretveza za drug cilj: da se zmanjša ugled Cerkve, ki je po polomu demokratske politike edina, sicer nepolitična, a realna sila, ki se bo zaradi svoje narave morala upreti novemu enoumju. Zato je kulturni boj namenjen njej.

Ko je novi nadškof povedal nekaj najbolj normalnih stavkov o vlogi Cerkve v sedanjem slovenskem svetu, se je ideološka Slovenija začela zvijati v spazmičnem krču. Enega od Delovih časnikarjev je nekontrolirana domišljija pripeljala do vprašanja, »kje se bo vse skupaj končalo«, če se novi nadškof ne bo popravil: »ali v novi državljanski vojni ali v razkroju Cerkve.« Ob tem moramo reči vsaj dve stvari. Prvič noben Slovenec, če je količkaj zgodovinsko priseben, ne sme nadaljnjih dvesto let »nove državljanske vojne« niti omeniti; drugič pa je jasno, da je vsaka od obeh možnosti, s katerima nas je časnikar katastrofično seznanil, ne samo neverjetna, ampak tudi nemogoča. Toda časnikarji, ti novodobni narodovi učitelji, se ne počutijo dobro, če kje ni kake nesreče, če kje ne gori. In če ne gori, je treba požar podtakniti. Rim mora goreti, kajne, da človek lahko piše.

Kaj naj ob vsem tem rečemo? Nič. Naj pišejo, naj govorijo, naj delajo, kar jih je volja. Že ponovno in ponovno – zadnjič prav v komaj minulem času – se je izkazalo, da nam nič ne more tako škoditi kakor lastna neprisebnost. Predvsem seveda ponižujoča neprisebnosti tistih, ki smo jih postavili na elitna mesta v politiki. Najhuje pa bi seveda bilo, če bi nas, ko gledamo »strastno napetost« naših nasprotnikov, kot bi rekel Yeats, prevzela utrujenost in naveličanost. Zato recimo za sklep: naj le govorijo, naj le delajo, a nikakor ne smemo dovoliti, da ne bi vsakič, kadar kaj rečejo ali naredijo, povedali, kaj tisto pomeni in kaj si o tistem mislimo. Samo molčati ne smemo. Na to moramo misliti, zlasti sedaj, ko po polomu demokratske politike obstaja nevarnost, da se utrudimo.

7. Dogajanja in dognanja

7.1. Žrtve državljanske vojne po padcu Turjaka v Velikih Laščah in obsojeni na Kočevskem procesu v jeseni leta 1943

Stane Okoliš

7.1.1. Stanje pred kapitulacijo Italije

Do kapitulacije Italije, 8. septembra 1943, ni prišlo nepričakovano. Po zmagi v severni Afriki so se Angloameričani že v začetku julija izkrcali na Siciliji. Fašistični režim Benita Mussolinija, ki je v 21 letih totalitarnega vladanja povzročil veliko trpljenja med primorskimi Slovenci, v zadnjih dveh letih pa predvsem med Slovenci v t. i. Ljubljanski pokrajini, je padel 25. julija 1943. Nova italijanska oblast, ki je nadaljevala vojaško zavezništvo z Nemčijo, je že pospešeno iskala stike z zahodnimi zavezniki. Zlom Italije je postal vprašanje časa. Ker se je zaradi tega začela močno spreminjati geopolitična slika Evrope, je postalo jasno, da bodo prihodnji dogodki ob sami kapitulaciji odločilni. Najpomembnejše vprašanje, ki se je s tem zastavilo samo po sebi, je bilo, kako je na italijanski zlom pripravljena Nemčija in kakšno pot bodo nato izbrali Angloameričani.

V zasedeni in razkosani Sloveniji je bil tako vojaški kot tudi politični položaj povsem v znamenju pričakovanja in priprav na razplet zunanjih dogodkov. Čeprav je bila vojaška moč nacistične Nemčije še vedno velika, se je kot zelo verjetno uveljavilo mnenje, da se bodo zavezniki izkrcali na severnem Jadranu. Zdelo se je, da prihod Angloameričanov pomeni skorajšnji konec vojne ali pa vsaj njen sklepni del. Vse politične kot tudi vojaške skupine so se od poletja 1943 naprej skrbno pripravljale na odločilni trenutek. Prihod zahodnih zaveznikov so zelo različno ocenjevali. Deli družbe, ki so bili zahodnim načelom demokracije ideološko sorodnejši, so ga željno pričakovali, saj so verjeli, da bo s tem tudi konec komunizma, drugi pa so bili pripravljeni, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da ga preprečijo ali zaustavijo.

Slovenskemu narodu so bili napovedani usodni dogodki. In kar se je zgodilo, je bilo res nadvse pomembno – tragično, prelomno. Čeprav je bila slovenska zemlja pred tem že zaznamovana z bratomorno krvjo, je do tedaj še obstajalo upanje na znosno razmerje ideološko nasprotujočih si Slovencev. Kljub posameznim poskusom za vojaško pomiritev in skupen nastop proti nemškemu okupatorju, se je prepad med stranema še povečal. Manjši vojaški spopadi so postali večji. Revolucija je prehajala v državljansko vojno. Prišlo je do popolnega obračuna. Ni bil samo okupator tisti, ki je krvaveči narod in nemočnega posameznika proti njegovi volji prisilil v samoobrambo. Notranja razklanost je narodu prinesla še večjo tragedijo. Številne žrtve iz obdobja med italijansko in nemško okupacijo, ki ga zaznamuje tako značilni državljanski spopad, izpričujejo jedro medvojnega dogajanja na slovenskih tleh. Čeprav je bilo prizorišče državljanskega spopada osredotočeno predvsem v t. i. Ljubljanski pokrajini, je po svoji vsebini zaznamovalo polpreteklo zgodovino vseh Slovencev. Za to je bilo več vzrokov.

Italijanski okupacijski sistem in italijanske metode vladanja so omogočile, da se je revolucija in za njo državljanska vojna pokazala v najrazvidnejših oblikah prav v Ljubljanski pokrajini. Ni slučajno, da na tak način in v tolikšnem obsegu do tega ni prišlo na območjih pod nemško okupacijo. Obnašanje Italijanov in njihov okupacijski pristop sta pomagala speljati slovenski osvobodilni boj v neusmiljen revolucionarni boj. Italijani so ga po eni strani spodbujali, po drugi pa so ga zameglili. Slovensko civilno prebivalstvo so najprej pustili nezaščiteno pred rdečim terorjem, nato pa so ga zaradi izzivalnih partizanskih napadov množično pobijali. Nenazadnje so po kapitulaciji posredno tudi omogočili, da se je bojna moč v odločilnem trenutku prevesila na stran revolucije.

Revolucionarni boj, ki ga je že v prvem letu okupacije pod okriljem Osvobodilne fronte vsilila Komunistična partija, je ob italijanski kapitulaciji doživel enega prvih pomembnejših uspehov. Politično in vojaško je KP z napadalnimi in nasilnimi akcijami fizično iztrebljala nasprotnika, ki je bil bodisi po svojem izvoru (vaške straže) ali pa po bojni taktiki čakanja na zahodne zaveznike (slovenski četniki) predvsem obrambno naravnan. Čeprav je protirevolucionarni tabor medsebojno sodeloval, je bil že od samega začetka tako ideološko kot tudi vojaško neenoten (Dosje Mačkovšek, Objava arhivskih virov, Viri 7, Ljubljana, 1994.). Iz prestižnega strankarskega boja sta ga družila predvsem antikomunizem in nepredvidljivo okupacijsko stanje. Tudi politična vizija ni bila enotna; medtem ko je katoliški del poudarjal prvenstvo slovenskih avtonomnih ciljev, je liberalni prisegal na kralja in jugoslovanstvo. Zaradi revolucionarnega nastopanja partizanov in življenjske nuje prebivalstva po samoohranitvi sta delovala na dveh nivojih. Legalno sta bila v bolj ali manj odkritem stiku z Italijani, ilegalno pa sta se pripravljala na trenutek odločitve. Po navodilih vojaškega vodstva redne jugoslovanske vojske v Kairu in begunske jugoslovanske vlade v Londonu je protirevolucionarni tabor v pričakovanju prodora zahodnih zaveznikov in kasnejše nemške reakcije poskušal doseči nekakšen sporazum o sožitju tudi z revolucionarno partizansko vojsko (Arhiv Republike Slovenije - ARS, referat II, Glavni štab, fasc. 6; referat I, Kočevski proces). Iz vzpostavljenih stikov v poletju 1943 pa ni prišlo do nikakršnih rezultatov, čeprav so bila prizadevanja posameznikov iskrena. Narava boja in cilji so bili tako izključujoči, da ni bilo upanja na enoten nastop.

Za nadzor nad vaškimi stražami, ki so v Ljubljanski pokrajini še poleti 1943 predstavljale najpomembnejšo slovensko vojaško silo, se je poleg Slovenske legije potegoval tudi komandant redne jugoslovanske vojske v Sloveniji in pooblaščenec Draže Mihajlovića, major Karel Novak. Že julija 1943 je poskušal izsiliti odhod vaških straž v gozdove, kjer bi nad njimi prevzel tudi poveljstvo. Vojni svet, ki se je oblikoval pri Slovenski zavezi in je bil bolj pod vplivom katoliške Slovenske legije, pa je to namero zavrnil kot preuranjeno. Oddelki slovenskih četnikov kot redne jugoslovanske vojske in vaške straže, ki so se po italijanski kapitulaciji začele preoblikovati v redno Slovensko vojsko v sestavu Jugoslovanske vojske, v t. i. Slovensko planinsko divizijo (ARS, referat I, Kočevski proces), so zato nastopali še naprej ločeno.

Narodna stran, še posebej pa četniki, so bili dolgo prepričani, da je najverjetnejši razplet razmer v Sloveniji po italijanski kapitulaciji, tudi glede na poročila slovenskih predstavnikov pri jugoslovanski vladi in vojski v Kairu, v izkrcanju zaveznikov na severnem Jadranu. Najpomembnejša vojna orientacija do napada partizanov na četniško postojanko v Grčaricah ji je zato postal boj proti Nemcem, ki naj bi pripomogel k napredovanju zaveznikov. Za boj proti Nemcem kot poglavitnemu sovražniku in zavojevalcu slovenskega naroda so pričakovali sodelovanje vseh narodnih sil. Po naročilih emigracije naj bi s partizani poskušali vzpostaviti znosno razmerje. Vsekakor bi se morali vzdržati vsakršnega medsebojnega spopadanja. Glavnini protirevolucionarnih oddelkov vaških straž in četnikom je bilo zato kot legalni slovenski vojski v sestavu Jugoslovanske armade naročeno, naj se izogibajo spopadov s partizani in naj boj sprejmejo le v samoobrambi.

Slovenska narodna vojska, ki je nastajala takoj po italijanski kapitulaciji (ARS, Kočevski proces, Povelje Vrhovnega poveljstva slovenske vojske, 9. 9. 1943), je prevzemala vojaško in civilno oblast v pokrajini in kot prvi ukrep razglasila splošno mobilizacijo. Za dosego svojega cilja »osvoboditve slovenskega naroda od vseh tlačiteljev in zagotovitve svobodnega razvoja združene Slovenije v Veliki Jugoslaviji« je bila pripravljena »sodelovati z vsakomer, ki je imel za svoj cilj olajšanje trpljenja slovenskemu narodu.« Slovenska narodna vojska je zato »pričakovala in upala, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje z vsako vojsko, ki resnično ljubi naš narod« (ARS, Kočevski proces, Poveljstvo slovenske planinske divizije, 12. 9. 1943).

Figure 34. Križani Marijan Tršar

Komunistična partija je ob strmoglavljenju italijanskega fašizma predvidela skorajšnjo nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine. Vse svoje partizanske enote, ki jih je imela na razpolago v vseh slovenskih pokrajinah, je usmerila na Dolenjsko. Tako vojaškim enotam kakor tudi vsem drugim pristašem je naročila, naj takoj vzpostavijo stike in zveze z italijanskimi vojaki in oficirji. Med italijansko vojsko so vzpostavljali odbore za mir, ki so pripomogli k demoralizaciji Italijanov in predaji njihovega orožja. Sicer pa je KP vsem naročila, naj pobijajo in razkrajajo »belo in plavo gardo«, sredince pa naj razkrinkavajo za narodne izdajalce, če ne bi hoteli v partizanske vrste (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji III, Ljubljana 1973, str. 5–6).

Oba vojaško politična tabora sta se o svojih načrtih za obdobje po italijanski kapitulaciji zelo jasno izrazila, pozneje pa svoja diametralno nasprotna stališča pokazala tudi v dejanjih. Kakor je bila ena stran za lojalno sodelovanje in sobivanje, je to druga popolnoma odklanjala. Tudi zato, ker je prišla v taktično, vojaško in propagandno prednost. Na bojnem polju so se nato prvi branili, drugi pa napadali. Že sami dogodki pred italijansko kapitulacijo so nakazovali, da je sožitje med partizani na eni in vaškimi stražami ter četniki na drugi strani utopično. Pa vendar so nekateri v to še verjeli. Bodisi da so hoteli verjeti, bodisi da niso videli drugačne poti. Ob vojaškem ravnotežju bi to dejansko lahko dosegli, vendar pa so tedaj nastopili drugi dejavniki.

Nemčija je bila ob kapitulaciji svoje zaveznice še vedno zelo močna. Od Italije je ultimativno zahtevala, naj ponovno vzpostavi fašistični režim. V Italijo je pošiljala svoje sile iz različnih okupiranih predelov Evrope, italijansko vojno industrijo pa prisilila k pospešeni proizvodnji. Nemci so zavzeli vsa italijanska letališča in jih več v dolini reke Pad tudi na novo zgradili. Glavna koncentracija nemških sil je bila v Toskani in ob ligurski obali. Zaradi nemškega postopanja je prišlo med delom Italijanov tudi v Ljubljanski pokrajini do nezadovoljstva in ogorčenja. Ker je kazalo, da bo prišlo celo do spopada, so pri komandi jugoslovanske vojske v Sloveniji iskali možnosti za pomoč v boju proti Nemcem. Zaradi zvez z Londonom, ki so jih vzdrževali četniki, so jim Italijani izdatneje pomagali pri utrditvi v Grčaricah. Glede na zavezniški interes so bili pripravljeni na njihovo pomoč za skupni boj proti Nemcem, toda za vse postopke so zahtevali podrobnejših navodil od poveljstva jugoslovanske vojske v Kairu. Komanda jugoslovanske vojske v Sloveniji ni bila popolnoma prepričana, da si zavezniki želijo hitre kapitulacije Italije tudi za ceno popolne nemške okupacije. Kljub temu so o vsem zahtevali zunanja navodila v pričakovanju Angloameričanov.

Obveščevalni oddelki in poveljstvo Jugoslovanske kraljeve vojske v Sloveniji so v dneh tik pred italijansko kapitulacijo prek radiotelegrafistov intenzivno sporočali novice iz Slovenije. (ARS, referat II, GŠ, fasc. 6; referat I, Kočevski proces.) V Šentvidu nad Ljubljano so zabeležili prihod nemških čet iz severne Norveške, Češke, Alzacije, Lotaringije in Poljske. Vojakom je bil prepovedan vsak stik s civilnim prebivalstvom. Na območju Kamnika, Jesenic in Škofje Loke se je zbirala 71. nemška rezervna divizija s francosko opremo za obrambo obale. V Celovcu so Nemci pripravljali civilno upravo za Primorsko in Kranjsko. V avgustu so še pred italijansko kapitulacijo prevzeli nadzor nad železniškimi progami Ljubljana–Trst–Gorica–Videm–Trbiž, Pivka–Reka–Karlovac. Na odseku med Puljem in Reko so utrjevali letališča, v Trstu pa prevzeli vso transportno infrastrukturo v svoje roke. Italijanov o tem niso ničesar spraševali, niti se zanje niso veliko menili. Prek tržaškega pristanišča so pošiljali vojaške enote, vojno opremo in strateške surovine v Grčijo, Albanijo in južno Italijo. Svoje enote so v Italijo najprej prepeljali iz Francije, nekoliko kasneje pa čez slovensko ozemlje predvsem iz Nemčije in Ukrajine. Te so tvorile osnovo nove nemške armade v Italiji. London so zanimale predvsem informacije o formiranju nemške armade v Italiji, o defenzivni liniji na reki Pad in izvor samih informacij.

7.1.2. Državljanska vojna po kapitulaciji Italije

V Ljubljani so Nemci ob italijanski kapitulaciji takoj in brez odpora razorožili Italijane in jih pustili, kamor so želeli. Po približnih ocenah je bilo v Ljubljani vsega skupaj samo okoli 500 do 800 nemških vojakov, bili pa so zelo dobro oboroženi in na motornih vozilih zelo mobilni. Iz mesta so že dalj časa odhajali posamezniki, ki so čutili bližajoči se konec vojne, pa so hoteli sodelovati pri osvobajanju Slovenije. Po objavljeni kapitulaciji je postal odhod prostovoljcev, Ljubljančanov, pa tudi beguncev iz slovenskih krajev, ki so jih leta 1941 zasedli Nemci, množičen. Na območja, kjer so do tedaj imeli oblast Italijani, so odhajali v boj proti Nemcem. Nekateri so šli posamično, drugi pa organizirano v skupinah. Možnosti je bilo veliko, kajti Nemci so prevzemali le nadzor nad Ljubljano in nad kraji ob železniški progi Ljubljana - Trst. Odhod iz Ljubljane v prvih dneh po italijanski kapitulaciji ni predstavljal večjih ovir, kajti pot prek izhodnih mestnih blokov je bila odprta. Na vsakem bloku je stražilo samo 3 do 5 nemških vojakov, ki so ljudi prepuščali, pregledovali so le za orožjem.

Iz Ljubljane se je največ ljudi usmerilo proti Novemu mestu. Že od Škofljice naprej so stopali na železniške vagone. Na posameznih postajah so patrulje partizanov nad njimi prevzemale nadzorstvo. Organizatorji in voditelji skupin niso bili vedno deležni njihovega zaupanja. Nova revolucionarna oblast je strogo preverjala in razvrščala vse, ki so se jim pridružili. Pri Stični je z nekaterimi krvavo obračunala prav v času, ko so od Turjaka odmevale eksplozije topovskih granat, ki so cel teden rušile starodavno zidovje gradu, v katerem so se utrdili bivši vaški stražarji.

Na območjih Ljubljanske pokrajine, ki jih Nemci niso zasedli, se je po objavi italijanske kapitulacije v nekaj dneh razbesnela krvava državljanska vojna. Boj proti nemškemu okupatorju je stopil v ozadje, kajti objava italijanske kapitulacije ni postala signal za začetek skupnega boja proti okupatorju, temveč znak za domač obračun. Kar so prevratni dogodki napovedovali že ob začetku italijanske okupacije, to se je po kapitulaciji Italije dejansko zgodilo, po koncu vojne leta 1945 pa so vse samo še potrdili. Na žerjavici strankarskih bojev je nad vsem zagorel rdeči plamen revolucije.

Partizani, ki so čakali na uradno objavo kapitulacije, so od Italijanov prevzeli večino orožja in še isti dan napadli izpostavljeno četniško postojanko v Grčaricah. S težkim orožjem, ki so ga zasegli italijanskim enotam predvsem v Novem mestu, Kočevju in Ribnici, so udarno in rušilno moč tako močno izboljšali, da pred njimi ni bil varen noben, še tako utrjen ali širok grajski zid ali vojaška utrdba. Novo vojaško razmerje sil se je v napadih na utrjene postojanke protirevolucionarjev zelo hitro pokazalo. Poveljstvo slovenske planinske divizije pri Zapotoku pa v novo stanje še dva dni po padcu Grčaric ni moglo verjeti. Vojna taktika napadalcev je bila v vseh primerih zelo podobna. S pogajanji so najprej zahtevali predajo, jamčili svobodo in rešitev oblegancem, nato pa so ob pomoči topništva z vso silo tudi po več dni srdito napadali.

Že napad na Grčarice je pokazal, da ni bilo nikakršnih možnosti za lojalno sodelovanje med stranema, ki sta si bili po svojem bistvu tako zelo nasprotni. Izkazalo se je namreč, da osvobodilni boj ni bil glavni, temveč le posledični cilj napadalcev v državljanski vojni. Kakor ni bilo mogoče doseči lojalnosti med partizani in protirevolucionarji na eni strani, pa je bilo sodelovanje med raznolikimi skupinami protikomunistov na drugi polno nezaupanja in strankarskega preigravanja. Italijanske ocene slovenskih notranjih razmer v začetku septembra 1943 so na te razlike dovolj jasno opozorile. (ARS, Oddelek 1, Kočevski proces, 2. september 1943.) V pričakovanju zadnjih dni so pri nacionalistih, kot imenujejo protikomuniste, opazili veliko volje za pomiritev nasprotujočih si stališč kakor tudi hotenja po zedinjenju raznolikih strank, ki so ga zahtevali pričakujoči dogodki. Toda ozadje tega prizadevanja je bilo le videz. Dejansko stranke niso dosegle pravega soglasja. Še naprej so si bile v opoziciji; posebno liberalci so se vedno bolj nagibali k delitvi. Čeprav sta obe tradicionalno najmočnejši stranki proti skupnemu nasprotniku sklenili formalen dogovor, pa sta si bili že v podstati medsebojno nezaupljivi. V dokaz Italijani nenazadnje omenjajo proglas, v katerem je »brezverski Novak obtožen, da nima druge vizije, kakor da za uničenje svete katoliške Cerkve prodaja osvobojeno Slovenijo svojim srbskim zaščitnikom«.

Ker so bili tudi Angloameričani še zelo daleč, je zgodba iz Grčaric, kljub vsem pomislekom, nagnila zastopnike katoliške strani, da so se za boj proti komunistom naslonili na nemškega okupatorja in smrtnega sovražnika Slovencev, čigar okupacije so se pod Italijani zelo bali. Trpko je bilo spoznanje, da je postal komunizem še večji sovražnik. Po zavzetju Grčaric, v katerih se je znašla glavnina slovenskih četnikov, so padle osamljene postojanke vaških straž na Notranjskem: Bloke, Pudob in Begunje. Druge postojanke vaških straž novoustanovljene Slovenske narodne vojske so se bodisi razkropile, bodisi za rešitev sprejele odprt boj s partizani zunaj postojank in se nato ob spoznanju novega položaja zatekle pod nemško okrilje. Nazadnje se je zgodil še Turjak, simbol usode slovenskega naroda med drugo svetovno vojno.

Turjak ni bil samo enotedenski boj enih, ki so divje napadali in drugih, ki so se branili in upali na rešitev in pomoč. Turjak ni bil le simbolna podoba dogajanja v času izpred več stoletij, niti ni bil zgolj primer vpletenosti tujih sil, tujega orožja ali tuje ideologije. Turjak je še vse tisto, kar je obleganju in zavzetju gradu sledilo. Sledil je poboj, najprej ranjenih branilcev, nato šestdeseterice izmed zajetih in potem kočevski ter ribniški zapori, zasliševanja, obsodbe in poboji drugih. Ob vsem tem so se dogajale številne tragedije. Osebne usode, enim bolj nenaklonjene kot drugim, so bile vsem hude življenjske preizkušnje. Zmagovalcu pa vojaška zmaga sama po sebi ni bila dovolj. Za zmago revolucije je bilo potrebno še kaj več kot vojaški uspeh. Če je revolucija hotela res popolno zmago, je morala nasprotnika zlomiti tudi z moralno-ideološkega vidika ali pa ga celo fizično iztrebiti.

7.1.3. Poboj pri Velikih Laščah

Z vidika človečnosti je bilo pobijanje turjaških ranjencev moralno zavrženo dejanje. Razen revolucionarnih norm, ki so negacija pravnega reda, vsa druga družbena načela zavračajo takšno ravnanje. Ker ni šlo za časten boj, v katerem nasprotnika spoštujeta drug drugega, ampak za bojevanje iz strasti in ideološke zgretosti, takšni postopki niso bili povsem nepričakovani. Ker je revolucija poprej in tudi kasneje oblatila žrtve in druge protirevolucionarje z oznakami okupatorjevih sodelavcev in narodnih izdajalcev, posebno uspešno med Slovenci zunaj Ljubljanske pokrajine, so tudi poznejše poboje prikazali kot odločno narodnoobrambno dejanje. V načelu revolucionarnega pristopa je to dejanje spadalo med fizično iztrebljanje nasprotnikov.

Protirevolucionarje s Turjaka, ki so se 19. 9. 1943 v nevzdržnem topovskem ognju predali partizanom, so uklenjene najprej odpeljali v Velike Lašče. Pri železniški postaji je bilo nato prvo formalno zasliševanje. Na podlagi kratkih odgovorov zajetih o kraju in času sodelovanja v vaških stražah so jih odbirali in razvrščali v posebne skupine. V grad pa se niso zatekli le pripadniki bivših vaških straž iz turjaške okolice, kakor tudi ne le iz oddaljenih postojank dobrepoljske doline, Suhe krajine in drugih krajev do predmestja Ljubljane, temveč tudi mnogi civilisti, ki so bili namenjeni v Ljubljano, pa tudi mnogi neoboroženi posamezniki, ki so ob italijanski kapitulaciji zapustili svoje domove zaradi novonastalega stanja in bojazni pred komunizmom.

V Velikih Laščah je Vos v t. i. Delavski bataljon odredil 279 takšnih oseb. V turjaški grad so se zatekli kot mobilizirani posamezniki, ki so se enotam bivših vaških straž priključili po italijanski kapitulaciji in niso imeli nikakršnih bojnih izkušenj. Po ohranjenem seznamu so 20. 9. 1943 od teh izpustili 94 oseb zaradi starosti in bolezni. Ostalih 185 mož so na vlaku poslali v Kočevje, kjer so jih temeljiteje zaslišali. Poleg osebnih podatkov so vosovske zasliševalce zanimali predvsem vzroki za njihovo zadrževanje v turjaškem gradu.

V drugo skupino je bilo po seznamu, ki je ohranjen v fondu Kočevskega procesa, uvrščenih 316 oseb. Med temi so bili poleg skupine bogoslovcev, ki so prišli na Turjak bolj po spletu okoliščin kot po kakršni koli zavestni politični odločitvi, in dveh žensk iz Škocijana pri Turjaku, predvsem tisti pripadniki nekdanjih vaških straž, ki so imeli nekaj več bojnih izkušenj, vsekakor pa zaradi pogojev delovanja VS malo vojaškega znanja. To so bili v glavnem kmečki fantje, ki so med italijansko okupacijo podnevi delali na polju, ponoči pa stražili postojanke pred partizani, ki so v vasi prihajali po hrano in po politične nasprotnike Le redko so prehajali v napadalne akcije, saj so jih Italijani v vsem imeli pod popolnim nadzorom. V skupini je bilo tudi nekaj duhovnikov, ki so imeli med moštvom zelo izpostavljene položaje. Iz Velikih Lašč so jih odpeljali v Kočevje močno zastražene in zvezane z žico. V kočevskih zaporih in kasneje v ribniških so v težkih okoliščinah čakali na revolucionarno sodbo področnega vojaškega sodišča. Med tem jih je zasliševal Vos. Na podlagi njihovih odgovorov bomo mogli obrazložiti nekatere dogodke, ki so povezani z nastajanjem vaških straž itd.

Zajeti posamezniki v skupini, ki je bila po hitrem postopku določena za poboj, so bili revoluciji najnevarnejši. Bili so ugledni in vplivni ljudje svojega okolja ter poveljniški sestav enot, ki so se v gradu predale. Čeprav so bili različnih vojaško-političnih in idejnih nazorov, so bili vsi vneti antikomunisti. Poleg velikolaškega sodnika in drugih uradnikov je bil v skupini celo območni zdravnik. Za železniško postajo v Velikih Laščah je bila vsa petdeseterica (11 so jih pred tem 21. septembra umorili pri Perhajevi lipi pred železniško postajo) postreljena že dan po predaji 20. septembra 1943. Vznesenost revolucionarnega vodstva pri poboju tako številne skupine nasprotnikov, med katerimi ni znalo ločiti niti človeka, ki ga je pri njegovem delu vezala etična poklicanost zdravniške pomoči, je prišla v opoju zmage. Protirevolucionarna stran je na drugi strani omahnila v obupu nemoči. Slabosti politične in vojaške neenotnosti ter organizacijske nepovezanosti so stopile nasproti izdelani in brutalni akciji revolucije, ki v svojih dejanjih ni imela ne nravnih ne drugih pomislekov. Za zmago revolucija ni izbirala sredstev.

Poboj v Velikih Laščah tudi z vidika širših dogodkov nikakor ni nepomembno dejanje. Po vrsti pobojev manjših skupin, celih družin in posameznikov, velikolaški poboj ujetnikov skupaj s pobojem turjaških ranjencev začenja prvega v vrsti večjih pobojev (Leta 1942 so partizani uprizorili množične pokole pri Šentjoštu, pri Ajdovcu, na Suhorju). Na kočevskih procesih oktobra istega leta se poboji nadaljujejo, značilni in še obsežnejši pa postanejo po vojni leta 1945. Revolucija je po Turjaku dosegla enega svojih prvih viškov. To je bila priložnost, da se na širšem območju, ki ga je obvladovala po italijanski kapitulaciji, znebi političnih nasprotnikov. S takšnimi dejanji je na eni strani med prebivalstvom pokazala svojo ustrahovalno moč in oblast, na drugi pa je spodbudila odločnost pri ideoloških nasprotnikih, ki so se na tem primeru zaprisegli k brezkompromisnemu in odločnemu boju proti komunizmu.

7.1.4. Kočevski proces

Kočevje je za Novim mestom največje naselje, ki so ga v medvojnem času zasedle partizanske enote. Izselitev kočevskih Nemcev leta 1941/42 je ugodno vplivala na razvoj revolucionarnega partizanskega gibanja, ki je v zavetju obsežnih gozdov našlo primerno zatočišče. Bližina Kočevskega roga, kjer se je partizansko vodstvo že pred italijansko kapitulacijo dalj časa zadrževalo in kjer bi lahko znova v vsakem trenutku našlo prvo zavetje, je postavila Kočevje v presledku slabih dveh mesecev od italijanske kapitulacije do nemške zasedbe za glavno oporišče revolucije. Med revolucionarno oblastjo so v mestu od 1. do 3. oktobra na t. i. Kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda pripravili širšo politično akcijo za uveljavitev in hkrati utrditev nove oblasti. Poleg številnih proglasov in izjav o značaju in ciljih revolucije ter NOB-ja je bila na zelo vidnem mestu zahteva po uničenju »bele in plave garde«.

Razplet vojaških spopadov z »belo in plavo gardo« po italijanski kapitulaciji je bil 1. oktobra 1943 že dobro znan. Ni pa povsem jasno, na koga se je ta zahteva nanašala. Bela in plava garda sta bili vsaj v vojaškem smislu poraženi. Od bojev so ostali predvsem številni ujetniki. V kratkem času so jih na različne načine privedli v Kočevje, kjer je bilo za vse glavno zbirališče. Tukaj so jih hodili ogledovat tudi vsi pomembnejši revolucionarji. Vse od prvih dni prihoda so potekala zasliševanja. Najprej so zasliševali zajete slovenske četnike iz Grčaric. Pred zasliševanci je bil najpogosteje Marjan Strniša, prvoobtoženi na kasnejšem procesu, ki je že 10. septembra 1943, neposredno po predaji, podal slovesno izjavo, v kateri je poudaril, da »je bila pot, ki smo jo prevzeli mi, nepravilna, slovenskemu narodu in Jugoslaviji škodljiva, koristna pa okupatorju in torej izdajalska«. Podobno izjavo so po prihodu s Turjaka 23. septembra 1943 podpisali tudi tam zajeti duhovniki in bogoslovci. V Kočevju so kot prvo ugotovitev navedli, da »danes spoznavamo, po kaki izdajalski poti smo sami hodili in kako smo s svojim slabim vzgledom zavajali na pot narodnega izdajstva nepoučeno kmečko ljudstvo in katoliško mladino. Bila je to pot narodnega izdajstva in odkrite podpore tujim okupatorjem slovenske zemlje«.

Figure 35. Slika

V Kočevje pa niso privedli le vojnih ujetnikov iz Grčaric in s Turjaka, temveč tudi ujetnike iz drugih postojank nekdanjih vaških straž in civiliste. Posebno številni so bili vaški stražarji iz Notranjske, ki so se v svojih postojankah vdali po hudih bojih in po obljubljeni amnestiji. Kolikor niso padli v boju ali pa so bili pobiti neposredno po njem (Pudob), so vse vidnejše stražarje skupaj z drugimi civilisti, katere je odbral Vos po njihovi protikomunistični usmerjenosti ali delovanju (Grahovo, Begunje - Cerknica), preko Blok prav tako odpeljali v kočevske zapore. Seznam jetnikov v Dijaškem domu poimensko navaja 78 oseb iz postojank bivših VS v Loški in Cerkniški dolini, iz Menišije, z Blok in iz Loškega potoka. Večina odvedenih revolucionarnih zaporov ni preživela. Vos je na širšem ozemlju, ki ga je po italijanski kapitulaciji in po državljanskem spopadu obvladovala, aretirala še več drugih civilistov in članov nekdanjih vaških straž, od katerih pa so le nekateri prišli v kočevske zapore. Bili so posamezniki iz ribniške doline, Kočevskega, pa tudi iz drugih delov Dolenjske.

Zasliševanja so potekala od srede septembra do prvih dni v oktobru leta 1943. Zlasti intenzivna so bila v zadnjem tednu septembra, oktobra pa so bila že izjemoma. Ujetniki so v veliki negotovosti čakali na razsodbo, za katero se jim je zdelo, da jo pišejo domači terenci (O pogojih življenja v zaporih zapisal Boris Femec: Poslednji dnevi v kočevskih ječah, Slovenski dom, 28. 10. 1944.) Do odločitev je prihajalo postopoma. Kočevski zbor odposlancev jih je v tej zvezi posredno močno zaznamoval. Med zasedanjem odposlancev so v soboto, 2. oktobra 1943, končali z zadnjimi zaslišanji in ločili jetnike na več skupin. Glavnino so iz Kočevja premestili v Ribnico. Do preteče nemške ofenzive v drugi polovici oktobra so preživljali težke trenutke v tamkajšnjih vojašnicah, ki so jih uporabljali za zapore.

Vosovska zaslišanja ujetnikov so prinesla veliko popisanih strani papirja. Vsi ujetniki – obdolženci so vsaj enkrat prišli pred preiskovalnega sodnika. Glavni zasliševalec Področnega vojaškega sodišča Kočevje, ki ga omenjajo spisi, je bil dr. Premrou Branko. O zaslišanjih so sestavili zapisnike, pod katere so se zaslišani podpisali. Vsebina zapisnikov se nanaša na osebne izpovedi zaslišanih, na njihovo življenjsko pot pred vojno in še zlasti med vojno. Iz podtonov moremo sklepati, da so zaslišani govorili po isti shemi zastavljenih vprašanj, ki pa v zapisniku niso omenjena. Zaslišani so prosto pripovedovali svojo življenjsko zgodbo tako, da so se osredotočili na dogodke, ki so povezane z naslednjimi vprašanji: zakaj so vstopili v protirevolucionarne enote, zakaj so te nastale, kdo jih je organiziral, kakšne odnose so imeli z Italijani in nenazadnje kako sedaj gledajo na partizane in njihov osvobodilni boj?

Življenjska stiska je pritiskala na izjave ujetnikov s prilagajanjem takratnemu položaju, ki se kaže predvsem v spremenjenem mnenju in pogledih na »pravičen narodno-osvobodilni boj partizanov«. V nekaterih pripovedih moremo zaznati odkrito iskrenost zaslišanih do dejanj in odločitev, ki so jih sprejeli po pretehtanem spoznanju. Če je kdo mogoče pri tem storil nekaj, kar je bilo v korist partizanov ali revolucionarne strani, pa tega tudi ni pozabil omeniti. Predvsem pripadniki bivših vaških straž so opozarjali na objektivne razloge, ki so jih potegnili v odpor proti revoluciji. Vsi so bili enodušno pripravljeni na boj proti Nemcem, saj so nanj gledali kot na svojo skupno narodno dolžnost. Pričakovanje Angležev in boj proti Nemcem je med protirevolucionarji odseval njihove načrte iz obdobja pred italijansko kapitulacijo in nikakor ne more biti zgolj posledica njihovega trenutnega stanja prilagajanja partizanom. Nekateri zaslišani so svoje prvotne izpovedi tudi naknadno dopolnjevali. S tem so hoteli predvsem pojasnjevati dogodke, za katere so mislili, da jih v očeh Vosa bremenijo. Večini se je zdelo tudi potrebno, da ob sklepu poudarijo, da so svoje izjave podali svobodno in brez vsakega pritiska.

Zahteva Zbora odposlancev po uničenju »bele in plave garde« se je mogla v takratnem času nanašati predvsem na tiste nekdanje pripadnike omenjenih skupin, ki so bili na dosegu revolucionarne »roke pravice«. To so bili v prvi vrsti ujetniki v Kočevju. Po sklepnem zaslišanju so jih v prvih dneh oktobra razdelili po skupinah. Razdelitev sovpada z zahtevo Zbora odposlancev po obračunu z belo in plavo gardo. Kriteriji za delitev v skupine niso povsem znani. Uboj političnih nasprotnikov so mogli dokazati le malokateremu. Sodelovanje v protirevolucionarnih enotah, ki je bila glavna obtožba, pa je bila skupno vsem obtožencem. Delitev po skupinah je morala biti zato odvisna od mnogih okoliščin, med katerimi pa so bile odločilne predvsem politične.

V ribniških zaporih je kmalu po prihodu zapornikov iz Kočevja 2. 10. 1943 nastal popis 335 oseb, od katerih so bile 21. 10. 1943 štiri osebe naknadno prerazporejene v skupino obsojencev na prisilno delo na določenem kraju. Seznam »obsojencev, ki so obsojeni na kazen: Prisilno delo na določenem kraju« je sicer brez datuma, toda glede na prvoobtoženo Keržič Ivano iz Ribnice, za katero vemo, da je bila obsojena 3. 10. 1943 na »prisilno delo za nedoločeno dobo«, je skoraj nedvoumno, da so celoten sezman sestavili istočasno z oddelitvijo zapornikov, ki so bili poslani v Ribnico. Najbrž so tudi zapornike na prisilnem delu kmalu za temi poslali v Ribnico.

Skupino 73-ih zapornikov, ki so bili obsojeni na prisilno delo na določenem kraju, pa moramo razlikovati od ujetnikov s Turjaka, ki so bili v Velikih Laščah dodeljeni v t. i. Delavski bataljon. Obravnavanje pripadnikov tega bataljona ni bilo tako strogo. Partizani jih na poti iz Velikih Lašč tudi niso vezali z žico, kakor so to storili z drugimi, ki so bili ves čas pod močno stražo. V Kočevju, kjer so stanovali v italijanskih barakah pri železniški postaji, so služili za delovno silo. Ob minimalni straži so v manjših skupinah kopali krompir, zaklonišča ali pomagali v bolnici. Hrano so imeli zadovoljivo, vsakodnevno pa so poslušali tudi politično uro za prevzgojo. Ko so v Kočevje prišli Nemci, so se iz Kočevskega roga, kamor so se najprej zatekli, vrnili in se jim predali.

Obsojeni na prisilno delo na določenem kraju pa so imeli povsem drugačno usodo. Bili so pravi obsojenci, ki so preživljali vse tegobe hudega zaporniškega pritiska. Pred nemškim prodiranjem so jih od Kočevja in Ribnice vodili naprej na področje težje prehodnega pogorja pod Krimom. Kakor kažejo izsledki iz njihove nadaljnje poti, je vsaj za tretjino triinsedemdeseterice, ki je izhajala iz območja Notranjske, jasno, da so bili vsi pobiti v Mačkovcu pri Robu konec oktobra 1943 (primerjaj Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana (1996)). Neposrednih vzrokov zakaj in kdaj je prišlo do odločitve za poboj ni.

Figure 36. Slika

Seznam obsojenih na smrt je brez datuma in kraja usmrtitve. Seznam ni mogel nastati izven časovnega sosledja s prej omenjenima skupinama obsojenih na prisilno delo in najštevilnejšo skupino, ki je bila 2. oktobra premeščena iz Kočevja v Ribnico, ampak je z njima lahko le v neposredni zvezi. Gotovo je, da je skupina kot taka nastala v prvih dneh oktobra, možno pa je, da je izrek same smrtne kazni prišel tudi pozneje.

Značilnost seznama obsojenih na kazen usmrtitve je v tem, da je ob prevladujočem številu zapornikov bivših vaških stražarjev razmerje na smrt obsojenih med bivšimi vaškimi stražarji in slovenskimi četniki približno enako. Poboj na smrt obsojenih so nato tudi zares opravili. Iz bojazni pred nemškimi letalskimi napadi so najverjetneje med zasedanjem Kočevskega zbora tudi na smrt obsojene tako kot druge skupine ujetnikov odvedli iz Kočevja. Na podlagi predhodnih ugotovitev za obsojene osebe iz Notranjske so bili obsojeni iz seznama obsojenih na smrt najverjetneje pobiti v Jelendolu pri Rakitnici. Tudi število prekopanih oseb iz jelendolskega grobišča (glej Slovenski dom, oktober 1944, Pokop jelendolskih žrtev) v jeseni 1944 odgovarja številu v Kočevju obsojenih na smrt. Do poboja je prišlo med 15. in 22. oktobrom 1943.

Figure 37. Slika

V skupini 335 ujetnikov, ki je bila 2. oktobra 1943 premeščena v Ribnico, so bili tudi duhovniki in bogoslovci s Turjaka. Dokončna odločitev za ujetnike v tej skupini še ni bila izrečena. Duhovniki so v Kočevju na dan preselitve v Ribnico pisali prošnjo Izvršnemu odboru OF, v kateri ga v luči spremenjenega gledanja na OF prosijo za premestitev v Stično. Večino duhovnikov in bogoslovcev so nato iz Ribnice tudi v resnici premestili v stiški samostan prav v času, ko je Vos hitela z likvidacijami na smrt obsojenih. Pred nemškim prihodom v drugi polovici oktobra so hiteli s čiščenjem tudi te skupine. Večino ujetnikov so prevzele posamezne partizanske enote, v katerih so izčrpani in izstradani doživljali najrazličnejše usode. Le redki so se rešili. Število ubitih ni znano. Del kočevskih ujetnikov je bil izpuščen, vendar mnogi od teh niso videli domačega praga, kajti poleg revolucionarnih sodnikov v Kočevju so bili njihovi sodniki tudi domači aktivisti, t. i. terenci. Ti so že od zasliševanj naprej pošiljali poročila in sodbe o ujetnikih v Kočevje.

Figure 38. Oblast (faksimile)

Poleg že omenjenih zasliševanj in obsodb, od katerih ni ostalo pisnih obrazložitev za obsodbo, temveč obstajajo le seznami obsojencev, je revolucionarna oblast priredila tudi javno sojenje enaidvajseterici prvoobtoženih na tako imenovanem Kočevskem procesu, ki pomeni vrhunec medvojnega revolucionarnega prava, s katerim se je revolucija v obleki osvobodilnega gibanja predstavila svetu (F. Saje, Belogardizem). Obtožnico je 8. oktobra 1943 vložil vojaški tožilec pri izrednem vojaškem sodišču Jernej Stante. Ustna glavna razprava je potekala od 9. do 11. oktobra. Med razpravo so zadnje obtoženega Gabrijela Jesenovca izločili iz glavne obravnave, ki je zaradi nemških letalskih nevarnosti potekala ponoči. Izredno vojaško sodišče je sodbo izreklo 11. oktobra in 16 obdolžencev obsodila na smrt, štiri pa na prisilno delo.

Obsojenci na javnem procesu se od ostalih kočevskih ujetnikov razlikujejo predvsem po tem, da izstopajo po položajih in pomenu, ki so ga imeli v protirevolucionarnih enotah. Njihova javna obsodba je zato imela veliko večji odmev, kot bi ga imeli obsojenci, ki so bili po rangu nižji. Izbrani obdolženci na javnem procesu so bili tako iz Grčaric kot tudi iz Turjaka. Med zadnjimi so bili duhovniki, kajti vsi vodilni so bili pobiti že v velikih Laščah. Šestnajsterica obsojenih na smrt je po prejemu obsodbe poslala prošnjo za pomilostitev, kateri pa IO Osvobodilne fronte 12. oktobra 1943 ni ugodil.

Obsojenci so bili postreljeni v prvih dneh po obsodbi. Zaradi nemške nevarnosti še toliko prej v največji tajnosti. Obsodba se je najverjetneje izvršila na Mozlju, kjer so že konec septembra streljali prve ujetnike, o katerih ni ostalo nikakršnih zapisnikov, iz drugih virov pa vemo, da so v Kočevju bili.

Prvi del revolucije, ki se je končal z državljansko vojno, je v Kočevju doživel svoj epilog. Od vseh ujetnikov, ki so prišli v Kočevje, je bilo po obsodbah in ob revolucionarnem hitenju pred Nemci pobitih okrog polovica, čeprav točnejših podatkov ni mogoče ugotoviti. Poleg vloge osrednjih osebnosti revolucije za obsodbe in poboje je nemajhna tudi vloga nižjih terenskih zaupnikov in odborov, ki so tako kot po koncu druge svetovne vojne odločali o življenju in smrti številnih posameznikov.

8. Po branju

8.1. Zgodovinska resnica Silva Grgiča

Tine Velikonja

8.1.1. Ne morejo se braniti

Dve leti je minilo, odkar je izšla knjiga Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev (Dolenjska založba, 1995, Novo mesto). O njej smo že pisali (J. Maček, Zaveza, 20, 77). Gre za prvo knjigo obsežne trilogije. Obravnavani so pobiti ujeti partizani. Nedavno je izšla že druga o pobojih aktivistov in simpatizerjev OF. V tretji knjigi pa bodo napisani padli partizani.

Zaenkrat bo govora samo o prvi. Kakšno je njeno sporočilo? Približno takole: Bil je upor proti okupatorju in bila je kolaboracija. Ne branimo se očitkov, da je uporniška stran pripravljala pravičnejši svet. Vojaki MVAC (Milizia volontaria anticomunista) in domobranci so vzeli orožje od okupatorja in ga uperili proti lastnemu narodu. Zdaj pa se izgovarjajo na revolucijo in državljansko vojno. In tista prisega Hitlerju! Vsaj tako velik greh pa je, da niso spoštovali mednarodnih določb. Z dokumenti in pričevanji bomo dokazali, da so se nečloveško izživljali nad domoljubnimi slovenskimi ljudmi, ki so jim padli v roke, tako nad živimi kot nad mrtvimi.

Tako je sporočilo prve knjige o zločinih okupatorjevih sodelavcev. Ne zanikamo, da je v spopadih z vaškimi stražarji in domobranci padlo nenavadno veliko partizanov. Ni namen našega zapisa, da bi razglabljali o tem, zakaj so na enega padlega domobranca prišli kar trije padli partizani. Ni dvoma, da so bili partizani slabši vojaki. Še večje bo to razmerje, če nam bo uspelo dokazati, da je večina partizanov, ki jih našteva Grgič v prvi knjigi kot ujete in pobite, v resnici padla v boju.

Pričakovali smo, da zgodovinarji njegove knjige ne bodo samo zavrnili, ampak o njej tudi kritično spregovorili. Večina je res zamahnila z roko in jo položila na polico, kjer samevajo kronike partizanskih brigad, a izkazalo se je, da je to premalo, kajti javnost jo je sprejela kot resno delo o nekem času in nekem obnašanju in nihče ne protestira, kadar jo omenjajo. Ko bi se je vsaj kdo lotil s strokovne plati. Ne mislim pri tem Sizifovega dela, da bi preverjal vsebinske napake, pollaži ali laži, ampak splošno, ali se v današnjem času sploh še sme tako pisati. Ali je prav, da nekdo odkrito priznava, da je pri pisanju določenega teksta upošteval ohlapna metodološka načela, ki jih je postavila po zmagi revolucije komisija za zgodovino NOB pri Republiškem odboru ZZBU Slovenije (str. 24)? Po njih lahko namreč brez utemeljitve uvrstiš med pobite ujete partizane in ranjence tudi člane Narodne zaščite, čeprav niso nosili razpoznavnih znakov, imeli pa so orožje; pa tiste partizane, ki se niso hoteli predati in so raje naredili samomor; pa tiste, ki so umrli ob nenadnem napadu, ko so počivali; pa tiste ujete partizane, ki so bili ustreljeni na begu; pa ranjene partizane, ki so umrli v ujetništvu in nazadnje partizane, ki so umrli v internaciji. Nihče se tudi ni spotaknil ob jezik, ob kopičenje neznosnih žaljivk in zmerljivk, ki ne spadajo v knjigo, ki hoče biti zgodovinska. Nihče ni torej opozoril, da je takšno pisanje v današnjem času nedopustno, saj ni samo žaljivo in krivično, ampak v njem mrgoli domnev, obrekovanj in nelogičnih izpeljav. Kakšni so ti ljudje, ki ne spoštujejo dejstva, da so bili vaški stražarji in domobranci, ki so obdolženi zločinov, po vojni pomorjeni. Ker jih ni, se ne morejo braniti. Ne morejo oporekati, da ni bilo tako, ne morejo nam postreči s podatki, s katerimi bi nas prepričali, da je bilo drugače. Zato bi morali pisati o njih s človeško obzirnostjo in posebno previdnostjo. Tako pa se dogaja nekaj nezaslišanega: morilec je nekoga ubil, potem pa v jeziku sovraštva vali nanj grehe, ki jih ni mogoče preveriti in za katere naj bi vedela samo onadva.

Vrhunec takega pisanja je naslednji odstavek:

Po vojaških partizanskih sodiščih, ki so bila v letu 1943 in 1944 ustanovljena v večini enot, je bilo dezerterstvo že samo po sebi dovolj velik zločin (op.: za smrtno kazen). Če je bil k temu dodan še kaj več kot sum, da je ujeti pripadnik MVAC ali domobranec, ki je bil nekdaj partizan, sodeloval pri kakšnem umoru ujetega partizana ali aktivista OF, je bil to več kot zadosten razlog za smrtno kazen, ki je bila ponavadi takoj izvršena. Za to trditev imamo kar nekaj primerov MVAC po kapitulaciji Italije in to, na primer, velja za večino ustreljenih ujetih pripadnikov SNVZ (op.: primorskih domobrancev) na Črnem Vrhu (Grgič, 34).

Izid partizanskega napada na postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944 lahko primerjamo z domobranskim na Javorovico 16. marca 1944. Obe postojanki sta bili uničeni, njeni vojaki pa mrtvi. Vendar pa je velika razlika. Še v času boja je bilo na Javorovici postreljenih dvajset do trideset partizanov, ki so se že vdajali, v Črnem Vrhu pa so ujetnike gnali čez ves Trnovski gozd in jih ubili v Dolenji Trebuši. Čeprav je uradno znano, kje v plitvem grobu trohnijo njihove kosti, se jih doslej ni dalo prepeljati v domači kraj. Pol stoletja ležijo tam, ubogi kmečki ljudje, ki so imeli tri izbire: k partizanom, v internacijo ali k domobrancem v domačem kraju, in so se odločili za zadnjo. Vojaki niso bili niti mesec dni. Naj Grgič imenuje samo en njihov zločin!

Mržnja in jeza. Zakaj se komunistična stran še ni osvobodila od njiju? Saj je vendar zmagala in še zdaj uživa sadove svoje udeležbe. In to ob dejstvu, da je v času, ko je bilo vojne konec, brez sodbe pobila najmanj 15.000 Slovencev, od tega 12.000 vojaških nasprotnikov in 3.000 civilistov.

8.1.2. Kdo se je izživljal nad ranjenci?

Ko smo že pri očitkih, bi se za uvod ustavili pri ranjencih. Za partizane vemo, kaj so počeli. Ponovno preberite zgodbo o ranjencih, zajetih na Turjaku septembra 1943, ki jo je opisal Justin Stanovnik (Dan po vdaji, Zaveza, št. 10, str. 51–56), ali o domobranskih ranjencih, ki so bili na vlaku, zaustavljenem 8. maja na Jesenicah in odpeljanem na Blejsko Dobravo (T. Velikonja, Vse poti peljejo čez Ljubelj, Zaveza, št. 13, str. 35–37)! Grgič se je potrudil in v posebnem poglavju opisal napade pripadnikov MVAC in domobrancev na partizanske bolnišnice in zavetišča (str. 416–427). Tudi sicer so se po njegovem domobranci najbolj izživljali ravno nad ranjenci. Pavle Kogej je napisal zgodbo, ki to zanika (Moje srečanje z Viktorjem Kragljem, Zaveza, št. 20, str. 79). Zdaj smo prejeli še dve pismi:

BUTALA JANEZ, rojen 18. februarja na Griču pri Črnomlju. O njem nam je poslala pismo sestra in gospodinja preškega župnika Valentina Bahorja:

Na str. 345 piše Grgič, da so domobranci 7. julija 1944 pobili pri Zagradcu 22 neoboroženih ujetih partizanov. Med njimi je na prvem mestu omenjen naš bratranec Janez BUTALA iz Griča pri Črnomlju. To ne drži. Janez je bil mobiliziran kot skrivač in nato ranjen kot partizan. Domobranci so ga pripeljali v Ljubljano v bolnico in ga tam zdravili. Zastražen ni bil. Hodili smo k njemu na obisk: njegova soseda Majerle, bila je v službi v bolniški kuhinji, in njegova soseda Rom in Bahor. Lahko so bili pri njem tudi po dve uri. Po vojni ni bilo o njem nobenega sledu, čeprav so ga domači iskali.

Bahor Milka 1.r.

Iz Rovt smo dobili tole pismo:

Kako je bilo v Rovtah! Spomladi leta 1944 je prišlo na tukajšnjo domobransko poveljstvo sporočilo, da leži v grapi v Idrijski Zali naš vaščan Jakob Treven, partizan s činom. Bil je težko ranjen. Tukajšnji domobranci so šli s konji in ga pripeljali v Rovte, od tu naprej v Ljubljano v splošno bolnico pa domobranski rešilni avto. Tam je bil v družbi s Francem Kogovškom, bivšim komandantom naše 44. čete v Rovtah, in domobrancem Ivanom Merlakom. Večkrat sem jih obiskal. Po končani vojni je bil Treven do smrti poslovodja blagovnice v Dolenjem Logatcu. Moj sošolec J. Burnik je bil ordonanc v Ljubljani pri zdravniku dr. S. Graparju. Pravil mi je, da je bil večkrat z rešilnim avtomobilom na terenu. Pobrali so vse najbolj potrebne ranjence in jih vozili v ljubljanske bolnice. Čeprav je bil bolničar in povrhu še letnik 1927, ga vse to ne bi rešilo smrti. Tisto noč, ko so v Šentvidu praznili njegovo sobo, se je skril za visoko lončeno peč. Ob svitanju pa je odšel na hodnik in bil tako rešen. Tudi vaški aktivist ali terenec A. A. je bil po naključju obstreljen od partizanov. Domobranci so ga šli pobrat v Popitovo grapo in ga odpeljali v vojaško bolnico v Moste. Domov je prišel pozdravljen. Še bi lahko našteval. Kako pa je bilo po končani vojni v Rovtah? Prebral sem mnogo partizanske literature iz vojne, posebno pa, če so bile omenjene Rovte in okolica. Zasledil nisem niti enega slučaja, ki bi bremenil domobrance tukajšnje postojanke. In epilog: Po končani vojni so bili v mesecu juniju skoraj vsi in ena žena brez vsake sodbe pomorjeni.

Franc Logar, Rovte, l.r.

Med domobranskimi akcijami, ki jih našteva Grgič, pade v oči pisanje o napadu gorenjskih domobrancev na partizansko bolnišnico v Podvolovljeku:

8. januarja 1945 je domobranska udarna četa iz Kranja pod vodstvom poročnika F. E. v Podvolovljeku nad kmetom Petkom odkrila partizansko bolnišnico. V njej je bilo v času napada sto štirinajst partizanskih ranjencev in osebja. Bolnišnico so našli po naključju. Domobranci so šli za zaščitnico kolone Zidanškove brigade, ki tudi ni vedela za bolnišnico in je v njeno smer zavila nehote. Posledice so bile tragične. Domobranci so pobili najmanj petnajst težkih ranjencev, koliko so jih ujeli in ustrelili kasneje, pa ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Največ so jih predali Nemcem, ki so jih postrelili na Ljubnem še istega dne.

Udarna četa je v svojem poročilu priznala, da so pri napadu na bolnišnico ubili le dva partizana, devet so jih ujeli (kaj so storili z njimi, ni omenjeno), drugih dvanajst težkih ranjencev v odkriti baraki pa pustili pri miru. To je seveda laž (Grgič, 325–327).

F. E. je Franc Erpič, poročnik in nekdanji poveljnik kranjske čete, ki sedaj živi v Avstraliji. Vprašali smo ga, kaj ima povedati ob tem:

Pisanju Silva Grgiča se mora človek samo smejati. Papir je pač potrpežljiv in prenese vse, kar se napiše. Koliko ljudi pa temu pisanju verjame, je veliko vprašanje. V kolikor se spominjam, smo na pohodu v Savinjsko dolino naleteli samo na eno bolnico. Odkrili smo jo slučajno in to brez vsakega streljanja. Podroben opis pa sem pred leti napisal za Tabor. Če danes pri 83-ih letih pomislim, da sem s kakimi 70-imi res pogumnimi fanti delal take preglavice vedno bežečim partizanom. Mikuž je za pregled zgodovine NOB črpal podatke iz našega arhiva, katerega smo pred umikom zazidali, ki pa je nedotaknjen prišel v roke partizanov kmalu po okupaciji Slovenije po partizanih.

Franc Erpič l. r.

V Taboru (F. Erpič, Gorenjsko domobranstvo, 1987, št. 9–10, 213–215) smo prebrali sledeče:

V Lučah smo se mudili le nekaj dni, pa smo si v tem kratkem času pridobili zaupanje prebivalcev. Konec decembra 1944 je prišel v Luče kmet samo zato, da je sporočil, da je ponoči mimo njegove kmetije šla verjetno ena partizanska brigada. S četo sem takoj odšel v smeri proti Podvolovljeku. Kmalu smo naleteli na zaščitnico brigade, ki je po nekaj strelih zbežala. Nekaj partizanov od te grupe se je skrilo in so se pozneje sami prijavili. Take prijavljence sem po kratkem zaslišanju priključil četi. Kdor pa ni hotel sprejeti orožja, je moral slediti četi vse do povratka v Kranj odnosno na Brdo pri Kranju, kjer sem jih odpustil na njihove domove.

Medtem, ko smo zasledovali bežeče partizane, smo slučajno našli v gozdu partizansko bolnišnico. V njej je bilo kakih dvanajst ranjencev. Med njimi je bil tudi meni dobro poznan Martin Vršnik iz Robanovega kota pri Solčavi. Partizani so ga prisilno mobilizirali nekaj mesecev pred napadom na Mozirje. Povedal je, da je bilo med napadalci na Mozirje veliko povsem neizvežbanih mobilizirancev, kot je bil on sam. Pred seboj so imeli Nemce, za hrbti pa politične komisarje. Martina sem dobro poznal že pred vojno. Ko sem bil uradniški pripravnik v Mozirju, sem pogosto hodil v Solčavo in v Logarsko dolino. V Robanovem kotu, kjer je bil doma, sem se večkrat oglasil. Martin se je bavil z ovčarstvom. Bil je poznan kot umen rejec ovac. Moj brat, ki je bil kmetijski referent pri banski upravi v Ljubljani, se je pogosto mudil službeno v Robanovem kotu, jaz sem ga pa običajno spremljal.

Ne spominjam se več, kakšne poškodbe je utrpel. Vem pa, da je bil med težkimi bolniki. Ker ni mogel hoditi, sem poskrbel konja in sani in smo ga peljali na njegov dom. Ko mu je njegova mati odstranila obveze z ran, je v njih našla črve. Njegov brat mi je že potem, ko sem bil v emigraciji, pisal med drugim: »Martin, kateremu ste rešili življenje, je poročen.«

Pohod v Savinjsko dolino je trajal skoraj mesec dni. V vsem tem času nismo imeli nobenih izgub, pa tudi bojev ne, razen nekaj prask z zaščitnicami glavnina je vedno ob pravem času odnesla pete. Ujeli smo samo nekaj partizanov, še več se jih je prijavilo. Med njimi je bil tudi Milan Volovšek, s katerim sva se ponovno sešla v taborišču v Italiji. Ujete in prijavljene partizane, ki so bili doma s Štajerskega, sem pustil v Mozirju pri nemški policiji, nekaj sem jih sprejel v udarno četo, ostale pa oddal postojanki v Kranju.

8.1.3. Ni mogoče dokazati, da nečesa ni

Za reči, ki jih ni, ni znanstvenega postopka, s katerim bi lahko dokazali, da ne obstajajo, pa naj gre za NLP ali za bioenergetske tokove. Podobno je z Grgičevimi trditvami. Za večino ne bo mogoče nikoli ugotoviti, koliko so laž in koliko resnica. Samo naklonjenosti slučaja se imamo zahvaliti, da nam je uspelo omajati vsaj nekaj podatkov iz njegovega seznama. Ponovil bi, kar sta povedala Janko Maček in Silvo Golob:

GROG Matija, partizan Dolomitskega odreda. Ob napadu na postojanko MVAC Šentjošt nad Vrhniko, julija 1942, so ga legionarji ujeli in ga drugi dan na pokopališču v Šentjoštu ustrelili (Grgič, 95).

V resnici je bil to Matija Malovrh, po domače Grogov, ob napadu smrtno ranjen in so ga vaški stražarji našli mrtvega naslednjega dne. Toliko je še imel moči, da se je zavlekel v zrelo pšenico (J. Maček, Zaveza, št. 20, 80).

HOSTA Metod, partizan 1. bataljona 15. brigade. Rodil se je 24. avgusta 1922 v Dolenji Stari vasi, Šentjernej. 4. oktobra 1944 so ga v Hinjah ujeli domobranci in ubili (Grgič, 101).

S. K. je povedal naslednje: Tega dne je bil kot partizan skupaj z Metodom. Ko so se začeli partizani umikati, je on bežal v eno smer, Metod pa v drugo. Potem je slišal, da je Metod padel med bojem oziroma pri umiku.

(S. Golob, Zaveza, št. 20, 81).

V poglavju o ranjencih je napisano pričevanje Milke Bahor o Janezu BUTALI.

Proti klevetam in lažem se je težko boriti. Pomembna je klima, ki prevladuje v neki družbi. Lahko jih podpira in spodbuja ali pa zavrača. Na koncu se zastavlja vprašanje, komu verjeti. Za Grogovega Matija bomo prej verjeli šentjoškim vaškim stražarjem kot partizanu, ki je kar tako napisal, kar je slišal. Pri pričevanju o Metodu Hosti me moti, da priča ni navedena s polnim imenom. Kaže namreč, kakšen strah imajo nekdanji partizani pred svojimi, saj se za dobro stvar, kot je resnica, ne upajo stopiti pred javnost. Za Janeza Butalo pa lahko domnevamo, da je delil po koncu vojne usodo domobranskih ranjencev in se je skupaj z njimi znašel v Brezarjevem breznu ali v Iškem Vintgarju. Obenem pa se seveda vprašujemo, ali so kaj bolj zanesljivi podatki o drugih enaindvajsetih, ki naj bi bili takrat pobiti pri Zagradcu.

8.1.4. Zakaj naj bi bili vaški stražarji in domobranci tako nečloveški?

Spregovoriti bi morali psihologi in sociologi ter nam povedati, koliko in zakaj naj bi bili vaški stražarji in domobranci iz drugačnega testa kot partizani. Zakaj naj bi se protikomunistična stran obnašala bistveno bolj surovo in nečloveško, zakaj naj bi se razdivjala nad vsakim ujetim partizanom in partizanko, terencem ali aktivistom, za razliko od komunistične, kot o njej piše Grgič, da naj bi ne pobijala brez sodbe, ne mučila brez potrebe in pustila pri miru vsaj mrliče. Morali se bodo vprašati, kaj je z misterijem krvi, ki ga partizani tako radi obešajo svojim nasprotnikom, kot da smo se preselili v majevske čase in Srednjo Ameriko. Kaj je z geslom Za pet Kristusovih ran … , kaj z zgodbami o kastracijah mrtvih partizanov in partizank, kam s prerezanimi vratovi in menažkami, napolnjenimi s krvjo, in kam z ritualnimi umori nosečih ujetnic?

Grgič je, preden je začel zbirati podatke, postavil znanstveno tezo, da so vaški stražarji in domobranci pomorili ravno toliko nasprotnikov kot partizani. Pridno zbira podatke in nam ponuja že neke številke: vaški stražarji in domobranci so po njegovem pobili kot ujetnike ali ranjence 2.444 partizanov, 3.050 aktivistov in simpatizerjev OF, 4500 do 5.000 partizanov pa je padlo v boju z njimi. Če vse tri postavke seštejemo, pridemo do števila 10.000. S takšno tezo ni nič narobe, tako znanstveniki delajo. Če se kasneje izkaže, da je zgrešena, niso razočarani. Nepredvidljivi rezultati so največja spodbuda za njihovo radovednost. Tako so odkrili smodnik in penicilin. Če med raziskavo prihajajo na dan drugačne številke, se jih presenečeni veselijo, popravljajo ali spreminjajo delovno hipotezo in določajo podskupine z drugačnim pomenom.

A avtorju tega ni mar in koplje in rije dalje kot delovni stroj. Ko si je zadal visoki cilj, se ni odločil za fino delo, pri katerem bi skrbno preveril vsak zapis, ampak je sklenil, da bo vtaknil v malho prav vse, kar bo dišalo po nasprotnikih in se povsod odločil ne samo za največje število njihovih zločinov, ampak so morali postati ti zločini najbolj zavrženi in grozljivi. Skoraj ni ženske, ki ji ne bi porezali prsi in odprli trebuha, skoraj ni ujetega partizana, da mu ne bi razbili glave s puškinim kopitom in se spravili na spolovilo.

Če bi hotel biti prepričljiv in verodostojen, bi moral Grgič oziroma njegova skupina najprej zbrati imena vseh padlih in pomorjenih partizanov in civilistov na partizanski strani. Potem pa naj bi napravili statistični pregled, kako je kdo umrl, kdo je bil storilec, dokazani ali domnevni, in kam je spadal. Žrtve je treba imenovati z imenom, pavšalno pisanje o padlih ali pomorjenih lahko sicer upoštevamo, vendar samo do neke mere, saj je vseeno čudno, da se za toliko ljudi ne bi moglo v petdesetih letih ugotoviti, kako so se imenovali in odkod so bili. Če ne drugače, bi morali delati tako kot protikomunistična stran. Imena pomorjenih nabiramo in razvrščamo po naseljih, iz katerih so prišli. Tako imajo sovaščani možnost nadzirati, ali so imena prava, povrhu pa jih skušamo preveriti v matičnih knjigah. S skupnimi močmi bi lahko ob pomoči države popisali vse, pa tudi razvrstili, kako in na kateri strani so umrli. O tem se razmišlja in razpravlja, a ni zaenkrat nič, ker ni politične volje.

8.1.5. Kaj konkretnega pričakujemo od zgodovinarjev?

Za tisto, o čemer nameravam zdaj pisati, pa bi bil čas, da bi zgodovinarji razčistili nekaj konkretnih reči, ki se tičejo zgodovine 2. svetovne vojne pri nas.

1. Ali so v roški ofenzivi julija in avgusta leta 1942 sodelovali tudi vaški stražarji?

Res je bila prva postojanka na Šentjoštu nad Horjulom ustanovljena ravno v tistem času, 17. julija 1942. Pod Gorjanci je že nekaj tednov deloval Štajerski bataljon. Četniki te enote so v tistem času res pobijali partizane, ki so se znašli blizu njih, predvsem zato, da jih ne bi izdali. Grgič imenoma našteva petinštirideset partizanov in štirinajst aktivistov OF, ki naj bi bili žrtve tega bataljona. Ivan Korošec, sam vojak tega bataljona, je napisal knjigo o njem in nam napravil medvedjo uslugo, ker se je tem pobojem izognil.

Vendar ne eni in ne drugi niso bili vključeni v enote, ki so sodelovale v ofenzivi. Italijanske vojaške enote, ki so jo izpeljale, so bile dobro oborožene in številne. Zato se poveljstvo v svojem napuhu ni oziralo na nikogar, niti na domače italijanske karabinjerske posadke ne. Ravno zato je bilo toliko žrtev med prebivalci, toliko nevojakov pomorjenih ali odpeljanih na Rab, in požganih toliko vasi, skoraj nič pa med partizani. Podatki, ko pripisuje Grgič v času ofenzive žrtve vaškim stražarjem, ne držijo in jih ni mogoče upoštevati. Razmere julija in avgusta 1942 so bile za prebivalstvo Ljubljanske pokrajine tako neznosne zlasti zaradi represalij okupatorja. Prebivalci so bili prisiljeni navezati stike z njim, da bi preprečili najhujše.

Kot zelo sporne bi omenil naslednje:

Bolnišnico v Iškem Vintgarju ali Bercetovo (Krvavice) so Italijani skupaj z MVAC obkolili že pred ofenzivo (Roško) in ubili enega ranjenca in partizanko.

GLIHA Jože, 3. avgusta 1942 so ga pri Bezuljaku zasledili vaški stražarji. Obstrelili so ga v nogo, da je obležal, potem so ga ubili z ročno bombo.

MIHELIČ Franc, partizan neugotovljene enote. Rodil se je na Babni Polici v Loški dolini. 29. julija 1942 so ga pripadniki MVAC, ki so kasneje ustanovili vaško stražo v Loški dolini, ujeli in ga pri Vrh u v Loški dolini ustrelili.

PACEK Franc, član inštruktorske skupine Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Rodil se je 22. avgusta 1914 v Velikem Podlogu pri Leskovcu. 16. junija 1942 so ga mirnopeški in šentruperški pripadniki MVAC, ki so se izdajali za partizane, ujeli pri Sv. Roku. Mučili so ga ter zaklali skupaj s partizanom Zvonkom Runkom.

ŠVIGELJ F ranc, partizan Krimskega odreda. Rodil se je 8. aprila 1917 na Kožljeku. 31. julija 1942 so ga pripadniki posadke MVAC v Begunjah pri Cerknici ujeli in ga izročili Italijanom. Ti so ga 1. avgusta ustrelili v Cerknici.

Takrat MVAC v Begunjah še ni bilo. So pa pri Švigljevi aretaciji sodelovali domačini.

TROHA Viktor; rodil se je 15. septembra 1920 na Babni Polici v Loški dolini. 30. julija 1942 so ga v Loški dolini ujeli in ustrelili pripadniki MVAC.

Tudi v Loški dolini takrat še ni bilo vaških stražarjev! Stane Okoliš (Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana, 1996) je zanj zapisal, da so ga ustrelili Italijani.

2. Ali so domobranci sodelovali v nemški ofenzivi oktobra in novembra leta 1943?

Res je bilo takrat slovensko domobranstvo že ustanovljeno in je Vuk Rupnik opravil nekaj akcij na južnem območju litijske občine, okrog Javorij in Primskovega. Nemške enote, ki so sodelovale v tej ofenzivi, so bile izvežbane, dobro oborožene in številne, zato tudi hujše posledice te ofenzive za partizansko vojsko kot jih je imela roška ofenziva. Domobrancev niso potrebovali. Nemški vojaški stroj je temeljito opravil svoj posel, nato pa odšel. Mirno je pustil, da so se razpršene partizanske enote zbrale in reorganizirale in že čez nekaj tednov napadle Grahovo, Velike Lašče in Kočevje.

Domobranci torej niso bili vključeni v enote, ki so sodelovale pri ofenzivi. Zato ne vemo, kam naj bi dali takale poročila:

Slovenska vojna partizanska bolnišnica (SVPB) Pugled v Kočevskem rogu. V nemški ofenzivi oktobra 1943 je bila nedvomno izdana. Nemce so do nje vodili bivši pripadniki MVAC. 27 oktobra so bolnišnico napadli in po nekaterih objavljenih podatkih pobili enaindvajset ranjencev.

Del dolinske partizanske bolnišnice se je iz Ribnice umaknil na Travno goro. 4. novembra 1943 so jo napadli Nemci, ki so jih vodili domobranci. V napadu so ubili precej ranjencev, zanesljivo jih je bilo šest, medtem ko so ostale ujeli in odpeljali v zapor .

Brigadna ambulanta Levstikove in Ljubljanske brigade na Mokrcu 10. novembra 1943. Po srditih spopadih z Nemci in domobranci je bilo od obeh brigad v ambulanti osemintrideset ranjencev, ki naj bi jih 2. bataljon Levstikove brigade prenesel v bolnišnico. Pri prenosu so Nemci in domobranci bataljon obkolili, pobili šestnajst ranjencev in štiri stražarje. Takrat so pobili skupaj najmanj trideset ranjencev in osebja. Večinoma so bili težki ranjenci.

BOJC Janez, intendant začasne bolnišnice v ribniškem gradu. Domobranci so bili dobri vodniki nemškim enotam, ki so pregledovale gozdove Ostrega vrha. Janeza Bojca in partizana Marjana PAKIŽA je s smrtonosnim strelom 3. novembra 1943 zadel nemški ostrostrelec.

GERJOL, partizan, ime ni znano, iz neugotovljene enote. V jesenski ofenzivi 1943 se je predal Nemcem in domobrancem na Lavrici skupaj s še štirimi partizani. Vse štiri so ustrelili na Lavrici.

LETNAR Maks, partizan Ljubljanske brigade. Rodil se je leta 1922 v Ljubljani. Ob veliki ofenzivi so ga na Rakitni ujeli Nemci in ga predali domobrancem. Ti so ga zaprli na Vrhniki, od koder je za njim izginila vsaka sled.

8.1.6. Potrebovali bi pomoč obramboslovcev in pravnikov

Po Grgičevem so smeli iz ujetništva bežati samo partizani, za domobrance je bil to greh, enako uboj vojaka na straži. Tudi partizan, ki je neopažen zgorel v goreči hiši, je bil ubit kot ujetnik. Predvsem pa bi morali strokovnjaki povedati, koliko časa traja boj, ko moramo mrtve, ki so obležali na bojni poljani, uvrščati med padle.

1. Uboj stražarja pri poskusu bega

Ujetniki so hudo breme. Toliko večja nadlega so pri gverilskem vojskovanju. Razmere so take, da se jih moraš znebiti: nekaj jih vključiš v svoje enote, za druge pa sta samo dve možnosti, da jih postreliš ali izpustiš. Vaški stražarji in domobranci so imeli še eno možnost, da so jih namreč predali okupatorju, ta pa jih je pošiljal v internacijo. Za ujetnike je posebno nevaren čas, ko še niso pripeljani do zbirališča. Dogajalo se je namreč na eni kot drugi strani in se še, da si stražarji skušajo olajšati delo in se jih znebijo, potem pa javijo, da so bežali. Da pa Grgič vsakega partizana, za katerega domobranci poročajo, da je bil ustreljen pri poskusu bega, vključuje med pobite, je vseeno prehuda. Ujeti partizani so vedeli, da se jim dobro ne piše. Zelo verjetno so najbolj odločni samo čakali, kdaj bodo skočili. Nekaterim se je posrečilo, drugim ne. Najbolj uspešen je beg, če prej onesposobiš stražarje. Partizani sebi tega ne štejejo za greh, pač pa ga očitajo drugim.

LISAC Jože, partizan poverjeništva Ozne za Kočevsko. 1. novembra 1943 so ga pripadniki MVAC zverinsko ubili. S soborcem je spremljal skupino pripadnikov ujetih MVAC, ki so šli po vodo. Bil je na začelju kolone, ko so ga zgrabili in z bajonetom zaklali.

Kaj lahko rečemo ob takem pisanju? Gre za skupino vaških stražarjev, med njimi je bil tudi kaplan Ivan Lavrih, ki so si tako rešili življenje. Vse druge ujetnike iz te skupine, bilo jih je skoraj sto, so prignali na Mačkovec in postrelili.

MRŠE Franc, partizan Šercerjeve brigade. Rodil se je 25. maja 1910 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V bojih za Velike Lašče so borci Šercerjeve brigade ujeli 17 domobrancev. Ujeti domobranci so bili slabo zastraženi. Pred poldnevom 3. decembra 1943 so izginili s partizanskim stražarjem Francem Mršetom vred. Mršeta so ubitega našle partizanske patrulje pri Ponikvah.

Op.: Kot je znano, je ob napadu na Velike Lašče 3. decembra 1943 umrlo okrog osemdeset domobrancev. Večina od njih je bila ujeta in postreljena. Če je sedemnajstim zares uspelo pobegniti in pri tem niso izbirali sredstev, jim tega ne moremo šteti v slabo.

PATE Franc, partizan neznane enote. Rodil se je v Dolenjem Kamenju, Novo mesto. 8. decembra je prišel na obisk domov Vaški stražarji so hišo obkolili. Ko je na begu skočil skozi okno v vrt, so ga zadele belogardistične krogle.

2. Kako lahko ocenjujemo napad na vojaka na straži? Ali je padel v boju ali ga smemo šteti med pobite ujetnike?

V partizanskih kronikah beremo zgodbe, kako se je njihovim borcem posrečilo neopaženo približati postojanki in kako so najprej neslišno onesposobili stražarja. Vemo, da to pomeni uporabo hladnega orožja in rok in tako se v vojni dela. Tako so delali tudi njihovi nasprotniki. Kaj pa tole:

MRZELJ Alojz, pionirček. Rodil se je 1935 v Velikem Gabru pri Trebnjem. 11. julija 1944 so partizani neznane enote snemali telefonsko žico pri Velikem Gabru. Malega Alojza Mrzelja so poslali neoboroženega na stražo. Domobranci so ga ustrelili.

3. Kdaj lahko rečemo za vojaka, ki je umrl ob nekem spopadu, da ni padel v boju, ampak je bil ubit kot ujetnik?

V uvodu sem že omenil, da mednje ne moremo šteti pripadnikov Narodne zaščite, saj sploh niso nosili uniform, ne partizanov, ki so se v brezizhodnem položaju odločili za samomor, ne partizanov, ki so bili nenadoma napadeni, ko so počivali, in ne ranjenih partizanov, ki so zaradi ran umrli v ujetništvu. Ali je mogoče kar pavšalno reči za partizane, ki so umrli ob nekem spopadu, da so bili pobiti kot ujetniki ali ranjenci, kot trdi Grgič recimo za spopad na Javorovici na Gorjancih 16. marca 1944, za napad na Glino na Bloški planoti 4. januarja 1945, za napad pri Sv. Ani nad Ložem 13. januarja 1945, za napad na Babno Polje 13. marca 1945, za bitko pri Borovljah 10. maja 1945 in spopad pri Glinjah 11. maja 1945? Kako je mogoče, da ne bi večina padla v borbi iz oči v oči, ampak se je kar vdala? Kako je mogoče trditi, da niso padli v boju obkoljeni, ki so zgoreli v poslopju, ali ustreljeni med spopadom, ki so se poskušali reševati z begom, smrtno ranjeni, ki so umrli po končanem boju in podobno? Vojna je surova reč, še posebej gverilska, saj njen cilj ni zavzemanje ozemelj ampak ubijanje nasprotnikov. Če je šlo zraven še za državljansko vojno, pa je bilo toliko hujše. Med samim spopadom vdaja ni mogoča. Četudi vojak med bojem dvigne roke ali belo zastavo in odvrže puško, to pogosto ni dovolj in se strelja po njem. Sredi boja lahko tudi na smrt ranjeni še uporabi orožje. V bojnem besu je dober samo mrtev sovražnik. Takrat se tudi nihče ne ozira na civilno prebivalstvo, če se je znašlo v stiski skupaj z obkoljeno enoto. Nazadnje pa vemo, da vojskovanje ljudi posurovi, da zagrešijo dejanja, ki jim jih je vse življenje žal, nekateri pa so take narave, da jim pride vojna kot nalašč, in že med bojem izkoristijo vsako priliko, da se lahko izdivjajo. Vsega je bilo, kljub temu pa se Grgičev seznam podira na vseh koncih. Seveda ne povsem:

Figure 39. Obnoviti stare znake Mirko Kambič

Na seznamu je tudi JANČAR Lizika, partizanka Dolomitskega odreda. Rodila se je 17. oktobra 1919 v Mariboru. Med ofenzivo proti Dolomitskemu odredu so jo 20. marca na Belu pri Dobrovi ujeli pripadniki MVAC. Komandant 1. bataljona MVAC Legije smrti jo je ustrelil.

V Zavezi (A. Komotar, Spomini tehtanja, Zaveza, št. 9, 21–29) smo že pisali, kako je prišlo do tega obžalovanja vrednega dogodka:

Vidmar je ujetnike spravil v Rovte in jih zasliševal. Večino jih je izpustil, ker res niso imeli nad seboj nobene krivde. Manjše število je predal Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kadar bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjala njega in ves protikomunistični tabor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje. Ko sem pozneje še nekajkrat govoril z njim, sem opazil na njem neko zamišljenost. Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.

Za resnico nam je. Da nam Grgič ne bo očital, da samo ceframo s trudom napisani seznam, bi ga opozorili na tale dogodek, za katerega ne ve:

Rupnikov bataljon je 17. oktobra 1944 leta razbil italijansko brigado Trieste pri Velikem Korinju. Padlo je precej partizanov, tri pa so ujeli. Po hitrem postopku so bili obsojeni na smrt in na mestu ustreljeni.

Ali pa smemo šteti med ranjene in pobite partizane tudi naslednjega:

OSREDKAR Ivan, partizan. Kurir postaje 13/a. Rodil se je 13. novembra 1927 v Žirovskem vrhu, kmetijski delavec. 18. novembra 1944 so domobranci iz Škofe Loke napadli zavetišče kurirjev za Logom. Med njimi je bil tudi Ivan, ki je bil ranjen pod desno ramo. Domobranci, ki jih je vodil J. K., so drugi dan med patruljiranjem v snegu odkrili sled za ranjencem in ga našli mrtvega, ker je ponoči izkrvavel.

4. Znano je, da je v roški ofenzivi v gorečih vaseh zgorelo tudi precej skrivačev. Ali je partizan v skrivališču, ki je zgorelo, padel v boju ali je bil umorjen?

POPIT Jože, partizan Dolomitskega odreda. Rodil se je v Žibršah. Jeseni 1942 so med pohodom pripadniki MVAC iz Hotedršice požgali Popitovo hišo v Žibršah. Pri tem je zgorel najstarejši sin Jože, ki je bil takrat kot partizan skrit v kleti.

PRIMOŽIČ Rado, partizan 5. bataljona 1. VDV brigade. Rodil se je 12. marca 1924 v

Loki pri Črnem Kalu, Koper 23. januarja 1945 so ga v vasi Metulje na Blokah obkolili domobranci. Zgorel je na seniku, ki so ga domobranci zažgali.

8.1.7. Padli v boju

Za zaključek bi se podrobneje ustavili pri omenjenih večjih spopadih. Nismo jih izbrali naključno, ampak take, ki se jih je dalo raziskati. Še so namreč živi domobranci, ki so v teh spopadih sodelovali, kot tudi nekaj prič, ki so prišle kasneje na kraj dogodka.

8.1.8. Javorovica, 16. marca 1944

O Javorovici smo že pisali (Zaveza, št. 9, 41). Prišlo je do poboja partizanov, ko je bilo boja konec in so se ti predajali. Povod je bil zahrbtni rafal iz ozadja po domobrancih, ki so se bližali, da bi prevzeli ujetnike. Še danes se ne ve, kdo ga je sprožil. Na vsak način nekdo od partizanov, ki je nosil brzostrelko, to pa je moral biti eden od komandirjev ali komisarjev. Po avtorjevi oceni je bilo takrat pobitih najmanj štirideset ranjenih ali ujetih partizanov. Ni se oziral na naše pisanje, še vedno mu je ušlo, da je v skupino ujetih prvi začel streljati D. F (Drago Furlan), čeprav smo mu povedali, da ga takrat na Javorovici ni bilo, ker ga je kuhala vročina in je ostal v Novem mestu prikovan na posteljo. Na koncu je avtorju ušlo še tole:

Kako naj se opraviči domobransko divjanje nad padlimi in ranjenimi partizani in partizankami, kot je razbijanje glav s puškinimi kopiti, rezanje spolovil, odpiranje trebuhov partizankam?

Uporabili bomo pričevanja ljudi, ki so po spopadu prišli na Javorovico:

Kristina Šteblaj iz Volčkove vasi pod Javorovico je bila takrat stara devetnajst let. Zdaj stanuje v Ljubljani, podobno kot njena tri leta mlajša prijateljica Tončka Erjavec:

Oče mi je umrl leta 1941. Brat je bil slaboviden in bil zato rešen vojaščine in tudi partizanščine. Ženske se s politiko nismo ukvarjale. Eni kot drugi so nas pustili pri miru. Učila sem se pri gospe Božičevi, ki je imela hišo pod gozdičkom. Tistega 16. marca leta 1944 smo poslušali streljanje s hriba, vendar nismo vedeli, kaj je. Še pred poldnevom pa smo skozi okno zagledali domobrance, pa tudi Nemce, kako korakajo mimo nas proti Šentjerneju. Enega sem prepoznala, Šketljevega.

Doma je bil z Javorovice. Stekla sem za njim in ga vprašala, kaj je bilo. Samo tole je rekel: »Ne veš, kaj se je na Javorovici naredilo! Nič ne bom rekel, boš že izvedela.«

Popoldne se je razširila vest, da so vsi partizani padli ali bili pobiti. Na Javorovici imamo sorodnike, pa tudi mladostna radovednost me je gnala. Zato sem povabila sosedovo Tončko, naj gre z mano. Takoj je bila za to. Tako sva šli drugi dan, 17. marca zjutraj, v breg na ogled. Ostalo je še nekaj snega in pot je bila ledena. V dobre pol ure sva bili že pri prvih hišah. Pred vasjo ni bilo nič. Prvega mrtvega partizana sva opazili sredi vasi v grabnu. Naprej po pobočju jih je bilo vedno več, predvsem po kotanjah in jarkih. Vseh skupaj sva jih našteli preko sto. S seboj sva imeli žegnano vodo in sva vsakogar malo poškropili. Hudo nama je bilo zanje. Tako mladi so se nama zdeli. Imeli so nežne roke, da sva pomislili, da niso mogoče partizanke. Sneg je bil pomrznjen, bilo ga je največ 30 cm. V kotanji pod cerkvico je bilo največ mrtvih, po mojem kakšnih štirideset. Ležali so v dveh vrstah. Večinoma so bili bosi. Okrog so ležale poginule mule, kotli in druga oprema. Krvi je bilo nekaj po snegu, vendar ne veliko. Videti je bilo, da so obležali tako, kakor so padli. Okrog ruševin je bilo zbranih kakih deset ljudi, samih domačinov z Javorovice ali Bana, večinoma otrok. V ruševinah cerkvice so ležali partizani, dva ali trije moški in ženska. Ta je ležala na hrbtu. Imela je razgaljene prsi in pobje so radovedno zijali vanjo in se smejali. Po prsih so se videle praske. Starejši moški je skočil z obzidja in jo zagrnil. Nobeden od mrtvih partizanov ni bil gol, ne spominjam se celo, da bi bil kdo samo v perilu. Seveda pa nobenih porezanih prsi, spolovil, glav ali rok, kakor tudi ne odrtih konj.

Na pobočju sva se zadržali kar nekaj časa. V tistem času tam ni bilo partizanov. Nisva se bali. Ko sva se vračali proti vasi, pa naju je hudo prestrašil vaščan, ki nama je dejal: »Hitro pojdita! Če bodo prišli partizani, vaju bodo imeli za vohunki in bo po vama.« Odhiteli sva domov. Bilo je ravno poldne, ko sva se vrnili. Ni bilo prav. Tončkin oče naju je kregal, kako sva šli lahko na tako nevarno pot.

To je resnica o Javorovici, ki se jo upam ponoviti pod prisego pred vsakim sodiščem. In še vprašanje g. Golobu: Kje ste bili tistega 17. marca, da Vas in 2. čete 1. bataljona nisva videli, čeprav pišete, da ste bili na kraju boja že ob 8. uri zjutraj?

Kristina Šteblaj l.r.

Franc Vide, ki živi zdaj na Igu, nam je že povedal svojo zgodbo in smo del objavili v Zavezi. Bil je med pogrebci na Javorovici. Takrat se je zmotil v datumu. Pokopavali so v soboto 18. in ne v nedeljo 19. marca:

Živeli smo v Dolnji Stari vasi pri Šentjerneju. Tisto jutro 16. marca sem navsezgodaj vpregel vola in šel s Čampo iz Šentjerneja v njegov gozd nad Pleterji pod Javorovico, da bi mu peljal kole za vinograd. Že med potjo, pred sedmo uro zjutraj, se je od zgoraj oglasilo streljanje. Čampa je ukazal, da obrneva, ker je prenevarno.

Pokop je bil 18. marca, dan pred sv. Jožefom. Sem že pozabil, kdaj je bilo, zdaj pa vem, da je bilo takrat, ker je na Jožefovo umrl za pljučnico moj oče. Zunaj vasi sem postopal z Avgustom Luzarjem. Oba sva imela šestnajst let. Kar se prikažeta dva partizana. Rečeta, da greva z njimi na Javorovico, da bova pomagala pokopavati. Naj se ne bojiva. Nič hudega se nama ne bo naredilo. Rada sva šla z njima, saj sva bila radovedna, kako je zgoraj. V Volčkovi vasi sta pobrala Grubarjevega Franca, ki je bil še leto mlajši od naju. V Dolenjem Banu se je pridružil Franc Kolar, star petdeset let, v Gorenjem Banu pa Bartoš, starejši možak, ki je nato vodil pokop. Od tam je bilo še nekaj fantov, tako da je naša skupina štela okrog deset ljudi.

Prvo, kar smo zagledali pred vasjo, sta bili mrtvi muli, ki sta ležali na cesti, in mrtev partizan pri kozolcu, deset metrov nad cesto. Luzarjevega je ta pogled tako prestrašil, da je stekel navzdol po cesti in ušel v dolino. Po vasi in bregu mrtvih najprej ni bilo videti. Verjetno so jih pobrali ljudje, ki smo jih videli pokopavati v hosti na desni blizu vasi. Tam zemlja ni bila tako zmrznjena kot na planem. Partizana, ki sta nas pripeljala, sta odšla v hrib in nekaj časa smo ju videli stati na robu hoste, potem pa sta izginila. Edina mrtva partizanka, ki se je spominjam, je ležala ob cesti nekje sredi poti med vasjo in cerkvico, črna in drobna. Bluzo je imela poleg sebe, kot da ni imela časa, da bi se oblekla. Ustreljena je bila z rafalom čez prsa, verjetno od blizu. Ni bilo videti, da bi se je kdo dotaknil. Njo in še druge, ki so ležali razmetani po pobočju, smo naložili na kmečke sani, največ dva naenkrat. Videti je bilo, kot da spijo. Bili so zmrznjeni in se jih ni dalo zravnati. Nobeden ni bil slečen ali iznakažen. Sani smo potiskali do cerkve. Ni bilo lahko, saj je bilo nekje že kopno, zlasti na kolovozu. V cerkveno ladjo smo jih nalagali kot polena, kot so pred nami delali drugi, ki so bili zgoraj pred nami. V kotanji pod cerkvico so ležali mrtvi v vrsti, vendar neurejeno v gručah, kakor je kdo padel. Tudi ti niso bili slečeni, niso imeli porezanih spolovil, ne razbitih glav in odrezanih udov, bili pa so bosi. Bartoš je vse urejal. Ko so spodaj pri vasi končali, so nam prišli pomagat. Bližnje smo nalagali na zasilna nosila in ravno tako nosili v cerkev. Zid razpadajoče cerkvice je bil debel pol metra. Bil je razrahljan. Ko smo imeli zložene vse na kupu, smo se spravili nanj. S koli in skalami smo zrušili steno na mrtve in jih tako prekrili. Okrog četrte ure popoldne je bilo delo končano. Bartoš nam je povedal, da smo prosti in lahko gremo.

Vedeli smo, da delamo zasilno. A v tistem ledu bi se s pravim pokopom predolgo zamudili. S poletjem je začelo smrdeti in čez tri mesece je prišel na pomoč šentjernejski grobar Frankovič. Uredil je, da so poleg razpadle cerkvice izkopali veliko jamo in mrtve spodobno pokopali. Na Javorovici sem bil ponovno šele po vojni, ko so mrtve izkopali in položili v krste. Nekaj so jih odpeljali svojci. Spominjam se, kako je mrtvega komandanta odpeljala mati, doma od Sv. Križa. Štirje so prišli ponj. Večino so pokopali v Šmarju. Pa tudi tam niso našli pokoja. Leta 1949 so jih prepeljali v grobnico pri Sv. Urhu pri Ljubljani. Vsaj zdaj bi zaslužili mir, ne pa lažnih pričevanj o njihovem skrunjenju, kakšnega si je privoščila partizanka Mimi Šeme.

Franc Vide l. r.

Ob Javorovici bi vprašali vojaške zgodovinarje, kdaj je ob takem spopadu konec boja? Ali takrat, ko zadnji dvignejo roke v znamenje vdaje, ali takrat, ko je položeno in oddano vse orožje. Verjetno drugo. Za vse mrtve na Javorovici trdimo, da so padli v boju, kar velja tudi za domobranskega mitraljezca Franca Kukca z Rake, ki ga je pokosil rafal norega komisarja.

8.1.9. Glina na Bloški planoti, 4. januarja 1945

Domobranci Rupnikovega bataljona v Cerknici so izvedeli, da na Glini prezimuje partizanska enota. V drugi polovici noči je 47. četa neopaženo obkolila vas in napadla. Partizani so se branili, kolikor se je dalo, nekaj jih je padlo v boju, drugi so se predali. Preživeli domobranci zatrjujejo, da je padlo v boju sedem partizanov. Ne spominjajo se ustrelitve partizana pri Studenem, se ji pa ne čudijo, če je šlo za nekoga, ki jim je prej že dvakrat pobegnil.

Silvo Grgič piše, da so domobranci ubili sedem partizanov, med katerimi so nekatere ranjene ustrelili takoj, ko so jih zajeli. Ujeli in popeljali s seboj so deset partizanov, od katerih so Toneta Primožiča iz Selščka ustrelili na poti proti Cerknici v bližini Studenega, ker jim je že prej dvakrat pobegnil.

8.1.10. Sv. Ana na Križni gori, 13. januarja 1945

Domobranci 47. čete Rupnikovega bataljona, ki je bil takrat nameščen v Cerknici, so bili spet na enem od nočnih pohodov proti Loški dolini. Do Grahovega so šli po gozdu pod Slivnico, nadaljevali po cesti mimo vzhodne strani Cerkniškega jezera do Žerovnice in Sv. Štefana, tam pa zavili v hribe. Okrog druge ure so se približali zaselku Sv. Ana. Samo tri hiše in nekaj gospodarskih poslopij. Ko so prišli iz gozda, so pri prvem kozolcu opazili, da je sneg, ki ga je bilo ravno toliko, da je bilo pobeljeno, poteptan. Presodili so, da take sledi lahko pusti samo stražar. Neslišno so obkolili vas in napadli. Naleteli so na speče vojake 1. in 3. čete Notranjskega odreda. Partizani so skakali skozi okna, se branili s hiš, se vdajali, samo v eni so se upirali dalj časa. Po eni uri je tudi v njej orožje potihnilo. Padlo je osem partizanov, smrtno ranjen pa je bil tudi mežnar Janez Žnidaršič. Stal je v veži, ko ga je skozi odprta vrata pokosil rafal. Triindvajset partizanov se je vdalo, drugi so ušli. Ravno danilo se je, ko so domobranci prikorakali v Cerknico. Spredaj je igral na harmoniko ujeti partizan, za njim pa je šlo šestnajst ujetnikov. Kje je drugih sedem? Kmalu se je razvedelo, da je poveljstvo čete že pri Sv. Ani sedem ujetih oddvojilo in dalo po kratkem posvetu postreliti. Izvedeli so tudi, da je bil med tistimi, ki so streljali, vojak, ki je bil kot vaški stražar priča poboja štirinajstih vaških stražarjev septembra 1943 na Pudobu. Prepoznal je morilca in prvi sprožil rafal. Da bo to držalo, potrjujejo njegovi soborci. Svoje dejanje je namreč kasneje tako obžaloval, da si ni več opomogel.

Grgič piše, da je padlo dvaintrideset partizanov. Franci Strle je v Pregledu razvoja in poveljniške sestave notranjskih odredov (Založil odbor Notranjskega odreda v Cerknici, 1986) bolj natančen. Petnajst partizanov je padlo v boju ali bilo pobitih, šestnajst pa je bilo ujetih. Od zadnjih so kasneje dva ustrelili v Cerknici. Štirinajst ujetnikov je torej romalo v internacijo. Kolikor vemo, so vsi preživeli. Med njimi so bili desetar Vid Železnik ter brata Bojan in Mitja Tolazzi. A Grgič je o ujetih napisal samo tole:

Od ujetnikov, ki jih niso pobili, je znana le usoda Alojza Jankoviča, rojenega 1923 v Tomišlju. Poslali so ga v Dachau, od koder se je vrnil tako betežen, da je že maja 1946 umrl.

Še bolj se zapleta z Jožetom Martinčičem, ki naj bi ga ubili v Borovnici. V osnovnem seznamu je napisal zanj sledeče:

MARTINČIČ Jožef, partizan Notranjskega odreda. 16. februarja so ga ujeli domobranci 2. domobranskega bataljona in ga ubili pred župnijo v Cerknici.

Izgleda, da gre za pomoto, kajti za MARTINČIČ Alojza piše sledeče:

Partizan Notranjskega odreda. 16. januarja so ga domobranci pri Bregu v bližini Borovnice ujeli in zaklali.

8.1.11. Babno Polje, 13. marca 1945

Zanimivo je, da je o tem spopadu malo napisanega, čeprav je v njem padlo najmanj trideset partizanov Notranjskega odreda ter različnih služb in štabov. Nekaj izvemo o njem iz spominov Jožeta Tekavca (Dnevi preizkušnje, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977, str. 378-381). Napadal je popolni Rupnikov bataljon. Za partizane v Babnem polju jim je povedal partizan z Dolenjih Poljan, ki so ga dan prej ujeli v domači vasi. Zato so se na napad dobro pripravili. Domobranci so še pred jutrom neopaženi obkolili vas. Vendar je 47. četa, ki je prodirala po zasneženih gozdovih Javornikov, zamudila in obroč ni bil sklenjen. Grgič je zapisal sledeče:

MULEC Ana - Ivanka (rojena Muha), partizanska Notranjskega odreda. Rodila se je 1. septembra 1913 v Iga vasi, stanovala v Nadlesku v Loški dolini. 13. marca 1945 so domobranci med svojim nenadnim prodorom v Loško dolino uničili četo Notranjskega odreda v Babnem Polju. Ivanko so takrat ujeli, ji z bajonetom razparali trebuh ter ji izvlekli osem mesecev star plod. Obesili so ga na plot, njo pa ubili.

Stane Okoliš je napisal zanjo, da je padla v boju kot civilna oseba. Na begu iz vasi so bile ustreljene tri ženske, med njimi tudi Ivanka. Zdi se, da si je Grgič zgodbo o njej sposodil ravno pri Tekavcu. Pri tem se nikomur ne zdi čudno, da so domobranci pustili Tekavčevo ženo pri miru. Našli so jo v podstrešni sobi ležati v postelji z enomesečnim otrokom in ji niso storili nič žalega, čeprav so vedeli, da je njen mož partizanski oficir. Znesli pa naj bi se nad nosečo kmetico.

Naslednjo noč je odšla na ponovni pohod v Loško dolino samo 48. četa Rupnikovega bataljona. Česali so okolico Babnega Polja in uničili kurirsko postajo TV 18 na griču zahodno od vasi. Ko so se vračali, se Vinko Udovč spominja, kako je štel mrtve, ki so jih vaščani navozili na pokopališče. Ležali so na ploščadi pred vhodom v cerkev. Naštel jih je enaintrideset. Seveda ni bilo tega, kar piše Tekavec in pri tem ponavlja zgodbo z Javorovice: Izredno žalosten in grozen je bil pogled na razmesarjena trupla, porezane jezike in spolovila.

8.1.12. Borovlje, 10. maja 1945

O tem je v tej številki objavljen podroben opis. Grgič je v bitki sodeloval kot namestnik komisarja 3. bataljona Bračičeve brigade. Tako kot nam se je tudi njemu neizbrisno vtisnila v spomin. V knjigi, ki jo obravnavamo, se je o njej razpisal kar štirikrat (21, 299–301, 356, 385–386). Po njegovem so domobranci po končani bitki štirideset težko ranjenih partizanov še živih pometali v Dravo, da so utonili. Zaključuje:

Poboj stoosemdesetih partizanov Bračičeve brigade in Koroškega odreda ni bil nikakršna zmaga slovenskih domobrancev, ampak verolomni napad.

8.1.13. Glinje na Koroškem, 11. maja 1945

10. maja 1945, dva dni po kapitulaciji nacistične Nemčije, so domobranci v Glinjah ob cesti Borovle–Šmarjeta v Rožu pobili štirinajst partizanov . Partizani so zmotno mislili, da so se srečali z neznanimi partizani, in niso bili pripravljeni na obrambo. Identitete partizanov ni bilo mogoče ugotoviti. Na mestu zločina stoji spominsko obeležje (Grgič, str 305).

Gre za spopad med 1. vodom 48. domobranske čete, ki ga v sestavku o boroveljski bitki opisuje Vinko Udovč. Po Grgičevem so partizani 10. maja obvladovali ves prostor okrog Borovelj do Drave. Glinje pa je naselje ob Dravi severovzhodno od Borovelj. Zakaj se ni vprašal, kako se je mogla mimo vseh zased pritihotapiti do naselja tako velika domobranska enota? Kot je razvidno iz našega prispevka o bitki pri Borovljah, je do spopada, o katerem piše Grgič, prišlo v resnici 11. maja dopoldne, torej v času, ko so domobranci ta prostor že imeli v rokah. Šlo je za čisti spopad, v katerem je padlo okrog petindvajset partizanov. Grgič jih omenja samo štirinajst, ker jih je toliko pokopanih na pokopališču v Glinjah, in je tisto spominsko obeležje, ki ga omenja, nagrobni kamen. Presenetljiva je pripomba, da indentitete niso mogli ugotoviti. Šlo je namreč za vojake Bračičeve brigade!

Če torej samo v teh šestih spopadih seštejemo maksimalno število partizanov, ki naj bi v njih padli ali bili pobiti, 120 na Javorovici, 17 na Glini, 32 pri Sv. Ani, 32 v Babnem Polju, 180 pri Borovljah in 14 pri Glinjah, dobimo število 395. Kot ujetnikov je bilo ustreljenih devet partizanov, ki so jih ujeli pri Sv. Ani, sedem kar tam, dva pa v Cerknici, in partizan, ujet na Glini in ustreljen pri Studenem. Vsi drugi so padli v boju!

8.1.14. Kaj sploh še ostane?

Komunistična stran se je zarotila o dveh rečeh: da ne bo nihče priznal, da je sodeloval pri povojnih pobojih, in da morajo vsi grehi, ki so jih v štirih letih revolucije in petinštiridesetih letih totalitarne vladavine zgrnili na nasprotnika, ostati zgodovinsko dejstvo.

Tako se dela. Vedo namreč, kako se je zrušil komunizem. Res zato, ker ni bil sposoben življenja, pa tudi zato, ker se je skušal kar naprej reformirati. Ni računal, da vsaka še tako delna reforma potegne za seboj tudi konec popolnega nadzora nad telesi in dušami. Najprej so upali, da se bo dalo sprostiti samo gospodarstvo, zato perestrojka. Potem so pristali na večjo svobodo govora, temu so rekli glasnost, in nazadnje se je vse skupaj s padcem berlinskega zidu podrlo, tudi njihova oblast pri nas. Iz tega so potegnili nauk, ki se ga držijo: Niti za milimeter!

Takole razmišljajo:

Če priznamo, da nam ni šlo za narod, ampak za oblast, da smo osem mesecev pobijali, preden so se nam postavili v bran, da smo z revolucijo mislili resno, da smo z lažjo, krajo in umorom prišli na oblast, da smo že po prvih letih izgubili vero in se nato štirideset let samo delali, kaj nam potem še ostane? Samo to, kar nam svetujejo naši nasprotniki, da se namreč skrijemo v mišje luknje in čakamo na biološki konec. Ne, ne odstopamo niti za milimeter!

In nazadnje, če se resno lotimo prve Grgičeve knjige in črtamo vse tisto, kar ne spada v čisti pojem ujetnika, ki je bil po končanem spopadu z obsodbo ali brez ubit, kaj še sploh ostane? Nekaj takega, kar je pokazal naš zadnji pregled. Prgišče domobranskih nasilnih dejanj, ki se izgubijo v morju

tistih, ki jih je zagrešila komunistična stran.

Appendix A Na platnicah

Appendix A.1

Appendix A.1.1

V založbi raziskovalnega inštituta Studia slovenica sta izšli dve novi knjigi:

Dr. Gregorij Rožman:
S pota v Ameriko

Voyage to America (1935), 127 str. Cena 1.000 SIT

»V verskem oziru so ameriški Slovenci mnogo boljši, kakor pa jih v starem kraju sodimo. Seveda je nekaj (slabega) sadu tudi na slovenskem drevesu v Ameriki, prav kakor doma. A velika večina je zvesta veri: mladina v veliki meri res krščansko živi in z neko samoumevnostjo vrši svoje verske dolžnosti – mnogokdaj tudi v slučajih, ko jih starši ne vrše. Ameriški katoličani veliko žrtvujejo za svojo cerkev, ker morajo čisto vse vzrdževati s svojimi prispevki brez vsakega državnega posredovanja. Zato svojo cerkev bolj ljubijo, so tesneje nanjo navezani in jo višje cenijo. Stiki med verniki in duhovniki so iskrenejši, bolj družinski. Razlika med našimi in ameriškimi odnosi se kaže že v naslovu duhovnika. Pri nas je 'gospod', v Ameriki pa 'father' (oče).«

Janez A. Arnež:

Gabrovškov dnevnik

Msgr. Gabrovšek's diary 1941, 105 str. Cena 900 SIT

»Naj zaključim z Gabrovškovimi besedami, ki jih je zabeležil že februarja 1944: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu – a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike in vendar imamo mi večino doma za seboj, in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«

Knjigi sta naprodaj v :

Prodajalna nadškofijskega ordinariata,

Mačkova 6, 1000 Ljubljana

Raziskovalni inštitut Studia slovenica,

p.p. 28, 1210 Ljubljana – Šentvid

Tel. (061)152 1513, Fax (061)152 1332

Appendix A.2

Appendix A.2.1

Pred vami je najvažnejši dokument novejše slovenske zgodovine

Farne spominske plošče

Poskrbite, da bo ta pretresljiva knjiga našla pot v vsako slovensko hišo!

Kupite jo lahko v skladišču nadškofijskega ordinariata v Ljubljani na Mačkovi 6 ali pa naročite pri Novi Slovenski zavezi na Resljevi 14 v Ljubljani in na upravi Družine Krekov trg 1 v Ljubljani



Date: 2011-03-21
This page is copyrighted