Zaveza št. 42 PDF Natisni E-pošta
Četrtek, 25 Februar 2010 19:06
Elektronska izdaja
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Nova slovenska zaveza, Ljubljana 2010

 

Table of contents

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

1.1.

1.1.1.

Ali ne slišiš krikov nevidnih galebov? In če kričijo v našo smer, k čemu nas kličejo?

Albert Camus, Padec

1.1.2.

Za deseto obletnico je bila slovenska osamosvojitev deležna nekoliko večje pozornosti kot sicer. Nekoliko večje zanimanje je, preko svojih vodilnih ustanov, za svoj nastanek pokazala država; nekoliko so se prebudili tudi ljudje – državljani, bi morda lahko rekli; nekoliko večjo vnemo so čutile, da morajo pokazati tudi ustanove, ki so tu zato, da mislijo preteklost. In prav po zaslugi teh – za slovesnosti vemo, da pridejo in grejo – je prišlo do nekih spoznanj, ki imajo vse možnosti, da se uvrstijo med stalne sestavine našega védenja o sebi. Ko pravimo spoznanja, bi kdo utegnil pomisliti, da je za njimi stalo trdo in strogo usmerjano delo, ki se je končalo tako, da se je neko stanje pokazalo v doslej neznani umljivosti. Toda za stvari, ki so se sedaj pokazale pred nami, smo prvič na neki način vedeli že prej, a smo zanje vedeli zasebno in vsak zase, sedaj pa so bile izrečene javno, tako da jih je sto ali dvesto kompetentnih ljudi slišalo naenkrat; to, kar je bilo prej negotova last posameznika, se je izkazalo za takšno, da lahko postane last skupnosti. Drugič pa nihče ni ničesar posebej in izrecno trdil, sploh pa ni nihče ničesar forsiral, kot pravimo. To, kar se je sedaj pojavilo pred nami, je prišlo na zelo miren in nevsiljiv način, kakor da tega ne bi nihče posebej hotel. V tem je še posebna vrednost spoznanj, ki smo jih od te obletnice odnesli.

Prvič se je izkazalo, da komunisti osamosvojitve niso hoteli in da bi se ji uprli, ko bi obstajale za to realne možnosti. To se bo odslej vedelo kot nekaj, kar nosi avtoriteto zgodovinskega dejstva. Tudi tisti, ki so se ali ki se bodo prismukali v kabinet boginje Klio s ponarejenimi papirji, si ne bodo upali tega dejstva spreminjati ali jemati z repertoarja. Za nas pa je to dejstvo, ko je sedaj tako ugotovljeno in sprejeto, pomembno zato, ker razloži vrsto zagonetnih stvari, ki se nam dogajajo vsak dan. Očitno je, da komunisti državi, ki je bila postavljena proti njihovi volji, ne posvečajo tiste skrbi, ki so jo deležne stvari, ki jih imamo radi. Kakor nekoč niso ljubili domovine in se jim ni tako smilila, da je ne bi zlorabili, tako ji tudi sedaj, ko je postala država in je tako naneslo, da so zanjo institucionalno odgovorni, posvečajo samo toliko skrbi, kolikor je premore in dovoljuje instrumentalna ljubezen. To pa ne more ostati brez vidnih posledic.

Druga reč, ki je prišla na površje ob jubilejnem razpravljanju in bi si jo kazalo zapomniti, pa zadeva dejstvo, da je samostojno Slovenijo omogočila konservativna Evropa. Ne morda svobodomiselska in na nič vezana Evropa socialistične usmeritve, ampak Evropa, ki jo vodi v tradiciji izostrena ideja pravičnosti, v katero so vključene tudi zahteve naravnega prava. Hvaležnost morda res ni politična kategorija, prav gotovo pa je politična kategorija spomin. Kljub vsemu bi bilo torej lahkomiselno pozabiti, kako sta se v našem boju za samostojnost obnašala Vatikan in Kohlova krščanskodemokratska Nemčija in kako so se obnašale nekatere druge države. Hočemo reči, da je osamosvojitev bila tudi odlična politična lekcija.

Tretja in najvažnejša stvar, ki je ob desetletnem jubileju dobila status priznanega dejstva, pa ni nekaj, kar bi bilo mogoče preprosto imenovati, ampak se pokaže šele kot rezultat analize. Na znanem simpoziju v Brežicah, na katerega so bili povabljeni poleg zgodovinarjev tudi nekateri protagonisti osamosvojitvene drame, je bil izrečen stavek, ki je bil, ko sedaj pomislimo nazaj, najbolj naraven, a se je, ker je bil kljub vsemu nepričakovan, zasvetil pred nami in ga ni bilo mogoče ne imeti za izrednega: »Brez Demosa ne bi bilo osamosvojitve.« Stavek je izrekel dr. Božo Repe, od predsednika države, vsaj za to dobo, designirani zgodovinar.

Trenutek ni bil brez svoje dramatike. Stavek je bil izgovorjen s poudarjeno naravnostjo, kakor da bi bil naštudiran, a se je paradoksno, vseeno zazdelo, da je bil na silo porinjen skozi zobe. Ali pa se je vse to res samo zdelo in smo si vse to zares samo umišljali zaradi specifičnega ideološkega ambienta, za katerega nas spomin opozarja, da iz njega izrekovalec tega stavka prihaja.

Naj je bilo že kakorkoli, v času, ko se je za vsako temeljno ali nosilno resnico treba boriti, je to priznanje – nehote ga čutimo kot priznanje – velika pridobitev. Toda stvar gre naprej. Kaj je Demos? Na prvih povojnih volitvah 8. aprila 1990 je koalicija izvorno demokratičnih političnih sil Demosa z razmeroma majhno prednostjo premagala politični blok kontinuitete. V družbenopolitičnem zboru, ki je imel 80 mest, jih je Demos dobil 47, kontinuiteta pa 33. Če pomislimo, da je šlo za sekularno spremembo, je bila razlika zares majhna. Tu je takoj tudi misel, da te razlike lahko sploh ne bi bilo, da Demos volitev ne bi dobil. Če pa Demos volitev ne bi dobil, ne bi imel oblasti in – kar smo izvedeli zgoraj – osamosvojitve ne bi bilo. Vprašanje, zakaj je do tiste razlike le prišlo in zakaj je Demos volitve le dobil, postane nenadoma zelo pomembno, pa tudi zanimivo. Prav skromna razlika, prav tisti jeziček na tehtnici, ne dovoljuje, da vprašanje ostane neraziskano.

Leta 1990 so Demosu prinesli zmago katoličani. Zakaj so bili katoličani v stanju to narediti, bi bila stvar dolgotrajne in natančne analize. Bistveno pa je to, da so katoličani vseskozi predstavljali družbeni prostor, ki si ga logika totalitarne ideologije ni mogla podrediti. V tistem prostoru so veljale druge duhovne ambicije in druge kulturne norme: tam so se brala besedila, ki se sicer niso nikjer brala; tam so padali ukazi, ki človeku niso dovoljevali, da bi se pozabil v svoji v civilizaciji pridobljeni normalnosti. Ljudje, ki so zahajali v tisti prostor, niso bili nobeni junaki – ko ne bi bili pokorni svetu, ki je postavljal pravila obstajanja, bi jih ta svet uničil – a so imeli v sebi vseeno neko veliko stvar: bili so drugačni. Vedeli so, da so drugačni in čeprav so služili, je bilo v njih še toliko samozavesti, da so vedeli, da morajo svojo drugačnost plačevati. Bili so drugorazredni ali tretjerazredni ljudje – odvisno od tega, kako je kdo od njih cenil človeško dostojanstvo. Bili so, kakor da bi bili obsojeni: brez političnih pravic, nedoletni ljudje, nad katerimi je partija izvajala politično skrbništvo. In čeprav jih je spomin na strašen poraz v državljanski vojni tiščal k tlom, je toliko ponosa še bilo v njih, da so čutili, da so v krivičnem svetu. Ko so jih tepli, je bilo v njih še toliko človeške snovi, da so vedeli, da jih tepejo. Ni čudno, da je iz tega nastalo nekakšno uporništvo in da je iz tega nekakšnega uporništva zrasla nekakšna političnost. Bilo jo je ravno toliko, da je leta 1990 prinesla Demosu zmago.

Ob jubilejnih slovesnostih in prireditvah junija letos se o vlogi katoličanov pri obnovi slovenske demokracije ni govorilo. Nobeden od zgodovinarjev se tega ni spomnil, pa tudi nobeden od tistih, ki so jih povabili, da pred mikrofoni rekonstruirajo osamosvojitveni čas. Neverjetno, da nihče ni prišel na to misel! Da se neka stvar zgodi, je čisto mogoče, da je za to potrebnih več pogojev. Čisto mogoče tudi, da niso vsi enaki in da so samo nekateri nujni. Toda, če velja stavek, da brez Demosa ne bi bilo osamosvojitve, potem velja tudi stavek, da brez slovenskih katoličanov ne bi bilo osamosvojitve. Zgolj zaradi tega še ne bomo rekli, da so bili katoličani iz posebne politične snovi. Kar je katoličanom dajalo nujno političnost, je v razmerah kakršne so bile, bila njihova osnovna situacija. Bili so edini, ki se niso imeli kam umakniti. Vsi drugi so se lahko skrili za to ali ono brezobveznost, s katero so protestirali svojo nenevarnost in neškodljivost za sistem. S tem nikakor nočemo reči, da so vsi tako delali, hočemo le reči, da so imeli to možnost. Za katoličane pa ni bilo nobenega alibija. Bili so, bi lahko rekli, na odprtem in bili so identificirani – ne samo duhovno, ampak tudi politično. Ko smo zgoraj rekli, da so bili drugačni, nismo namreč povedali vsega. Niso bili samo drugačni, ampak so bili tudi nekakšna alternativa. Naj so še tako vneto demonstrirali svojo lojalnost, so vsi vedeli, da so alternativa. Najbolje pa je to seveda vedela partija.

Naj ob tem, v stilu uvodne glose, omenim, da je na nekaj podobnega opozoril tudi zgodovinar in politolog Jacques Rupnik v predavanju, ki ga je imel 23. novembra 1993 v okviru dunajskega Inštituta za znanosti o človeku in je nosilo naslov »Leto 1989 – deset let pozneje.« Ko se je razgledoval po komunistični in postkomunistični srednji in vzhodni Evropi, je po analogiji s tezo Maxa Webra, da je imela odločilno vlogo za razvoj kapitalizma protestantska etika, postavil vprašanje, ali ni bilo tudi tako, da je bilo katolištvo ugodnejše za nastanek civilne družbe kot pravoslavne nacionalne cerkve? Govornik je priznal, da je to delikatno vprašanje, a je hkrati ugotovil, »da bi bilo napačno, če bi ga zaradi politične korektnosti ne postavili«. Tudi mi mislimo, da bi bilo napačno, če ne bi opozorili na to dejstvo – ki je medtem postalo že splošno znano – in ga obenem ne bi povezali z nekim drugim, ne toliko znanim, da so katoliške nemške dežele dajale večji odpor nacizmu kot protestantske. Toda naj je že bilo kakorkoli: katolištvo je tu zato, da se napada, mar ne? A pustimo zdaj to.

Vse obletnice imajo dve referenčni mesti; čas, ki se ga spominjamo in čas, v katerem se česa spominjamo: nekoč in danes – leto 1991 in leto 2001. Če še enkrat pogledamo oba mejnika tega desetletja, se nam pokaže nenavadna slika – neko veliko nasprotje. Na njegovem začetku je bilo, kakor da bi ga vzel v upravljanje uspeh sam: dva dosežka, dve osvojitvi velikih zgodovinskih ciljev; leta 1990 smo se ponovno vrnili v politično kulturo demokracije in leto zatem, 1991, postavijo nove demokratske sile prvo slovensko državo v zgodovini. Večino vodilnih političnih institucij vodijo Demosovi ljudje: predsednik skupščine je Demosov človek, predsednik vlade je Demosov človek, generalni javni tožilec je Demosov človek, predsednik predsedstva države je sicer človek kontinuitete, a so v predsedstvu tudi Demosovi ljudje, Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče izkazujeta Demosovo substanco. Podoba je, da demokracija in država stojita pod visokimi zvezdami.

Čisto drugačna podoba se nam pokaže, če pogledamo na naš, sedanji konec tega desetletja, na leto 2001. Skoraj vsa analogna ocenjevalna mesta kažejo diametralno nasprotno podobo. Vse vodilne institucije v državi so v rokah sil komunistične kontinuitete: predsednik državnega zbora, predsednik vlade, predsednik države, generalno tožilstvo, varuh človekovih pravic; skoraj vsa ključna mesta v upravi in gospodarstvu je zmagovita postkomunistična levica po zadnjih volitvah zasedla s svojimi ljudmi. Volitve 15. oktobra lani so se izšle v spektakularen poraz strank pomladi, ki so veljale za nekakšno nasledstvo Demosa. Medtem ko je Demos na volitvah leta 1990 v družbenopolitičnem zboru dobil 59 % glasov, je na zadnjih volitvah koalicija Slovenija, kot zanesljivo jedro pomladnega bloka, zbrala samo dobrih 24 %, če pa ji prištejemo še SLS SKD, ki pa je šla v koalicijo s postkomunisti, pa 34 %. Tako pomlad razpolaga v državnem zboru z 22 poslanci, postkomunistična vladna koalicija pa z 64. V opoziciji so še štirje poslanci SNS, ki pa v vseh vprašanjih, ki so vitalnega pomena za politične cilje pomladne strani, glasujejo za vlado. Razlika med začetkom in koncem demokratskega stoletja kaže na razvoj, ki ne gre v smeri razreševanja od zgodovine postavljenih nalog. To je najmanj, kar lahko rečemo.

Nekatere naloge so namreč takšne, da moramo zanje reči prav to: da so od zgodovine postavljene. Zgodovina seveda ni nekaj zunaj nas, neka zunanja instanca, ki bi imela tudi ta pooblastila al to védenje, da bi ljudem dodeljevala naloge. Zgodovina je izkustveno ugotovljeno gibanje narodov in civilizacij skozi čas ali v času. Zgodovina pa temu gibanju pravimo zato, ker ni takšno kot so druga gibanja, ker ne poteka enostavno z dodajanjem ali dolaganjem dni in let in stoletij, z večanjem časa kot količine, ampak ima določeno strukturo ali zgradbo: o tem gibanju je mogoče povedati zgodbo. Zgodovina torej ni takšno gibanje kot je gibanje kroglice na biljardni mizi, odvisno zgolj od sunkov in odbojev, ampak je to gibanje ljudi, ki to, kar se jim dogaja, tudi mislijo: ki kaj čutijo, kaj predvidevajo, ki imajo upe in strahove, ki se tega, kar se jim dogaja zavedajo, ki imajo v sebi to zmožnost, da vsemu pravijo, da je dobro ali slabo – ne samo koristno ali nekoristno, ampak dobro ali slabo. Od tod prihajajo v gibanje, ki mu pravimo zgodovina, prvine duha, ki dosežejo, da je v njem mogoče videti zgodbo – ali da mu je mogoče reči zgodovina.

In za to zgodovino je mogoče reči, da postavlja naloge: ne kot da bi ona po sebi nekaj bila, nekaj poleg našega uvida v to, kar se je zgodilo, kar se dogaja ali se bo, po vsej verjetnosti, zgodilo. Ob vsem tem je mogoče nekaj reči. Samo toliko je mogoče reči in ravno toliko tudi moramo reči, da v času ne moremo prebivati poljubno. Ravno toliko je razuma v tem gibanju, da se človek zave zmožnosti ali začuti dolžnost, da kaj razume, da je za kaj odgovoren, da vidi dejanja, ki jih mora imeti za naloge, dane od zgodovine.

Če hočemo opravičiti trditev, da slovensko demokratsko desetletje ni naredilo naloge, dane od zgodovine, moramo povedati, kaj je ta naloga bila.

V kratkem je bila ta naloga – potem ko je bila postavljena država – izhod iz totalitarizma, z vsem kar to pomeni, in vstop v politično kulturo demokracije, z vsem, kar to pomeni. To, kar je stalo na plakatih, ki jih je tedaj lepila zgodovina, je bilo preprosto in na dlani. Kaj drugega pa, če ne to, kar je tu stalo! Stvar je bila sama po sebi umevna. Toda ta preprosti aksiom je imel še kolorar ali podpravilo, ki se je glasilo: prehod iz totalitarizma v demokracijo bodo morale koncipirati in izpeljati nove demokratske sile same. Demosova politična elita, potem pa elita pomladnega bloka, ki je Demosu sledil, pa tega – z odličnimi izjemami seveda – tega uvida ni imela, ali pa ga ni imela v tako izostreni obliki, da bi jo obvezoval absolutno in brezpogojno. Kako to, da tega uvida ni bilo? Kako to, da se v teh ljudeh to preprosto védenje ni zgostilo?

Ključna beseda v odgovoru, ki ga bomo ponudili, bo pripadla besedi misliti. Na strani reformne politike, zlasti katoliške, je zavladala čudna in nerazumljiva lahkotnost. Kakor da v politiki ne bi bilo tako, da je treba k njej stopiti z respektom, vedoč, da jo je treba razumeti in ukrotiti ali pa bo podivjala! Kakor da v politiki ne bi bilo tako, kakor povsod drugod: da so stvari, ki jih je dovoljeno dopustiti ali se jim celo odpovedati – pri katerih je uravnavajoča beseda pragmatika – in stvari, pri katerih gre za biti in ne biti in je treba na njih vztrajati, četudi se zdi, da je postavljeno vse na kocko! Dvojega torej politika, zlasti katoliška, ni doumela: da je tranzicija skrajno zahtevno podjetje, ki presega vsako zgodovinsko izkušnjo, ker podobnega dejanja civilizacija še ni zahtevala, da se izvede; in da jo bodo morale uresničiti nove politične sile same, brez vpletanja tistih sil, ki so povzročile stanje, zaradi katerega je tranzicija sploh potrebna. Glede tega pa so zgodovinske izkušnje bile. Bile so obilne, le da jim protagonisti katoliške politike niso dovolili, da bi jih dovolj vznemirile.

Bilo bi smešno, ko ne bi bilo tako žalostno – in tako neumno! Natanko pol stoletja pred tem je bil v Evropi izveden eksperiment v večih verzijah, ki je dokazal dvoje: da komunisti vedno potrebujejo sopotnike in zaveznike in da takoj, ko ti opravijo delo, za katero so bili pripuščeni, postanejo neosebe. Od teh variant je slovenska bila tako idealnotipska, da bo mogoče prišla v učbenike. Videokaseta s to zgodbo nosi nalepko: Profesor Edvard Kocbek. Ne vemo, ali je že kdo izmeril zasluge, ki jih je izkazal partiji. Toda že sredi vojne ga iz meglenega ozadja skoraj ni bilo videti, po vojni pa ga sploh ni bilo več, razen kadar so ga pripeljali na forum, da so iz njega iztepavali možne sovražnike. In vendar je letos poleti tržaški pisatelj prof. Boris Pahor še mogel izjaviti, da je bil Kocbek žrtev partijske kratkovidnosti: »Kocbek je bil žrtev partijske kratkovidnosti in lahko rečemo, da so začeli izgubljati, ko so ga pol prisilili, pol prepričali, da je podpisal Dolomitsko izjavo.« Tu se nenadoma znajdemo v položaju, ki ga je za neko drugo okolje dr. Robert Spaemann označil takole: »Heideggeru se moramo zahvaliti, da nekaterih stvari na nov in globlji način ne razumemo.« Kocbek je bil žrtev, a ne partijske kratkovidnosti, ampak daljnovidnosti; in s tistim podpisom partija ni začela izgubljati, ampak dobivati. Izgubljati bi začela, ko bi bila pluralna demokratična stranka. To pa morda le ni bila, ali pač?

In vendar se je pol stoletja po Kocbeku vse to še enkrat zgodilo, tako natančno, da znova občudujemo zgodovino in njen smisel za precizijo – in ironijo. Kakor da bi jim iz debelih foliantov govorila: Saj sem vam pravila. Najprej se je 18. januarja 1992 nič hudega sluteč javil Lojze Peterle. Zanj bi morda imeli še kako opravičilo: kljub vsemu je bil prvi, bil pa je tudi nekoliko demoraliziran; malo prej so ga namreč zapustili, da ne rečemo kaj hujšega, nekateri politični prijatelji. Dobil je štiri ministrska mesta, a tepsti so ga kljub temu začeli prav kmalu. Drugi se je ponudil Marjan Podobnik. V ponedeljek 17. februarja 1997 – resnično je to bil črn ponedeljek, zakaj tega dne so bile izničene in zapravljene možnosti, ki jih pomladni blok še dolgo ne bo dobil več – je sklenil pakt s postkomunistično levico. Dobil je osem ministrskih mest. Toda tepsti so ga začeli še prej kot Peterleta, predvsem pa bolj nesramno in ponižujoče; tepli so ga celo potem, ko ga praktično ni bilo več. (Komunisti imajo z ravnanjem z zavezniki obilo izkušenj; vendar vse ne prihaja iz doktrine. Posla ne bi do take perfekcije obvladali, ko tega ne bi imeli v političnih genih. Vseeno so tu rahlo pretiravali. Od časa do časa smo začutili, da bi Podobnika morali pravzaprav občudovati: očitno se jim je moral zelo zameriti, da so ukazali z njim tako ravnati.) Ko pa je junija lani nastopil Zagožen in 25. julija omogočil postkomunistom projekt spremembe Ustave, s katerim so povozili od Ustavnega sodišča legitimiran referendumski izid, ga niso več tepli. Čisto lahko, da se jim je zasmilil.

Enega od razlogov, da tranzicija ni tekla po naravni poti, je torej vsekakor treba iskati v neadekvatnosti ali neustreznosti političnega vodstva na demokratični desnici – zlasti katoliški.

Zadnja opazka, takoj ko jo izrečemo, brutalno posveti v absurdnost tega dogajanja. Ali tragičnost ali žaljivost ali ubijalskost! Kdo je težje čakal, da se vrne demokracija in z njo svoboda in normalnost? Kdo je bil bolj poklican, da narod popelje nazaj v civilizacijo? Kdo bolj kot katoličani! Kdo je umiral na Turjaku, v Jelendolu, na Rogu? Kateri Slovenci pa so šli čez Ljubelj v izgnanstvo – za zmerom? Koga pa so sramotili in poniževali pol stoletja? Za Boga, se sprašujemo, ali se ti politični fantki sploh zavedajo, kaj so naredili. Kako lahkomiselno so po političnih beznicah zapravljali groše, ki smo jih z mnogim odpovedovanjem zbirali pol stoletja.

Ko so Slovenci leta 1990 preklicali totalitarno zakupno pogodbo, ki so jo pol stoletja prej v nekem deliriju sklenili s komunisti, je nastopil čas velikih pričakovanj. Mislili smo, v podobi povedano, da je noč minila in da se je začel dan. Za to podobo se nam ni treba zagovarjati, čeprav je res, da so jo tako izostreno videli le posamezniki. Večina pa ni čutila takó, ker so se vdali v nelagodnost, v kateri so se nazadnje znašli. Prej so jih seveda vse še pošteno preplašili! Komunisti na tej točki nikoli niso kazali nobenega dvoma, v duhu Stalinove devize: Prepričanje je mogoče zamenjati, strah pa ostane. Slovencem so komunisti nagnali strah v kosti z dvema ukrepoma: komunistom so priredili dachauske procese, njim je bila namenjena tudi institucija Goli otok; za nekomuniste, posebno katoliški del, pa so mislili, da bi to, kar so komunistični teroristi uprizorili med vojno, predvsem pa po vojni umor domobranske vojske, zadostovalo. Potem pa je strah, v pomenu injekcije, začel popuščati. Ostalo pa je to, kar je povzročil: vsesplošna vdaja. Kaj to pomeni, je, izzvan od vpraševalca Lada Ambrožiča, nekoliko razložil v nedavnem televizijskem intervjuju dr. Janez Jerovšek: kdor je hotel delati kariero, je pač moral formalno postati komunist. Potem sta še družno ugotovila, da so nekatere ustanove to védenje dosledno uresničevale: tako fakulteta za sociologijo in pravna fakulteta. Nobeden od njiju pa ni takrat – morda kdaj prej ali pozneje zasebno – pomislil, da so nazadnje časi, ko se kariera dela in časi, ko se kariera ne dela – če smemo uporabiti sintagmo, na kateri tako visi predsednik države. Bili pa so seveda tudi ljudje kot dr. Aleksander Bajt, ki je pomislil, da mora zavzeti stališče in »potegniti javno mejo, vidno vsakomur, pa naj stane kar hoče«. To mejo je zagledal v partiji: »Partija je objektivna, vsem razvidna meja, čez katero ne morem.« Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je bilo takšnih ljudi. Gotovo jih ni bilo malo! Sedaj bi morali pravzaprav spoštljivo vstati in pomisliti na vse tiste, ki so morali svoje stališče zelo drago plačati. Neka usedlina – usoda vseh, ki so šli skozi totalitarizem – pa se je nabrala v vsakem od nas.

Noč je torej minila, a pravega dneva tudi noče biti. Imamo državo – nekoliko smo nakazali, kako smo jo dobili – imamo tudi demokracijo in vse kar spada zraven: ustavo, volitve, parlament itd. In vendar imamo po četrtih demokratskih volitvah sliko, kakršno smo vam posredovali v uvodu. In vendar boste srečali na ulici ljudi, ki vam bodo rekli: Vse imajo v rokah. Spet imajo vse v rokah. In vendar boste na slavnostnem političnem balu zagledali stare obraze ljudi, ki bodo veselo plesali, med tem ko bo orkester igral: Apre`s déluge, nous. – Po potopu spet mi.

Videti je, da ima komunistični poseg v evropsko civilizacijo dve razvidno različni fazi. Prva faza traja od leta 1848, ko je Marx, z Engelsovim sodelovanjem, napisal Komunistični manifest, v katerem je postavil teoretske temelje komunistične družbene filozofije, pa do leta 1989, ko so se zrušili realni politični sistemi, ki so bili zgrajeni na tej filozofiji – vsaj evropski. Ta faza komunizma je bila ideološka. Komunizem je temeljil na neki ideji, na nekem védenju, na nekem odkritju: Človek je razdeljen na dve družbi, na politično in civilno družbo. V tem je njegov problem, da ne more živeti enotnega življenja – enotnega, v sebi skladnega življenja. Ko pa bo s svojo družbeno akcijo odpravil protislovje med politično in civilno družbo, se bo povrnil k sebi in zadobil enotnost. Nesluteno se bo povečala njegova ustvarjalnost, povečala pa se bo tudi njegova sreča, kajti bistvo človeških konfliktov je družbenega izvora. Toda, kot pravi Leszek Kolakowski, Človek brez alternative 1974, je bilo že od vsega začetka jasno, da bo poenotenje politične in civilne družbe nujno pripeljalo v totalitarizem. In res, ljudje, ki so se javili, da realizirajo Marxovo vizijo, so morali nemudoma postaviti partijo, potem pa takoj še tajno policijo, in poskrbeti za kontrolo proizvodnje in za kontrolo medijev in druge podobne reči. Novi sistem človeka ni odrešil, ampak ga je pahnil v nepopisno bedo in nasilje. Izkazalo se je, da družbe ni mogoče organizirati brez politične oblasti. Politična oblast, ki jo je postavila moderna, pa je predstavniška demokracija. Kolakowski pravi v zgoraj navedeni knjigi tole: »Zelo splošno je mogoče reči, da ima predstavniška demokracija velike napake in eno samo vrlino. Vse njene zločine in nevarnosti lahko preberete v marksistični literaturi. Njena edina vrlina pa je, da doslej še nihče ni odkril česa boljšega.«

Druga faza komunizma pa ni stvar preteklosti, ampak stvar sedanjosti. Mnogo ljudi se bo čudilo, da še vedno govorimo o komunizmu, mnogi bodo celo šokirani. Toda nobena druga oznaka s tekočega politološkega repertoarja ne more tako določno pokazati na kulturne in politične parametre ljudi, ki so se odločili, da se ponovno polastijo družbe in ki se jim je to, vsaj v Sloveniji, tako spektakularno posrečilo. Vsaka od konkurenčnih oznak ima na sebi neko dvoumnost in vsaka terja dodatni komentar glede njene specifične diference. Če pa pravimo, da so to komunisti, pa takoj vemo iz katere zgodovinske pragme in s kakšno obveščenostjo prihajajo; takoj tudi vemo, kaj so lahko in kaj morejo biti – pa naj kdo od njih govori že karkoli. Dokler seveda kdo od njih ne da prepričljive dokaze, da je stopil iz moralnega, kulturnega in političnega ambienta, ki ga sugerira beseda komunizem, v moralni, kulturni in politični ambient, ki ga sugerira beseda demokracija. Tega pa seveda ni mogoče narediti s slučajnostno ali priložnostno opazko ali kretnjo. Totalitarizem in demokracija sta vsak zase tako zavezujoči in tako med seboj izključujoči, da si komaj predstavljamo količino energije, ki je potrebna za prestop iz ene strani v drugo. Ta prestop, to integralnega človeka zavezujoče dejanje, njegova intenziteta in dramatičnost, mora, s tem se pač lahko vsak strinja, če hoče biti prepričljiva, poiskati zunanjega izraza ustreznih razmerij. Tudi temu, kar smo tu povedali, bo morda kdo ugovarjal. Toda, če življenje ni igra, če je življenje zares, če si lastimo status moralne in politične doletnosti: potem so naše odločitve zavezujoče. Potem smo odgovorni: potem se obvežemo, da bomo, če bomo vprašani, tudi odgovarjali. Vse to seveda, če je življenje kaj vredno, če smo mi kaj vredni, če je dejstvo da smo, kaj vredno. Sicer je pa tako: pobiješ na tisoče ljudi, preženeš z domov na tisoče ljudi, razlastiš na tisoče ljudi, in praviš: Ah, ljudje, to je bila samo šala. Ali pa: Ali niste videli naše mesijanskosti? Ali pa: Ah, vi ne veste, kaj to pomeni, revolucija nam je ukazala.

A sedaj je važno nekaj drugega. Če je dosedanja analiza koga prepričala, potem se je tudi pred njim, vsaj v obrisih, pokazala naslednja slika. Živimo v državi, v kateri se politično življenje udejanja preko ustanov, ki izkazujejo formalno demokratično konstitucijo; obstaja ustavno zagotovljeno načelo delitve oblasti in načelo prostega trga, zagotovljene so človekove pravice. Toda če se v kaki državi zgodi, da se politične sile ene opcije večinsko polastijo poglavitnih centrov odločanja in poglavitnih centrov političnega prestiža, potem obstaja velika možnost, da ti centri – ki so tudi centri medsebojne kontrole – ne bodo delovali. V takem položaju bo izginila ali pa bo bistveno zmanjšana transparentnost javnega življenja, ki je nujni pogoj, da se more aktivirati kritika civilne družbe, pa tudi kritika državljana, s katerim demokracija stoji in pade. Opisano v nekem smislu velja za vsako državo. Če pa gre za državo v tranziciji iz totalitarizma v demokracijo, v kateri demokratične ustanove, po definiciji, še niso stabilne, je takšna polastitev alarmantna. Zlasti če so sile, ki so se večinsko polastile države, neposredne naslednice ali pa kako drugače povezane s silami, ki so totalitarizem postavile in ga na totalitarizmu lasten način vzdrževale. Logično je, da bodo takšne sile, ko enkrat dobijo v roko tranzicijsko krmilo, pilotirale tranzicijo tako, da se enkrat za vselej razbremenijo moralne, politične in kazenske odgovornosti za preteklost, obenem pa utrdijo svojo moč v državnih institucijah in institucijah civilne družbe. Tako počasi nastaja, za kulisami demokracije, nov politični razred. Ali kar novi razred!

V takšnih razmerah dobita poseben pomen dve besedi: resnica in resničnost. Leta 1998 je izšla knjiga prav s takšnim naslovom: Resnica in resničnost, nastala iz predavanj, ki jih je dve leti prej imel oxfordski profesor Bernard Williams v okviru dunajskega Instituta za znanosti o človeku. Poudarek na resnici in resničnosti nas je pritegnil iz razumljivih in upravičenih razlogov, zakaj kakor avtor tudi mi čutimo potrebo, »da bi pogledali za kulise in da bi tam zagledali prave strukture in motive«, kar velja zlasti za »politiko, zgodovinopisje in sociologijo«. Torej, kako je z resnico in resničnostjo, odnosno kaj lahko storimo zanju?

V vsaki družbi, v naši pa, kot smo videli in bomo še videli, posebej, morajo obstajati določene sile – ali določeno duhovno razpoloženje – ki vzbuja kritični sum, da to, kar ponuja oblast ali od oblasti obvladane strukture, ni še vse resnica ali sploh ni resnica. Komur je do tega, da resnico odkrije, mora imeti posebno zmožnost, ki bi ji lahko rekli razločevanje: videti, kaj je kaj in kdo je kdo. Politika je področje javnega prostora in kdor hoče razločiti stvari, ki vstopajo v javni prostor, mora imeti informacije. Informacije pa so vezane na svobodo. Medij, v katerem informacije avtentično obstajajo, je svoboda.

Svoboda je prva beseda, a ni edina. Zgolj svoboda na področju informacije je kaotična; ne omogoča, sama po sebi, informiranega človeka v celotnem pomenu besede. Iz samopostrežne prodajalne komercialno izgotovljenih informacij ne prihajajo osebnosti, ampak ljudje »z narcistično samokonstrukcijo«. Poleg svobode – denimo svobode govora – mora v javnem prostoru obstajati tudi čut za resnico in resničnost. Pisec pravi: »Upor proti nasilju in zlorabi, obramba temeljnih pravic civilne družbe in demokratičnih svoboščin ne temelji na svobodi vsakega, da reče, kar se mu poljubi, ampak na oblikovanju in varstvu metod za posredovanje in širjenje resnice

Pomen resnice v razmerju do liberalne svobode ilustrira avtor na primeru, ki verjetno ni neznan našim bralcem. V Orwellovem romanu 1984 zapiše Winston v svoj dnevnik tudi tole: »Svoboda je svoboda, da smeš reči, da je dve in dve štiri. Če je to dovoljeno, vse drugo pride samo po sebi.« Partijski šef O’Brien potem z mučenjem doseže, da Winston nekaj časa verjame, da je dve in dve pet. Ko ameriški novoliberalni mislec Richard Rorty analizira to sceno, poudari, da za etični in politični pomen te zgodbe ni bistveno, da je Winston bil z mučenjem prisiljen verjeti nekaj neresničnega. Tudi ko bi bil mučen zato, da bi priznal nekaj resničnega, bi to bilo ravno tako narobe. Važna je svoboda. Resničnost ali neresničnost nimata tu nobenega pomena. Naš avtor pa nasprotuje Rortyju in trdi, da je treba njegovo liberalno stališče dopolniti z nekim drugim premislekom. Pri tem pokaže na problem vzgoje, ki je »avtoritativna oblika prepričevanja«, a gotovo temelji v razločevanju med resnico in neresnico. O tem ni nobenega dvoma. Vzgoja je primer, kjer svoboda do neresnice ne obstaja.

Primera, ki smo ju navedli, kažeta na splošni pomen resnice in resničnosti v današnji pretežno liberalni klimi. Da bi pa avtor podprl veljavo resnice in resničnosti posebej v politiki, pa uvede neki pojem, ki je važen tudi za sedanjo Slovenijo – čeprav je jasno, da je bilo vse kar je hotel, dognati splošno veljavne sociološke in filozofske modele in ni pri tem niti od daleč pomislil na tranzicijsko Slovenijo.

Vendar je stvar, kot boste videli, osupljiva. Njegov središčni pojem je kritično načelo. Bernard Williams takole opiše položaj, ki postavlja nujno zahtevo po kritičnem načelu:

»Denimo, da je ena od dveh, v neki družbi obstoječih strani, v primeri z drugo privilegirana, zlasti kar zadeva oblast. Poleg tega pa je v obtoku zgodovina, ki naj bi to razdelitev upravičila. Pri čemer je ta zgodovina, ki jo zastopa privilegirana stran, na splošno sprejeta tudi od zapostavljenih. Denimo nadalje, da je glavni razlog, da tudi zapostavljeni to zgodovino in ta sklep sprejemajo, v moči ali oblasti privilegirane strani. Če je tako, potem sprejemanje sistema s strani zapostavljenih ne more biti legitimacija sistema in je opisana razdelitev nepravična.« Važno je torej to, da si je »možno zamisliti razmere, v katerih je neki hierarhični sistem sprejet – tudi in morda predvsem od zapostavljenih – pa je vendar krivičen.« To je za sedanjo Slovenijo bistvenega pomena. Da smo tu sredi resnice in resničnosti nam bo potrdil naslednji izrek Johna Rawlsa: »Pravičnost je prva vrlina vsake družbene institucije, takó kakor je resnica prva vrlina vsakega miselnega sistema.«

Kar kritikom – promotorjem kritičnega načela – zagotavlja potrebno gotovost, je odkritje pojma sile. Da ljudje pritrjujejo sistemu, je doseženo s silo. Da imajo celo ljudje na najbolj zapostavljenem koncu sistem za upravičen, je to zaradi sile. Z odkritjem sile, dobijo kritiki dokaz, da ne živijo samo iz kritiške logike same. Da sila ne more služiti za nobeno upravičenje, ima vrednost univerzalnega načela. Važno je tudi to, da v območje sile spadajo tudi neke metode prepričevanja, ki so v resnici nasilje, čeprav tega ni mogoče odkriti na prvi pogled. To zagotavlja možnost, da obstaja nasilje, ki ga nihče več ne občuti kot nasilje. Po tem razmišljanju nekoliko bolje razumemo Havelovo sintagmo: Živeti v resnici.

V tem, kar je bilo tu povedano, je prepričljivo opozorilo, da lahko nastanejo razmere, v katerih tudi tisti, ki jih sistem zapostavlja, sprejemajo sistem kot nekaj legitimnega in normalnega. To je zato, ker je zaradi določenih razlogov izginila kritična misel. Ali pa je sila, ki je stožer vsake nelegitimnosti, izgubila začetno brutalnost in se civilizirala, tako da je nereflektirana množica ni več v stanju registrirati.

Novi razred, za katerega smo rekli, da obvladuje civilno družbo – iz nje se pravzaprav nikoli niti umaknil ni – sedaj pa se je večinsko polastil tudi demokratičnih političnih institucij, za ta novi razred lahko rečemo, da je tisto, s čimer dosega sprejetje in zaradi česar se mu priznava legitimnost, povezano s silo in je odvisno od sile.

Novi razred je dedič komunističnega polstoletja. Kar so komunisti v tem času akumulirali, je prišlo v tej ali oni obliki v njegove roke. Kaj od tega je najbolj pomembno za njegovo sedanjo moč, je težko reči. Gotovo je važen del zapuščine strah, s katerim je zavestni komunistični teror še med vojno in potem po vojni tako prepojil človeško snov, da je, bogve v kateri od zavratnih metastaz, preko katerih se je neobvladano razvijal, še danes tam, ne da bi kdo še vedel za njegovo pravo ime. Ljudje ne vedo, od kdaj je in kako je vanje prišel; ne vedo pa tudi, da je strah tisto, kar jim jemlje veselje in voljo, da bi postali akterji kritičnega načela. Težko je oceniti, kako velike koristi ima novi razred od tega.

Druga dobrodošla dediščina, s katero si je novi razred zelo opomogel, je biološka ekstirpacija nekdanjih komunističnih nasprotnikov, sedaj pa njegovih možnih političnih konkurentov. Odsotnost v tradiciji izučenih ljudi, daje novemu razredu nezasluženo, a dejansko superiornost. Praznina, ki je tako nastala, namreč ne daje glasov, ki bi lahko prispevali k splošni orientaciji v prostoru. Povojni eksodus je imel podobne učinke. Kdo bi mogel trditi, da odsotnost kompetentnih nasprotnikov tudi ni oblika sile?

Nadalje. Mlade generacije, ki so prihajale iz šol v življenje, so namesto zgodovinske razsežnosti prinašale medle mitske predstave, ki jim niso omogočale realne orientacije v prostoru in času. Mladine se je začelo polaščati ali nezavedno nasprotovanje vsakim vrednotam ali pa praktični indiferentizem. Ljudi, ki bi vzeli aktiviranje kritičnega načela za svojo stvar, iz teh kvartirjev ni bilo pričakovati.

Komunisti, ki so se v osemdesetih in devetdesetih letih začeli pospešeno oblikovati v novi razred, so se na prehod – katerega nujnosti so se mnogo prej zavedli kot si večina ljudi misli – skrbno pripravili. Pozicije v civilni družbi, v gospodarstvu, v finančnih ustanovah, so imeli, kot rečeno, zagotovljene. Te bi bile ogrožene samo v primeru, če bi iz deprivilegiranih nenadoma vstala silovita politična volja. Da ne bi do nje prišlo, je bilo treba to voljo ali usmerjati ali pa v kali zatreti. Dr. Peter Jambrek je v intervjuju 14. julija letos povedal, da je partija »zelo forsirala ustanovitev Nove revije«. Po drugi strani pa je začela silovito kampanjo zoper tako imenovani »revanšizem«, ki v ideološki semantiki ni pomenil nobenega revanšizma, ampak zgolj govorjenje o tem, kaj je partija v resnici bila. Iz kako zelo enakih vodnjakov te reči prihajajo, dokazuje pendant, ki ga je k našemu revanšizmu ustvarila nemška Stranka demokratičnega socializma. Tukaj so spodobne ljudi dotolkli z očitki, da se grejo Siegerjustiz – justica zmagovalcev. Obe kretnji, naša in njihova, sta imeli velik vpliv.

Kakor učijo ideološki učbeniki, so se komunisti borili nekoč proti nasilju. Toda kako je mogoče, da so pozneje sami postali nosilci nasilja? Naši komunisti so hoteli v svoji moralni nedoraslosti in politični pretkanosti ta del svoje kariere zamolčati. Kdor bi o njej govoril, za tega so ime že pripravili: revanšist. V letos pomladi izišli knjigi, Zgodovina kot izkustvo, je vodilni nemški politolog Karl Dietrich Bracher povedal naslednji dogodek, ki bi lahko bil tudi komentar k velikodušnosti, ki jo naši komunisti zahtevajo od nas. Bracher pripoveduje, kako so z Willyjem Brandtom in vdovo Juliusa Lebera preiskovali primer vsake posamične rezistence v nemških totalitarnih razmerah: »Lotili smo se tudi življenjskih poti komunistov v komunistični rezistenci, s čemer smo takrat trčili ob določene tabuje. Vendar smo bili – tudi Willy Brandt – vedno naslednjega mnenja: upoštevali bomo samo tiste, ki so rezistenco plačali z življenjem ali pa pozneje niso stopili na stran zatiralcev. Povsem jasna ločnica! Tisti, ki so potem zastopali neki drugi totalitarizem in kakorkoli pomagali vzpostaviti drugo nemško diktaturo, niso imeli kaj iskati v rezistenci.«

Na velikem simpoziju, imenovanem Spomin stoletja, ki je bil letos od 9. do 11. marca na Dunaju, je nekdanji zvezni komisar za arhive Stasija Joachim Gauk rekel tudi tole: »Ne gre za spravo, ampak za to, da zatiralci ne bi mogli več zagotavljati svojih pozicij v družbi in za to, da bi državljanske in človeške pravice zatiranih zmagale nad interesi nekdanjih vladajočih elit.«

In Alex Boraine, podpredsednik južnoafriške Komisije za resnico in spravo, je prav tam rekel, da je pozabljenje sicer potrebno, a se ne doseže z ignoriranjem. »Tudi mi bomo obrnili stran, a jo bomo prej prebrali.« Simpozij se je iztekel v zaščito ljudi, ki so jim, kot se je izrazil eden od udeležencev, »totalitarni režimi konfiscirali spomin«.

Kar hočemo s tem navajanjem povedati, je to, da uživa novi razred sprejetje in legitimacijo v senci nečesa, ki ima vse znake sile. Ta sila nima več znakov brutalnosti; ta sila je sedaj mnogo bolj rafinirana in mnogo težje jo je tudi videti, zlasti v času postmoderne indiferentnosti. Vendar je tolikšna in takšna, da prostor, v katerem se dogajajo duhovne, kulturne in politične odločitve ni »herrschaftsfrei«, kot bi rekel Habermas – brez nedovoljenih uravnalnih norm.

Taka sila so brez dvoma obstoječi mediji. Predvsem pa seveda neobstoječi – tisti, ki jih ni. Kar res presega meje razumljivosti je ali strah ali vdanost ali onemoglost ali shiranost ali topost, ki povzroči, da 30 % ali 40 % ali
50 % ljudi kupuje dnevni časopis, ki piše proti njihovemu prepričanju in ki prinaša informacije, ki favorizirajo njihove nasprotnike in se iz teh, ki časopis berejo, neprikrito norčujejo.

Kako so naši novinarji lahko ideološko kondicionirani, lahko nekoliko vidite na primer iz Delovega članka Čas opravičil, od maja letos. Govor je o tem, da je opravičevanje v modi: papež se opravičuje, Nemci se opravičujejo, Djukanoviæ se je opravičil. Potem pa novinarka doda, da pa »nekateri ne zmorejo samorefleksije«. Nato navede Avstrijce in Italijane. Ali ne bi bilo naravno, da bi se ob tem spomnila domačih komunistov in jih vprašala, zakaj »ne zmorejo samorefleksije«. Saj bi se imeli za kaj opravičiti, mar ne? Saj bi se vendar morali predvsem oni opravičiti! Res je bil članek napisan za zunanjepolitične potrebe, toda ali asociacije nimajo svoje zakonitosti? Kako to, da se v poplavi opravičevanj nihče v nobenem od slovenskih dnevnikov ni spomnil, da postavi javno vprašanje starim in novim komunistom, kdaj se bodo končno podredili »samorefleksiji«.

Toda to je tako: Povsod so morišča in grobišča, v Bosni, v Srbiji, na Kosovu; v Kambodži, v Argentini, v Čilu; povsod so diktatorji, ki jih je treba poiskati in kaznovati; povsod se ustanavljajo komisije in odbori za raziskovanje preteklosti. Naši novinarji o vsem tem obilno pišejo – a samo o tem. Tako so že strenirani! Koga pa ščitijo? Jasno je, da ščitijo novi razred. Pri njem so stopili v službo. In tam, kjer je v službi, stoji Slovenec neomajno: nekoč na Dunaju, potem v Beogradu, sedaj pa v postkomunistični Ljubljani.

Zadnji dan letošnjega julija je Delo prineslo odlomek besedila Matjaža Pikala iz časopisa Večer. Tu se pisatelj upravičeno huduje nad ravnodušnostjo ljudi spričo malomarnosti policije, ki ne razreši primera novinarja Mira Petka. Potem pa pravi: »Ta pozicija nojevega tiščanja glave v pesek neprijetno spominja na polpreteklo zgodovino in na strahote, ki so jih Nemci med drugo vojno v koncentracijskih taboriščih prizadejali Židom.« Potem pa še pravi, da so se Nemci dolgo delali, češ da tega niso vedeli. Tako je sedaj tudi pri nas: »Očitno nekaterim takšna pozicija, torej pozicija molka, zakon omerta, ustreza, medtem ko je druge ljudi preprosto strah, tretji pa samo zamahnejo z roko.« Predstavljamo si, da je Matjaž Pikalo moral imeti veliko poguma, da je o teh stvareh spregovoril. Poznamo in cenimo ga tudi kot odličnega stilista in duhovitega avtorja. Toda kako to, da ni pomislil na Slovence, ki so tukaj, ampak je njegova domišljija zajadrala k Nemcem? Ne verjamemo, da je to človek »molka«, ki bi ga bilo »strah«, ki bi »zamahnil z roko«. A je v nekem smislu naredil natanko to. Sedaj vidimo, da moramo reči, da ne obstajajo samo uslužbenci novega razreda, ampak tudi njegove žrtve.

Novinarji novi razred branijo. Tudi – morda zlasti – pred zgodovino. V začetku junija je eden od njih tole povedal o zgodovini: »da smo se Slovenci še pred kratkim prepirali o zločinih, pobojih, krivdi in tako naprej«, da je pravkar minila »srdita domobransko-partizanska debata in je tam zdaj nekje v kotu kot zmečkana žoga, ki ji je počila duša«, da bo Nova zaveza /sic!/ kmalu praznovala desetletnico in se bo spet naokoli »valjalo nekaj več zgodovine«. To je seveda blebetanje, in vendar bi ga radi postavili ob razmišljanje dr. Gesine Schwan z naslovom Politični pomen zamolčane krivde. Prof. Gesine Schwan, predsednica Evropske univerze Viadrina v Frankfurtu na Odri, pravi takole: »Psihični in socialni učinki, ki jih naša družba zaradi zamolčane krivde mora pričakovati, so: zmanjšana samozavest, porušeno zaupanje, razpršeni občutki krivde, odsotnost resničnega in živega demokratičnega konsenza državljanov. Zamolčevanje krivde škoduje demokraciji.«

Slovencem je bila naložena neka zgodovinska naloga, a je nismo hoteli registrirati in vzeti nase. Naše življenje, namesto da bi obstajalo v resničnosti, je zato potekalo na ravni videza. Ker smo torej na obodu in nas nič resničnega ne nosi, bomo lahek plen časa. Če bomo živeli, kakor da bi živeli – in nezares – se ne bomo mogli oprijeti ničesar resničnega in se lahko zgodi, da nas bo, prej kot si lahko predstavljamo, odneslo v brezimne prostore niča. Naloga, ki nam je bila odkazana, je kompleksna. V tem komentarju smo se omejili na njen politični del. Naj v tem ključu tudi končamo in obenem spomnimo, da je tranzicija najprej in v prvi vrsti stvar politične volje in zavesti. Dve stvari bi radi iz tega komentarja povzeli.

Prvič mora katoliška politična elita priti k sebi. Od nje ne zahtevamo zmag, ki niso mogoče, zahtevamo pa avtentično obstajanje. Veliko jim bo pomagalo, če si bodo ponavljali, da človeku, tudi v politiki, ni dovoljeno biti neumnemu. V tradiciji, na katero se obilno sklicujejo, duhovni, kulturni in politični, bodo našli besede, s katerimi bodo mogli doseči veliko ljudi. Seveda pa bodo te besede morali razumeti.

Druga stvar pa je ta, da je kontinuiteta – s silami, ki gravitirajo v njeno območje – dosegla status novega razreda zaradi odsotnosti kritičnega načela. Da se je kontinuiteta mogla znova vzpostaviti kot razred, ni v interesu večine Slovencev, a ji je vendar to omogočila demokratična volja večine Slovencev. To je zato, ker jim inertne sile ideološke preteklosti niso dovoljevale delovanje avtonomnega političnega uma. Ob tem tukaj lahko rečemo samo to, da ima misel tudi to odličnost na sebi, da, kakor ptič Feniks, lahko vstane iz pepela, iz nič takorekoč. Vsak resničen stavek, ki ga bo kdo – kjerkoli in kadarkoli – izrekel v prihodnosti, bomo pozdravili kot majhen prispevek k njenemu vstajenju.

2. Kako se je začelo

2.1. Slovenska zaveza

Janko Maček

2.1.1. Uvod

Letos v aprilu smo se spomnili desetletnice ustanovitve Nove slovenske zaveze in izhajanja njenega glasila Zaveza. Skoraj neopazno je šla ta obletnica mimo, vendar je marsikdo pomislil, zakaj ime Nova slovenska zaveza. Kaj je pravzaprav bila Slovenska zaveza in kdaj je delovala? Ta in oni je celo na glas povedal to vprašanje in pripomnil, da bi morala Zaveza o tem kaj več pisati. Res je bilo v prvih številkah naše revije to vprašanje že pojasnjeno, saj je bil o tem objavljen celo intervju z zgodovinarjem dr. Mlakarjem, toda od tedaj je preteklo že deset let. Ali ni prav, da sedaj o tem ponovno kaj povemo?

V rubriki Kako se je začelo navadno razmišljamo o dogodkih, ki so pripeljali do oboroženega protikomunističnega odpora. Zdi se, da je naša raziskava usmerjena le na komunistične poboje, ki so se posebno razširili spomladi 1942 in katerih posledica so bile vaške straže in kasneje domobranstvo. Toda med aprilom 1941 in pomladjo 1942 je vendar dvanajst mesecev – celo leto. Ali je bila nekomunistična stran ves ta čas zadovoljna z okupacijo in je samo sanjarila, kako jo bodo nekoč osvobodili zahodni zavezniki? Kaj vse se je zgodilo po cvetni nedelji 1941, ko so Nemci bombardirali Beograd in tako brez vojne napovedi začeli napad na Jugoslavijo, katere del je bila Slovenija? Kako je na to reagirala takratna slovenska oblast, izvoljena na bolj ali manj demokratičnih volitvah pred začetkom vojne?

Zakaj ime Slovenska zaveza? Zame je beseda zaveza že od otroških let povezana s predstavo mavrice, ki se razpne čez nebo, ko po nevihti izza oblakov spet posije sonce. Nisem še dobro znal brati, ko sem dobil v roke knjigo zgodb svetega pisma, kjer je bila skoraj na začetku slika velike povodnji in Noetove barke. Tam sem prebral ali so mi morda prebrali, kako je Bog z Noetom sklenil zavezo, da ne bo nikoli več tako strašnega potopa, in v potrditev te zaveze se je na nebu pokazala mavrica. S sklenitvijo zaveze se torej zavežemo, da bomo nekaj naredili na določen način, sklenemo nekakšno slovesno pogodbo. Z ustanovitvijo Slovenske zaveze marca 1942 so se predstavniki treh miselnih krogov na Slovenskem zavezali, da bodo »v času največje stiske in najtežjih preizkušenj neglede na stranko, strujo in nazor složno delali za osvoboditev slovenskega naroda, da se v celoti združi v svobodni Sloveniji«. (Iz proglasa v 1. št. lista Slovenska zaveza, 7. maja 1942)

Pogosto slišimo bolj ali manj upravičene pripombe, da se legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znašli, da niso znali potegniti potez, s katerimi bi vse narodne sile usmerili k enotnemu cilju in preprečili začetek revolucije. Zakaj niso preprečili vpliva komunistične partije in njenega vzpona na oblast? Ali je bilo v danih razmerah ta vzpon sploh mogoče preprečiti? Kakšno vlogo je pri tem imela Slovenska ljudska stranka kot najmočnejša predvojna stranka na Slovenskem? Zakaj so bili stalni problemi z vojaškim vodstvom protirevolucijske strani? Kar preveč vprašanj za takle sestavek! Vsaj na nekatera bomo skušali odgovoriti in tako tudi pojasniti nastanek in vlogo Slovenske zaveze.

2.1.2. Cvetna nedelja 1941

V zgodnjem jutru 6. aprila 1941 so Nemci strahovito bombardirali Beograd. Tako nenadnega in silovitega napada brez vojne napovedi nihče ni pričakoval, čeprav se je vedelo, da je začetek vojne blizu. Dr. Franc Kulovec, ki je na ministrskem položaju v Beogradu in v vodstvu Slovenske ljudske stranke nasledil decembra 1940 umrlega dr. Korošca, je bil ubit med prvim naletom letal na dvorišču svojega stanovanja na Dedinju. Drugi slovenski minister dr. Miha Krek se je priključil ostalim članom vlade, ki so se po določenem načrtu takoj po prvem bombardiranju umaknili iz Beograda in še pred večerom prispeli v Užice. Z njim je potoval dr. Ciril Žebot, ki bi sicer po programu moral spremljati dr. Kulovca. Naslednji dan so se v Užicah pojavili še bivši minister in tedanji načelnik jugoslovanske gasilske zveze Franc Snoj, vodilni član Jugoslovanske nacionalne stranke dr. Albert Kramer in znani primorski Slovenec dr. Engelbert Besednjak. Franc Snoj je bil imenovan za ministra namesto pokojnega Kulovca, še preden je bežeča vlada 8. aprila nadaljevala pot proti Sarajevu.

Med ponovnim postankom na Palah pri Sarajevu se je slovenski ekipi najprej pridružil dr. Lambert Ehrlich, nato pa še skupina ljubljanskih novinarjev, med katerimi sta bila tudi glavni urednik Slovenskega doma Mirko Javornik in kulturni urednik Slovenca dr. Tine Debeljak. Dr. Ehrlicha je v pričakovanju vojne in odhoda v tujino poklical k sebi še dr. Kulovec. Iz Ljubljane je odšel šele v nedeljo, ko se je že vedelo za začetek vojne, zato se je usmeril proti Sarajevu v upanju, da bo tam naletel na vlado ali vsaj zvedel, kje se nahaja.

30. marca 1941 je vodstvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani razpravljalo o trenutnih razmerah in o nevarnosti vojne ter okupacije. Na tem sestanku je bilo med drugim sklenjeno, naj dr. Alojzij Kuhar in msgr. Franc Gabrovšek, dotedanji ravnatelj Zadružne zveze, kot delegata stranke takoj odpotujeta v Beograd k slovenskima ministroma, kasneje pa po potrebi tudi v tujino. Ker se je zvedelo, da bo vse prometne zveze v državi v kratkem prevzela vojska, sta se Gabrovšek in Kuhar že v petek, 4. aprila, zvečer z vlakom odpravila proti Grčiji. Z njima je potovala tudi žena ministra Kreka s sinčkom Alešem. Njihov vlak je bil zadnji civilni vlak, ki je iz Beograda še peljal proti jugu. Zaradi velikih zamud je šele v nedeljo zjutraj priropotal v Skoplje, ko so tudi tam že padale nemške bombe. Kljub temu so naši begunci nadaljevali potovanje in 9. aprila prispeli v Atene.

Na velikonočni ponedeljek, 14. aprila, je begunska vlada zapustila Pale in se z avtomobili odpeljala proti Črni gori. Poleg obeh slovenskih ministrov so potovali s to kolono tudi dr. Ehrlich, dr. Žebot, dr. Besednjak, dr. Kramer, dr. Debeljak in Mirko Javornik. Na nekem travniku blizu Nikšiča so nanje čakali vojaški avioni, s katerimi so poleteli v Atene in nato naprej v Egipt. Toda od Slovencev sta tako odšla iz države le ministra Krek in Snoj, ostalim pa so naročili, naj hitijo v Kotorski zaliv in se vkrcajo na angleško podmornico, ki naj bi tja prišla po osebje angleškega poslaništva. Ker podmornice ni bilo, so se slovenski begunci po raznih potih vrnili v Slovenijo.

Mislimo, da bi bilo treba v zvezi z umikom jugoslovanske vlade še marsikaj povedati. Na primer, kako jo je dr. Vladko Maček takoj po prihodu v Užice zapustil in se odpeljal v Zagreb, kjer je potem bila 10. aprila proglašena NDH (Nezavisna država Hrvatska), kako se ji je na Palah pridružil general Simoviæ in tam izročil vrhovno poveljstvo nad razpadlo jugoslovansko armado svojemu kolegu generalu Kalafatoviæu, sam pa z vlado odletel v tujino, kako se je na travniku pri Nikšiæu na letala vkrcalo več soprog in raznih spremljevalcev srbskih ministrov, Slovenci pa so na njih dobili prostora komaj za dve osebi.

Toda nas vendar zanima Slovenija! Kaj se je tu dogajalo na cvetno nedeljo 1941 in v dneh po njej? Obenem z bombardiranjem Beograda je nemška vojska vdrla v Jugoslavijo na vseh mejah od Rateč na Gorenjskem do Caribroda na jugovzhodu, kjer so se ji pridružili tudi Bolgari. Zveza med Ljubljano in Beogradom je bila že ob prvem bombardiranju pretrgana, noben stik z vlado v Beogradu ni bil več mogoč. Le nekaj ur po nemškem napadu so se pri banu dr. Natlačenu zbrali zastopniki slovenskih političnih strank. Dr. Metod Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB piše, da so se seje na cvetno nedeljo udeležili predstavniki »Slovenske ljudske stranke (SLS – klerikalci), Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS – liberalci Živkovič-Kramerjeve smeri), Narodne radikalne stranke (slovenski radikali Ravniharjeve smeri), Jugoslovanske demokratske stranke (liberalci, ki so se vključili v ponovno oživljeno Samostojno demokratsko stranko), Slovenske kmečke stranke (Pucljeva in Marušičeva smer) in Socialistične stranke Jugoslavije«. (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB 1, str. 49) Dogovorili so se za ustanovitev Narodnega sveta in za njegovega predsednika izvolili dr. Natlačena. Predlog komunistične partije, da bi tudi ona sodelovala v Narodnem svetu, so zavrnili z utemeljitvijo, da »lahko sodelujejo samo predstavniki organiziranih in priznanih političnih strank«.

Ko se je izvedelo, da so v Zagrebu razglasili samostojno Hrvaško, je Narodni svet izdal obvestilo, da začasno prevzema vrhovno oblast v Sloveniji. Ker poveljstvo jugoslovanske vojske v Sloveniji ni sprejelo predloga za podreditev Narodnemu svetu, že 9. aprila je vojska začela zapuščati Slovenijo in razpadati, je ta opozoril na neizbežnost okupacije in pozval k ohranitvi reda in miru. Preprečil je, da bi umikajoča se vojska porušila več prometnih in industrijskih naprav. 12. aprila, ko so Italijani že bili v Ljubljani, je delegacija Narodnega sveta z banom na čelu hitela v Celje in skušala posredovati pri Nemcih, da bi cela Slovenija prišla pod enega okupatorja. Njihova pot je bila seveda zaman, saj je Hitler že odločil, da bo Slovenija razkosana med tri okupatorje.

Italijani so kmalu po zasedbi prepovedali delovanje Narodnega sveta. Civilno upravo v Ljubljanski pokrajini je prevzel visoki komisar Emilio Grazioli, skrb za red pa je bila poverjena italijanski policiji in karabinjerjem. Kot posvetovalni organ naj bi visokemu komisarju pomagal sosvet – konzulta, v katerega so bili imenovani »predstavniki iz produktivnih skupin slovenskega prebivalstva«. V začetku sta bila člana sosveta tudi bivši ban dr. Natlačen in bivši minister Pucelj; svoj pristanek na sodelovanje v konzulti sta opravičevala s skrbjo za ohranitev slovenskih pravic v Ljubljanski pokrajini, ki je bila tedaj tudi zatočišče za begunce z Gorenjskega in Štajerskega.

Dr. Žebot v knjigi Neminljiva Slovenija opisuje, kako sta se z dr. Ehrlichom po povratku iz Kotorskega zaliva oglasila pri dr. Natlačenu. Ehrlich je banu poročal o neuspeli poti k vladi in pojasnil svoje stališče, da je nujno takoj vzpostaviti podtalno narodno oblast, nekaj podobnega kot je bil Narodni svet, ki bo za slovenski vojni cilj razglasila Združeno Slovenijo v svobodni Evropi, glede bodočih odnosov z ostalimi jugoslovanskimi narodi pa zahtevala načelo demokratične samoodločbe na temelju enakosti in soglasja. Ehrlichov predlog ni bil sprejet, ker so ga smatrali za neizvedljivega in ker so se po eni strani bali izzivati okupatorja po drugi pa oporekati kontinuiteto predvojne Jugoslavije. Odločili so se počakati, da se vzpostavi zveza s slovenskima ministroma pri begunski vladi. Ehrlich je še naprej dokazoval, da bi bistveni namen podtalne narodne oblasti bil v tem, da poveže vse Slovence v okupirani domovini in jih usmeri k enotnemu osvobodilnemu cilju. Za to ni treba čakati, da se bo od nekod oglasila begunska vlada, ki bo gotovo imela veliko opravka z lastnimi težavami in morda ne bo dovolj dobro razumela razmer na zasedenem ozemlju, bo pa tudi v veliki meri odvisna od vojnih interesov zaveznikov. Nevarno je, da bo zaradi čakanja na soglasje in navodila begunske vlade doma zamujen pravi trenutek, ki ga pozneje ne bo več mogoče nadoknaditi. – Seveda je tudi to dokazovanje padlo na neplodna tla.

2.1.3. Slovenska legija in Osvobodilna fronta

Slovenska ljudska stranka je bila pred letom 1941 najmočnejša politična stranka na Slovenskem. Pri svobodnih volitvah od 1920 do 1927 je zanjo glasovalo okrog 60 procentov volivcev, na parlamentarnih volitvah decembra 1938, ki niso bile popolnoma demokratične, pa je dobila kar 78 procentov glasov. Verjetno je tudi to pripomoglo, da vodstvo stranke ni bilo dovolj pozorno na probleme, ki so se začeli pojavljati znotraj in zunaj nje. Komuniste so sicer imeli za nasprotnike, vendar jim niti na kraj pameti ni prišlo, kako resna nevarnost jim preti od njih. Decembra 1940 je umrl dolgoletni voditelj stranke dr. Anton Korošec, ob prvem nemškem napadu, 6. aprila 1941, pa še njegov naslednik dr. Franc Kulovec.

Ob letošnji 60-letnici OF smo med drugim slišali mnenje nekaterih vidnih Slovencev, da so za prevlado komunistične partije med vojno in za uveljavitev totalitarizma po vojni krive nekdanje demokratične stranke, ki v odločilnem trenutku niso znale zaustaviti komunističnega prodiranja. Tudi sicer niso tako redke sodbe, da protikomunistična stran v prvem letu okupacije ni naredila ničesar oziroma je le načrtovala in čakala na direktive od zunaj, medtem pa se je njen čas iztekel. Ali te sodbe veljajo tudi za Slovensko ljudsko stranko in koliko so upravičene?

Slovenska ljudska stranka – SLS, ki od prvega dne okupacije ni mogla javno delovati, je kar kmalu začela priprave za ustanovitev Slovenske legije. Ustanovnega sestanka v Ljubljani se je 29. maja 1941 udeležilo 12 delegatov SLS, mladinske JRZ, Zveze združenih delavcev, Zveze fantovskih odsekov in Kmečke zveze. Glavne programske točke so bile: zbiranje orožja, sistematične priprave na odpor proti okupatorju v ugodnem trenutku, zbiranje vojaških informacij za zaveznike in širjenje protiokupatorske propagande. Vodja Slovenske legije je postal Rudolf Smersu, na čelu obveščevalnega oddelka je bil Albin Šmajd, vojaške zadeve je vodil Edvard Peterlin. (Enciklopedija Slovenije 11, str. 410)

Rudolf Smersu je leta 1959 takole opisal ustanovitev Slovenske legije: Na velikonočni ponedeljek v letu 1941 in nekaj dni nato še enkrat so se na zasebnem stanovanju zbrali nekateri zastopniki katoliških mladinskih organizacij in po temeljitem pregledu položaja prišli do prepričanja, da je potrebno takoj ustanoviti tajno vojaško organizacijo. O tem so bile obveščene razne vodilne osebnosti slovenskega javnega življenja in vsi so soglašali. 29. aprila so se zastopniki mladinskih organizacij zbrali v prostorih Delavske zbornice v Ljubljani in ustanovili Slovensko legijo (SL). Vodstvo organizacije so poverili desetčlanskemu odboru, kateremu je do oktobra 1943 načeloval Rudolf Smersu, pozneje pa major profesor Mirko Bitenc. V odboru so bili zastopniki vseh glavnih slovenskih katoliških mladinskih organizacij. Slovensko legijo smo ustanovili zaradi odpora proti okupatorju. Vedeli smo, da je bilo Čehom in Francozom izrecno naročeno, naj se vzdržijo vseh akcij, ki bi škodovale njihovi narodni skupnosti, in naj čakajo, da bodo na zavezniško povelje posegli v boj za osvoboditev domovine. Tudi mi smo se nameravali ravnati po tem pravilu. Hoteli smo organizirati tajne oddelke, ki bi bili pripravljeni za odpor proti okupatorju, ko bi nastopil primeren čas. Ta organizacija naj bi potekala v strogi tajnosti, da z njo ne bi izzivali okupatorjevih represalij. Toda komunisti so imeli druge načrte in namene. Smatrali so, da so zaradi tuje okupacije in ker je bil narod brez lastne oblasti, nastopile zanje tako ugodne razmere, da lahko začnejo komunistično revolucijo. Začeli so pobijati Slovence – nekomuniste in z malimi praskami izzivati okupatorje, da so se znašali ne nad njimi, ampak nad nekomunističnimi Slovenci. Ko je postalo očitno, da je komunizem izrabil okupacijo za izvedbo svoje revolucije, in ko je že padlo več sto slovenskih žrtev, je Slovenska legija smatrala za dolžnost, da poseže v samoobrambo slovenskega naroda. Tako se je njeni prvotni nalogi – pripravi odpora proti okupatorju pridružila nova naloga, ki so ji jo vsilili komunisti. (Vestnik–Glasilo slovenskih protikom. borcev 1959, št. 4, str. 51)

S pomočjo katoliških organizacij se je Slovenska legija dokaj hitro razširila in naj bi konec leta 1941 imela že 5000 članov, kasneje pa jih je bilo 8000. Novembra 1941 je kot glasilo Slovenske legije začel izhajati ilegalni list Svobodna Slovenija, ki ga je izdajal in urejal Miloš Stare. Tudi iz tega lista je razvidno, kako je nova, vsiljena naloga v delovanju Slovenske legije zavzemala vse večji obseg in jo vsaj posredno odmikala od naloge, za katero je bila ustanovljena.

Nekaj mesecev kasneje kot Slovenska legija sta bili ustanovljeni še dve ilegalni vojaški organizaciji: Sokolska legija in Narodna legija. Že ime pove, da so Sokolsko legijo sestavljali predvsem člani predvojne sokolske organizacije, ki niso pristopili k OF. Štela naj bi od 600 do 800 članov. Še manjša po številu članov je bila Narodna legija, ki je nastala iz skupine Pobratim, priključilo pa se ji je tudi nekaj izobražencev in oficirjev. Seveda bi bilo treba v zvezi z nastankom teh dveh legij še kaj povedati. Zakaj se njuni člani niso priključili že prej ustanovljeni Slovenski legiji? Zakaj razmeroma majhno število članov in pozen nastanek? Ali ne kaže tudi to na odsotnost osrednjega narodnega vodstva?

Dr. Metodu Mikužu se je v 1. zvezku knjige Pregled zgodovine NOB na začetku poglavja o ustanovitvi OF zapisalo tudi tole: » Z okupacijo slovenske zemlje je prešla formalna legitimacija narodnega vodstva od buržoazije na KPS, s tem pa seveda še ni bilo rečeno, da je bilo to vodstvo že dokončno. Vsa narodnoosvobodilna vojna je obenem z borbo proti okupatorjem tudi revolucionarna borba za ljudsko oblast, torej borba ljudskih množic pod vodstvom Partije proti lastni buržoaziji. Partija se je v polni meri zavedala, da je treba delati hitro.« Ko Mikuž opisuje potek ustanovnega sestanka OF, ki »se je od ustanovitve do 22. junija 1941 imenovala Protiimperialistična fronta«, pove, da »je Kidrič ob analizi trenutnega položaja in perspektivah nadaljnjega razvoja podal nekaj na kratko skiciranih točk, ob katerih so se zedinili vsi navzoči«.

Slovenski poročevalec je že v majski številki 1941 zapisal: »Preteklost se je prelomila, naša kapitalistična gospoda, ki se je nekoč penila v nacionalističnih frazah, se je pod gospostvom tujčeve imperialistične pete do kraja razgalila kot ogabni izdajalec brez mrvice narodnega in človeškega ponosa, brez trohice sramu. Poklonitev slovenskih veljakov italijanskemu okupatorju je zgolj logičen, čeprav gorostasno sramoten zaključek triindvajsetletne gosposke politike.« 15. junija je Slovenski poročevalec v sestavku Kapitalistična gospoda takole pisal: »Kapitalistična gospoda, ki je ostala doma, liže pete imperialističnim osvajalcem. Natlačen, Pucelj in druga judeževska tovarišija potuje v Rim… Kapitalistična gospoda, ki se je zatekla pod angleško imperialistično okrilje, obljublja ohranitev kapitalizma, to se pravi, temeljnega vira socialnega in nacionalnega izkoriščanja, obljublja, da bo vzpostavila vse po starem, to se pravi preprečila socialno in nacionalno osvoboditev. Za zasužnjeni in razkosani slovenski narod, za vse zasužnjene narode Jugoslavije in Balkana veljajo danes bolj kot kdajkoli prej velike Stalinove besede: Postalo je očitno, da si osvoboditve delovnih množic zatiranih narodov in odprave narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljenja lastne nacionalne buržuazije in brez zavzema oblasti po samih delovnih množicah.«

Ko je 22. junija 1941 tudi ljubljanski radio sporočil novico o napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, so se kmalu zatem v Ljubljani sestali člani centralnega partijskega komiteja. Na tem sestanku so ustanovili Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet in sestavili poseben proglas, kjer so poudarili, da »Hitlerjev napad na glavno trdnjavo miru, na glavnega zaščitnika zatiranih narodov in vseh izkoriščanih in tlačenih pomeni napad na delavski razred vsega sveta, na kmečko ljudstvo vseh narodov v Evropi in v kolonijah, na kulturo vsega človeštva, zato naj se tudi Slovenci pod vodstvom partije pridružijo boju delavsko kmečke armade SSSR«. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Knjiga 1, str. 44–47) Slovenski poročevalec je 11. julija 1941 objavil Kidričev članek K dejanjem, kjer je menda prvič uradno imenovana Osvobodilna fronta: »Reakcionarna suha veja na živem narodovem telesu – peščica gosposkih izdajalcev – se je povsem prodala okupatorjem, narod pa gre z elementarno silo svojo borbeno pot. Njegov osvobodilni boj so vzele v svoje roke njegove ljudske moči. Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja.« (Dokumenti, Knjiga 1, str. 49)

V avgustu 1941 je partija ustanovila Varnostno obveščevalno službo – VOS, ki je precej časa delovala samo v Ljubljani. Vodila jo je Kidričeva žena Zdenka. Dokaj točen opis te partijske organizacije je podal Kardelj v pismu, ki ga je 29. 3. 1942 iz Ljubljane pisal Titu. Takole piše: »Dejansko je ves aparat (organizacije VOS) sestavljen iz članov partije. Zgrajen je iz dveh delov: obveščevalna služba in eksekutivni aparat. Vodstvo je enotno in je sestavljeno iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. Obveščevalno delo je od spodaj množično in prihaja dnevno na rajonske točke obveščevalne službe mnogo vsakovrstnih prijav. Imajo celo urejeno kartoteko o ljudeh, ki jih nadzorujejo, zasledujejo itd. Imajo tudi svoje provokatorje v belogardističnih organizacijah itd. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari. Nekaj primerov: skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo na muho… Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti… Slovenci so menda edini narod v Evropi, ki ima svojo belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Varnostna služba je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela na muho, ne more rešiti. Zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika.« (Dokumenti, 1. Knjiga, str. 324) Zanimiva je misel, da daje OF značaj resnične oblasti prav strah pred njeno VOS. Seveda je treba za spoštovanje oblasti skrbeti na razne načine. Ko se je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, je bilo njegovo prvo delo Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki je postal »zakonska podlaga« za delo VOS in za ves revolucijski teror.

Naj povemo, da je prva medvojna številka Slovenskega poročevalca izšla že maja 1941 in potem do konca leta še enaintrideset številk. Poročevalec je nato izhajal ves čas okupacije. Kot smo videli v gornjih odstavkih, je list že v prvi številki brezobzirno udaril po »izdajalski kapitalistični gospodi«. Proti koncu leta 1941 so se kot konkretna oblika tega boja že pojavile prve likvidacije.

In še bežen pogled na napadeno stran, ki se še ni zavedela, kako hudo je napadena. Prva številka Svobodne Slovenije, ki je izšla šele konec novembra 1941, sicer ni mogla mimo OF, toda omenila jo je obzirno kot »delo posameznikov, ki ima svoje osnove v neslovenskih partizanih komunistične internacionale in je doslej prineslo samo škodo in uničevanje«. 8. številka Svobodne Slovenije – izšla je 28. marca 1942 – je na prvi strani prinesla sestavek z naslovom Bratomor: »Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Skupina, ki nam oznanja osvoboditev, nas osvobaja s pištolo in nožem po programu, kakor ga slovenska zgodovina ne pozna. Prva točka njenega programa je BRATOMOR. Fronta ni dosedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine. Ali naj bo to slovensko narodno gibanje?«

2.1.4. Slovenska zaveza

Ko je profesor Ehrlich konec aprila 1941 predlagal dr. Natlačenu ustanovitev podtalnega narodnega predstavništva, mu je ta po posvetu s sodelavci odgovoril, da je treba počakati na dogovor s slovenskima ministroma pri begunski vladi. Na ta dogovor je bilo treba čakati do jeseni 1941. Vlada se je iz Egipta najprej selila v Jeruzalem in nato v London. Za nekatere je bila pot v London dolga več mesecev, saj so se vmes ustavili v Južni Afriki. Msgr. Franc Gabrovšek je, na primer, prispel v London šele oktobra. Vendar selitve niso bile največja ovira za delo vlade, bolj važna so bila nasprotstva med njenimi člani. Srbi so napadali Hrvate zaradi Paveličeve države, Hrvati so se branili in Srbom očitali Nediča, enim in drugim pa se je videlo, da s srcem niso za Jugoslavijo. Ko se je zvedelo, da je bivši ban Natlačen sprejel sodelovanje v italijanski konzulti, se je tudi na slovenske predstavnike zgrnil plaz očitkov. Vse preveč je imela vlada opraviti sama s seboj, da bi se mogla zares posvetiti delu za rešitev podjarmljene domovine.

Precej podobna klima je vladala med predvojnimi demokratičnimi strankami v okupirani Sloveniji oziroma na italijanskem zasedbenem področju, kajti Nemci so na svojem področju takoj po zasedbi onemogočili vsako politično delovanje. Italijani so ukinili Narodni svet in uvedli konzulto, vendar so dopuščali Slovencem nekaj več svobode. Stranke se v novih razmerah niso znašle. Jugoslovanska nacionalna stranka je bila nekaj mesecev brez pravega vodstva, kajti dr. Kramer in dr. Pirkmajer sta se šele poleti vrnila iz Dalmacije, kjer sta ostala po neuspelem poizkusu odhoda v tujino, ing. Mačkovšek pa je bil v italijanskem zaporu. Šele septembra 1941 so se stranke, ki so bile aprila zastopane v Narodnem svetu, sporazumele za skupen politični program in ga sporočile dr. Kreku v London. Na temelju tega programa so Slovenci v Londonu postavili Slovenski narodni odbor, ki naj bi zastopal slovenske interese pri begunski vladi, in dr. Kuhar ga je 23. novembra 1941 po londonski BBC sporočil Slovencem v domovini. Ta program je postal znan kot »londonske točke«. Njegov cilj je bil obnovitev Jugoslavije kot monarhije, ki pa bo enotno gospodarsko področje s federativno ureditvijo, katere del bo samostojna združena Slovenija z vsem ozemljem, kjer žive Slovenci. Kralj in jugoslovanska vlada sta edina zakonita oblast, edina vojaška sila pa Jugoslovanska vojska, ki naj se ji priključijo vse slovenske osvobodilne organizacije. S tem sporazumom med slovenskimi demokratičnimi strankami je bil položen temelj za nastanek Slovenske zaveze.

Precej dokumentov o nastajanju in delovanju Slovenske zaveze je zbranih v knjigi »Dosje« Mačkovšek, ki jo je leta 1994 pripravila zgodovinarka dr. Jera Vodušek-Stariæ. Tu tudi zvemo, da je bil ing. Janko Mačkovšek eden od treh članov izvršnega odbora Slovenske zaveze. Poglejmo torej na hitro glavne podatke o njegovem življenju in delu, ki nam bodo hkrati predstavili nekaj potez organizacije, za katero je veliko žrtvoval. Rodil se je leta 1888 v Idriji. Po osnovni šoli v domačem kraju in realni gimnaziji v Ljubljani je odšel na Visoko tehnično šolo v Prago, kjer je leta 1913 dobil naslov inženirja in se nato zaposlil na mestnem gradbenem uradu v Ljubljani. Kot gradbenik se je ukvarjal z ljubljanskim urbanizmom, hkrati pa je bil predsednik Društva inženirjev in arhitektov. Že zelo zgodaj se je začel zanimati za problematiko slovenskih meja. Leta 1919 je bil med eksperti za meje na mirovni konferenci v Parizu. Precej svoje energije je v času med obema vojnama posvetil narodnoobrambnim organizacijam. Bil je član Jugoslovanske nacionalne stranke – JNS, vendar do leta 1941 ni bil med njenimi vodilnimi politiki. Zaradi hudih nasprotij v stranki se je dr. Kramer po vrnitvi iz Dalmacije leta 1941 umaknil iz ožjega vodstva in v novi direktorij je tedaj prišel ing. Mačkovšek, ki je že pred tem pomagal stranki pri iskanju zveze z begunsko vlado. JNS je namreč ves čas vojne priznavala legitimnost jugoslovanske vlade v Londonu in zagovarjala Jugoslavijo kot optimalno državno povezavo za Slovence. Tako je ing. Mačkovšek postal sodelavec Kramerjevega kroga, ki si je jeseni 1941 prizadeval ustanoviti ilegalno zvezo strank, ki bi nadomestila razpuščeni Narodni svet iz aprila istega leta. S tem namenom sta se dr. Kramer in Vinko Vrhunc septembra 1941 sestala z Natlačenom. Ker je Vrhunc kmalu potem odšel v Švico zaradi zveze z Londonom, je njegovo vlogo v razgovorih prevzel Mačkovšek. Rezultat teh razgovorov so bile londonske točke.

Ni dvoma, da je Mačkovšek sodeloval tudi pri usklajevanju Projekta deklaracije Slovenske zaveze, ki je nastal februarja ali marca 1942. V tem sestavku seveda ne moremo navesti cele deklaracije, zato bomo na kratko povzeli le njene bistvene poudarke. Najprej je važna ugotovitev, da kljub okupaciji Jugoslavijo še priznavajo vse svobodne države, predvsem pa Rusija, Anglija in ZDA. Narodi Jugoslavije se z nobenim pravnim aktom niso odrekli svoji državi. Tudi Nezavisna država Hrvatska je ena izmed oblik okupacije, saj so okupatorji to »nezavisnost« Hrvatom vsilili. Kot simboli suverenosti veljajo še naprej: kralj, vlada in Jugoslovanska vojska. Slovenski narod pričakuje, da bo Jugoslavija obnovljena, vendar ne želi povratka na stari režim, ampak Jugoslavijo z novo politično, socialno in ekonomsko ureditvijo.

V nadaljevanju deklaracija govori o komunistih in OF ter pove, da je v največji narodni stiski komunistična stranka prva pričela z energičnim političnim delom, kajti bila je že prej v ilegali in je enostavno nadaljevala svoje delo. Ustanovila je OF in razglasila, da je njen edini cilj boj proti okupatorju, vsa druga vprašanja pa bodo na demokratičen način rešili po vojni. Ljudje so zato večinoma s simpatijo gledali na partizane in jim pomagali. Toda kmalu se je pokazalo, da se partija predvsem bori za oblast. Razni nesmotrni napadi na manjše okupatorske enote so bili skoraj brez haska, a represalije je trpelo mirno prebivalstvo. Ker takšna borba proti okupatorju ni mogla prinesti zaželenih sadov, kar je spričo razmerja sil tudi samoumevno, je partija spremenila svojo taktiko. Začela je z napadi na Slovence. Vse, ki niso njihovega mišljenja, je proglasila za belo gardo, za peto kolono in celo za narodne izdajalce. Jugoslovansko vojsko je proglasila za sovražno formacijo in vsi, ki so delovali pri njeni organizaciji, so bili obsojeni na smrt. Iz tega sledi, da se komunisti bore za separatistično sovjetsko Slovenijo – proti vsem ostalim jugoslovansko usmerjenim političnim skupinam. Zato je nujno, da se vse politične skupine jugoslovanske orientacije neglede na razlike v njihovih pogledih najprej združijo in potem skušajo doseči sporazum z OF oziroma s KPS za enotno delo ali vsaj za medsebojno toleranco. Na koncu deklaracije najdemo še sledeča dva poudarka:

1) Vrnitev v Jugoslavijo ne pomeni vrnitve na predvojni režim, ampak Jugoslavijo z novo ureditvijo, o kateri se bo odločalo po vojni na svobodnih volitvah.

2) Skupine jugoslovanske usmeritve načelno odklanjajo boj proti komunizmu; s KP bodo skušale doseči sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci.

Deklaracijo so podpisale triglavne demokratične stranke in deset manjših strank ter skupin. (Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 140 – 143)

16. marca je Mačkovšek preko zveze v Švici poslal v London daljše politično poročilo, ki ga je sestavil dr. Kramer in ki je dober prikaz takratne politične situacije v Sloveniji. Ko poročevalec opiše, kako kruto vladajo Nemci na Gorenjskem in Štajerskem, takoj doda, da je pod Italijani znatno boljše, saj so celo dovolili množično prehajanje beguncev z nemškega okupacijskega teritorija. Široka javnost sodelovanja v konzulti sicer ni odobravala, vendar so mnogi smatrali, da »je zaradi zaščite narodnih interesov razumljivo, posebno, ker o narodnem čustvovanju sodelujočih ne more biti dvoma in niso bili nikaki Quislingi«. – Komunisti so se po 22. 6. 1941 odločili za taktiko neposredne akcije, za nepomembno borbo brez ozira na konkretne koristi in žrtve. Izkoristili so idealizem dijaške mladine tja doli do najnižjih razredov in povzročili pravo načelno zmešnjavo med mnogimi nacionalnimi krogi. Seveda so uporabili tudi razumljivo nerazpoloženje naprednih krogov proti režimu JRZ, katerega bivše voditelje so pričeli obtoževati z belo gardo in da mislijo samo na obnovo klerikalnega režima, kakršen je bil prej. V tem pogledu so jim šli londonski govori g. Kuharja zelo na roko, saj so se gibali povsem v okviru prejšnje JRZ miselnosti in naznanjali, da je Krek prevzel narodno vodstvo. OF, ki je razpolagala z dobro organizirano propagando (Slovenski poročevalec tedensko in radioemisija trikrat tedensko), se je kmalu proglasila za edino slovensko oblast, vse, ki niso z njo pa za petokolonce, izdajalce itn. Pričelo se je obračunavanje z revolverjem… (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 143–144)

6. aprila 1942 je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze. Navedli bomo samo zadnji člen, ki se glasi: »Priprave za narodno osvoboditev je treba prvenstveno voditi po koristih in razmerah slovenskega naroda samega. Zato je pri maloštevilnosti naroda treba ljudem zavarovati življenje in premoženje, kar se le da, ne da bi prodajali svojo narodnost in sodelovali ali pomagali sovražniku. Kdor posredno ali neposredno ovaja domače ljudi ali zadeve okupatorjem, je izdajalec. Kdor danes iz strankarskih ali ideoloških razlogov koga ubije, mu grozi s smrtjo ali z nepomembnim junačenjem povzroča žrtve, ta je sovražnik naroda in pomaga okupatorju pri njegovem rabeljskem delu. Kdor uravnava svoje osvobodilno delo po navodilih kake nenarodne ali tuje organizacije ali sile, vprega naš narod v tuje službe in je izdajalec naroda.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 147)

Verjetno je bil hkrati z ustanovno listino napisan tudi Projekt predloga za sporazum z OF v dveh različicah: 1. popolna enotnost, 2. medsebojna toleranca. Naj citiramo nekaj stavkov iz predloga za medsebojno toleranco: »Nobena grupa ali oseba, za katero ni dokončno dokazano, da zavestno deluje v korist skupnega sovražnika, ne sme biti ožigosana z žigom izdajalca. Ker bi bila medsebojna borba narodu škodljiva in koristna samo za okupatorja, oba pokreta (Slovenska zaveza in OF) obsojata, odbijata in prepovedujeta vsako medsebojno borbo in konkurenco. Skupni sovražnik je samo okupator in narodni izdajalec, a borbo proti tem vodita obe grupi po svojih lastnih metodah. – Narodu se pušča na svobodno izbiro, kateremu pokretu se pridružuje.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 152). Torej so spomladi 1942, ko se je komunistična revolucija že močno razplamtela, v Slovenski zavezi še verjeli v možnost sporazuma z OF!

Doslej smo v zvezi s Slovensko zavezo govorili le o Slovenski ljudski stranki in Jugoslovanski nacionalni stranki. Toda konec leta 1941 so na pobudo SDS (Samostojne demokratske stranke) tudi nekatere liberalne – napredne skupine in JNS začele razmišljati o združitvi. Tako je v prvih mesecih 1942 nastala Napredna delovna skupnost kot koalicija JNS, SDS in Radikalov, kasneje pa se jim je pridružila tudi Stara pravda. Na čelu petčlanskega odbora te nove zveze je bil ing. Mačkovšek, za svoje glasilo pa so prevzeli list Zarja svobode, ki je bil do tedaj glasilo Mlade JNS. Ljubo Sirc v knjigi med Hitlerjem in Titom piše, kako je dr. Črtomir Nagode, ki je vodil Staro pravdo, v začetku sodeloval z OF. Spomnimo se, da je bil dr. Nagode med ustanovitelji Društva prijateljev Sovjetske zveze. Pravda je oktobra 1941 postala članica OF. Nagode se je tedaj veliko ukvarjal z vprašanjem slovenskih meja, zavzemal se je za obnovitev Jugoslavije in priznaval Mihajloviæa za komandanta Jugoslovanske vojske v domovini. Ko ga je okrog božiča 1941 na domu obiskal Boris Kidriæ, sta se v zvezi s temi vprašanji sporekla, kajti Slovenski poročevalec je že v začetku decembra 1941 ostro napadel Mihajloviæa. V prvi januarski številki je Slovenski poročevalec napadel tudi Nagodeta s pesmico Dihur: »V Ljubljani živi Dihur, ki prede noč in dan intrige, za osvoboditev pa ne da najmanjše fige.« 31. januarja je Slovenski poročevalec objavil izjavo izvršnega odbora OF, »da pripadniki OF pod nazivom Stara in Nova pravda niso organizirana skupina in jim zato ne gre značaj samostojne skupine«. Tako je prenehalo članstvo Pravde v OF. Ko dr. Sirc piše o tem, pripomni, da je bilo v OF najmanj dvanajst drugih skupin, ki so bile precej manj organizirane kot Pravda, toda te so vendarle ostale priznane članice iz preprostega razloga, ker so bile brez godrnjanja pripravljene sprejeti vse, kar so odločili komunistični voditelji. (L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 65). Po izključitvi iz OF se Pravda ni takoj vključila v Napredno delovno skupnost, ker je dr. Nagode imel nekatere pomisleke proti JNS. Mislil je celo na neposredno povezavo s Slovensko zavezo. Kljub tem pomislekom se je Pravda kasneje pridružila Napredni delovni skupnosti. Na sestankih jo je večinoma zastopal Metod Kumelj.

Po dolgih pripravah je tako spomladi 1942 končno »ozelenela« tudi Slovenska zaveza. V pismu, ki so ga 22. maja za London sestavili ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Vladimir Šuklje, je to takole opisano: »Razpoloženje, da bodo sovražne okupatorske sile končno poražene, je ves čas ostalo čvrsto. Iz vseh krogov se je čedalje bolj oglašala zahteva, naj bi se vsi Slovenci združili in osnovali neko skupnost, ki naj bi izvršila potrebne priprave za čas osvoboditve. Glavne ovire, ki so oteževale in zadrževale združitev vseh narodnih sil, so bile: Tradicionalno nasprotstvo med »klerikalci« in naprednjaki, odpor mlajše generacije v vseh strankah proti prejšnjim režimom in bojazen, da se ne bi spet ponovile stare razmere, ter pojav takozvane »osvobodilne fronte«, za katero so dali iniciativo in ki jo vodijo komunisti; OF je naredila veliko zmešnjave, zlasti med nacionalnimi ljudmi.

Prvi važen korak h koncentraciji je bil sporazum, dosežen glede federativne preureditve Jugoslavije, ki ga je že objavil radio London. Več mesecev je nato poteklo, preden so se razpršili ostali pomisleki. Danes se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS in ves katoliški politični krog (z izjemo nekaterih takozvanih krščanskih socialistov, večinoma intelektualcev), vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajša generacija, socialisti iz SSJ in nekatere nove politične tvorbe, tudi kmetsko-delavska skupina dela ne bo ovirala.

Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata v koncentracijo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.«

V nadaljevanju pisma je povedano, da je koncentracija dobila ime Slovenska zaveza. Njena usmeritev je opisana v 8. točkah, od katerih naj omenimo le zadnji dve: »Priprave za osvoboditev je treba voditi po naših razmerah. Pri maloštevilnosti slovenskega naroda je treba kar najbolj varovati življenje, dom in imetek ljudi. – Od sodelovanja ni izključen noben Slovenec in nobena stranka, ki stoji na narodni osnovi in je sposobna podrejati svoje strankarske koristi narodnim. Obsoja se krvavo obračunavanje med ljudstvom in strahovanje ljudi, ki se danes izvaja.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 41–42)

Slovenska zaveza je imela sedemčlanski plenum. O sestavi tega organa je bilo tako pred ustanovitvijo kot kasneje precej pregovarjanja, vendar so se sporazumeli za paritetno zastopstvo treh miselnih krogov: katoliškega, liberalnega in socialističnega, ki so se združili zaradi skupnega dela za osvoboditev. Načelo paritete je bilo še posebej očitno v izvršnem odboru, ki je bil sestavljen iz treh članov in v katerem je liberalni krog zastopal ing. Mačkovšek, socialiste dr. Celestin Jelenc, katoličane pa najprej dr. Lukman in nato Miloš Stare. Na sestanke plenuma je prihajal tudi major Novak, ki je bil Mihajloviæev predstavnik za Slovenijo in odgovoren za organizacijo Jugoslovanske vojske na celotnem slovenskem področju. 7. maja 1942 je izšla prva številka ilegalnega lista Slovenska zaveza, ki je privzel ime »medstrankarske koncentracije« in postal njeno glasilo. V tej številki je bil objavljen proglas Slovenskega narodnega odbora v Londonu, ki ga je 26. aprila 1942 v imenu begunske vlade naslovil na Slovence s sporočilom, da je vlada v Londonu edina od vseh zaveznikov priznana predstavnica vsega jugoslovanskega državnega ozemlja, tudi Slovenije in da je za vojnega ministra imenovan general Draža Mihajloviæ, ki je edini zakoniti predstavnik in organizator oborožene sile in odpora proti okupatorju. Nobena druga osvobodilna akcija ni priznana ne od zaveznikov ne od jugoslovanske vlade in ne služi končnemu cilju – osvoboditvi, temveč povečuje nepotrebno prelivanje krvi in narodno nesrečo.

2.1.5. Slovenska zaveza in major Novak

Major Karel Novak je postal Mihajloviæev pooblaščenec za Slovenijo, ko se je polkovnik Jaka Avšič konec leta 1941 pridružil OF in partizanom. Razumljivo, da je zato Novaka zanimala organizacija Slovenske zaveze. Nekateri menijo, da je bil Novak med glavnimi pobudniki za njeno ustanovitev. Dr. Črtomir Nagode, ki se je celo v času zveze z OF navduševal za Mihajloviæa, pa z Novakom že od začetka ni bil zadovoljen. Tudi po izključitvi iz OF je Pravda še računala, da se bo okrepljena z drugimi skupinami ponovno in pod boljšimi pogoji pridružila OF. (Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 73)

Novakovo poslanstvo se je začelo razmeroma pozno, ko je OF s svojo organizacijo in propagando že veliko naredila. S Slovensko legijo, ki je tudi bila vsaj za silo organizirana, ni našel prave povezave. Podporo je pričakoval od aktivnih oficirjev, toda tudi to upanje se je razblinilo, ko so Italijani 19. marca 1942 večino oficirjev aretirali in odpeljali v internacijo.

Za osvetlitev Novakovega odnosa do Slovenske zaveze poglejmo najprej njegovo poročilo, ki ga je spomladi 1944 poslal v London dr. Kuharju in Snoju. Poročilo začne z opisom Slovenske zaveze: Poleg socialistične, demokratske in klerikalne skupine je tu tudi četrti faktor, komandant Slovenije, ki je odgovoren za vojaška vprašanja, pa tudi za politična, v kolikor se tičejo organizacije vojske. O demokratskem bloku Novak pripomni, da je večina njegovih pristašev prešla v komunistično osvobodilno fronto, preostali pa so ustanovili Sokolsko legijo, ki se je prva postavila na stran komandanta Slovenije. Na žalost je štela le okrog 700 članov in komaj 200 borcev. Ta blok je bil vezan samo na Ljubljano, brez zveze s podeželjem in tudi brez možnosti povezave s političnimi predstavniki v inozemstvu. Klerikalni blok – Novak dosledno uporablja ta izraz – je bil najmočnejši in je imel svojo strankarsko milico – Slovensko legijo, ki je štela okrog 8000 članov. V bloku je bilo več struj, ki so se na zunaj prepirale, po potrebi pa tudi sodelovale. Vodstvo klerikalnega bloka je bilo v javnosti in v okviru Slovenske zaveze vedno projugoslovansko, v resnici pa so bili separatisti, ki so ime Jugoslovanske vojske in generala Mihajloviæa skušali izkoristiti za organizacijo bele garde. Novak je na to stalno opozarjal Slovensko zavezo, toda neklerikalni politiki so bili prešibki in niso nič ukrenili. Višek nezaupanja do komandanta se je pokazal z ustanovitvijo Vojnega sveta. Klerikalci pa kljub temu niso poslali k četnikom niti enega svojega človeka. Novak je zaradi teh nepravilnosti predvsem obtoževal klerikalce, vendar je smatral za odgovorno tudi Slovensko zavezo, ki tega ni preprečila, zato je kot predstavnik Jugoslovanske vojske iz nje izstopil.

Po Novakovi sodbi so bile najusodnejše napake Slovenske zaveze sledeče:

1. Spomladi 1942 komandantu Slovenije ni pomagala mobilizirati vojaških obveznikov, ki so jih ogrožali tako partizani kot Italijani. Tedaj je bilo pri ljudeh še dovolj skritega orožja, ki so ga kasneje dobili partizani. Iniciativo odpora proti okupatorju so tako prevzeli komunisti, ljudje pa so bili zaradi samoobrambe prisiljeni vzeti orožje od okupatorja.

2. Slovenska zaveza nikoli ni nastopila kot enotna organizacija, ampak je vsaka stranka delovala po svojih političnih interesih.

3. Ni podpirala avtoritete komandanta Slovenije, kar je prišlo do izraza tudi pri Vojnem svetu.

4. Po padcu fašizma ni izvršila zahtev komandanta Slovenije, naj del Vaških straž preide v četnike in zato so ob kapitulaciji Italije vso oblast prevzeli komunisti, katerim so se Vaške straže brez odpora predale ali pa prestopile k Nemcem kot Slovenska domobranska legija.

Nato Novak v 15 točkah našteje, kaj vse je Slovenska ljudska stranka zagrešila proti njemu in Jugoslovanski vojski. Na primer, da je vstopila v Slovensko zavezo z neiskrenim namenom, da bi se tako v lepši luči predstavila inozemstvu; da si je prisvojila vse zveze z begunsko vlado in z inozemstvom, da si je prisvojila tudi večino finančnih sredstev, da so pripadniki bele garde 3. novembra 1942 ubili njegovega namestnika kapetana Jožefa Lesjaka, da so na vse načine preprečevali širjenje četniških odredov, da so skupaj z Vauhnikom in Peterlinom širili idejo Slovenske vojske, za kar so se posluževali tudi bele garde. (AINZ 6/IV…)

Obširno poročilo o svojem medvojnem delovanju v Sloveniji je major Novak napisal leta 1946 in v nekoliko skrajšani obliki ga je leta 1982 objavil Tabor v Argentini. Za dopolnitev Novakove slike o Slovenski zavezi bomo še od tu vzeli nekaj podatkov: V začetku julija 1942 je Novak odšel k Štajerskemu bataljonu na Dolenjsko in z njim doživel močan partizanski napad. »Nato sem se vrnil v Ljubljano, kjer je že delovala zveza z Mihajloviæem. Julija in avgusta sem mu stalno pošiljal poročila za zaveznike. V tem času so Italijani organizirali Vaške straže za zaščito pred partizani. Njihovo število je doseglo 10.000 mož, razdeljenih na 100 skupin. Že pozimi sem izdelal načrt, kako bi Vaške straže, ko bi ozeleneli gozdovi, prešle v Jugoslovansko vojsko za boj proti okupatorju. Da bi pridobil Vaške straže, sem za novomeško okrožje odredil rezervnega kapetana Janka Debeljaka, za okraj Št. Jošt - Rovte bivšega kapetana Pavla Vošnarja, v okolici Ljubljane pa je deloval aktivni kapetan Jože Lesjak«.

Na pomlad leta 1943 je Novak kljub težavam zbral majhen odred okrog 30 mož in z njimi sprejel tri radiotelegrafiste, ki jih je 17. marca blizu Smrečja nad Vrhniko odvrglo angleško letalo iz Kaira. Poleti 1943 se je iz italijanske internacije vrnila večja skupina aktivnih oficirjev in nekateri so se pridružili odredu, ki je z njimi in drugimi prostovoljci narasel na 100 mož. Komandant odreda je postal orožniški major Danilo Koprivica. Novak je tedaj delal na tem, da bi posadke Vidmarjevega bataljona in še nekatere Vaške straže prešle k četnikom. Slovenska zaveza je, kot piše Novak, to preprečila, on pa je zato iz svojega štaba izključil predstavnike Slovenske legije: Šmajda, Malovrha in Duhovnika. Italijani iz Logatca so tedaj napadli četnike in v tem napadu so proti četnikom nastopile tudi nekatere Vaške straže.

Po teh dogodkih so četniki odšli na Dolenjsko in malo pred kapitulacijo Italije prišli v Grčarice, kjer naj bi pričakali odred srbskih četnikov iz Like. Do tega seveda ni prišlo, ker so 8. septembra zjutraj Grčarice napadli partizani in jih po tridnevnem obleganju s pomočjo italijanskih topov zavzeli. Nekaj četnikov je padlo v boju, večino pa so zmagovalci kot ujetnike odpeljali v Kočevje in jih kasneje pobili. Novak piše, da se je ob napadu na Grčarice obrnil na podpolkovnika Peterlina – sam je bil namreč ves ta čas v Ljubljani – ki pa ni hotel izdati povelja, da bi Vaške straže šle na pomoč četnikom. Kmalu potem je Novak izstopil iz Slovenske zaveze in odšel v Rim. (Tabor 1982, št. 9–10, str. 153)

Ali ni že čas, da prisluhnemo še drugi strani? Miloš Stare, eden od treh članov izvršnega odbora Slovenske zaveze je 19. 6. 1943 pod ilegalnim imenom Prikazen takole pisal o »Vojaku« – komandantu Slovenije: »Nekako do junija meseca smo še vozili z njim. Naši ljudje so vse žrtvovali, da bi mu spravili skupaj četniški odred, predvsem zato, da bi šel z njim na Primorsko, Gorenjsko in Štajersko v propagandne svrhe in da bi pobral tam fante, ki se umikajo vojaški službi. To vse nam je bil obljubil, ko smo spravili skupaj odred, pa iz tega ni bilo nič. V noči od 9. na 10. junij pa je hotel brez vednosti naših ljudi potegniti preko 1000 mož iz vaških straž in s tem povečati svojo vojsko. Nič ni pomislil, da bi s tem sledila katastrofa za vse ostale. Ker smo to preprečili, je začel borbo proti nam. Izključil je iz štaba vse naše ljudi, izdajal letake itd. Prekinili smo odnose z njim in prepovedali našim ljudem vsak stik z njim. Tedaj se je povezal z Italijani in dosegel legalizacijo četnikov. Italijani so celo članom vaških straž govorili, da se lahko odločijo za četnike. Fantje pod Vojakovo vodstvo k četnikom niso šli zaradi Vojaka samega in pa tudi zato, ker so rekli, da je precej vseeno, ali so pri vaških stražah ali pri takih četnikih. Vojak je nato na vse načine grozil, dokler ni uvidel, da je vse brez pomena. Celo aktivni oficirji so mu pričeli bežati iz taborišča. Nato je tudi Zaveza uvidela, da je Vojakovih organizacijskih nesposobnosti zadosti. Ustanovljen je bil vojni svet, katerega imena so Vam znana. Vojni svet naj bi bil vrhovna komanda in upravna inštanca v Sloveniji. Vojak se je dolgo upiral in šele 25. julija je pristal po enajsturni seji cele Zaveze in vojnega sveta.

Na vsak način bi Vojak hotel veliko četniško vojsko. Tukaj pa sta dve težavi. Prvič pod njegovo komando ljudje nočejo, drugič je v pokrajini večina moških v vaških stražah. Vojak ima namen razbiti vaške straže in jih pritegniti čim več v četnike, z ostalimi pa naj se zgodi karkoli. Večina meni, da je treba vaške straže očuvati in ilegalno tako organizirati, da bodo kos nadaljnjim nalogam. Iz teh različnih stališč izvirajo stalna nesoglasja. Ker pa smo mnenja, da je ilegalni odred potreben v propagandne svrhe, zlasti za Gorenjsko in Štajersko in ker z Vojakom ni mogoče nikamor, zato Slovenska legija sporazumno z vojnim svetom in Zavezo snuje samostojen četniški odred. Z Vojakom bomo skušali vzpostaviti znosno stanje, če ga res ni mogoče odstaviti.« (AINZ 8/I)

V drugem pismu, ki je nastalo kak mesec prej in je najbrž njegov avtor prav tako Miloš Stare, je podana sledeča karakteristika majorja Novaka: »Vojaško je zelo sposoben, politično nemogoč pa se vendar vtika v politiko, našemu taboru (katoliškemu) ni naklonjen, po mišljenju je naprednjak. Boli ga to, da mora vse narediti z našimi ljudmi. Rad bi potegnil Sokole iz krize. Skušal sem dobiti od njega, kakšne načrte ima za prevratno dobo. Na vprašanje, kako si to predstavlja, je odgovoril: »Mihajloviæ bo prevzel oblast. Komandant torej stoji na stališču kontinuitete Jugoslavije, to je take, kot je bila, in se bo potem urejalo notranje razmere, jaz pa mislim, da pojem kontinuitete lahko ostane, toda takoj prvi dan se mora pokazati samostojnost slovenskega naroda v federativni Jugoslaviji. To pa je predvsem delo političnih ljudi in ne vojaških, vojska ima samo izvršiti delo za red in mir in oditi na meje.« (AINZ, 8/I)

Po objavi Novakovega poročila iz leta 1946 se je v Taboru oglasil Rudolf Smersu, nekdanji prvi mož Slovenske legije. V svojem sestavku je poudaril, da »je treba imeti pred očmi, da je bila v Sloveniji komunistična revolucija, ki je nujno rodila protirevolucijo, katero so na svoja ramena prevzele Vaške straže in Slovensko domobranstvo. Dragocene narodne sile, ki bi se lahko uporabile za odpor proti okupatorju, so se morale zaradi komunističnega izdajstva izčrpavati v bojih s partizani. Slovenska zaveza, Slovenska legija in vaški stražarji niso mogli sprejeti Novakovega predloga, da naj vaški stražarji zapuste svoje enote in se podajo v gozdove. Če bi to storili, bi s tem prepustili na milost in nemilost vasi in svoje domače. Skrajno demagoška je Novakova trditev, da so desettisoči namesto za Jugoslavijo umrli za svoje politične voditelje. Vaški stražarji in domobranci so se borili in umirali v obrambi slovenskih življenj, v boju za svobodo in svoje krščansko prepričanje. – Podpolkovnik Peterlin ni odklonil pomoči odredu v Grčaricah, ampak je takrat ni bilo mogoče nuditi. Vaške straže se nikoli niso borile proti četnikom, ampak so jim vedno pomagale, kjer je bilo mogoče. Kdor je Novaka poznal, ta ve, da se je zaničljivo izražal o katoliških ljudeh ter jih vedno imenoval le klerikalce, prav tako se je zaničljivo izražal o Slovenski zavezi, vaških stražarjih pa tudi o generalu Rupniku in o domobrancih«. (Tabor 1983, št. 3–4, str. 54–56)

O smrti Novakovega namestnika kapetana Lesjaka, njegovo ilegalno ime je bilo Lampe, je ohranjenih precej zapisov, kljub temu pa vse okoliščine niso pojasnjene. Precej podrobno in obširno so o tem že decembra 1942 pisale Vesti. Slovenska legija je 24. novembra v zvezi s tem pisala V. Šukljetu (Doretu Dolencu): »Zahtevamo vestno komisijsko preiskavo o vseh primerih, na katere insinuira g. Leskovar (Novak). Na žalost moramo ugotoviti, da ton pisma, ki ga je naslovil g. Leskovar, prestopa način, ki naj bi ga uporabljal komandant do vojske, ki se je prostovoljno zaupala njegovi komandi. Spominjamo g. Leskovarja na dejstvo, da smo samo katoliški Slovenci v kritičnem razdobju reševali slovensko in jugoslovansko zavest proti antijugoslovanskemu komunističnemu terorizmu. Stotine grobov pričajo o tem. Ti grobovi nas močno zavezujejo. Pribijamo dejstvo, da bi brez naše borbe in brez naše pripravljenosti g. Leskovar ne bil na položaju, ki ga zavzema. Kaj bi predstavljal danes g. Leskovar kot komandant, če ne bi bilo slovenske katoliške mladine in njene organizacije Slovenske legije. Kar se pa tiče žalostnega primera na Bizoviku, ga je treba enako odločno obsoditi kakor podobne žalostne primere, ki so se dogodili drugod.« (AS–D3–Zaveza)

Izgleda, da preiskava o vzrokih smrti kapetana Lesjaka ni prišla daleč, saj je Mačkovšek še 14. aprila 1943 napisal to vprašanje kot posebno točko za razgovor z Novakom in Jelencem. Naj dodamo, da do danes niso pojasnjene okoliščine, v katerih je kapetan Lesjak 24. julija 1942, tik pred partizanskim napadom na Šentjošt, skušal odpoklicati v Rovte del že itak šibke šentjoške vaške straže.

V okolici Šentjošta in Rovt so se odvijali tudi dogodki junija 1943, s katerimi je bil poveljnik Novak tesno povezan. Vemo, da je Pavle Vošnar-Vidmar prišel v Šentjošt 12. avgusta 1942 s fanti iz Rovt in Zaplane. Poslal ga je Novak, ki je vedel za ustanovitev šentjoške postojanke kot tudi za njenega prvega poveljnika Franca Kompareta-Igorja. Po ustanovitvi Vaške straže v Rovtah se je Vidmar s svojim štabom preselil tja. Tedaj je že bil poveljnik 1. bataljona Vaških straž – Legije smrti. Pri svojem moštvu in pri ljudeh v okolici je užival ugled. Do nesoglasja je prišlo, ko je Vidmar sodeloval pri načrtu, da bi njegov bataljon in še nekaj drugih posadk Vaške straže v noči na 10. junij 1943 odšlo v ilegalo. Sicer pa je ta Novakov podvig odklonila tudi Slovenska legija, konkretno dr. Šmajd. Kako se je pri tem počutil kapetan Vidmar, ne vemo, lahko pa sklepamo, da vseh Novakovih ukrepov ni odobraval. Že 11. junija je potem Novak pisal vodstvu Slovenske legije: »Vem, da so izvršili proti meni ofenzivo, v kateri so sodelovali tudi oddelki bataljona Vidmar.«

23. junija so Italijani zares uprizorili pohod proti Novakovemu odredu. Kar nekaj ljudi, ki so ta poseg od blizu spremljali, je verjelo, da je bil vnaprej dogovorjen med Italijani in Novakom. Vodstvo Slovenske legije je 11. julija 1943 s posebnim dopisom zahtevalo od Poveljstva za Slovenijo (majorja Novaka), da med drugim prekliče obdolžitev, da so v tridnevnih akcijah okupatorja proti četnikom sodelovali tudi člani Vidmarjevega bataljona, zahtevalo je preklic vseh žalitev, ki so bile izrečene v pismih, letakih in tudi ustno – in še posebej preklic izključitve Doreta, Breznika in Mencingerja (Šukljeta, Malovrha in Duhovnika) iz štaba pri Poveljstvu za Slovenijo. ( AS–D3–Šmajd )

V 12. številki naše Zaveze je profesor Janez Grum odgovoril na vprašanje, zakaj četniška ilegala v letih 1942/43 ni dosegla večjega razmaha, že prej pa je v 10. številki opisal padec Grčaric. Dovoljujemo si ponoviti njegov zaključni stavek, da major Novak nima prav, ko dolži slovenske klerikalce, da so krivi za neuspeh četniške ilegale v Sloveniji.

2.1.6. Po Grčaricah in Turjaku

Poraz četnikov v Grčaricah je bil za demokratične Slovence hud udarec, ki pa se je nekako izgubil v morju nesreče, ki se je tedaj zgrnila tudi na branilce Turjaka in nekaterih postojank na Notranjskem. Zgradba Slovenske zaveze, ki nikoli ni bila posebno trdna, se je zaradi tega močno zamajala, vendar je do pomladi 1944 vsaj po izvršnem odboru še ostala pokonci.

Že 20. septembra 1943 je major Novak z dolgim pismom obtožil vodstvo Slovenske zaveze: »Pritisk SZ na komandanta Slovenije v zvezi z vojnim svetom je dal negativne rezultate. Nasprotno so se moja predvidevanja o vrednosti 8000 bajonetov v vaških stražah izkazala kot točna ter je bila torej popolnoma pravilna moja zahteva, da se prekine s politiko vaških straž in forsira organizacija pokretnih in svobodnih četniških oddelkov… Ne vidim več možnosti, da bi se pri SZ storilo še kaj koristnega za jugoslovansko vojsko, zato prosim plenum Zaveze, da sprejme na znanje izstop predstavnika vojske Kraljevine Jugoslavije.« (J. Vodušek-Stariæ, »Dosje« Mačkovšek, str. 168)

To pismo so obravnavali na seji Zaveze 30. septembra. Na tej seji je ing. Mačkovšek v imenu Napredne skupnosti zahteval, da se je treba dogovoriti za nove pogoje sodelovanja v Slovenski zavezi: »Dokler se to ne uresniči, so naši predstavniki v demisiji in naj tekoče zadeve opravlja trojka.« 22. novembra je Mačkovšek zapisal: »Ako hočemo za Slovenijo ustvariti kontinuiteto od Narodnega sveta dalje, je to možno le z upoštevanjem ustanovitve Slovenske zaveze. Nikakor ne kaže, da bi proglasili ali tudi že indirektno priznali popoln vakuum po prenehanju Narodnega sveta.« 26. februarja 1944 je Mačkovšku pisal Miloš Stare: »V mesecu septembru ste javili, da delegati naprednega bloka začasno odlagajo svoja mesta v Slovenski zavezi. Od tedaj je minilo že več kot štiri mesece, pa je stanje ostalo nespremenjeno. Poleg tega ste kasneje odklonili naš predlog za poživitev Narodnega sveta iz meseca aprila 1941. Mnenja smo, da bi razpad Zaveze lahko povzročil doma in v inozemstvu mišljenje, da je v krizi narodno politični program Slovencev. To pa se ne sme zgoditi. (»Dosje« Mačkovšek, str. 174). 4. aprila 1944 so Stareta iskali gestapovci, zato je Mačkovšku pisal iz skrivališča v Polju: »Zaveza mora brezpogojno ostati in se eventualno reorganizirati. Delati mora z vso previdnostjo. Zunaj z Zavezo računajo, to vem pozitivno. Veliko bi si škodili, če bi jo pustili razpasti. Zaenkrat naj bo Zaveza političen program vseh pozitivnih strank. Eksekutiva par oseb naj vodi posle. (»Dosje« Mačkovšek, str. 178)

Vzrokov, zakaj delo Slovenske zaveze leta 1944 ni moglo več zaživeti, je bilo več, eden od njih je bil gotovo tudi nemški pritisk. Miloš Stare se od aprila 1944 ni smel več pokazati v javnosti, Mačkovška so septembra odpeljali v Dachau, kjer je konec januarja 1945 umrl, dr. Jelenc je sicer gestapovcem pobegnil, toda moral se je skrivati do konca vojne. Nič manjši problem kot Gestapo je bilo nesoglasje med strankami, ki se kljub težkim razmeram niso mogle zbrati okrog enotnega osvobodilnega cilja, kot je maja 1941 predlagal dr. Ehrlich. Kako pomemben je bil pri tem oni vakuum med ukinitvijo Narodnega sveta in vzpostavitvijo »medstrankarske koncentracije« Slovenske Zaveze? Ali bi partija septembra 1941 oklicala svoj Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ko bi že prej deloval neki vseslovenski osvobodilni odbor, ki bi izdal tudi določena navodila glede priprave za osvobodilni boj? Ali bi medstrankarska povezava Slovenske zaveze bila bolj trdna, ko se ji ne bi bilo treba soočati s problemi, ki jih je prinesla OF? Že na prvi seji spomladi 1942 je prišlo do spora s Pravdo zaradi članka, ki ga je objavila v svojem biltenu o umoru Župca in Kiklja. Pravda je sicer obsojala umor, hkrati pa tudi sodelovanje umorjenih v OU (univerzitetnem odboru), ki ga je smatrala za kolaboracijo. Po božičnih racijah leta 1942 v Ljubljani, pri katerih so sodelovali tudi pripadniki Vaških straž, je Napredna skupnost protestirala in grozila z izstopom iz Slovenske zaveze. Vsi so obsojali komunistične umore, pri ukrepih proti morilcem pa nikakor niso hoteli biti zraven.

O tem problemu je pisal M. Stare 19. 8. 1943 v London: »Kaj je sodelovanje z okupatorjem? Mi mislimo, da je sodelovanje, če kdo z okupatorjem politično sodeluje v interesu okupatorja. Tega pri nas absolutno ni. Upoštevati je treba, da sta pri nas padli v isto dobo okupacija in komunistična revolucija. Ta revolucija je divjala do avgusta 1942, ne da bi se ji kdo zoperstavil. Bilo je le nekaj poizkusov, da so se posamezni kraji postavili v bran z ilegalnim orožjem. Potem pa ni bilo drugega izhoda. Ko bi mogel našteti vse primere in ko bi Vaši doživljali tragedije, ki so bile pri nas po deželi pred nastankom Vaških straž, bi drugače govorili. Videli bi tudi, kako so se ljudje dolgo upirali, da bi s pomočjo okupatorja nastopili proti komunistom. Navedem samo primer horjulskega župana Bastiča. Tri dni pred smrtjo je bil pri meni, tedaj še nikjer ni bilo vaške straže. Povedal mi je, da mu grozijo partizani, italijanski komandant pa zahteva od njega, da mu pove, kdo so komunistični organizatorji v občini. Ker je Bastič odklonil vsako izjavo, so mu Italijani zapretili, da bodo ob prvem incidentu zažgali njegovo hišo. Tri dni nato so njega in ženo ubili partizani, Italijani so pa malo kasneje požgali celo vas in tudi njegovo domačijo. Takih primerov je bilo mnogo in to še preden so se ljudje odločili za samoobrambo. – Če je večina članov Vaških straž iz naših vrst (Slovenske ljudske stranke), je to zato, ker je na deželi večina prebivalstva našega. Rad bi vprašal, ali je kdo od teh, ki obsojajo Vaške straže, poslal OF kako pismo, naj preneha pobijati Slovence. Da so res pobijali narodno zavedne Slovence, menda nihče ne dvomi.«

15. oktobra 1943 je dr. Pirkmajer v imenu Napredne skupnosti poslal v London obširno poročilo, kjer je zapisal tudi tole: »Ko je nastopil zlom Italije, so se komunisti dogovorili z italijansko vojsko zaradi prevzema orožja, ki so ga potem takoj naperili proti lastnim rojakom. Razorožili so protikomunistično milico, kateri je OF dala ime bela garda in s pomočjo italijanske artilerije uničili tudi jugoslovanske vojne odrede in jih drže kot ujetnike, kolikor jih ni v boju padlo. – Danes je prišla vest, da je partizansko sodišče izreklo in izvršilo nad 60 smrtnih obsodb. Bili so baje grozni prizori. – Pri takem stanju stvari si ni težko predstavljati ogorčenosti slovenskega prebivalstva, ki čuje »farbarije« londonskega radia o junaških uspehih slovenskih partizanov, o tankovskih bitkah za Ljubljano, o pouličnih bojih v Trstu ter slično, kar vse ni nič res. Do nedavno slovenski partizani sploh niso še izstrelili niti enega strela proti nemškemu okupatorju, pač pa so morili in pobijali pripadnike jugoslovansko orientirane vojaške formacije (Grčarice) in se hvalili v svet s svojimi »vojaškimi uspehi.« (»Dosje« Mačkovšek, str. 170)

Ali je k tem poročilom potreben še kak komentar? Nekako od začetka leta 1943 se je ton slovenskih oddaj londonskega radia bistveno spremenil. Na njih je bilo vse več vesti in pohval o uspehih partizanskih napadov na okupatorje, nič več pa ni bilo svaril pred nepremišljenimi akcijami, ki bi dale okupatorju povod za represalije. Slovenski protikomunisti, ki so do tedaj imeli vsaj občutek, da jih svobodni, demokratični svet razume in podpira, so bili sedaj še bolj osamljeni. Le redki so tedaj vedeli, kako je leta 1941, približno eno leto pred svojo smrtjo, razmišljal profesor Ehrlich: »Begunska vlada bo gotovo imela veliko opravka z lastnimi težavami in morda ne bo dovolj dobro razumela razmer na zasedenem ozemlju, bo pa tudi v veliki meri odvisna od vojnih interesov zaveznikov.« Vse to se je sedaj uresničilo. Msgr. Gabrovšek, ki je bil od aprila 1943 v ZDA, je 8. decembra 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Danes je očividno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci, kaj počnejo pri nas komunisti? Anoncerji (napovedovalci) danes oglašajo po radiu, da je stari svet mrtev. Zdi se, da svet, ki da kaj na moralo, poštenje in dostojnost. Tako imamo sedaj sovražnike dejansko povsod in se nahajam praktično v sovražni deželi, v deželi, ki podpira morilce mojih tovarišev, morilce mladih slovenskih katoličanov.« (Janez A. Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 58)

Veliko bi bilo treba še povedati. O Slovenski zavezi, ki ni bila tako nepomembna, kot se morda dozdeva površnemu opazovalcu, o begunski vladi, ki ni razumela razmer v okupirani domovini, predvsem pa o domačem vodstvu protikomunistične strani, ki ni dovolj poseglo v tok dogodkov. Komu naj pripišemo vojaški neuspeh Grčaric, Turjaka in drugih postojank? Ali morda nekatere Novakove obtožbe kljub vsemu le niso bile upravičene? V zvezi s tem se spomnimo besed profesorja Stanovnika ob odkritju spominske plošče na Turjaku septembra 1993: »Vedeti moramo sicer, da so bili v težkem položaju, skrivati so se morali pred Italijani, streljali so jih komunisti po ulicah, a vendar niso imeli tistega duha, da bi naredili korak, ki je najtežji od vseh, vzeti stvari popolnoma v svoje roke. V pomanjkanju tega poguma so se zanašali na druge, na tuji svet. Eno leto so imeli čas, da bi te, ki so potem morali braniti Turjak, izučili, kako se to dela, a danes, ko se oziramo nazaj, vemo, da se še zdaleč ni dovolj naredilo.Niso imeli v sebi prisebnosti, da bi vedeli, da smo sami, da se samo nase lahko zanesemo, da je prišel čas, ko je treba iz kamna iztisniti vodo.«

Seveda pa te in vse podobne ugotovitve niti malo ne morejo spremeniti podobe druge strani v državljanski vojni, ne morejo spremeniti dejstva, da so VOS in partizani pobili nekaj sto Slovencev že tedaj, ko še ni bilo nobenega protikomunističnega odpora. Kljub temu je v Slovenski zavezi še čakal prostor za vključitev OF, čakal na podpis predlog sporazuma o sodelovanju. Tudi med moštvom Grčaric in Turjaka je bilo mnogo takih, ki so verjeli, da bo do sporazuma v kratkem prišlo in da se bodo potem lahko posvetili svoji prvotni nalogi, odporu proti okupatorju. Toda namesto sporazuma so prišle brigade z italijanskimi topovi in topničarji. Partiji in njeni OF ni bilo za sporazum, ampak za uničenje političnega nasprotnika, kajti njen glavni cilj je bil uveljavitev totalitarne oblasti.

Dokler se nevihta ne konča, ne moremo pričakovati mavrice.

3. Pripovedi

3.1. Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega (1 Kor 1,23)

Vanja Kržan

3.1.1.

Ko se iz Dobrunj ob vznožju Golovca s sv. Urhom zapeljemo mimo Zadvora do Sostrega, potem naprej v dolinico proti Podlipoglavu in se od tam vzpnemo na Lipoglav, ne moremo več biti le občudovalci lepih hribčkov, dolinic in grap s potoki. Videli bomo, da vsa ta nema lepota gozdov in še posebno naselij hrani skrivnosti medvojnih in povojnih grozot.

Na Lipoglavu se nam takoj odpre svet proti Dolenjski. Preko naselij Pance, Dole in Polica smo že na Grosupljem, od koder bi se lahko zapeljali naprej proti Dolenjski in Suhi krajini. Če se pa preko Repč in Magdalenske gore spustimo v Šmarje, smo v neposredni bližini Ljubljane in Barja, ki se nam odpira tja do Iga. Zato nam je razumljivo, da so prav preko Lipoglava potekale poti proti Emoni že v rimskih časih, ko se je bilo treba izogniti Barju, in nič nenavadnega ni nedavno odkritje njive kmeta iz Podlipoglava, ko je pri oranju naletel na ostanke rimskega pokopališča z žarami, posodami za hrano umrlim in lončki za solze, približno iz leta 200 po Kristusu.

Ko se iz Podlipoglava odcepi pot proti Lipoglavu, nam smerokaz takoj, še preden se pričnemo vzpenjati, pokaže na desno proti Šentpavlu, zaselku z nekaj hišami, ki so bile med vojno in po vojni kmetije. Ždele so v precej strmem prisojnem bregu nad grapo potoka, ki priteče izpod Molnika (582 m). Ta zapira Šentpavelcem obzorje z jugozahodne strani, Pugled (615 m) pa z jugovzhodne. Še bolj nenavadno kot ostanki iz rimskih časov je odkritje, da prav Molnik skriva v sebi najstarejše najdbe grobišč iz ilirsko-keltskih časov in obdobja halštatske kulture. Torej je bilo že v tako zgodnji dobi to obrobje današnje ljubljanske kotline v vseh ozirih zelo pomembno ozemlje.

Danes seveda ne bomo posegali v tako daljno zgodovinsko obdobje, ampak v bližnjo preteklost, v obdobje medvojnih in povojnih strahot, ko je komunistično barbarstvo zatajilo tisočletno civilizacijo spoštljivega pokopavanja mrličev. Tudi ne bomo razmišljali o pomenu teh krajev za Kelte in Rimljane, ampak se bomo ustavili ob njihovi strateški pomembnosti za OF v letih 1941 do 1943. Iz okolice Grosuplja so vodile poti proti Suhi krajini in od tam v Kočevski rog, z Barja pa ali na Krim ali v Polhograjske Dolomite. V tem obdobju je potekala italijansko-nemška meja po grebenih vzpetin nedaleč od Podlipoglava: od Kašeljskega vrha po Žagarskega vrhu nad Javorjem in preko ceste na Reki.

Zdaj pa nam je takoj razumljivo, zakaj je bilo to področje privlačno tudi za revolucionarno dejavnost partizanov, ki so jo tukajšnji prebivalci bridko občutili. Iz gozdov Molnika in Pugleda z nujno potrebnim zaledjem okoliških vasic so lahko vodili diverzantske akcije proti Dolenjski, zanimiva je bila zlasti dolenjska železnica; akcije pa so bile živahne tudi na drugo stran proti Savi, kjer je partizanske borce privlačevala železnica Ljubljana-Zagreb. Povračilni ukrepi Italijanov in Nemcev so nam znani. V Podlipoglavu je imela svojo posadko italijanska vojska, ki so jo oskrbovali iz Šmarja preko Repč in Lipoglava. Torej so morali revolucionarni borci kar naprej ‘napadati’ posamezne italijanske patrulje, ki so posadko v Podlipoglavu oskrbovale s hrano.

Ni zgolj slučaj, da se je prva partizanska četa v Sloveniji, t. i. Molniška četa ustanovila prav v teh krajih, ker so jo sestavljali delavci, komunisti in člani ‘kulturno-prosvetnega’ društva Svoboda iz Zadvora pri Sostrem, ki je bilo ustanovljeno že l.1921. Veliko komunističnih delavcev in obrtnikov je izhajalo iz papirnice v Vevčah. Poleti 1941 so že imeli svoja taborišča na Pugledu in Molniku. Priključevale so se jim skupine iz Zaloga in Polja in vse so delovale ne le vojaško, ampak predvsem politično. Molniška četa je sprejemala vedno nove borce iz Ljubljane ter jih vojaško in politično usposabljala. Spremljali so jih pripadniki Narodne zaščite. Zato je razumljivo, da sta že julija 1941 italijanska vojska in nemška policija preiskovali gozdni teren med Zalogom, Sostrim, Podlipoglavom in panško Reko v smeri italijansko-nemške meje.

Oborožitev in preskrba borcev je pomenila »nenehne akcije domačinov in aktivistov na terenu, kajti vsako puško posebej in municijo zanjo je bilo treba poiskati po raznih skrivališčih.« (Trideset let Molniške čete, Zadvor 1971). »Sedmega januarja 1942 se je po visokem snegu 2. partizanski bataljon – bolj znan pod imenom Štajerski - prebil na Pugled, kjer je nameraval prezimiti. Bataljon se je najprej ustavil v Šentpavlu, kjer se je za silo odpočil, potem pa se je premaknil na Pugled in borci so pod vrhom postavili taborišče. Da pa bi se zaščitili pred hudo zimo, kakršne ni bilo že od 1929. leta, je bilo potrebno v taborišču mnogo slame in desk; vse to so prispevali predvsem kmetje iz Podlipoglava, Šentpavla in Sadinje vasi. V Šentpavlu je bila urejena tudi zasilna kopalnica, kamor so borci odhajali v majhnih skupinah na kopanje. Iz doline so aktivisti takoj poslali odeje, topla oblačila in obutev, saj je bil bataljon po napornem pohodu močno potreben nove opreme. Številne nogavice in jopice, ki so jih jeseni in v začetku zime napletle žene, so prezeblim borcem dokazovale, koliko ljudi je neprestano mislilo nanje. Poskrbeti je bilo treba tudi za dobro prehrano - in z vseh strani so dovažali hrano. Hrano in drug material so vozili tudi iz Ljubljane, in to z vozovi pa tudi z osebnimi avtomobili. Material, ki so ga zbirali po raznih kanalih, so potem odvažali v Podlipoglav. Pri Strojincu v Zadvoru je bila urejena klavnica, kjer so klali prašiče, topili slanino in pripravljali meso. Ves material so odvažali v Podlipoglav največ k Smrekarju (Kajžarčku), Hribarju (Slivarju) in Habiču (Malenskim). Sem so ga potem hodili iskat partizani in ga odnašali po strmi drči v taborišče. Iz Zaloga so prek Kašlja dobili v taborišče znatno količino sladkorja, ki so ga železničarji odnesli iz železniškega transporta. Iz pekarn so prinašali kruh, ki so ga aktivisti dobivali na krušne karte, prinesene iz Vevške papirnice. Komandant bataljona Franc Rozman - Stane je sredi februarja zapovedal zbrati čimveč hrane in drugega materiala … «

Razumemo, zakaj je bil Lipoglav kar trikrat bombardiran, nekajkrat požgan in kaj so pretrpeli prebivalci teh krajev, ko so jih preplavljale enkrat italijanske, drugič nemške, tretjič partizanske čete z nevzdržnimi zahtevami podnevi in ponoči. Če smo znali pravilno prebrati zgornji odstavek, lažje razumemo, kakšno vlogo je odigrala OF v teh krajih in lažje sočustvujemo s prebivalci, ki se OF niso pridružili.

»Pugled je imel tudi to prednost,« piše v knjigi Trideset let Molniške čete, »da je prebivalstvo, organizirano v OF, držalo tako konspirativnost, da Italijani dolgo niso vedeli, kaj se dogaja na Pugledu nad Podlipoglavom, čeprav so tja prihajale z vozmi in tudi drugače razne pošiljke, čeprav so se tam gibali razni kurirji podnevi in ponoči, čeprav so tja prihajali novi borci.«

Iz pričujočega članka nam bo povsem razumljivo, da je tudi prebivalstvo, ki ni bilo organizirano v OF, s svojo stalno in požrtvovalno pomočjo partizanom izražalo veliko mero narodne zavesti, predvsem pa si želelo čim bolj normalen način življenja med vojno, ki je bilo prav v teh krajih vse prej kot normalno. »Pomladi in poleti 1942 so se na Pugledu zbirali borci z Roga: komandant Ivan Maček - Matija, Albin Grajzer in član Molniške čete Daki. Konec septembra 1942 se je vodstvo osvobodilnega gibanja odtod preneslo v Dolomite. V letu 1943 so se na tem področju zadrževale le še posamezne partizanske enote.«

»Do konca leta 1943 je bila na dobrunjskem in sostrskem področju že skoro v celoti opravljena akcija za odhod borcev v NOV,« je še zapisano v omenjeni knjigi, in ob tem lahko sklepamo, kaj se je do takrat zgodilo s tistimi, ki se s takimi akcijami niso strinjali. Zato ne preseneča dejstvo, ki ga je navedel Franc Ložar v svoji brošurici »Bizovik, ti vas domača - le kdo je tebe ljubil« (Bizovik 1994), kjer avtor dokaže, da je bilo samo na tem področju pomladi in poleti 1942 pobitega največ civilnega prebivalstva v vsej Sloveniji. V literaturi o Podmolniški četi pa najdemo le stavek: »Mogli bi reči, da po letu 1943 to področje ni bilo vojaško več zanimivo, pa tudi dalo je od sebe že vse.« Tudi močno krvavi davek.

Morda je zanimiv še podatek, da so se »kljub majhnosti ozemlja« okrog Podlipoglava »vrstili dogodki, pomembni za razvoj Osvobodilnega gibanja«. Le nekaj sto metrov od Podlipoglava pod obronki Razorskih gozdov in na Pugledu so se v bunkerjih zbirali člani CK KPS, IO OF in glavnega poveljstva; v bunkerjih pod Razori so se zdravili ranjenci in delovala je ilegalna tiskarna. Danes na pomembnost komunistične medvojne dejavnosti, vodene iz teh bunkerjev, opozarja spomenik v čast Komunistični partiji Slovenije in osvobodilnemu boju nedaleč od Podlipoglava. O povojnem delovanju komunistične oblasi bomo našli povsem drugačno obeležje.

3.1.2. Šentpavel - draga vas domača

Ko se vzpenjamo v breg mimo posameznih hiš Šentpavla, ki so bile med vojno kmetije, in mimo novejših, ki to danes niso več, pod vrhom vzpetine zagledamo majhno cerkvico z malo drugačnim zvonikom, kot smo ga običajno vajeni. Posvečena je zavetniku svetemu Pavlu, ki pozdravi obiskovalce iz oltarne vdolbine. Kip je verjetno iz sedemnajstega stoletja. Preden vstopimo, zagledamo nad portalom častitljivo letnico 1305, čeprav se cerkev prvič omenja l. 1365. Sedanja arhitektura je značilna za začetek 16. stoletja. Značilnost cerkvice je ploskovita oblika zvonika in je primer prehodne oblike med linami za zvonove in pravim zvonikom. Njegove stranske stene so podaljšane do tal, prednja stran pa je postavljena na lok, tako da tvori pritličje zvonika majhno vhodno lopo.

V njej si lahko živo predstavljamo može in očete, gospodarje predvojnih devetih šentpavelskih kmetij in mežnarije, kako ob praznikih ali nedeljah, kadar je maša pač bila, modrujejo pod lopo. Domača imena vseh devetih kmetij so še danes znana: Mrkus, Gorenc, Jakopec, Polak, Benkel, Vrečar, Vrhunc, Krašovec, Andrejevec in Smrekarjeva mežnarija. Večinoma pa so hodili k maši uro daleč v Sostro. Takrat so se razdelili v posamezne skupine: možje in gospodarji s svojimi pogovori so hodili skupaj, žene, matere, dekleta in gospodinje so imele čisto drugačne pogovore, skupine otrok pa so zletele po klancu navzdol proti Sadinji vasi, podobno kot vsak dan, ko so hodili v šolo.

Toda ob nedeljah je bilo drugače, šli so skupaj s starši. Garbajsove deklice so najraje hodile k prvi jutranji maši ob sedmih zjutraj kot njihov ati, da so se ga lahko držale za roko. V nedeljskih popoldnevih, v jesenskih in zimskih večerih, ko je bilo vse postorjeno, so sedele ali poležavale na peči, ati je sedel na zidku s kakšnim časopisom pod visoko postavljeno petrolejko ali pa je legel kar k njim na peč in so se pogovarjali.

Maša v Šentpavlu je bila redkokdaj, na žegnanjsko nedeljo prav gotovo, toda brez cerkvice sv. Pavla bi bila vasica le zaselek na bregu, tako pa je tistih nekaj domačij z gospodarskimi poslopji s cervico vred tvorilo celoto.

Danes pritegne našo pozornost kamnita plošča z osmimi imeni, pritrjena na severni strani cerkvice. Ko jo preletimo z očmi, se nam te ustavijo na datumu 4. julij 1945. Nehote umolknemo, kot da bi stali znotraj cerkve, na svetem kraju in prisluhnili besedam iz Pavlovega pisma: Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega (1 Kor 1, 23).

Mihael Garbajs 1901 - 4.7. 1945

Anton Garbajs 1915 - 4.7. 1945

Anton Kušar 1906 - 4.7. 1945

Jakob Mlakar 1909 - 4.7. 1945

Franc Podržaj 1896 - 4.7. 1945

Nande Smrekar 1901 - 4.7. 1945

Franc Skubic 1927 - 4.7. 1945

Janez Vrečar 1881 - 4.7. 1945

Kaj se je zgodilo v Šentpavlu tistega sončnega poletnega popoldneva 4. julija?

Na njivah po vzpetini in na ravnici spodaj je vse živo: vsi so zunaj, od najmlajših do najstarejših. Največ je otrok, pri vsaki družini jih je bilo kar nekaj. In prav vsak, še najmlajši, petletni Garbajsov Franci je imel kakšno opravilo. Tudi v Podlipoglavu je bilo vse na travnikih in njivah. Zato ljudem ni ušlo, ko se je v vasi ustavil za današnje razmere starinski avtobus z dolgim prednjim delom. Iz njega je ročno poskakalo okoli dvajset do petindvajset oboroženih moških, nekaj jih je bilo v civilu, nekaj v uniformah. V nam že znanih partizanskih hišah pri Kajžarčku, pri Slivarju in Malenskih se je verjetno vedelo, kam so namenjeni in zakaj. Za kakšno uro so se ustavili v hiši, kjer je bil takrat že krajevni odbor. Kmetov na travnikih in njivah ta četica ni dosti vznemirila, vendar so ji z očmi kljub temu pozorno sledili. Videli so, da se je polovica mož napotila po poti iz Podlipoglava proti Šentpavlu, druga pa iz Sadinje vasi, kot da hočejo Šentpavelce obkoliti. Nekdo se je celo pošalil: »Ali gredo partizani spet v hrib?«

Spet. Vendar tokrat zato, da jasno pokažejo, s kakšnimi nameni so bili v hribih vojna leta. Danes seveda vemo, da ta skupina oboroženih mož, ki se je zagnala proti Šentpavlu, niso bili partizani, ampak pripadniki KNOJ-a, takrat nekakšne paravojaške enote, na pol policije, na pol vojske.

Kaj se je zgodilo s Šentpavelci po njivah in travnikih, ko je nenadoma na njihov breg od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor vdrla skupina mož, se je življenje na vasi nenadoma ustavilo in za vse čase v temeljih spremenilo?

Prva hiša na vrhu vzpetine nad cerkvico se je skozi zelenje sadovnjaka razgledovala po bregu navzdol, kjer so stale raztresene še druge domačije, vendar zadosti blizu druga druge, da si vedno zlahka stekel k sosedu. Ta, najvišja, je bila domačija Miha Garbajsa (1901), pri Andrejevcu se je reklo pri hiši. Vse tri deklice Ivanka (1933), Minka (1935), Fanika (1937) in najmlajši petletni bratec Franci (1940) so to popoldne grabili mrvo v sadovnjaku pod Molnikom, oče in mama pa sta na njivi okopavala peso za prašiče. »Pred tem smo še skupaj pojužinali,« se dobro spominja Ivanka. »S kakšnim veseljem smo delale ‘frtalce’, majhne kopice, da bomo atiju naredile veselje! Proti večeru smo prišli domov, doma pa vse prazno. Stečem pogledat na vrt, v štalo, pa nikjer nobenega. Vsi smo že glasno jokali, ko pride soseda povedat, da so oba, mamo in atija, odpeljali. Stečem še na njivo, tam sta ležali le motiki. Ko pridem nazaj domov, slišim iz vasi jok in kričanje. Mlajšim rečem, naj počakajo doma, grem samo k Polakovim in vprašam, če se je zgodila kakšna nesreča. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko odpeljali mamo in atija. Pa tudi pri Polakovih je bilo vse v joku, njihovega ata so tudi odpeljali.

Vedela sem, da moram kljub vsemu nakrmiti prašiče, potem sem šla še živini pokladat seno. Po vsej vasi je žival vpila. Celo krave sem takrat prvič sama nekako pomolzla. Ko se je mama že pozno zvečer vrnila, smo bile budne. Mama je jokala in bila vsa obupana. Povedala je, da so atija in druge zaprli v klet nekdanje kajžarske hiše, kjer je bil zdaj krajevni ljudski odbor. Očetu, vsemu krvavemu, je v kleti postalo slabo. Mama je planila k njemu, da mu pomaga, in glasno jokala, naj mu še drugi pomagajo. Potem pa so njo, Podržajevo in Mlakarjevo, ki so ju odgnali skupaj z možmi, napodili domov.

Prav tisto popoldne je k nam prišel očetov brat Tone Garbajs (1915), ki je neporočen živel v Ljubljani in bil zaposlen kot mizar. Videl je, da so naši na njivi, in zavil kar tja. Rekel je mami: ‘Franca, prinesel sem ti prat.’ Še nekaj besed so spregovorili, ko so že prišli oboroženi možje in skupaj z atijem odpeljali še njega, strica Toneta. Zato, ker je tisto popoldne slučajno prišel k nam v Šentpavel.

In spet slučaj, da si je tisto sredino popoldne za opravke v Šentpavel izbral tudi mamin brat Kušarjev Tone (1906), po domače Gorenčev. Živel je v Bizoviku in bil oče štirih majhnih otrok. Zaposlen je bil v Ljubljani kot delavec v tovarni usnja. To popoldne je prišel v Šentpavel, da bi nabral srebot za vezanje ječmenovih snopov, ker edino srebota niso preglodale miši. Ni še prišel do vasi, ko so prijeli in odgnali še njega. Žena ga je vso noč zaman čakala, zjutraj je poslala v Šentpavel najstarejšo hčerko, naj poizve za očetom, in naša mama ji je povedala, da so ga odpeljali. Saj kaj drugega nihče ni vedel povedati.«

Pri hiši, kjer je gospodaril Jakob Mlakar (1909), se je po domače reklo pri Polakovih. Imeli so pet nedoraslih otrok. Tudi tukaj je to popoldne imel vsak svoje delo. Osemletni Lojze (1937) je odganjal sosedove kure, da niso ušle na njihovo pšenico. Videl je oborožene može v uniformah, pa se ni kaj dosti menil zanje. Ko so kure šle spat, je odšel domov, staršev pa nikjer. Kje so? Kaj se je z njimi zgodilo, je povedala takrat desetletna sestrica Pepca, danes Jožefa por. Kavka. »Z atom sva vozila z voli gnoj. Mama in dve starejši sestri sta želi ječmen. S praznim vozom sva šla domov, da še enkrat naloživa. Prideva na dvorišče in ata mi reče: ‘Malo počakaj pri volih, da pomalicam.’ Pa ni nič pomalical. Naenkrat se pojavi na dvorišču skupina moških, kakih pet partizanov v uniformah in nekaj mož, ki so jih že prijeli in gnali s seboj, Najbolj se spominjam sedemnajstletnega Skubičevega Franceta, vsega zabuhlega od oteklin. ‘Kje je ata?’ me vprašajo partizani. ‘Pomalicat je šel.’ Navalijo v hišo. Takoj nato se pojavijo z atom. Grabili so ga za vrat, potem pa pahnili po dvorišču. Odgnali so ga s sabo in odšli.

Spustila sem vole, še danes ne vem, kaj se je potem z njimi zgodilo. Drvela sem kar povprek po bregu dol k mami na njivo in jokala. Pod Benklom so me ustavili partizani: ‘Kam tečeš?’ ‘K mami!’ ‘Ali ti je komandant dovolil?’ Nisem imela pojma kakšen komandant, a sem rekla: ‘Ja.’ Drvim naprej po travnikih dol, toda mame ni bilo več na njivi. Spet letim nazaj gor in pri Mrkusu na dvorišču med partizani in drugimi možmi z vasi zagledam mamo. Sprašuje jih: ‘Kje je ata?’ Vedela sem, da se dogaja nekaj groznega. Kar stala sem in jokala. Videla sem, da so odgnali še mamo. Tudi drugi otroci so bili tam. ‘Marš domov!’ so kričali partizani na nas. Mi pa tako jokali. Pridemo domov, mame ni bilo za nami. Šele pozno zvečer je prišla in samo jokala. ‘Molimo za ata,’ nam je rekla.

Zjutraj ob štirih me je poklicala. ‘Nesi atu jopo, ata je golorok.’ Povedala je, da so vsi zaprti v kleti hiše zraven Majerja. Nesla sem jopo in vso pot skoraj tekla. Pridem do mostička v Podlipoglavu. Tam je stražil partizan: ‘Marš takoj nazaj!’ se je zadrl. Hitro sem se obrnila in spet tekla vso pot nazaj in samo jokala.

Naslednji dan smo zvedeli, da so jih odgnali naprej iz Podlipoglava proti Reki. Kam, nihče ni vedel. Kakšna mora je ležala nad vasjo! Pa kakšen strah! Ves čas so tičale mame skupaj in se pogovarjale, mi otroci nismo vedeli kaj. Naša mama je še posebej rada bila skupaj z Andrejevčevo. Ena sama žalost je bila v vasi, sama žalost! Mama je nekje slišala, da so jih zaprli v Celju. Telefonirala je v Celje v zapor. Spraševala je, če je zaprt kakšen Mlakarjev. Rekli so, da ja. Mama so bili že veseli. ‘Jakob Mlakarjev?’ je spraševala v slušalko. ‘Jaz sem Tone Mlakarjev,’ se je posmehoval tuj moški glas. Kasneje se je doma pojavil tudi neki moški, ki je rekel, da ata potrebuje hrano in nekaj toplejše obleke, češ da nekje nekaj delajo. Mama so mu takoj dali.«

Franc Podržaj (1896), Mrkusov ata, je imel svojo domačijo prvi v vasi iz dolinice navzgor. Najbrž se je pri njem sešla vsa tolpa knojevcev, potem ko so uspešno končali ‘racijo’ po domovih, njivah in travnikih in zgrabili nekatere gospodarje in očete. Hčerka Marija (1927) se namreč spominja, da je bilo na dvorišču veliko ljudi, ko so prišli še po njihovega ata. Doma so bili le Marija, njen najmlajši brat dvanajstletni Jože in mama. Najstarejši brat Tone se je učil v Ljubljani za mesarja, France, ki je le nekaj mesecev stražil vozove v domobranski vojski, se ni nikoli vrnil. Kje so ga ubili, še danes ne vedo.

»Ata je proti večeru odšel na travnik po krmo za živino,« pripoveduje Marija. »V hišo je vdrlo nekaj oboroženih partizanov. Spraševali so: ‘Kje je ata?’ Z mamo sva odgovarjali, da je moral po krmo za živino. Niso verjeli. ‘Kje se skriva?’ Spet nama niso verjeli, da nikjer. Gotovo so domnevali, da je kot zadnja žrtev v vasi nekaj zaslutil in se skril. ‘Bomo pa mamo vzeli, če ata ne dobimo!’

Strašno, če bi takrat vzeli še mamo! Kar nekaj časa očeta ni bilo, tako da smo bili vedno bolj obupani. Od zunaj nekje se je slišalo vpitje. Tudi če nas partizani ne bi stražili, si ne bi upala pogledati, kaj se zunaj dogajala. Od partizanov sem mimogrede nekaj ujela, da se dva pretepata. Toda vse to je šlo mimo mene. Mislila sem samo na to, kdaj se bo ata vrnil, in da bodo oba, ata in mamo, odpeljali.

Končno je ata prišel. Takoj so ga zgrabili in odvlekli ven, med druge. Potem so jih odgnali po poti dol. Samo še gledali smo lahko za njimi in obupano jokali. Nekaj mož iz vasi, ki jih niso prijeli, je prosil zanje. Noben jok, nobena prošnja ni pomagala!

Zvečer sva oba z bratom Jožetom ležala ob mami v postelji, vsak z ene strani. Ležala sem na trebuhu; slišala in čutila sem srce, tako glasno mi je tolklo. Že zaradi tega nisem mogla spati. Takrat se mi je to prvič zgodilo. Kasneje v življenju se mi je to še večkrat ponovilo. Od takrat naprej me je kar naprej bolela glava. Vedno sem premišljevala: ‘Če bo ata prišel domov, me bo nehala boleti glava, če ata ne bo, me bo vedno bolela.’ Res me kar naprej boli glava,« se v zvezi s tem dogodkom spominja Podržajeva hčerka, por. Božič, Mrkusova Mici, kot ji pravijo Šentpavelci.

Ko mi je oživljala te dogodke, je morala vstati s stola, tako se ji je tresla noga, da jo je to pri sedenju motilo. Med klepetom se je tudi kdaj pa kdaj nasmehnila, vendar se mi je zdelo, da samo na pol, in vsakič se ji je okrog ust zarezala bolečina.

Ko so se na žegnanjsko nedeljo po velikem šmarnu tisto poletje zbrali Šentpavelci pri maši pri svojem zavetniku, je bilo vse tako zelo drugače: nič praznično, nič slovesno in veselo, ampak ena sama žalost, eno samo vprašanje: Kje so njihovi možje? Očetje? Kdaj se bodo vrnili? Vedno blago in nežno osemnajstletno dekle Mrkusova Mici ni dosti govorilo. Garbajsove deklice so opazile na njej veliko spremembo: Mici je kar naprej pomežikovala in se ni nikoli zasmejala.

4. julija popoldne je tolpa knojevcev zaman iskala Nandeta Smrekarja (1901), šentpavelskega mežnarja in očeta sedmih otrok. Bil je vdovec z dvema otrokoma, v drugem zakonu se mu je rodilo še pet otrok. Imel je nekaj ‘mežnarjevih njiv’, pa je bil kljub temu zaposlen kot delavec v papirnici v Vevčah. Vsak dan je šel do Sadinje vasi in morda imel tam pri tastu shranjeno kolo ali pa je hodil kar peš do Vevč, po službi pa nazaj. V Sostrem je kupil staro hišo, ker so v Šentpavlu živeli kot najemniki. Pridno jo je obnavljal s pomočjo svojega tasta. Tudi za šentpavelsko cerkvico je zelo skrbel. Le nekaj dni pred tem dogodkom jo je vso počistil, potem ko jo je bil še prebelil in se s tem od nje za vedno poslovil. Vsi se ga spominjajo prav zaradi njegove pridnosti in poštenja. Po zunanjosti je bil lep moški, visok in črnolas, le nekaterim otrokom se je zdel kar malo preveč resen.

To popoldne je šel v Ljubljano po opravkih, potem pa v Vevče, ker je imel nočno službo. Ko se je zjutraj vračal domov mimo Sadinje vasi in zavil navkreber v gozd proti Šentpavlu, je nedolgo zatem nekdo iz Sadinje vasi slišal glasna povelja nekih mož. Kdo so bili, ki so Nandeta prestregli na poti domov in ga odgnali? Žena in otroci, najmlajša deklica je imela komaj nekaj mesecev, ga niso nikoli dočakali.

Posebno pozornost bomo namenili dvema šentpavelskima žrtvama, ki sta zadnji napisani na plošči, še ne osemnajstletnemu mizarskemu pomočniku Francu Skubicu (1927) iz Dobrunj in njegovemu stricu Janezu Vrečarju iz Šentpavla (1881), najmlajšemu in najstarejšemu med žrtvami.

Že zelo mlad fant je Vrečarjev Janez odšel v Ameriko, za njim še njegov mlajši brat Jože. Janez se je vrnil in s prisluženim denarjem na mestu nekdanjega pogorelega doma postavil novo hišo, ki še danes v glavnem neobnovljena kljubuje času. Tudi na kapelico, ali bolje na kapelo, ni pozabil: stoji pod hišo, vendar na nasprotni strani poti v klanec in v bližini prve hiše v vasi. V kapeli še danes kraljuje kip Marije Pomočnice v naravni velikosti. Janezova sestra Neža, takrat še neporočeno dekle, se spominja slovesnosti za vso vas, ko so odšla šentpavelska dekleta pražnje oblečena s širokimi belimi predpasniki v Podlipoglav po Marijin kip, ki so ga pripeljali iz Ljubljane. Od tam so ga same nesle v breg do kapele.

Če se ozremo za Marijinim pogledom, lahko opazimo, da zre vzdolž njiv in travnikov, ki so bili takrat last Vrečarja, in se izgublja naprej v zelenih gozdovih onstran doline nad Podlipoglavom. Zakaj Vrečar kapele ni obrnil proti poti v vas ali v neposredno bližino svoje hiše, so ga večkrat spraševali Šentpavelci? ‘Zakaj naj bi Marija gledala na pot, naj raje gleda na polja in travnike!’ jim je odvrnil. Naj kliče blagoslov nanje, na delo rok, ki te njive obdelujejo, na njihov pridelek!

Kapelo je postavil v zahvalo za srečno ozdravitev. Še ko se je pogovarjal z delavci o načrtih za kapelo in o nabavi materiala, je bil bolan. Ko so delavci pričeli z delom, je vstal, pričel jesti in od takrat ni bil nikoli več bolan. Za šentpavelsko cerkev je kupil zvon in bil pri blagoslovitvi boter zvona. Naj lije njegov glas preko krovov vseh desetih domačij, preko njihovih polj in travnikov dol v dolino in po okoliških hribih tja do Pugleda in Molnika.

Med vaščani je sposobni, pošteni in imoviti gospodar užival ugled in spoštovanje. Tudi po zunanjosti je bil visok in postaven. Vedno je bil lepo oblečen. Na podu pod skednjem je imel delavnico z mizarskim orodjem; vsi so vedeli, da je mizarstvo njegov konjiček. Veljal je za strokovnjaka za obdelavo lesa in v Ameriki je obogatel prav zaradi te sposobnosti. Bil je zaposlen v rudniku in skrbel za izdelavo in nameščanje takrat še lesenih opornikov. Poleg delavnice je imel sobico, ki se je vaškim otrokom zdela še bolj imenitna od delavnice in je bila tudi za Vrečarja nekakšen posvečen kraj. Otroci so radi vlekli na ušesa, kadar so se pri Vrečarju zbirali drugi možje in z njim moževali. Morda so tudi zaradi Vrečarjeve gostoljubnosti in priljubljenosti vladali med hišnimi gospodarji lepi sosedski odnosi. Vrečar jih je rad dobro pogostil, ker so mu pomagali urejati gozdne poti, saj so bili gozdovi Vrečarjeva velika ljubezen in vse gozdne poti je imel res vzorno urejene. Ko je bilo treba napraviti pot po vzpetini skozi vas, je Vrečar odstopil zanjo svojo njivo. Za vso vaško otročad pa je bil ta vaški imenitnež kar Vrečarjev stric.

Leta 1911 se je poročil z Marijo Dežman iz Hrušice. Tudi ona po pridnosti in delavnosti ni zaostajala za svojim možem. Imela je že nekaj let starega nezakonskega sina Toneta Dežmana. Ta je po poroki svoje matere raje ostal še naprej pri stari mami v Hrušici. Njegov krušni oče Janez Vrečar mu je kasneje postavil v Sadinji vasi hišo in podaril nekaj zemlje, tako da je bil izplačan in dobil vse, kar pripada rodnemu sinu. V Šentpavlu ga nikoli niso kaj dosti videvali, zlasti ne pri delu. Najbrž, da ga kmetovanje ni veselilo in se je raje posvečal drugim stvarem: že pred vojno je postal aktiven član KP, med vojno prvoborec in spomeničar. V hiši v Sadinji vasi, ki mu jo je velikodušno podaril očim kot rodnemu sinu, je bilo središče »intendantske službe«, kot izvemo iz zgoraj omenjene literature o Podmolniški četi. V njej je imel »sedež intendant glavnega poveljstva Karel Poljanšek-Marko. Urejene so bile tudi delavnica, največja je bila krojaška pri Antonu Dežmanu, čevljarska je bila pri Smrekarju, po domače Kajžarčku v Podlipoglavu.«

Kmalu po poroki z Marijo Dežman se je Vrečar za nekaj časa vrnil v Ameriko in med tem je žena rodila sina Franceta. Tudi temu otroku Vrečar ni bil oče, baje je bil oče njegov brat. Vendar je Janez Vrečar vzel Franceta za svojega in ga kasneje tudi namenil za gospodarja, čeprav mu še ni prepisal. France je bil zelo priljubljen: med vaščani je veljal za pridnega, veščega vsakega dela, predvsem pa se ga spominjajo po tem, da je bil vedno nasmejan, dobrodušen in nikoli slabe volje. Prijateljeval je z enim od Podržajevih sinov; med vojno oba znašla pri domobrancih na Urhu in končala neznano kje.

Tako sta proti koncu vojne ostala že postarana Janez Vrečar in njegova žena na dokaj velikem posestvu sama. Na srečo so zelo radi hodili k svojemu stricu otroci njegove sestre Neže, poročene Skubic iz Dobrunj. Bili so delavska družina, njihov oče je bil delavec v papirnici Vevče; imel je zelo težko delo pri razkladanju mokrih bal celuloze na vagončke. Varčevali so za svojo hišo, ker so živeli v najemniški hišici. Pri Skubičevih so bili štirje otroci: France (1927), Ivanka (1926), Fanika (1924) in Pavel (1929). Stanovali so v najemni hišici ob robu gozda pod Golovcem in varčevali za svojo. Zato so bili tudi otroci zelo pridni. Ko je France hodil v osnovno šolo, je služil črni kruh kot pastir pri sosedu, pri Jakličevih, a niso bili dobri z njim. Zelo rad in dobro se je učil, največkrat kar na paši in med odmori v šoli. Izučil se je za mizarja in zaposlil v papirnici Vevče, kjer so ga radi sprejeli že zaradi očetove pridnosti.

Decembra leta 1944 je šel k domobrancem, čeprav so ga starši opozarjali, da je premlad, in vedeli, da Francetu ni do orožja, še manj do streljanja, ker je bil blag in dobrosrčen fant. Imel je šele sedemnajst let! Vendar ga je pregovoril nekdanji sošolec France Kocjančič iz Dobrunj. Iz domobranske postojanke v Ljubljani so ga pozimi 1945 poslali v Žužemberk, kjer je bil priča hudih bojev in dobrosrčen, kot je bil, je hudo trpel in sočustvoval s civilisti. Baje se je nekoč v boju celo skril v neko drvarnico, da mu ni bilo treba streljati. Marca 1945 je naskrivaj ušel domov. Rade volje je odšel k stricu Vrečarju v Šentpavel, kjer se je vedno dobro počutil. Pridno mu je pomagal in si tako prislužil hrano.

Maja 1945 se je vrnil domov. Nova oblast je izdala ukaz, da se morajo javiti vsi mladi moški do letnika 1927. Ko se je v Ljubljani javil, so ga 15. maja zaprli v zapore v Šentvidu, dva dni kasneje pa v prisilne delavnice. Ker je bil mladoleten, so ga v nedeljo prvega julija izpustili. Naslednje jutro se je moral javiti na postaji milice, kakor so mu ukazali ob izpustu iz zapora. Potem pa je še isti dan odšel k stricu v Šentpavel, da se ob delu in hrani zopet opomore in pozabi na prestano gorje. Vedel je, da ga bo stric z veseljem sprejel, saj je veljal za srčno zelo dobrega človeka. Vedno se je pri njem najedel in dobil prenočišče vsak berač.

Najmlajši, šestnajstletni Francetov brat Pavel Skubic brez brata ni zdržal doma. Zelo je bil nanj navezan, tudi na kmetiji pri stricu je rad pomagal. Že naslednji dan, v torek 3. julija, je odšel za bratom. Takoj sta se lotila dela. Ružila sta koruzo, ko se pojavita pred njima oborožena partizana, oba v uniformah in s kolesi. Eden od njiju je bil Tone Remc iz Zadvora, po domače Mrkčev Tonček, nečak Jakličevih, pri katerih je bil France kot otrok služil za pastirja. Oba s Pavletom sta ga dobro poznala, njunega spremljavalca pa ne.

Pavel se dogodka dobro spominja: »Tone Remc se je obrnil k Francetu: ‘Ti greš z nama! Obleci se!’ France je šel v hišo in se takoj vrnil oblečen. Odšli so. Kasneje so ljudje iz Javorja povedali, da so ga prignali gor. Niso šli po vozni poti, ampak po strmi bližnjici. Partizana sta dala svoji kolesi Francetu, da je obe moral porivati po strmini. Ko so prišli na Javor, jih je videla neka ženska, ki mi je kasneje povedala, kako zaripel in premočen od potu je bil brat France. Pri neki hiši so ga zaprli v kevder in ob zvokih harmonike pretepali.

Ponoči sta Remčev Tone in njegov spremljevalec prignala Franceta in še enega fanta iz Javorja v Dobrunje k sosedovim Selanovim, po domače Pajsarjevim, le nekaj hiš naprej od naše. Vendar so nam to povedali šele kasneje, ker so bili tako prestrašeni. France in oni drugi iz Javorja sta bila strahotno pretepena in France je bil kot iz uma. Trditi je moral, da imajo pri Selanovih v kleti radijsko postajo in ves zbegan je to trdil, čim bolj mu je Selanova teta dokazovala, da to ni res in naj gredo kar pogledat v klet. Remčev Tone si je po tem zasliševanju zaželel jesti. Naročil si je osemnjast ocvrtih jajčk, toda imeli so jih le šestnajst. Grobo je silil Franceta in onega drugega naj tudi jesta, pa od trpljenja in strahu nista niti ust odprla. Selanova teta je zabrusila Tonetu: ‘Sam jih požri!’ Tone jo je tako silovito pahnil, da je padla po tleh, potem pa ustrelil v strop, da se še danes pozna luknja.

Seveda vsega tega takrat nisem vedel. Ostal sem sam pri stricu in skrbelo me je za brata. V sredo popoldne 4. julija smo vsi trije: stric, teta in jaz sušili mrvo na senožeti. Stric ni imel volov in sem s telico, ki pa je bila zelo močna, peljal domov voz mrve, stric in teta sta hodila nekoliko zadaj za vozom. Vodil sem telico gor po strmem klancu pod Mrkusovo hišo. Nenadoma z desne iznad klanca skoči k meni partizan, me zgrabi za uhelj in me vleče po strmini brega gor, tako da mi je skoraj utrgal uhelj. Partizan me je za uhelj zvlekel na dvorišče k Mrkusu. Kako je telica prišla z vozom mrve domov, ne vem. Tudi ne, kaj se je zgodilo s stricem in teto.

Pri Mrkusu na dvorišču so imeli dober meter dolgo, približno pol metra široko in pol metra globoko apnenico. Na robu apnenice je ždel France, toda kakšen! Ves črn in podplut, z izbuljenim levim očesom. Štrlelo mu je ven, kot da bi ga bil hotel kdo iztakniti. Ne vem, ali me je sploh videl ali ne. Sesti sem moral na drugo stran apnenice. Potem naju je partizan porinil v jamo in obsedela sva na dnu, drug nasproti drugemu. ‘Zdaj pa se klofutajta!’ nama je ukazal partizan. Bil je suh in visok. Sedla sva in France me je slabotno oplazil z roko po licu, jaz pa sem ga z vso ljubeznijo pobožal, ker se mi je tako smilil. To je razkačilo partizana in je začel udrihati z dvocevno puško zdaj enega, zdaj drugega po hrbtu. Kri iz uhlja mi je še vedno tekla po vratu in obrazu. Ječala sva pod udarci in morala sva se klofutati. Vsakič, ko sva dobila udarec je partizan zakričal: ‘Kje so beli?’ Molčal sem in France je molčal. ‘Kaj, molčal boš? Ne veš kje so?’ Na silo mu je odprl usta in porinil vanje goreč cigaretni ogorek: vsakič, ko je kdo pokadil cigareto, saj se je okrog jame nabiralo vedno več partizanov in vedno bolj so kričali. Ne vem, koliko časa je to trajalo. Meni se je zdelo strašno dolgo, morda dve ali tri ure.

Pričelo se je že skoraj mračiti. Ukazali so nama iz jame ven. ‘Gremo!’ sva zaslišala povelje. Kdo so še drugi možje, takrat sploh nisem videl. Tudi strica ne. Vem le, da se je pred mano opotekal France, jaz sem hodil zadnji v vrsti, ob nas pa so hodili partizani in nas gnali. Morali smo kar počez po strmini navzdol, kakih dvesto metrov, ne po poti. Spominjam se še partizana, kot da bi mi nekaj kričal. Potem se mi je zazdelo, da me je nekdo spotaknil in v naslednjem hipu sunil po strmini navzdol. Obležal sem v grmovju in še danes ne vem dobro, kako sem se tam znašel. Verjetno sem bil nekaj trenutkov omotičen, kot v šoku. Zaznal sem, da sem sam. Nikjer več ni bilo nikogar. Čez čas sem se dvignil in naskrivaj pritekel k stričevim. Tam najdem tudi teto vso iz sebe, vso objokano. ‘Strica so odpeljali,’ mi pove. Povedal sem ji, kar sem takrat zaradi groznega strahu sploh lahko izdavil iz sebe. Sicer pa je videla moj pretrgani uhelj in kako sem še vedno krvavel. Zmil sem kri in uhelj se mi je sčasoma nekako zacelil. Čez nekaj dni sem skrivoma šel domov in mami povedal, da so Franceta odgnali. Potem sem se takoj vrnil v Šentpavel in ostal pri teti sedem mesecev. Odločil sem se, da ne bom ostal na kmetiji, čeprav je bila teta zelo žalostna. Izučil sem se za mizarja.

Morda bi kdo utegnil pomisliti, da vse to ni bilo ravno tako, kot danes ve povedati Pavle. Zato še prisluhnimo takrat desetletnemu fantiču iz Šentpavla, ki želi ostati neimenovan, ker so mu ljudje storili že veliko hudega.

Tisto popoldne so šli nekateri otroci v hosto gledat za borovnice. Nenadoma zaslišijo starše, ki jih kličejo, naj pridejo takoj domov. Pritečejo.«Partizani so prišli v vas, može jemljejo s seboj,« so jim povedali. Toda fantič se ni dal ugnati. Skrivoma se je nekoliko oddaljil od doma, tako da je lahko gledal po poti in na dvorišče Mrkusove hiše, ker se mu je zazdelo, da se tam nekaj dogaja. »Najprej sem v jami zagledal dva, ki sta se tepla. Še bolj pa je mojo pozornost pritegnil Tone Remčev iz Zadvora, saj smo ga vsi poznali že od prej. Stal je z razkoračenimi nogami nad jamo in se pozibaval v kolenih. Še danes vidim njegove zloščene črne škornje, kakršne so nosili nemški vojaki in so bili na prstih obdani s svetlečo kovino. Kar naprej se je pozibaval, gledal pretep, in tudi tisti, ki so stali okrog, so gledali. Bilo je tudi nekaj mož iz Šentpavla. Eden od njih je rekel Tonetu Remčevemu, naj fanta (midva s Francetom) že nehata s tem, pa je Tone z obema rokama prijel za puško in z vso silo z vrha udaril moža po glavi, da se mu je ulila kri. Ko so jih odgnali po poti dol, so šli nekaterimi možje za njimi in prosili za ujete Šentpavelce. Slišal sem partizana, ki se je zadrl: ‘Tiho bodi, drugače boš šel še ti z njimi!’

Pa še tega se dobro spomnim, da je imel Pavle veliko srečo. Ko so prišli nad graben, je nek partizan začel vpiti: ‘Prekleti mulc, zgini že enkrat domov!’ Potem ga je tako udaril, da se je Pavle opotekel, padel po tleh in partizan ga je še sunil z nogo v grmovje nad grabnom. Morda se je temu partizanu zazdelo, da je Pavel še skoraj otrok, in ga je na ta način hotel rešiti smrti. Zelo verjetno pa Pavla ni bilo na seznamu tistih, ki jih je bilo treba v tej dobro organizirani raciji odgnati.«

V naslednjih dneh in tednih je nad vasjo je ležala strašna mora. Toda brezupu se niso vdali. Saj vendar njihovi možje niso nobenemu ničesar storili! Verjetno so kje zaprti, se je govorilo po vasi in v Podlipoglavu. Prav v nobeni hiši si niso mogli očitati, da enkrat samkrat ne bi med vojno nahranili, umili in oprali partizanov, ne enega, cele čete. Ne enkrat, kar naprej! V zimi 1942. leta so v marsikateri hiši partizani pobrali vse koce. Gospodarje so tolikokrat nadlegovali za najrazličnejša posle, da je trpelo domače delo. Takratni otroci se spominjajo uši, ki so si jih nalezli, in goste črne smetane v kotlih, kjer se je prala partizanska obleka.

Poletno delo na kmetiji, pri tolikih hišah brez moških rok gospodarja in sinov, jim ni dovolilo obupa. Ženske same so pokosile do konca, brusile kose s krvavimi žulji po dlaneh, gnale vole z vpreženimi vozmi v breg, saj ni bilo nikogar več, ki bi jim lahko pomagal. Za težko kmečko delo so ob maminih rokah ostale le slabotne otroške roke: Garbajsovih, Kušarjevih, Mlakarjevih in Smrekarjevih otrok! Treba je živeti in preživeti, nahraniti otroke in živino, obdelovati njive, pripraviti drva za bližajočo se zimo …

3.1.3. Kam so jih odgnali?

Francetova in Pavlova mama Neža je takoj, ko je zvedela za strašno novico o dogodkih v Šentpavlu, sedla na kolo in se iz Dobrunj pripeljala v Podlipoglav. V Šentpavel si ni upala. Šla je do svojega bratranca Franca Habiča, po domače Malenskega, terenca iz Podlipoglava, in ga spraševala po sinu. ‘V Javorju čisti partizanom kolesa!’ ji je posmehljivo rekel. Torej je vedel za Francetovo pot s kolesi v Javor in za verjetno za vse, kar je temu sledilo! Obiskala je tudi znanko Ivano Kržin - Jakličevo iz Dobrunj, ki je bila teta Toneta Remca in je pri njih France pasel krave, ko je bil še deček. Tudi ona ni vedela ali pa le ni hotela ničesar povedati. Čez kakih sedem dni, ko je skrivaj prišel domov Pavle, je od njega zvedela, kaj se je zgodilo.

Ženam so pričeli govoriti, da so njihovi možje zaprti, zato so nekatere nosile pakete s hrano na krajevni odbor, k nekaterim drugim pa so ponje hodili kar ‘dobrotniki’ sami. K Francetovi in Pavlovi teti, Vrečarjevi mami, je vsak teden prišla sorodnica njenega nezakonskega sina Toneta Dežmana. Pavle se dobro spominja, da ji je teta vsakič dala dva velika hlebca kruha, mleko, sir, maslo in jajca, da bo nesla stricu v zapor hrano. Sicer pa sta se teta in ‘dobrotnica’ vedno umaknili in se na samem pogovarjali, Pavel je vedel le, da nosi stricu pakete.

Žena Miha Garbajsa, Andrejevčeva mama, je hodila na sodnijo v Ljubljano spraševat za moža in nosila pakete k Slivarju v Podlipoglav. Pa ji je nekoč rekla Slivarjeva mama Marica: ‘Saj vaši možje niso nič lačni. Kar nesite paket otrokom, naj oni pojedo.’ Kako je mogoče, da žene ničesar niti slutile niso?

Bog ve, koliko časa še bi ženske iz Šentpavla nosile pakete, če se ne bi sredi septembra 1945 zgodilo nekaj nepričakovanega.

Malo naprej iz Podlipoglava ob Reki so stali trije mlini, najprej Kovačev in Štrametov, še malo dlje pa mlin Dolenčevega ata Franca Planinška. Od Podlipoglava nazaj proti Sadinji vasi pa še trije. V mlinu se vedno srečujejo ljudje, izmenjajo besedo ali dve. Dolenčev ata je veljal za poštenjaka, njegovi besedi se je verjelo. Tako je iz njegovega mlina prav na tiho in skrivnostno v največjem strahu in tajnosti prikapljala do ljudi srhljiva novica: Dolenčev oče je v hosti nad Štrametovim mlinom odkril dve jami s trupli. Šel je v gozd po gobe, zavohal smrad, ki je postajal vedno bolj neznosen, in nenadoma zagledal dve zasuti jami. Takoj je vedel, kje stoji. Slučaj ali božja previdnost? Zagotovo je vedel le eno: po vsem prestanem trpljenju teh mož in očetov, ob tolikih solzah in bolečinah njihovih žena in otrok, morajo biti vsaj po človeško pokopani, v blagoslovljeni zemlji domačega pokopališča ob šentpavelski cerkvi. Tako se je delalo od nekdaj. Ne, Dolenčev ata ni mogel molčati, čeprav ga je bilo zelo strah in je vedel, da ljudje, ki to počnejo, lahko končajo na tako krut način tudi njega. Med ljudmi v Lipoglavu se je pričelo šepetati to, kar so nekateri v Lipoglavu in okolici že dobro vedeli, pa so se lagali, se norčevali iz solz vdov in mater ter jim s paketi za umrle ‘zapornike’ kradli prigarano hrano.

Kot blisk so zvedele za strahotno vest o zločinu žene in njihovi otroci v Šentpavlu. Zdaj so hotele zvedeti resnico, golo resnico! Preveč je bilo žalosti in gneva, preveč laži in prevar, prevelika je bila bolečina nad strahotno krivico, ki se je zgodila njihovim nedolžnim možem, da bi jih bilo v tistem trenutku strah. »Kje so naši možje? Pokažite nam, da jih gremo odkopat!« Navalile so k partizanki, domačinki Angeli Prusnikovi: »Angela, zakaj ste jih pobili? Pokaži, kam ste jih zagrebli?« je bila najbolj pogumna in odločna Andrejevčeva. Nevednost, pretvarjanje, laži, zasmeh! Le tega so bile vdove deležne.

Ljudje, ki so z vdovami sočustvovali, so se njihove odločnosti prestrašili. Rotili so jih, naj molčijo, naj pustijo trupla njihovih mož tam, kjer so, drugače bodo še njih pobili. Da bi mirovale? Še zdaleč ne! Do vrha polna je bila kupa gorja in razočaranja. Niti one, niti mnogi drugi niso mogli doumeti, kako je mogoče, da so lahko kar tako, brez vzroka, na vsem lepem, dva meseca po koncu vojne z njiv in domov odpeljali in pobili njihove može in očete. Nobena ni mogla izvrtati najmanjšega vzroka za njihov poboj! Nobena pri najboljši volji odgovoriti na ta nedoumljivi zakaj! Do smrti ne! Odnesle so ga zakopanega v grob. In danes odrasli otroci pobitih očetov še vedno ne vedo odgovoriti, zakaj so morali biti pobiti njihovi dobri in skrbni očetje.

Lavričeva Urška, po domače Hubičeva mama, takrat stara dobrih trideset let in mati več majhnih otrok iz Podlipoglava, pa si še dolgo vrsto let ni upala spregovoriti. Ni vedela le tega, da so jih zvečer zaprli v klet hiše krajevnega odbora, ki je stala nasproti Hubičeve domačije na drugi strani ceste.

Naslednje jutro, ko je bilo še temno, vedno je Urška vstajala zelo zgodaj, je na skrivaj in drgetaje skozi špranjo zagrnjenega okna opazovala prizor na cesti pred hišo. Videla je obrise mož iz Šentpavla, saj je vse dobro poznala. Preveč hudega je med vojno videla, slišala in izkusila, da ne bi vedela, kaj se bo z njimi zgodilo. Slivarjeva je prinesla vrvi. Možje so stali v vrsti; vsakemu posebej so na hrbtu zvezali roke, potem pa še enega za drugim. ‘Še danes jih vidim,’ se spominja. ‘Vrečar je hodil prvi. Od vseh je bil največji. Za njim je bil privezan France, potem sta šla oba Garbajsova, Polak, za njim Mrkusov ata, potem Gorenčev.’ Proti Reki. Kot da bi šli za svojim pogrebom. In ves čas, ko so šentpavelske ženske nosile in pošiljale pakete in bile prepričane, da so možje zaprti, saj niso nikomur nič storili, je Hubičeva Urška molčala. Molčala je tudi zdaj, ko so hotele zvedeti, kam so jih zagrebli. Pa ne zato, ker se ji uboge ženske ne bi smilile, molčala je iz groznega strahu.

Toda namesto odgovora na boleče krike vdov ‘Zakaj ste jih pobili?’ ‘Kam ste jih zagrebli!’ so jim okrutneži pripravljali še eno, zadnjo bridkost, ki jih je lahko v tej tragiki še prizadela.

Zdaj ko so šentpavelske vdove hotele zvedeti resnico, so se zganili tudi tisti, ki so jim jo ves čas lažno prikrivali. Ne, te ženske ne smejo zvedeti resnice! Nikoli! Zmagati mora le ena resnica, resnica laži. In spet je bila Hubičeva Urška tista, ki ji je neka noč, le nekaj dni zatem, ko so v Podlipoglavu šentpavelske ženske spraševale, kje so zakopani njihovi možje, razkrila svojo skrivnost. Tako srhljivo, da jo je še danes groza ob misli na ta nočni dogodek.

Bilo je okrog enajstih zvečer. Prebudi jo glasno ropotanje tovornjaka. Tovornjak, v njihovi vasi in ob taki uri? Srce ji je pričelo hitreje razbijati, ko se ustavi na cesti pred hišo. Nato nekdo glasno potrka na okno. Bo lahko od groze sploh vstala, odprla in spregovorila? Toda vojska, enkrat italijanski, drugič nemški vojaki, predvsem pa partizani so jo naučili ubogati. V grozi vstane, gre k oknu in ga odpre. Od zunaj se zasliši moški glas:’Kje stanuje Habičev Jože, Mokar?’ (Mokar je bilo njegovo partizansko ime.) Seveda, potrebujejo ga, da jim bo kazal pot. Pot na morišče in do jame, v katero so bili zmetani pobiti. Hubičeva mama takoj ve, zakaj potrebujejo prav Mokarja in katero pot jim mora pokazati. Pokaže z roko v smeri proti Malenskim, hitro zapre okno, toda strah in groza planeta iz noči k njej v sobo. Zaprto okno ne more utišati glasnega ropota tovornjaka, ki odpelje naprej po cesti.

Tudi butanja svojega srca ne more utišati Hubičeva Urška. Budna leži uro, dve, tri, štiri, ko spet zasliši tovornjak, ki se vrača. Kaj vozi, dobro ve! Pa je komu razkrila svoj nočni obisk? Vožnjo tovornjaka? Dolgo časa nikomur, saj jo postane strah ob spominu na ta dogodek še danes. »Še danes vas je strah, ko to pripovedujete?« sem jo začudeno vprašala. Pa me šestinosemdesetletna starka pogleda in pravi: »Ali ne veste, kaj je vojna, kaj so partizani?«

Vendar je tovornjak slišala še kakšna ženska v Podlipoglavu, zvečer ali proti jutru, ali pa obakrat. Vojna ljudi prisili, da le na pol spijo. Zato so za novico o nočni vožnji tovornjaka takoj spet zvedele vdove v Šentpavlu. Bodo zdaj končno mirovale? Jim bo groza tega trenutka zaprla usta? Ne. Zdaj pa jih ni groza ničesar več. Kako so jim mogli onemogočiti, da ne bi dostojno pokopale svojih mož in očetov svojih otrok na šentpavelskem pokopališču? Kaj takega jim nihče ne more zabraniti!

Spet so odšle k partizanki Angeli Prusnikovi, po domače Malenski, saj je bila celo sestrična Garbajsove Francke, Andrejevčeve mame. »Angela,« jo je ponovno zaslišala mama, »kam ste jih odpeljali? Mar zdaj po vsem tem še za grob ne bi smele vedeti?« »Pojdite jih iskat po hribih!« je bil njen običajen odgovor. Res, kakšna ‘konspirativnost’pripadnice OF!

Pa so kljub temu, že čez nekaj dni, vdove iz Šentpavla zvedele za kraj, kjer so pobili in zagrebli njihove može, in jim zdaj odpeljali še njihova trupla! Kraj sploh ni tako oddaljen od ceste iz Podlipoglava proti Reki, kjer sta takrat stala Kovačev in Štrametov mlin. Tam so ubijalci s svojimi žrtvami zavili proti Razorom, takoj zatem pa desno v hosto, kakih dvesto ali tristo metrov nad mlinoma. Strelov tisto noč pri Kovačevih ali Štrametovih ni nihče slišal. Le dosti kasneje je Polonca, hčerka Ivana Kovača, zaupala Garbajsovi najstarejši hčerki Ivanki, da so tisto noč slišali vpitje in klice na pomoč. Čez nekaj dni so šli v hosto po borovnice. Skrivnostni dogodek v noči, se jim je razodel pri belem dnevu. Vedeli so vse, že pred Dolenčevim očetom, le v grozi pred odkritjem so v smrtnem strahu molčali.

Kaj le so v tistem trenutku občutile žene in matere, ko so z grozo in bridkostjo obstale na mestu, kjer so jim pobili može in očete? Ko so podoživljale pot in kraj njihovega trpljenja in mučeniške smrti? Le s čim so jih potolkli, s koli ali s krampi? Vprašanje, ki si ga glasno niso upale izgovoriti, a je v njih podrhtevalo z vso silovitostjo! In kot da ne bi mogle verjeti, da so jih oropali še njihovih izmučenih trupel, so pričele s palicami grebsti po jami iz katere je še vedno zaudarjal smrad.

Toda to jih ni zadržalo. So morda v brezupu še vedno iskale trupla? Ne, zdaj so iskale, če je morda od njihovih mož ostalo kaj otipljivega, nekaj kar bi bilo vsaki dokaz, da je njen mož tu resnično končal in bil tu vržen v jamo! Da se je to, kar zdaj po tolikih bridkih tednih z gotovostjo vedo, resnično zgodilo! Ta zasuta jama, po kateri so greble s palicami za ostanki svojih mož, je bila edina resnična gotovost, s katero so živele do smrti!

Mlakarjeva je bila šivilja in je pomladi prišila možu na klobuk nov trak. In zdaj je našla njegov klobuk! Garbajsova žena ni od svojega moža našla ničesar, med brskanjem s palico pa je prepoznala košček blaga od pumparic svojega svaka Toneta Garbajsa. Potem je ena našla Podržajev čevelj, in Podržajeva ga je takoj prepoznala. Le dve ženi nista od svojih mož ničesar našli. Baje so nekaj našle tudi od mežnarja Nandeta, da je žena končno vedela, da je tudi on tu končal. In ti ostanki nekdanjega življenja so jim bili v tistih trenutkih kot svete relikvije.

Kaj bi te nesrečne žene, če bi še živele, lahko povedale danes tistim, ki tako posmehljivo govorijo o preštevanju kosti?! Zelo verjetno ničesar. Skrivnost trpljenja se ne da posredovati drugim, lahko jo le občutiš in nosiš v sebi, ko postane del tvojega življenja.

»Angela, zakaj ste jih pobili?« je še vedno kljuvalo neutolažljivo v ženah. »Veš,« je odgovorila Angela Andrejevčevi mami, »tvoj je pred sodniki vse priznal.« Pred katerimi ‘sodniki’, je zvedela šele kakih pet let pozneje. Takrat so od neznanega človeka dobili pismo s kratkim sporočilom: »Uboj so podpisali Kavčič Leopold, Dežman Anton, Prusnik Angela, Hribar Franc. Prosim uničite.« Pisma dolgo niso uničili, žal se je izgubilo, ko so pri Andrejevčevih prenavljali kuhinjo.

Brez sramu je hodila ‘sodnica’ in podpisnica likvidacije Angela še naprej k Andrejevčevim na obiske, ko pa so l. 1990 postavili na kraju poboja vseh osmih mož spomenik, je pretrgala vse stike in je ni bilo nikoli več blizu. Zato ji je morala Andrejevčeva preko neke druge ženske sporočiti, da nanjo ni nič jezna. »Kar je bilo, je bilo. Preboleli smo, čeprav je bilo zelo hudo!«

Mesto poboja osmih mož je zlahka dosegljivo. Po cesti naprej od Podlipoglava, mimo travnika s spomenikom zgodovinskega obeležja delovanja Komunistične partije Slovenije in še nekaj sto metrov naprej v gozd, blizu jame, kjer je med vojno delovala partizanska tiskarna.

3.1.4. Kam so jih ponovno zakopali ?

Kdo jih je odkopal in kam so odpeljali zdaj njihova trupla, ni nehalo vrtati v ženah. Zid molka, s katerim so se obdale partizanske hiše v Podlipoglavu, jih ni mogel ustaviti. Ljubezen svojim mrtvim možem lahko izrazijo le še s tem, da jih pokopljejo na domačem pokopališču ob šentpavelski cerkvici. Še vedno so upale, da se jim bo ta srčna želja uresničila!

Med ljudmi se je vedelo, da živijo v Ljubljani in po okoliških vaseh nemški in avstrijski vojni ujetniki, ki so jih uporabljali za najrazličnejša dela. Vedeli so tudi, da partizani sami niso odkopavali trupel. Že med vojno je partizan v Lipoglavu potožil, da je bilo najbolj zoprno opravilo kopanje grobov: vedno se je mudilo, jama, čeprav plitka, je morala biti zadosti globoka in trupla dovolj zakrita. Naj bi se še zdaj, v svobodi, partizani zmagovalci mučili z grobarskimi opravili? Saj so se dosti namučili s pobijanjem osmih krepkih mož, če niso bili ti že od mučenja preveč zdelani.

Pa je vdove iz Šentpavla spet naključje samo od sebe pripeljalo tudi na sled, kdo je odkopal trupla, predvsem pa, kam so jih odpeljali. V Dobrunjah so imeli pri neki hiši, pri Staršu se je reklo, vojnega ujetnika, mladega fanta, ki jim je pomagal pri delu. Ta je nedolgo po skrivnostni nočni vožnji tovornjaka, v polomljeni slovenščini, verjetno je bil s Koroškega, nekomu povedal, da so pobite kmete iz Šentpavla prepeljali na Urh. Kako naj se prepričajo, če je to res? In spet so lahko vdove le ugibale in še danes njihovim otrokom ni nihče povedal, kje so pokopani njihovi očetje.

Takoj 9. maja 1945 so Urh zastražili partizani. Ali se je oblast bala ljudi, ki so vedeli, koga so na Urhu pobijali in tam zakopavali v plitke jame? Zastražili so tudi zato, ker so na Urhu po malem pobijali in zakopavali še vse poletje l. 1945. Oktobra, ko se je krvava čistka v glavnem končala, pa je oblast sklenila, da potrebuje trupla za svojo propagando. Lahko jih bodo razkazovali kot žrtve domobranskih pokolov, kot smo bili temu priča v cerkvi na Urhu vse do l.1990. Mobilizirali so prebivalce okoliških vasi, Bizovika, Dobrunj, Sostra in Polja - svoje politične nasprotnike, kolikor niso bili po zaporih in na drugih prisilnih delih - da so pričeli odkopavali trupla, vojni ujetniki pa so kopali jamo, morda za nekakšen skupen grob. Katera trupla so potem vanjo zmetali, civilisti ne vedo, oni so nosili razpadajoča trupla v cerkev, ki je bila tedaj že prazna.

Kako grozno je bilo to turobno jesensko odkopavanje, se nekateri še danes spominjajo. Odkopavali so tri tedne. Dež, vonj po trohnobi, smrad razpadajočih trupel, njih voda, ki je počasi in kar naprej polzela iz cerkve … Oblast je organizirala tudi okoli stoječo nahujskano množico, ki je civiliste ves čas zmerjala, poniževala, pljuvala, celo z dežniki so jih tolkli in suvali. Množica naj bi med trupli prepoznavala žrtve domobranskih pobojev, a se za trupla sploh ni menila.

Na prisilno delo odkopavanja trupel ni bila klicana mati Skubičevega Franceta niti njuni hčerki Fanika in Ivanka iz Dobrunj. Še danes Fanika meni, da jih niso nagnali odkopavat zato, ker so se bali, da sestri slučajno ne bi prepoznali brata. Po tem Fanika še danes sklepa, da so šentpavelske žrtve pokopane na Urhu.V tem mnenju ni edina. Svojci pobitih so o tem bolj ali manj prepričani. L. 1945 je bil Urh najbolj varen, najbolj primeren in najbližji kraj za pobite Šentpavelce in mnoge druge, ki jih je doletela podobna usoda. Oblast je vedela, da jih na zastraženi Urh ne bo šel nihče odkopavat. Zakaj pa so ga zastražili, če ne iz bojazni pred odkritjem toliko zločinsko pobitih in zagrebenih trupel na Urhu in v njegovi neposredni bližini?

L. 1990, ob postavitvi spominske plošče pobitim žrvam na mestu, kjer so jih pobili in našli njihova trupla, je v govoru domačin povedal, da so po vsej verjetnosti šentpavelski možje pokopani na Urhu; in ker nobena prisotna uradna oseba ob tej priliki ni oporekala temu dejstvu, menijo, da je Urh tisti kraj, kjer so verjetno pokopani.

Po treh tednih odkopavanja na Urhu je prišel odlok, da se preneha z delom. Najbrž je oblast imela dovolj izkopanih trupel. V dvorano Svobode v Zadvor so pripeljali veliko krst, da jih je ljudstvo lahko primerno počastilo in se zgražalo ob grozodejstvih domobrancev. Kaj so potem naredili s temi krstami, ljudje ne vedo. Dejstvo je, da trupla niso bila nikoli identificirana. Grobnico, kakršna je danes, so zgradili šele l. 1953, ko so se v tujini izšolali nekateri režimski arhitekti, ki jim je bilo takrat edinim dovoljeno umetniško ustvarjanje.

Samo od sebe se kar vsiljuje vprašanje: Zakaj ni na grobnici vklesanega imena niti ene pobite žrtve, najsi so jo ubili partizani ali pa domobranci? Potem bi bilo enkrat konec ugibanj, tudi za svojce ubitih Šentpavelcev! Znano je le eno samo ime, ime zagrizenega informbirojevca, ki so ga ubili na Urhu l. 1948.

Po šentpavelskem poboju se je mučenje in pobijanje v teh krajih v glavnem končalo, čeprav je Miha Berčič (1911), predvojni sodelavec revolucionarno-delavskega gibanja in član KPS, med vojno pa partizan Molniške čete, kar naprej razsajal in grozil: »Smo vratove rezali in jih bomo še!« Ko so knojevski krvniki opravili svoj posel v Šentpavlu, so naslednji dan, 5. julija, umoril še tri Javorce, ki se niso čutili nič krive in se niso umaknili na Koroško: Jančarjevega Toneta, Skubičevega Toneta in Žabjekovega Janeza. Tudi za njimi so se izgubile vse sledi. Baje so bili ti trije med zadnjimi žrtvami krvnika iz Zadvora Toneta Remca, ki je po teh pobojih v Podlipoglavu izjavil: »Ne bom več. Sem utrujen.« Likvidatorska ekipa je s tem propadla, leto zatem pa je Tone Remc zaradi hudega trebušnega vnetja umrl. Ko je umiral, je njegova mama obiskala znanko v Zadvoru, Fležarjevo Mici, ki so ji na Teharjah ubili dva brata. »Ali mu lahko oprostiš?« jo je vprašala, »Jaz lahko, ker sem živa,« ji je odgovorila, »tisti pa, ki jih je on ubil, mu ne morejo!«

3.1.5. Zakaj so morali umreti?

Ko smo se skupaj s šentpavelskimi vdovami in materami spraševali o usodi njihovih mož in očetov, se nam kar samo od sebe zastavlja vprašanje: Zakaj so morali ti možje v zrelih moških letih, razen mladega Franceta, tako nepričakovano in nasilno končati? Razen nekaj mesecev France, nihče od njih ni bil domobranec niti partizan niti izdajalec, nasprotno, tudi če so marsikaj vedeli, so bili raje tiho. In prav gotovo so vedeli, da se partizanska vojska ne bori proti okupatorju, ampak za zmago komunizma. Skoraj vsakič, ko so po hišah in senikih prespali partizani, je ta ali oni izgubil iz žepa časopis, letak, brošuro, ki so jih šentpavelski gospodarji skrbno prečitali, potem pa vrgli v ogenj! Vsak od njih bi veljal za izdajalca, če bi glasno izjavil, da gre pri NOV za komunizem! Sostrski župnik g. Franc Verce je tu in tam komu omenil, da bo komunizem zmagal, vendar bo prej ali slej propadel, da pa ga morajo ljudje izkusiti in se ga najesti. Tako so modrovali tudi trezni šentpavelski možje. Pa vendar takrat še niso slutili, koliko strahot jim bo prinesel!

Vse kaže, da jih nihče v partizane niti ni silil. Kdo pa bi jih sicer preživljal, če ne tudi Šentpavelci? Mar niso njihove nemajhne usluge partizanom omenjene v knjigi Trideset let Molniške čete? Namesto odlikovanja in spomenika, ki bi si ga za te ‘zasluge’ zaslužili, pa so jih zverinsko pobili, pahnili vdove in otroke v obup, ponižanje, revščino, prezir.

V Šentpavlu so vedeli, da morajo dajati hrano italijanskim ali nemškim vojakom in partizanom že zato, ker jih je tako poučil sostrski župnik: Prav vsakemu lomite svoj kruh. Saj drugače vojne tudi ne bi preživeli, in tega so se dobro zavedali. V sobici poleg delavnice pod Vrečarjevim senikom, se desetletni fantič spominja, so večkrat ležali ranjeni partizani. Nekoč je Vrečarjevo mamo obiskal nečak, domobranski komandant na Urhu. Vrečarjeva bi mu lahko izdala partizane, a je molčala.

Morda bi lahko za Vrečarja najlažje domnevali, kdo in zakaj ga je pahnil v smrt. Premoženje vedno rodi zavist. Leto po Vrečarjevi smrti je nenadoma, povsem zdrava, umrla še Vrečarjeva žena in na zapuščinski razpravi je bil za edinega lastnika Vrečarjevega premoženja razglašen prvoborec in spomeničar Tone Dežman, nezakonski sin Marije Vrečar. Zanimiva je ugotovitev, da nobeden od pobitih Šentpavelcev do danes ni dobil mrliškega lista, za Janeza Vrečarja pa na odloku o dedovanju piše črno na belem, da je umrl 21. 12. 1945. Vse je možno, ko laž postane uzakonjena resnica.

Tonetu Dežmanu, njegovi ženi Cili in njunim trem odraslim otrokom najbrž ni bilo do kmetovanja v Šentpavlu, saj so hišo s posestvom vred čez nekaj let prodali. Na veliko srečo in veselje vaščanov ne kakšnemu tujcu ali borcu, ampak je vse skupaj kupil polbrat Andrejevčevega očeta Lojze Garbajs, ki si je iz Podmolnika, kamor se je priženil, vedno želel vrniti v rodno vas in tam kmetovati. Danes v vasici ni opaziti kaj dosti počitniških hišic, ki bi s svojim videzom kvarile njeno idilo, le nekateri od otrok pobitih šentpavelskih očetov, od koder so može odgnali v Podlipoglav, so si kasneje postavili nove hiše ob domačijah. Še vedno pa stoji Mrkusova hiša, taka, kot je bila l. 1945.

In zakaj je npr. moral umreti mežnar Nande Smrekar? Vsi se spominjajo, kako delaven in pošten gospodar in oče je bil. Iz pripovedovanja svojih staršev današnji Šentpavelci tudi vedo za pridnost in priljubljenost njegove sestre Marije, ki je bila točajka in občasno hodila na delo v gostilno v bližino Lavrice peš preko Molnika na drugo stran. Zanosila je z nič prida fantom, baje je bil to Jože Šubelj iz Zadvora, delavec v vevški papirnici. Kasneje se je poročil s sosedovo edinko, pred tem pa je Marija nenadoma in skrivnostno izginila.

Še kot mlad fant je Garbajsov Miha, kasneje Andrejevčev oče, v gozdu med Šentpavlom in Molnikom s svojim psom našel smrdečo gomilo. Ko se je pretresen vrnil domov, so bili prav tedaj v Šentpavlu na enem od svojih obhodov orožniki, ki so preganjali žganjekuho. Miha jim je takoj povedal, naj se pozanimajo za truplo in ga odstranijo. V vasi so vsi takoj vedeli, čigavo truplo bi moglo biti. Takoj je za to zvedela mežnarjeva mama, odhitela h gomili in prepoznala truplo in oblačila svoje hčerke Mici. Šublju ni mogel nihče dokazati krivde in je svobodno hodil okoli.

Gotovo pa so ljudje s prstom kazali nanj in ga imeli za morilca nedolžnega dekleta. Morda mu je uboj kdaj oponesel tudi dekletov brat Nande Smrekar. Med vojno se je Šubelj večkrat mudil v Šentpavlu in takrat je kar naprej prigovarjal zdaj že poročenemu Mihu Garbajsu, naj se čimprej pridruži partizanom: ‘Srednje poti ni!’ Sovražil ga je, ker je vedel, da je on odkril truplo ubitega nosečega dekleta Mici Smrekarjeve. Če bi Miha Garbajs odšel v hosto k partizanom, ali ga ne bi ubili že med vojno? Ker ga niso, so ga morali po vojni! Ali so take domneve privlečene za lase ali pa je na njih kaj resnice? Ljudje so vedeli že med vojno, koliko nedolžnih je bilo pobitih, zato se jim zdijo taka sklepanje povsem logična.

Vedo, da je bilo v dolini ob Reki med vojno šest mlinov, trije pred Podlipoglavom in trije za njim, in da so okoli teh mlinov vedno patruljirali partizani. Vedo, da so hodili moški in ženske iz okolice, tudi iz Ljubljane, v te mline po moko, pa so mnogi nenadoma izginili: vedo, da so bili nekaj časa pri partizanih, potem pa se je za njimi zabrisala vsaka sled.

Spominjajo se tudi sestre Nandeta in Marije, Cili Smrekarjeve. Ta je bila žal iz povsem drugačnega testa kot njen brat in sestra. Že med vojno so jo ljudje slišali govoriti: ‘Take bomo vse pospravili!’ Poročena je bila z Tonetom Dežmanom in med vojno so bili tudi vsi njuni otroci, hčerki in sin, partizani. Torej poboj nekaterih šentpavelskih gospodarjev ni zgolj slučaj, ampak je bil vnaprej načrtovan in organiziran, a kljub vsemu takrat in danes nedoumljiv, kot je nedoumljiva hudobija, ki ga je uresničila.

Zakaj je moral umreti še ne osemnajstletni France Skubic? Zaradi mladoletnosti so ga spustili iz zapora, javil se je na občini v Dobrunjah. Mar zato, ker je bil dva meseca pri domobrancih in tam spoznal, da ni sposoben prijeti za orožje?

Nekaterim svojcem pobitih še danes zvenijo v ušesih grožnje Kraševčevega očeta, ki je bil brat Jožeta Šublja. Kraševčevi so bili edina partizanska družina v Šentpavlu. V partizanih sta bila oba starejša sinova, Franci in Jože. Eden je bil ubit v bitki, za drugega pa se je govorilo, da so ga partizani sami ubili: hotel je pobegniti, ker je bil za partizane in njihovo ideologijo brez zanimanja in v vsem nerazgledan, podobno kot oče Kraševec. Ta je potem vpil po vasi: »Za našega Francija, za našega Jožeta jih bo nekaj padlo!« Njuni mlajši bratje so bili med vojno za partizane še premladi, pa so še nekaj časa po vojni kar naprej razsajali in vpili, kako je treba obračunati, s kom, vaščanom ni bilo jasno.

Danes so mnogi svojci edini v prepričanju, da je tedanje oblastnike in krvnike oblast tako omamila, da so v slepem sovraštvu pobijali vse, kar ni sodilo v njihove vrste in se z njimi ni idejno strinjal.

Ob postavitvi spominske plošče v Šentpavlu je nekoliko dni za tem Delo Plus 29. junija 1990 str. 7, prineslo novico, da bi lahko o poboju šentpavelskih mož, predvsem pa o tem, kje so pokopana njihova trupla, lahko povedala takratna voditelja celotne likvidatorske operacije Stane Iglič, po vojni visoki sodni uslužbenec, in neki P. R.

Kdaj pa se je kdo opravičil vdovam in otrokom umorjenih mož in očetov, ker so jih brez vzroka in sodbe ubili, uničili njihovo družinsko življenje, otrokom otroštvo in mladost, vdove in otroke prisilili v nečloveško garanje in izločili iz družbe? Ali je kdo kdaj prisluhnil njihovim trpkim spominom?

Vse tri hčerke in sin Miha Garbajsa so bili takrat, ko so jim ubili očeta, še otroci. »Otroci smo morali tako hudo delati, da smo sploh lahko preživeli! V šolo me je bilo sram hoditi, ker nisem imela obleke. Nismo dobivali ne kart, mama nobene pokojnine, le z obveznimi dajatvami so nam od ust trgali prigarano hrano, ki smo jo pridelali s svojimi otroškimi žuljavimi rokami,« pravi danes štiriinšestdesetletna hčerka Fanika por. Levičnik. Najstarejša Garbajsova deklica je bila takrat dvanajstletna Ivanka, danes poročena Debevc. »Joj, kako se je mama takrat jokala! Kako se nam je smilila! Vse smo ji obljubile: Da bomo ostale dobre, da ji bomo pomagale in vse naredile! Naša mama je bila zelo pridna, pogumna in gospodarna. Vse je znala in je bila Podržajevi v veliko oporo, da ta ni obupala. Brat Podržajeve Mici, ki ga po vojni niso ubili, pa nam je hodil pomagat, kadar je mogel, ko je videl, kako se mama in me mučimo. Moj najmlajši brat je že z desetimi leti znal poprijeti za vsako delo.

Delala sem pa tako, da mi je včasih sredi dela od napora kar postalo slabo. S šestnajstimi leti sem tako zbolela, da so mi morali odstraniti ledvico. Kolikokrat smo bili na njivi in travniku premočeni do kože, brez suhe obleke, pozimi premraženi do kosti in brez toplih oblačil.« Dr. Slavko Rakovec, ki jo je operiral, ji je priporočil okrevanje z več počitka in hrane. Ker se mu je Ivanka ob tem le trpko nasmehnila, je napisal za pristojne oblasti priporočilo, naj pri obvezni oddaji mleka pustijo doma en liter, da si ga bo lahko mlada bolnica vsak dan privoščila!

Žena Toneta Kušarja iz Bizovika je preživljala svoje otroke kot bizoviška perica, poleti in pozimi, v pripeki in ledenem mrazu, dan za dnem upognjena nad žehtnik in lesen perilnik. Prala je nekaterim znanim ljubljanskim advokatom, ki so ji le priporočali, naj piše prošnje, da bi dobila pokojnino ali otroške dodatke. Toda nobeden od njih zanjo ni zastavil besede, saj bi se s tem preveč sam izpostavil. Mar ni sodišč, jih je vdova spraševala, ki bi razsodili ‘krivdo’ njenega moža, ki je tisto julijsko popoldne slučajno zašel v Šentpavel in padel krvnikom v roke, ki so ga ubili kar tako, slučajno? Če je hodila iskat pravico na policijo v Bizovik, so jo zasmehovali, le enkrat so ji na krajevnem odboru na Bizoviku dali nakaj miloščine, da bi bila tiho in jim že enkrat dala mir.

Jožefa por. Kavka je hčerka Jaka Mlakarja, Polakovega očeta, ena od njegovih petih otrok. Ko so jim ubili očeta, je bila stara deset let. »Vsa ta leta smo pa tako delali, da se ne da povedati. Vsi otroci imamo še danes posledice. Zdravnik mi je že pred več leti povedal, da imam vse sklepe obrabljene. Pa kaj to! Povsod so nas zaničevali. Celo v šoli smo bili otroci iz Šentpavla zaničevani.«

Sestra Franceta Skubica, Fanika Skubic, je takoj po zmagi skupaj s sestro Ivanko z golimi rokami čistila stranišča v vojni bolnici v Mostah. Toda to sploh ni bilo najhujše. Sta lahko kdaj pa kdaj dali vodo ranjenim domobrancem, ki so ležali po barakah na dvorišču in potem kar čez noč izginili.

Med njimi je bil tudi ranjeni Filip Lovše iz Bizovika, ki sta ga dobro poznali. Najtežje je bilo za Faniko to, da so jo jeseni izključili iz zadnjega letnika učiteljišča, ki ga ni mogla nikoli dokončati. Nikoli se ji ni izpolnila srčna želja, da bi postala učiteljica.

Vsa desetletja je živela v vdovah in v otrocih šentpavelskih žrtev jasna gotovost, da se je pobitim možem in očetom storila v nebo vpijoča krivica: najprej so jih ubili, zmetali v jamo, odkopali in ponovno zmetali v jamo. Zakaj so jih ubili, kam so jih zmetali in ženam preprečili, da bi jih same dostojno pokopale, jim do danes še nihče ni odgovoril? Ali naj še naprej ostane zamolčan celo spomin nanje? Ne!

Zato so svojci pobitih 17. junija l. 1990 teden po prvi spravni slovesnosti v Kočevju, simbolno pokopali in darovali mašo za svoje pokojne v cerkvi v Šenpavlu, javno spregovorili imena pobitih mož in očetov, blagoslovili spominsko ploščo z njihovimi imeni in jo pritrdili na steno cerkve. Šele po petinštiridesetih letih jih je sprejela pod svoj krov cerkvica sv. Pavla, njihov patron - preganjani in mučeni apostol Pavel. Še danes so hvaležni takratnemu župniku iz Sostra, da je razumel njihovo tako dolgo zakopano bolečino in se ni bal javno izkazati čast spominu njihovih mož in očetov, zanje moliti in darovati mašo: darovati mašo tudi za svojce, ki so jim huda leta trpljenja kljub vsemu olajšala bolečino in spomin na tolike krivice, da morejo zdaj s svojimi sovaščani živeti v miru. Štiri vdove iz Šentpavla so ta dan 17. junij 1990 tudi dočakale. Obe prijateljici, Garbajsova in Podržajeva, ta že v stotem letu in na invalidskem vozičku, pa še Mlakarjeva in Smrekarjeva.

Oktobra istega leta so postavili skromen spomenik z imeni pokojnih tudi na kraju, kjer so jih pobili, in obnovili obrise obeh jam, kamor so jih zmetali. Nedolgo tega je gozdno gospodarstvo posekalo smreke okoli plošče in z odpadlimi vejami zakrilo obrise obeh jam, namesto smrek pa zasadilo mlade bukve.

Tudi v Šentpavlu in v Podlipoglavu je po tolikih letih marsikaj drugače. Kapelica z Marijo Pomagaj pa še vedno stoji taka, kakršno je postavil Vrečarjev Janez. Seveda že propada, in Bog ve, kdo ji bo hotel vrniti prvotno podobo kot spomin na hude čase, ki so jih pretrpeli pogumni možje, pa tudi žene in otroci iz Šentpavla?

Pred leti je šestinosemdesetlena Hubičeva mama obnovila križ in razpelo, verjetno predvojno delo ljudskega umetnika, ki ju je štirideset let skrivala na podstrešju. Po vojni ga je morala odstraniti. ‘Zdaj se ne postavlja več križev,’ jo je poučil Polde Maček, župan občine Moste - Polje. Pa je s Križanim čakala in dočakala dan, ko ga je lahko ponovno postavila. Ta Križani je ves čas vojne stal pred Hubičevo hišo tik ob poti skozi Lipoglav. Bil je nema priča šentpavelskih ujetnikov, ki so jih tisto zgodnje jutro zvezali na cesti ob Križanem in odgnali na morišče. Videl je njihovo trpljenje, ga sprejel, skupaj z njimi trpel in se skupaj z njimi v trpljenju daroval. Čez dva meseca in pol je pospremil trupla na njihovi zadnji poti v ropotajočem tovornjaku. In kjerkoli že trohnijo, poslednji dan jih bo priklical k vstajenju.

Morda se ta Križani komu zdi umetniško neestetski, češ, da je preveč oškropljen z rdečimi madeži, ki ponazarjajo kri. Ali ni bila tudi mučeniška smrt Križanega in smrt šentpavelskih mož hudo krvava? In tisočih in tisočih drugih! Da je zaradi krvavih madežev neestetski? Začudeno bi vas pogledala Hubičeva mama in vam rekla: Ali ne veste, kaj je trpljenje?

Glava Križanega je spokojno nagnjena, njegov obraz svetal in blag, brez sence prestanega trpljenja. Kot ožarjen s slavo vstajenja. Hubičeva mama že ve, zakaj ga je dala ponovno postaviti pred hišo prav ob cesti skozi Podlipoglav …

»Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega,« mnogim v spotiko, mnogim v nespamet, mnogim pa Kristusa, »božjo moč in božjo modrost«
(1 Kor. 1, 23-25).

4. Spomini

4.1. Višnja Gora pred vojno in prvo leto vojne

Nace Ahlin

4.1.1.

Višnja Gora je staro mestece ob prometni poti med Ljubljano in Novim mestom. V preteklosti je bila pomembna njena lega pod stehanskim klancem, kjer je bila cesta zelo strma. Vozniki so v obe smeri potrebovali dodatno vprežno živino, »furajtengo«, kakor smo temu rekli. S tem pa se je zmeraj nekaj zaslužilo. Od tega so v precejšnji meri živele številne gostilne pa tudi obrtniki. Višnjani so bili še v času, ko sem jaz odraščal, od sile ponosni na svoje meščanstvo. To se je pogosto čutilo tudi med otroki v šoli, kadar smo si prišli v nasprotje, češ naše velja, ker smo mestni. Mi kmečki otroci pa smo jim redno vračali, češ da niso niti dim od gosposkega dreka.

V mojem času je mesto štelo okoli 110 hišnih številk. Ob glavni cesti je bila na vsaki strani vrsta boljših hiš, v katerih pa je živelo tudi po več družin. Za njimi pa je šla vzporedno z glavno cesto še ozka pot, široka za kmečki voz, ki smo jo imenovali »gasa«. Ob njej so stale majhne hišice, ena ob drugi so slonele na samem mestnem zidu ali pa še malo čez. Taka hišica je imela vežo in sobo, ki smo jo imenovali hiša. V teh hišah je bil velik drenj, saj je naneslo, da so imeli mnogi velike družine, v kakem kotičku so imeli še prostor za kure in kakega pujska, zato so bile tudi gase polne direndaja. Preživljali so se z obdelovanjem majhnih vrtičkov in njivic, ki so jih imeli v lasti ali pa jih najemali v okolici mesta od premožnejših ljudi, in z nabiranjem gozdnih sadežev v okoliških hribih. Tedaj je veljalo nenapisano pravilo, da se gobe, jagode, borovnice in ostrožnice lahko pobirajo kjer koli, in tako so nekako preživeli. Starejši ljudje so še vedeli povedati, da so bili Višnjani pred leti podjetni in delavni ljudje. Njihova cerkev sv. Ane ni bila farna, vendar so imeli svojega duhovnika, mežnarja in organista. Mrtve so pokopavali v Starem trgu in ne pri Fari kot zdaj. Obrtniki so bili organizirani v cehe. Posebno močni so bili kovači. V bližnjem Dednem Dolu so postavili dve zgradbi, kjer je mehove poganjala voda. Razvito je bilo tudi tkalstvo. Tkali so platno in menda pridobivali tudi svilo. Ko je hodila v šolo moja mati, sta rasli ob cesti dve vrsti murv, z njihovim listjem so hranili sviloprejke. Ko sem jaz hodil v šolo, je bilo še šest dreves in otroci smo jih radi obirali. Pod mestom je stala strojarna, še v mojem času se je ohranilo ime »Pri fabriki«. V mojem času cehov ni bilo več, le o veliki noči so pri procesiji še nosili cehovska bandera za vsak ceh posebej.

Železnica, ki so jo zgradili okoli leta 1890, je mnogim vzela zaslužek, zlasti gostilničarjem in trgovcem. V mojem času je vendarle bilo še nekaj premožnejših trgovcev, kot Omahen, Bašar in Groznik. Tudi je bilo še dosti obrtnikov: krojačev, čevljarjev, kovačev in celo bolj specialnih, kot klobučarjev, vrvarjev, slaščičarjev. Mesto je imelo vsak mesec semenj, na katerega so prignali tudi živino, in vsaka kupčija se je končala s pripombo: »Pa še za en liter cvička boš plačal,« tako da so imeli tudi gostilničarji zaslužek.

V mestu je bil sedež občine, kjer so bili redno zaposleni trije ljudje. Poleg tega so v njem imeli sodišče (v veliki grajski stavbi), davkarijo, zemljiško knjigo. V kraju so bile še orožniška in financarska postaja, železniška postaja, ljudska šola, pošta. Povsod je bilo zaposlenih nekaj ljudi, ki so najemali stanovanja, iskali pomoč v gospodinjstvu, kupovali pridelke od domačinov in tako prinašali kraju nekaj zaslužka.

Prometna povezava med vasmi in mestom je bila zelo slaba. Župan Erjavec iz Podsmreke je imel dosti zaslug, da so zgradili ceste oziroma poti do vseh vasi. Nekaj podpore je izprosil od deželne in kasneje banovinske oblasti. Nekatere vasi, kot Dedni Dol, Drago, Polje, Veliko in Malo Loko, je pestilo močvirje. Ustanovljena je bila Vodna zadruga, ki ji je uspelo že pod italijansko okupacijo zgraditi prvi kilometer osuševalnega jarka.

Pred vojno se je pojavilo vprašanje, kam z ljudmi. Ker ni bilo več otroških bolezni, otrok pa je bilo povsod dosti, je bilo dosti odraslih fantov in deklet, starih že tudi čez trideset let, ki niso imeli kam. Izseljevanje v Ameriko in Kanado ni bilo več mogoče. Nekatere bistrejše so dali v šolo. Velika sreča je bila, če si prišel k železnici; nekaj jih je šlo v vojsko za podčastnike, med njimi je bil tudi moj umorjeni brat Lojze. Ni bilo prijetno živeti v daljnih krajih, vendar so imeli lepe uniforme in redno, čeprav nizko plačo in obetala se jim je pokojnina za starost. Vsako leto so prišli domov za tri tedne na dopust, bili smo jih veseli.

Cerkev je v tem času poskušala vplivati na ljudi, posebno mladino. Ustanovili so Marijino družbo za fante in dekleta. Na mesečnih sestankih so se izobraževali in se vzgajali v lepih navadah. Precej so bili namreč razširjeni pijančevanje in prepiri, ki so se večkrat končali s pretepi.Tako je bilo kar v navadi vprašanje: » Koliko so jih na tej veselici obrezali?« Prav tako so med mašo fantje stali samo pod korom in pri zadnjih vratih. Duhovniki so jih sicer opominjali, naj stopijo naprej, a je prav malo pomagalo. Prav pogosto so med mašo celo glasno govorili, kadili in se smejali. Po vaseh tedaj ni bilo družine, ki ne bi redno hodila v cerkev, vendar mislim, da je dosti ljudi hodilo v cerkev bolj iz navade ali da vidi koga in se z njim kaj dogovori, mladi pa, da vidijo kako dekle ali fanta, pokažejo novo obleko ipd. Ne trdim, da ljudje niso nič molili, rečem pa, da je bila njihova vera plitva in čut za moralo oslabljen. Ljudje so dosti več dali na to, kaj bodo ljudje rekli, če se izve, da sem to in to naredil, kot pa da bi rekli : to je greh ali Boga se bojim. Nekaj let pred vojno so ustanovili Katoliško akcijo z namenom, da bi manjše število ljudi dobro poučili o veri, o njeni vrednosti in potrebnosti, ti pa naj bi poskušali prenoviti, prekvasiti (kakor so tedaj rekli) okolje, v katerem so živeli. Težko bi rekli, kakšen uspeh bi bil, ker sta vojna in revolucija uničili to prizadevanje. V Višnji Gori je bilo v Marijini družbi 100 fantov (malo več je bilo po vojni pomorjenih) in od teh jih je deset šlo k partizanom. Na sestanke Katoliške akcije je hodilo šest mladeničev in tudi od teh je eden odšel k partizanom. Fara je za te in podobne dejavnosti imela svojo dvorano. V njej je delovalo prosvetno društvo, ki je vsako leto priredilo kakšno igro ali koncert. Imela je godbo na pihala, ki je poživila prireditve. Fantovski odsek se ni ukoreninil. Vodil ga je kaplan, ki je bil Ljubljančan in ni razumel kmečkih fantov. Fantje si niso mogli nabaviti uniform, čeprav so se jim zdele lepe, saj je bilo 6 stotakov za večino družin celo premoženje. Uniformo sta imela največ dva fanta, pa še ta sta bila vpoklicana v vojsko, tako da je nista mogla obleči za svečanosti. Bolje je bilo z Dekliškim krožkom. Okoli 1935 je prišel v Višnjo Goro sodnik dr. Zalokar z ženo Vido, doma iz Radovljice. Ta je bila učiteljica gospodinjstva. S še eno učiteljico sta hodili od kraja do kraja in učili kmečka dekleta kuhanja. Res je bilo, da so naša dekleta znala skuhati predvsem močnik, žgance in kašo. Ti učiteljici, ki jih je plačala banovinska uprava, sta pokazali, kako se hrana iz živil, ki so na razpolago, lahko izboljša. Tak tečaj je bil tudi v Višnji Gori in za tem še tedenski tečaj šivanja in pletenja. Za vsakim tečajem je bila razstava, voditeljica tečaja je nagovorila ljudi in jih spodbujala k prenovitvi in učenju. Vedno je tudi poudarila, da je kmečki stan lep in potreben in naj cenijo to, kar imajo. Nagovorila je nekaj staršev, med njimi tudi mojo mater, da so poslali sinove v kmetijsko šolo na Grm, hčere pa v enoletno gospodinjsko šolo v Malo Loko. Zbrala je nekaj desetin deklet na sestanke, jim pomagala kupiti blago za uniforme, jih sešiti in tudi sama je oblekla uniformo in korakala z njimi v procesiji ali se udeležila drugih prireditev. Te uniforme si je omislil mojster Plečnik in bile so res lepe. Vsi, mladi in stari, smo občudovali tako oblečena dekleta. Ta žena je v našem kraju naredila dosti dobrega in škoda, da je bila tik pred vojno prestavljena v Velike Lašče. Njenega moža so ubili, ko je legistom pomagal na Turjaku, o čemer sem že pisal drugje. Z njenim odhodom je dekliški krožek ohromel.

Višnjani so imeli tudi sokolsko dvorano na koncu »gase« blizu šole. Ne spomnim se, da bi bila kakšna prireditev v njej, tudi ne vem, kako se je vzdrževala. V zimskem času smo šolski otroci hodili vanjo k telovadbi in skakat, saj je bilo v njej nekaj telovadnih pripomočkov. Večina purgarjev, kakor smo jim rekli, se je štela za liberalce in menda jih je vodil Edi Turnher. Da bi bil kdo komunist do1941, nisem slišal. Vsi pa smo vedeli, da je bil dolgo v mestu za sodnika Jože Rus, mož z lepo negovano črno brado, ki ni nikoli prišel v cerkev. Predsednik sodišča dr. Močnik je redno prišel k procesiji s smešnim visokim črnim klobukom, za katerega sedaj vem, da je cilinder, tedaj pa smo se vsi muzali in spogledovali,češ, poglej, kakšen hodi k procesiji, kot maškara.

Vsi kmečki ljudje smo brali Domoljub, bil je to tednik, ravno dovolj velik, da ga je bilo mogoče prebrati v enem popoldnevu. Iz tega časopisa smo zvedeli, kaj se dogaja po svetu. Časopis se je plačeval letno in vse razpečevanje je vodila Petričeva Minka.

O komunistih in partizanih se je začelo govoriti 1941. Pravili so, da Turnher in nadučitelj vsak večer zbirata meščane na sestanke z izgovorom, da se učijo italijansko, v resnici pa se pogovarjajo o revoluciji in delajo načrte zanjo. Upali smo, da se bomo mi temu izognili. Vendar ni bilo tako. Na pomlad 1942 je skupina partizanov napadla Italijane v Stehanu in enega ubila. Zato so požgali Spodnje Brezovo, moške pa odpeljali v Višnjo Goro. Župnik je zanje prosil, da niso nič krivi, in so jih izpustili. Škoda je bila velika, saj so ljudem zgorele hiše, pa tudi seno, žito in celo živali. Fara jim je priskočila na pomoč, vendar se vsega ni dalo nadomestiti, saj ni bilo mogoče kupiti niti žeblja in tudi nobenega zaslužka ni bilo. Jeza in preplah sta bila vsesplošna. Govorilo se je tudi, da partizani pobijajo ljudi, če se jim upirajo.

V naši fari naj bi bili štirje centri širjenja partizanstva. Prvi in najbolj uspešen je bil učitelj Turnher. Nagovoril je celo mestece na svojo stran. Že zgodaj spomladi 1942 je šel k partizanom, s seboj pa odpeljal še sina Toneta (15 let), očeta in sina Fabjana, tri fante iz družine Volk (eden je bil komaj 12 let star), Zavodnika, Branka Defarja, mladega Krevsa in Franca Groznika. Tem so sledili Tone Radelj s Spodnega Brezovega, Jurčkov iz Velike Loke in Petrov Tone iz Zavrtač. Drugi center širjenja je bil študent Ahlin Ciril iz vasi Vrh. Ta ni imel dosti uspeha, ker je bil že zgodaj spomladi aretiran in interniran v Italijo. Pridobil pa je svojega nečaka Lojzeta iz Dednega Dola. Tretji je bil Jamnik (Novak) iz Nove vasi. Ta je precej let delal v vrvarni na Grosupljem, kjer so ga pridobili. Imel je precej ugleda, ker je s prihranjenim denarjem rešil domačijo, ki jo je oče zapil. Ljudje so ga cenili, ker je bil delaven in ni pijančeval. Nikoli ni šel v partizane, bil je terenec. Če so prišli Italijani in pozneje domobranci v vas, mu je nekdo dal znak, da je skočil v skrivališče, dokler ni bila nevarnost mimo. Fantje iz dveh hiš v Novi vasi so šli k domobrancem, vendar ga nobeden ni hotel izdati. Po vojni pa on ni rešil sovaščanov, ampak jih je pustil pobiti. Četrto žarišče so bili bratje Radelj s Peščenjeka. Imeli so malo zemlje in tudi izučili se niso. Izkoristili so priložnost, da so v klanec tovornjaki vozili počasi in so od zadaj skrivaj skočili nanje in hitro kaj vrgli na tla, kar so jim drugi pomagali prodati. To je prišlo na dan in bratje so bili zaprti v Novem mestu, kjer je bila prava šola za komuniste. Aktivni partizani so postali šele konec 1943. leta. Jože je bil komandir vosovcev. Kmalu so ga odpustili in je naredil samomor. Na ljudi niso imeli velikega vpliva. Omembe vredna je še Kriška vas. Tja se je pred vojno priženil neki geometer ( ime sem pozabil), ki je bil priljubljen med vaščani. Ljudje so ga podobno kot Jamnika v Novi vasi skrivali, skoraj celo vas je spravil na partizansko stran. Tudi domobrance iz te vasi so po vojni pomorili.

Vasi severno od železniške proge so spadale v območje Police. Italijanska posadka je zapustila Polico že jeseni 1941. Tam je bil najaktivnejši Lado Potokar. To območje so razglasili za osvobojeno ozemlje In Lado je nekako prevzel »komando«. Za pomočnika mu je bil sin grosupeljskega orožnika s partizanskim imenom Jope. Ta je hodil od vasi do vasi in organiziral vaško zaščito. To je pomenilo, da so morali vsi fantje in mlajši moški ponoči in včasih tudi podnevi prenašati robo, ki je prihajala iz Ljubljane, po Dolenjski, kamor so ukazali. V naši vasi je organiziral sestanek z aktivisti Lojze Borštner mlajši. Da smo se zbrali v Smrekarjevem mlinu, so bile potrebne tudi grožnje. Tja je prišel Jope in imel dolg govor, v katerem je hvalil partizane in hkrati grozil z matildo, če ne bomo sodelovali. Sprejeli smo ga tiho in hladno, brez vprašanja in pripombe. Po dolgi uri mučnega poslušanja je odšel in od tedaj je vsaj enkrat na teden prišel po kakem fantiču listek z zahtevo, da se dva ali več fantov zbere tam in tam ob določeni uri. Ukazano nam je bilo tudi, naj bi pri vhodu v vas stala noč in dan neoborožena straža, ki naj bi morebitni prihod Italijanov takoj sporočila na komando, ta je bil tedaj Lado. Tega v vasi nismo počeli. Ko je skopnel sneg 1942, smo bili s posebnimi lističi poklicani na sestanek okrožja (rajona) v neko kotlinico med vasema Spodnje Brezovo in Polica. Zbralo se nas je okoli 200 fantov in mož. Zakurili so majhen ogenj in pristopila sta Lado in Jope. Najprej sta zapela partizansko pesem Kosec koso brusi, potem pa govorila o nujnosti borbe in skorajšnji zmagi in podobno. Na koncu je bilo še glasovanje, če smo vsi za to, da se borimo. Tiho smo stali kakor grobovi, a Lado je kljub temu razglasil, da smo vsi kot en mož za borbo, ker pač ni nihče protestiral, in razšli smo se na domove.

Kmalu zatem je moj brat Lojze sodeloval pri zaplembi moke v Višnji Gori. Povelje je bilo, naj vsak fant prinese s seboj meter dolg količek. Mobilizirali so več kot sto fantov, da so šli v Višnjo Goro. Italijanska posadka je bila samo v sodniji in pri Omahnovi trgovini na železniški postaji. Šli so pred hišo občinskega tajnika Nadraha, ki jim je skozi okno vrgel ključ od skladišča. Fantje so si po dva naložili vrečo na kola in jo nesli v hrib proti Staremu gradu, kjer so čakali drugi kmetje z vozovi, ki so moko odpeljali naprej. Ob obisku v domovini sem na bivši občinski hiši videl tablo, kjer se slavi ta zmaga. V resnici je ta moka bila dana višenjski občini za sledeče tri mesece. Dodelila jo je italijanska agencija za prehrano, seveda odnesene moke ni nadomestila in tako so občani ostali tri mesece brez moke. Načrt za to so verjetno izdelali občinski uslužbenci, najbrž v soglasju s krajevno italijansko komando, ker je nemogoče misliti, da ne bi opazili take množice ljudi.

Ob vsem tem dogajanju so ljudje premišljevali, kako bi se uprli prisili. V naši vasi so nekateri menili, da bomo za to rabili orožje. Na partizanstvo smo gledali kot na teror presitih meščanov nad ubogimi kmetiči. Njim ni bilo treba hoditi okoli, tudi požigali niso njim. Prepričani smo bili, da se nam godi krivica. Zgodaj spomladi 1942 so Nemci za Leskovcem na meji naredili žično pregrado, ki so jo zavarovali z dvema vrstama bomb. Fantje so hitro ugotovili, da se dajo te mine varno izkopati. Tako je nekega dne šlo pet fantov na mejo, in ko je patrulja odšla, so nabrali dve vreči bomb. Med njimi je bil tudi moj umorjeni brat Polde in dva Mačkova. Polde je pustil vrečo v neki dolini v vresju, Mačkova pa sta jo nesla domov na hlev. Zvečer so šli še z drugimi fanti pogledat vrečo in eden jo je malo potresel. Takrat je sumljivo zasikalo, skočili so s hleva in že je prišlo do hude eksplozije, ki je odnesla ostrešje in vžgala seno. Vsi so ostali živi in živina tudi, ker je bil strop obokan. Zjutraj so prišli Italijani. Vsi izgovori niso zalegli, aretirali so očeta in štiri sinove in jih poslali v internacijo. Doma so bili le mama, teta in dva fantka. Fantje smo priskočili na pomoč in v šestih dneh smo pod vodstvom mojega brata Franceta posekali smreke in naredili streho, kar je bilo za tiste čase nezaslišano. Navozili smo tudi seno, da so lahko ohranili živino. Oče in sinovi so se vrnili šele jeseni, ko so se ustanovile vaške straže.

Zelo neradi smo sprejeli orožje od Italijanov. Imeli smo odpor do streljanja partizanov. Močno smo se varali, ko smo mislili, da je dovolj, da vzamemo puške v roke in jim s tem pokažemo, da jih ne maramo in se jim ne damo komandirati. Vedno se je poudarjalo, da bodo že Angleži prišli in napravili red in da je življenje treba varovati za vsako ceno. Škof Rožman je zmeraj glasno ponavljal: »Umor je umor, pa kdorkoli ga že izvrši.« Mislim, da je to bilo usodno napačno mišljenje. Učiti bi nas morali, da moramo biti hrabri in pripravljeni na žrtve, ne pa da nam bodo prišli tujci delat red. To mišljenje se je deloma spremenilo po polomu na Turjaku in pokolih, ki so sledili, ker so partizani prestopili vsako mero in je postalo popolnoma jasno, da gre za revolucijo. Same vaške straže pa so povzročile zelo malo žrtev in so resnično imele zaščitni namen, ker dvojnega terorja ni bilo mogoče vzdržati.

5. Slovenske teme – jesen 2001

5.1. Slovenija in vojni zločinci

Anton Drobnič

5.1.1. Pogovor z Antonom Drobničem, prvim generalnim državnim tožilcem RS

Aprila letos je kazenski senat Okrožnega sodišča v Ljubljani po postopku, ki je trajal dvajset let, obsodil Vinka Levstika na dvanajst let zapora, češ da je med zadnjo svetovno vojno kot slovenski domobranec ubil dva ujeta partizana in s tem storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike. Ta obsodba je v slovenski javnosti sprožila številne odmeve, zlasti pa ogorčena vprašanja državnim organom, zakaj ni bil doslej obsojen nihče izmed partizanov, čeprav je splošno znano, da so ti zagrešili na deset tisoče zločinskih umorov tako vojnih ujetnikov kot tudi nevojaških oseb. Javnega odgovora doslej nismo slišali ali videli.

ZAVEZA je ta vprašanja postavila Antonu Drobniču, ki je bil v času od 1990 do 1998 prvi slovenski generalni državni tožilec in je zato prvi, ki mora vedeti za odgovore.

Gospod Drobnič, nedavna kazenska obsodba domobranca Vinka Levstika je vzbudila ogorčene ugovore in nasprotovanja, češ da je pristranska in nezakonita. Kako vi komentirate to obsodbo?

Kot pravnik obsodbe Vinka Levstika še ne morem komentirati, saj sodba še ni pravnomočna niti še ni pisnega izdatka sodbe z vsemi potrebnimi sodnimi razlogi, ugotovitvami in stališči.

Dejstvo, da kazenski postopek niti po dvajsetih letih ni pravnomočno končan, nedvomno kaže na hudo kršitev obdolženčevih ustavnih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in do enakosti pred zakonom. Tudi dokazi, ki jih sodišče obdeluje kar dvajset let, preden pride do odločitve, so vse prej kot prepričljivi. Na veliko zadrego lahko sklepamo tudi po tem, da sodišče kljub dvajsetletnemu postopku še štiri mesece po razglasitvi ni moglo pisno izdati in razložiti svoje sodbe, čeprav bi jo po zakonu moralo izdati najkasneje v 30 dneh. Če je sodišče svojo sodbo res oprlo na dokaze, ki jih je pridobila zločinska komunistična tajna policija VOS in OZNA, kot izhaja iz nekaterih izjav Levstikovih zagovornikov, je zadrega pri pisanju sodbe več kot razumljiva.

V javnosti je zaradi sodbe proti Levstiku slišati proteste proti predsednici senata. Kdo je na sodišču odgovoren za pisni izdatek sodbe in za sodbo samo?

Za pisni izdatek sodbe je odgovoren predsednik senata in posredno predsednik sodišča. Predsednik senata je odgovoren tudi za vodstvo in potek postopka pred razglasitvijo sodbe.

V Levstikovi zadevi je sodbo izrekel petčlanski senat, ki sta ga sestavljala dva sodnika in trije sodniki porotniki. Senat odloča z večino enakopravnih glasov, torej lahko tudi s tremi glasovi proti dvema. Glasovanje je tajno, zato ni mogoče nikogar imenovati in mu osebno očitati sojenja. Kritizirati je zato možno samo senat kot celoto in ne posameznega sodnika ali porotnika.

Za svoj glas, ki ga dajo pri sojenju, sodniki pravno niso nikomur odgovorni. Predsednik senata pa mora sodbo napisati in utemeljiti, čeprav bi sam glasoval proti obsodbi. Tu lahko nastopi še dodatna težava pri pisanju sodbe, saj težko prepriča druge, kdor sam ni prepričan.

Iz javnih občil smo zvedeli, da je Levstikova obramba zahtevala izločitev nekaterih sodnikov, vendar se to ni zgodilo. Kaj menite o takšni zahtevi? Bi ji moralo sodišče ugoditi?

Ni mi znano, za katere sodnike je šlo in zakaj je bila zahtevana njihova izločitev. Zakon pozna več primerov, ko sodnik ne sme soditi in se mora izločiti. V Levstikovi zadevi – kot v vseh drugih kazenskih postopkih, ki se tičejo dogodkov med revolucijo in državljansko vojno – bi lahko šlo zlasti za zadnji razlog, ki ga navaja zakon, da sodnik ne sme soditi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Vinko Levstik naj bi se pregrešil proti zakonu kot slovenski domobranec z dejanji proti partizanom. Partizanski boj je organizirala in vodila komunistična partija, ga zlorabila za revolucionarno nasilje in državljansko vojno in za zločinski prevzem oblasti. Zato vsak sodnik ali sodnik porotnik, ki je ali je kdaj bil član komunistične partije, njenih zaveznic ali naslednic, v takšnem postopku vzbuja resen dvom o svoji nepristranskosti in bi moral biti izločen. Enako velja tudi za državne tožilce, ki so ali še bodo sodelovali v tem kazenskem postopku.

Ali višje sodišče v pritožbenem postopku lahko odpravi napako, če kakšen sodnik ali tožilec ni bil izločen, ko bi moral biti?

Pritožbeno sodišče takšno napako lahko odpravi tako, da razveljavi sodbo, do katere je prišlo ob sodelovanju državnega tožilca ali sodnika, ki bi moral biti izločen. Za pravno državo, kot je po ustavi Republika Slovenija, bi bilo zelo žalostno, če bi do takšne napake sploh prišlo, in povsem nesprejemljivo, če je niti višje sodišče ne bi odpravilo.

Ali bi takšna obsodba Vinka Levstika vsebinsko lahko obstala in postala pravnomočna?

O tem ne morem soditi, saj sodba še ni izdana in niso znani razlogi, na katere se opira. Če pa je sodba oprta na dokaze, ki so mi znani iz časa mojega dela na tožilstvu, ne bi mogla biti potrjena in postati pravnomočna, saj ti dokazi niso izkazovali utemeljenega suma in niso zadoščali za vložitev obtožnice, kaj šele za obsodilno sodbo. Nisem prepričan in težko bi verjel, da je sodišče kasneje dobilo drugačne, bolj prepričljive dokaze.

Obsodba Vinka Levstika je vzbudila hudo zgražanje, ker doslej ni bil obsojen noben vojni zločinec iz nasprotnega, partizanskega tabora, čeprav so partizani zagrešili množico zločinov tako proti vojnim ujetnikom kot proti civilnemu prebivalstvu že med vojno in revolucijo in še posebej po njej. Kaj pravite k temu ogorčenju in k zahtevam, da se sodi tudi partizanskim zločincem?

Ogorčenje nad neizvajanjem kazenskih zakonov in nedotakljivostjo partizanov in komunističnih voditeljev, ki so storili množico zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo, je več kot razumljivo. To ogorčenje in zahteve za pregon so utemeljene ne glede na obsodbo Vinka Levstika. Republika Slovenija kot pravna država, ki se poteguje za vstop v mednarodne organizacije in skupnosti, je tako po domačih zakonih kot po mednarodnih konvencijah dolžna preganjati vse zločince zoper človečnost in mednarodno pravo.

Republika Slovenija tega ni storila in pravosodju doslej ni izročila niti enega samega storilca kaznivih dejanj genocida in vojnih hudodelstev, ki so jih množično izvrševali partizani, ko so že med vojno pobijali cele družine in cela naselja, ob koncu vojne pa je zločinsko prelita kri zalila vso Slovenijo. Načrtno so na več kot dvesto moriščih umorili od 150 do 200 tisoč neoboroženih nasprotnikov komunističnega nasilja in revolucije. Tega ni storil kakšen posamezen partizan ali posamezna partizanska enota. To je bilo veliko podjetje, ki je zahtevalo temeljito pripravo in organizacijo. Pri tem je na različnih ravneh sodelovalo nekaj tisoč ljudi, od pobudnikov, ukazovalcev, organizatorjev in različnih izvrševalcev, od katerih se mnogi še danes sprehajajo med nami ali nas celo vzvišeno poučujejo o demokraciji in človekovih pravicah. O storjenih zločinih pa nihče noče nič vedeti.

Seveda ni čudno, če zločinci molčijo in se delajo nevedne. Povsem nerazumljivo pa je, da pri toliko tisoč zločinih in zločincih noče ne o zločincih in ne o njihovih žrtvah ničesar vedeti država, ki se razglaša za pravno državo.

Slovenska javnost je – eni s strahom, drugi z upanjem – pričakovala, da boste vi izvedli kazenski pregon komunističnih zločincev, saj ste bili osem let na vrhu državnega tožilstva. Zakaj tega niste storili?

Utemeljeno vprašanje in manj utemeljeno pričakovanje. Takšna pričakovanja enih in drugih so izhajala iz dobrega poznavanja prejšnjega, komunističnega javnega tožilstva v totalitarni državi in iz nepoznavanja demokratičnega tožilstva pravne države. V totalitarni državi je bilo pravosodje s tožilstvom vred nesamostojen del enotnega oblastnega sistema, ki ga je vodila in nadzirala komunistična partija. V politično občutljivih zadevah je bilo tožilstvo in sodstvo samo podaljšana roka partije, izvrševalec političnih odločitev, udarna pest politike, katere ostrino in tempo je narekovala tajna policija. V tem okviru je bila beseda vrhovnega javnega tožilca ukaz, ki je bil brez ugovora izvršen. Tožilci in sodniki so odločitve komunistične partije samo prevedli v pravni jezik in jim dodali potrebno pravno obliko.

Tako naučena javnost je ob zamenjavi političnega sistema in mojem imenovanju za vrhovnega tožilca pričakovala, da se bodo le zamenjale vloge: novi tožilec bo preganjal komuniste tako, kot je prejšnji preganjal nasprotnike komunizma. V resnici mora biti kazenski postopek v pravni državi povsem drugačen kot postopek v komunističnem totalitarizmu, čeprav formalno teče po enakih ali celo po istih zakonih. V pravni državi mora namreč postopek teči v skladu z zakoni, v totalitarni pa po trenutnih političnih potrebah in koristih.

Ali hočete reči, da po zakonu kazenski postopek proti komunističnim vojnim zločincem ne bi bil možen?

Ne, taki postopki so po zakonu bili in so možni. Še več, državno tožilstvo jih je tudi dejansko skušalo uvesti. Skoraj vsa okrožna državna tožilstva so sprožila pri pristojnih kriminalističnih organih po enega ali več predkazenskih postopkov za številne zločine, storjene na njihovem območju med zadnjo svetovno vojno in ob njenem koncu. Tudi za največja morišča v Kočevskem rogu, v okolici Ljubljane, Celja in Maribora so pristojna okrožna tožilstva v Ljubljani, Celju in Mariboru od policije že pred mnogimi leti zahtevala predkazenski postopek, to je policijsko preiskavo in odkrivanje zločinov in njihovih storilcev. Vse te zadeve so bile ob mojem odhodu še odprte. Tedaj se še nobena ni končala s kazenskim pregonom, ker policija do tedaj ni raziskala nobenega zločina, ni tožilstvu dala nobene ovadbe in ni pravosodju izročila niti enega osumljenca.

Kdo je torej odgovoren za to, da proti številnim vojnim zločincem ni bil izveden noben kazenski postopek?

Za uvedbo kazenskega postopka je dolžan poskrbeti krajevno pristojen okrožni državni tožilec. Ta lahko uvede kazenski postopek proti določenemu storilcu, če ima vse potrebne podatke in dokaze. Te mu preskrbi in izroči s kazensko ovadbo kriminalistična policija, ki je pri nas po zakonu pristojna za odkrivanje zločinov in zločincev in za zbiranje dokazov. Policija je za takšno delo tudi usposobljena in ima potrebna sredstva in strokovnjake.

Državni tožilec ni pristojen niti usposobljen in opremljen za odkrivanje zločinov. Sme pa od policije zahtevati, da opravi odkrivanje zločinov in storilcev. To tudi mora storiti, če kakorkoli zve za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožilec sme policijo pri odkrivanju in zbiranju dokazov tudi usmerjati, vendar pa ji ne more ničesar ukazati in zlasti ne s prisilo doseči, da bi policija njegove usmeritve ali ukaze upoštevala in uresničila.

Odgovor na vaše vprašanje je torej takšen: Za to, da ni bil izveden noben kazenski postopek proti storilcem znanih komunističnih pobojev, je neposredno odgovorna predvsem policija in ministrstvo za notranje zadeve, v katerega sestavi policija dela, ter izvršna oblast v celoti, to je vlada, katere del je tudi notranje ministrstvo. Posredno pa so odgovorne politične stranke, ki sestavljajo vladno koalicijo in vodijo izvršno oblast.

Vaš odgovor je v nasprotju z mnenjem mnogih, ki za pasivnost pri pregonu vojnih zločinov krivijo in napadajo predvsem pravosodje, tožilce in sodnike.

Nimajo prav, motijo se, ker ne vedo, da naše pravosodje nima svoje sodne policije, ki bi lahko odkrivala kazniva dejanja in njihove storilce neodvisno od policije, ki je v rokah izvršne oblasti in podvržena politiki. Glavni krivec je nedvomno izvršna oblast in – vsaj do nedavnega – njej povsem podrejena policija. S tem pa seveda ne želim reči, da so tožilci in sodniki brez vsake odgovornosti. Sodna preiskovalna dejanja vodijo preiskovalni sodniki, ki tudi lahko delujejo bolj ali manj učinkovito. V predkazenskem postopku policijo usmerjajo državni tožilci. Ti to lahko počnejo dobro premišljeno, zavzeto, hitro in odločno, lahko pa policijo le tu in tam pohlevno vprašajo, ali je morda že kaj odkrila in nato zopet mirno čakajo leto ali dve.

Naj dodam, da so tako delali mnogi tožilci tudi v mojem času. Zlasti pasivno, če ne celo nasprotujoče so se zadržali vodje vseh štirih višjih tožilstev, še posebej vodja mariborskega Dušan Požar in vodja ljubljanskega višjega tožilstva Pavle Dolenc, ki je nato postal sodnik vrhovnega sodišča in – da je nesmisel popoln – celo sodnik mednarodnega sodišča za vojne zločine v Ruandi! Besedne zahteve po bolj odločnem delovanju jih niso ganile, drugega učinkovitega sredstva pa ni bilo.

Le čemu bi se ozirali na moje besede, ko so me najvišji politiki s predsednikom države Milanom Kučanom, njihovim nedavnim partijskim šefom na čelu, od začetka do konca mandata neprestano napadali in razreševali, tako je večina tožilcev stalno živela v prepričanju, mnogi tudi v vročem upanju, da bom v najkrajšem času odšel in se bodo vrnili stari komunistični vodje, kar se je po koncu mojega mandata tudi v resnici zgodilo. Potem, ko so ti »vojaki revolucije« sami in s pomočjo javnih občil vse naredili, da bi mi uničili potrebno avtoriteto, sedaj hinavsko razglašajo, da državno tožilstvo tudi pod mojim vodstvom ni preganjalo vojnih zločincev. Zlagano in pokvarjeno!

Zaradi pasivnosti in nasprotovanja nekdanjih komunističnih tožilcev pri odkrivanju vojnih zločinov in zaradi bolj učinkovite organizacije tega dela in nujno potrebne specializacije sem pristojnost za pregon zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu prenesel na Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve. Zavedajoč se nevarnosti, da bo skupina lahko dosegla bolj učinkovito odkrivanje vojnih zločincev, so jo njihovi pokrovitelji in zaščitniki z vseh vetrov silovito napadli. Moja naslednica jo napadalcem hitro ugodila in skupino takoj onesposobila za takšno delo. Za nezakonito stanje je zato odgovorno tudi državno tožilstvo.

Pravite, da policija ni dala nobene ovadbe za vojne zločine in ni pravosodju izročila nobenega vojnega zločinca, državni tožilci pa se tudi niso pretegnili. Ali ste koga opozorili na potrebo po drugačnem delovanju kriminalistične policije?

Že v začetku leta 1991 sem dvakrat obiskal tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja in mu povedal, da mora policija poleg rednih nalog takoj začeti z odkrivanjem medvojnih in povojnih zločinov, ki so jih storile enote katerekoli domače ali tuje vojske, med katerimi še posebej izstopajo še nekaznovani zločini partizanske in italijanske vojske. Razen splošne obljube drugih sadov ni bilo.

Zahtevo po odkrivanju in raziskavi vojnih zločinov iz časa druge svetovne vojne sem takoj po njegovem nastopu ponovil novemu notranjemu ministru Ivanu Bizjaku. Dogovorila sva se, da bo čez nekaj dni prišel k meni na delovni sestanek. Na ta dogovor sem ga kasneje še neštetokrat spomnil, mu poslal tudi pismo, vendar je deset mesecev vse ostalo pri obljubah. Šele 14. januarja 1994, nekaj mesecev pred svojim odhodom se je res oglasil skupaj z direktorjem Centra za kriminalistične preiskave Mitjem Klavoro. Dogovorili smo se, da bosta tako tožilstvo kot policija delo za odkrivanje vojnih zločinov vodila z enega mesta. Za zvezo s policijo in koordinacijo dela sem že na sestanku imenoval svojega predstavnika, minister Bizjak je to tudi obljubil, izvršil pa je to imenovanje po mnogih opominih in zahtevah šele nekaj tednov pred svojim odstopom. Preveč bi bilo, če bi povedal še to, kakšnega predstavnika je imenoval.

Z ministrom Andrejem Šterom je bilo sodelovanje iskreno in dobro, vendar po toliko letih zavlačevanja ni bilo več mogoče na hitro spremeniti miselnosti pristojnih kriminalistov. Naslednji minister Mirko Bandelj se o pregonu vojnih zločincev ni hotel niti pogovarjati, na moje pismo o tem pa sploh ni odgovoril ne ustno in ne pisno. Zato sem s posebnim pismom o vsem seznanil še predsednika vlade dr. Janeza Drnovška. Tudi ta ni odgovoril, še manj karkoli ukrenil. Izvršna oblast je tako pregon vojnih zločincev povsem blokirala. O tem, da v Sloveniji ne odkrivamo vojnih zločinov in jih zato ne moremo preganjati, je bil z letnimi poročili obveščen tudi Državni zbor RS in njegovi predsedniki, nazadnje tudi dr. Janez Podobnik. Nihče ni ničesar storil, poročil sploh niso obravnavali. Nekajkrat sem o tem na seji osebno obvestil tudi Odbor za pravosodje in notranje zadeve. Edina posledica je bila povečana gonja za mojo razrešitev, katere najsilovitejši krog se je začel prav v tem odboru.

Vlada in notranje ministrstvo nočeta odkriti vojnih zločincev in jih izročiti pravosodju. Zakaj tožilstvo ni začelo kazenskega postopka proti neznanim storilcem, kot so nekateri večkrat javno zahtevali, da bi tako prišli do podatkov in dokazov?

Po veljavnem zakonu je kazenski postopek možno začeti samo proti znanim in imenovanim osumljencem, o katerih obstajajo dokazi za utemeljen sum. Proti neznanim storilcem ali brez dokazov za utemeljen sum ni mogoče začeti kazenskega postopka. Proti neznanim storilcem so možna samo posamezna preiskovalna dejanja. Takšna dejanja so tožilci preiskovalnim sodnikom predlagali tudi v zvezi z vojnimi zločini in so sodišča nekatera tudi izvedla. Zahteve po sprožitvi kazenskega postopka proti neznanim storilcem niso strokovne, so pa izraz upravičenega ogorčenja demokratične javnosti, ker slovenska država niti po 55 letih noče odkriti in identificirati množičnih vojnih zločincev, ne partizanskih in ne italijanskih.

Nekoč ste na Dnevih Drage takšno državo imenovali za barbarsko. Kje so vzroki, kaj je razlog za takšno barbarsko sprenevedanje?

Vzrok je neizživeti in neobsojeni komunizem in njegova totalitarna država. Znan je podatek, da 82 odstotkov sedanjih državnih funkcionarjev izvira iz totalitarne komunistične države. Predsednik države je zadnji komunistični diktator v Sloveniji, ki razglaša, da je bil komunizem dobra stvar, da je komunistični NOB temelj naše države, in zato hvali državne tožilce, da modro ravnajo, ker ne preganjajo vojnih zločincev, češ da to ne bi bilo racionalno. Predsednik Državnega zbora Borut Pahor je predsednik idejne in politične naslednice Komunistične partije Slovenije, ki je odgovorna za tisoče zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo. Tudi zanj je komunistični NOB temelj slovenske samostojnosti. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je eden zadnjih predsednikov komunistične Jugoslavije, podpisnik tajnih predpisov o koncentracijskih taboriščih in drugih varovalkah komunističnega sistema. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar, dolgoletna komunistična funkcionarka, javno izjavlja, da odloča po interesih namesto po zakonih. Predsednik parlamentarne stranke SNS Zmago Jelinčič je nekaznovano izjavil, da bi morali politične nasprotnike pobiti že leta 1945, podpredsednik Sašo Peče pa je med volilno kampanjo javno povedal, da je izjava predsednika načelno stališče te stranke, vendar ni proti neustavni stranki nihče ukrepal, še razburil se ni nihče. Minister za pravosodje Ivan Bizjak je kmalu za Milanom Kučanom tudi sam pohvalil državne tožilce kot modre, ker ne preganjajo vojnih zločinov, saj bi to po njegovem bilo samo nepotrebno odpiranje starih ran. Pravosodni minister, bivši varuh človekovih pravic, ki je tudi podpredsednik koalicijske stranke z imenom nekdanje Slovenske ljudske stranke, nosilke medvojnega odpora proti komunističnemu nasilju, je nato skupaj z generalno državno tožilko Zdenko Cerar in številnimi državnimi tožilci na državne stroške romal v Semič, kjer so počastili spomin na vojne zločince in na ustanovitev partizanskega tožilstva, komunistične totalitarne ustanove, krive za nešteto zločinov prav nad člani nekdanje Slovenske ljudske stranke.

Ob takšnih stališčih najvišjih državnih voditeljev in pravosodnih funkcionarjev seveda ni čudno, če kriminalisti in tožilci ne odkrivajo vojnih zločinov in ne lovijo vojnih zločincev. Nasprotno, država jim podeljujejo privilegije, odlikovanja in državno počastitev ob smrti.

Kaj k vsemu temu pravi pravna stroka?

Ob prvotni pasivnosti se je policija sklicevala prav na stališče pravnih strokovnjakov, da povojni poboji niso vojni zločin. Znano mi je, da je predstojnik oddelka za kazensko pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani prof. dr. Ljubo Bavcon – edina oseba, ki jo je Milan Kučan pohvalno imenoval v svojem nastopnem govoru kot predsednik republike – trdil, da povojni poboji niso zločin, ampak »justifikacija«, izvršitev ustne sodbe ljudskega sodišča. To seveda niti po partizanskih revolucionarnih dekretih, kaj šele po veljavnih kazenskih zakonih ni bilo dopustno. Morda je zato dodal možnost, da je poboj bil zločinski, vendar naj ne bi šlo za poboj vojnih ujetnikov, ampak samo za uboj navadnih civilnih jetnikov. Poboj civilnih jetnikov po končani vojni ni vojni zločin, zato bi že davno zastaral in pregon ne bi bil več dopusten.

Dr. Ljubo Bavcon se je pri tem skliceval na določbo ženevske konvencije o vojnih ujetnikih, da status vojnega ujetnika preneha, ko je ta repatriiran, vrnjen v domovino. Ni mogoče misliti, da je profesor spregledal drugi del predpisa, ki pravi, da to velja samo za ujetnike, ki so se prostovoljno vrnili v domovino. Slovenski domobranci so bili v domovino vrnjeni s prevaro in ne po njihovi volji. Šele ob že omenjenem obisku, ko je na državno tožilstvo z ministrom Bizjakom prišel tudi Mitja Klavora, je ta povedal, da so univerzitetni profesorji spremenili stališče o pobojih in priznavajo, da je šlo za vojne ujetnike, torej za vojni zločin, ki ni zastaral.

Slovenija očitno noče odkrivati in preganjati vojnih zločinov. Zakaj jih ne preganja mednarodno sodišče za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije v Haagu?

Mednarodno sodišče v Haagu je pristojno za zločine, ki so se zgodili v vojnah po razpadu Jugoslavije. Zločine, storjene med revolucijo in ob koncu druge svetovne vojne, je dolžna preganjati Slovenija. To mora storiti ne samo po domačih zakonih, ampak tudi po mednarodnih aktih kot članica Organizacije združenih narodov in kot članica Sveta Evrope. Te pravne, politične in kulturne dolžnosti noče izpolniti, zato bo treba to vprašanje internacionalizirati tudi mimo sodišča v Haagu.

5.2. Žaljivost nekega častnega doktorata

Edi Gobec

5.2.1.

Že 13. maja letos, ko je predsednik RS Milan Kučan dobil častni doktorat na Clevelandski državni univerzi, so se novinarji STA, Dela, Dnevnika, Radiotelevizije Slovenije in kmalu za tem še Pop TV, Maga in drugi pogovarjali tudi z zaslužnim profesorjem sociologije, bivšim podpredsednikom Mednarodne častne organizacije sociologov in Narodne konfederacije ameriških izseljenskih skupin, ravnateljem Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča in avtorjem ali urednikom šestnajstih knjig dr. Edijem Gobcem. Tudi mi smo ga prosili za pogovor in v naslednjem objavljamo njegove odgovore na naša vprašanja.

Kako je prišlo do tega, da je neka ameriška univerza sklenila podeliti častni doktorat predsedniku Kučanu?

Naj najprej odgovorim z nasprotnim vprašanjem: Kako je prišlo do tega, da je že v osemdesetih letih ista univerza, ki jo pretežno financirajo ameriški protikomunistični davkoplačevalci, edina v vsej Ameriki dovolila v svojih prostorih praznovanje 29. novembra, največjega jugoslovanskega komunističnega praznika? Odgovor je preprost: ker se pač ni zavedala, kako jo zna nekaj spretnih ljudi varati in izkoriščati za svoje osebne in politične koristi. Po zaslugi jugoslovanskih komunističnih generalnih konzulov, zlasti Ivana Vajgla in Matjaža Jančarja, in predvsem še tamkajšnjega profesorja ekonomije Karla Bonuttija (ki ga je pozneje Vajgl predlagal za veleposlanika RS v Vatikanu), je univerza postala privlačno ameriško izhodišče za jugoslovanske komuniste. Tam so pod krinko vzgoje in kulture lahko proslavljali dan, ko je pod Stalinom izvežbani revolucionar Tito leta 1943 v Jajcu formalno prevzel oblast kot predsednik jugoslovanske »začasne« vlade in kot vrhovni poveljnik in maršal revolucionarnih partizanskih sil s ciljem, da uvede absolutno medvojno in povojno oblast komunistov. Za ta cilj je bilo nujno potrebno s terorjem in pobijanjem odstraniti predvsem vse tiste, ki bi se želeli neodvisno od manjšinske komunistične partije boriti proti okupatorju in ki bi tako lahko po vojni postali tekmeci za vpliv in oblast. S poudarjanjem osvobodilne vojne je razmeroma majhna skupina dobro izvežbanih revolucionarjev zapeljala ali prisilila v svoj revolucionarni stroj tudi množice vsega spoštovanja vrednih resnično rodoljubnih partizanov, ki jim niso bili pravočasno znani revolucionarni in monopolistični naklepi komunistov niti niso vedeli, kako se je bil Tito pripravljen boriti tudi proti Angležem in Amerikancem, če bi se le-ti izkrcali na od Nemcev zasedenem jugoslovanskem ozemlju, saj bi pozneje zagotovili resnično demokratične volitve, kjer bi bili komunisti neznatna manjšina. O Titovih poskusih povezave z Nemci, da bi preprečili zavezniško izkrcanje, danes poročajo tudi prepričljivo dokumentirane angleške in ameriške knjige.

Poleg praznovanj te monopolizacije oblasti so se na clevelandski univerzi ustavljali prekaljeni vodilni komunisti, kot npr. tovariši Franc Popit, Zdenko Roter, takratni podpredsednik jugoslovanske vlade (zveznega izvršnega sveta) Kazimir Živko Pregl in vrsta drugih. Bivšega oficirja OZNE in zasliševalca jetnikov, zlasti duhovščine, in poznejšega ožjega Kučanovega sodelavca dr. Zdenka Roterja je Bonutti pospremil še na uredništvo katoliškega lista Universe Bulletin, kjer smo med drugim brali, kako Roter, ki se je predstavil tudi kot pisec za jezuitsko revijo America, razlaga, da je jugoslovanski humani marksizem, ki omogoča spoštljiv dialog s krščanstvom, skladen s krščanstvom, saj sledi mlademu Marxu, ki je postavil na isto raven religiozno in gospodarsko ustvarjalnost. (Dejstvo seveda je, da je bil Marx že v prvem letniku univerze fanatičen in strupen nasprotnik vsake religije, ki ji, podobno kot njegovi zagovorniki v Sloveniji, ni nikdar priznaval kake pozitivne vloge.) Podobno je podpredsednik jugoslovanske vlade Pregl še februarja 1990 s clevelandskega univerzitetnega foruma zatrjeval ameriški javnosti, da bodo »nemiri med Srbi in albanskim prebivalstvom na Kosovem kmalu ugodno rešeni na konferenčnih posvetih«. In komaj dobro leto pred osamosvojitvijo je jugoslovanski veleposlanik Dževad Mujezimoviæ izrabil isti akademski forum za prepričevanje ameriške javnosti, da se »Slovenija in Hrvaška ne bosta odcepili od Jugoslavije in hodili svoja ločena pota, kot napovedujejo nekateri voditelji gibanj za samostojnost.« Ob tem ozadju ne preseneča, da je našel pot na prav to univerzo tudi Milan Kučan, zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije, dosledni častilec komunističnih revolucionarjev, vsiljevalec marksistične pravovernosti v učbenike in sredstva obveščanja in najmočnejši vodja komunistične kontinuitete.

Kam segajo niti prvih zakulisnih pobud za Kučanov doktorat, poznavalcem razmer in v ameriško promocijo komunistov zapletenih oseb ne bo težko ugotoviti, ne glede na sprenevedanja ali zanikanja, ki jim, kot smo brali celo v ljubljanskem tisku, zlepa nihče več ne verjame. Formalno pa sta v skupnem pismu z dne 20. septembra 2000 predlagala Kučana za častni doktorat ravnatelj univerzitetne pisarne za mednarodne zadeve John Holm, ki je pred tem obiskal Slovenijo, in načelnik oddelka za politične vede Donald Schultz. V predlogu nista niti enkrat omenila dejstva, da je Kučan domala vse življenje od dijaških let dalje zavzeto služil komunizmu, ki ga svobodni svet z Amerikanci na čelu odločno odklanja. Pripisala pa sta mu zasluge za to, da je Slovenija bolj uspešna od drugih jugoslovanskih pokrajin (kar je bila že pred Kučanovim rojstvom!), in še za razvoj večstrankarskega sistema (ki ga po letu 1988 ni mogel več preprečiti), tržnega gospodarstva (ki se razvija mimo njega) in neodvisnega sodstva (ki žal ni tako neodvisno, kot bi po desetih letih samostojnosti upravičeno pričakovali). Sklicevala sta se na Kučanovo priljubljenost (brez najmanjšega pomisleka, da bi ta utegnila biti posledica skrbno negovanega kulta osebnosti in sistematičnih medijskih linčev političnih in ideoloških nasprotnikov), in celo na njegov humor, ki z njim rad daje samega sebe v nič, ko se npr. šali o svoji majhni postavi – pet čevljev in štiri palce (in človek se vpraša, kdo jima je posredoval vse te tako podrobne podatke).

Omenjala sta profesorje iz Slovenije, ki so kdaj predavali na Clevelandski univerzi, med njimi tudi dr. Rupla, ki je l. 1989 ob pritoževanju, da ni dobil vabila na kakšno boljšo univerzo, predaval en sam tečaj in živel na Bonuttijevem domu, in dr. Frleca, ki sploh ni bil med predavatelji. Leta 1988 se je začel in leta 1990 končal tudi poletni tečaj za »ducate voditeljev slovenskih podjetij«, kjer je šlo v resnici za skrbno izbrane poslovne voditeljske pripravnike iz Slovenije in iz južnih republik. (Modri pedagogi in gospodarstveniki navadno pošiljajo študente na več različnih vodilnih univerz z najboljšimi kvalifikacijami za določena področja. Tako npr. tudi Kučan svoje »po delovnem ljudstvu« štipendirane hčerke Ane ni poslal na Clevelandsko univerzo, ampak na eno najboljših v ZDA.) Predlagatelja sta poudarila, da bo doktorat prinesel univerzi tudi finančne koristi in ji zagotovil svetovni ugled!

Med osebami, ki so študirale na zavodih, iz katerih je šele l. 1964 nastala Clevelandska državna univerza, sta Holm in Schultz v okrepitev svoje nominacije omenjala tudi senatorja Franka Lauscheja. Kot njegov življenjepisec (glej knjigo Ohio’s Lincoln Frank J. Lausche, 1985, kjer so med drugimi sodelovali rektorji treh ameriških univerz, s pismi za objavo pa še vsi živeči predsedniki ZDA) vem, da je bil guverner in senator Lausche zelo zaveden ameriški Slovenec. Je pa vedno odločno in dosledno odklanjal komunizem kot enega od treh najbolj krutih sistemov 20. stoletja in zavračal vse, kar bi moglo kakor koli koristiti komunistom. Če bi še živel, bi gotovo bolj kot kdorkoli nasprotoval podelitvi častnega doktorata najmočnejšemu slovenskemu komunistu Kučanu in ga s svojim izjemnim vplivom brez dvoma tudi preprečil.

Kako je slovenska javnost sprejela novico o podelitvi doktorata?

Slovenska javnost v Sloveniji in Ameriki na splošno sploh ni vedela, kaj se je v zvezi s tem dogajalo, ker so pobudniki skupaj z občili o predlaganem doktoratu več mesecev previdno molčali. Že več let je seveda bilo znano, da si je Kučan želel postati doktor, a vsaj en prejšnji poskus se je kar klavrno izjalovil, ker veljavnih doktoratov tudi v Ameriki ne morejo poklanjati neobstoječe, fiktivne ustanove, medtem ko ni nobena slovenska ali evropska univerza prišla do zaključka, da si Milan Kučan v resnici zasluži doktorat. Zanimivo je, da so tudi na Clevelandski univerzi Kučanovo ime najprej odstranili z liste kandidatov za doktorat. Nato je nekaj oseb začelo lobirati, tako da pri vsem ni šlo za akademski, ampak za politični postopek. Na ključni seji z dne 17. januarja 2001 pa se je predsednica odbora za počastitve Sally Florkiewicz že sklicevala na pozitiven odziv slovenske skupnosti, saj naj bi na univerzo prišlo »mnogo pisem z nominacijo in podporami za doktorat.« Uradni arhiv ima do tistega datuma poleg Holm-Schultzeve vprašljive nominacije le štiri pisma v podporo doktoratu (Tomsich, Eckart, Polensek in Ipavec). Pet dni pozneje pa je odposlal svoje pismo še večkratni Kučanov gost v Sloveniji, sin srbskega očeta in slovenske matere senator George Voinovich (ki sicer vsaj med katoliškimi Slovenci rad poudarja, da je njegov vzornik Frank Lausche).

Na seji so namreč sklenili, naj predsednica Florkiewiczeva takoj stopi v stik z Voinovichem in izposluje njegovo podporo. Iz podpisanega dokumenta je razvidno še, da je aktivno pridobival podporna pisma za doktorat (ni pa poslal svojega podpornega pisma) dr. Vladimir Rus, skupaj z Božom Pustom dolgoletni ožji sodelavec Bonuttija. Na seji so se sklicevali še na »naklonjenost guvernerjeve pisarne,« ki pa ni mogla najti kakršnega koli dokumenta ali kopije v podporo Kučanu in videti je, da take podpore ni bilo, ali pa je v imenu pisarne doktorat ustno zagovarjal tam uslužbeni Bonuttijev in Rusov sodelavec Božo (ali August) Pust (sam brez univerzitetne izobrazbe), kar vse seveda pokaže, da ni šlo za akademsko, nevtralno in objektivno presojo, ampak za finančno in politično agitacijo.

Zapisnik ključne seje pove še, da je bila za podelitev doktorata izjemno važna Kučanova obljuba, da bo »ustanovil stolico za slovenski program na Clevelandski državni univerzi.« Tako je zaupnik Glickman izjavil, da bi univerza nikakor ne smela pokloniti Kučanu doktorata, dokler ne dobi plačila za stolico ali »endowed chair« – »vendar ne sme izgledati, da so doktorati na prodaj.« Drug dokument brez datuma pa izraža željo, naj bi še pred doktorskimi ceremonijami univerza iztržila vsaj 700.000 ameriških dolarjev, pri čemer se zanaša tudi na slovensko skupnost v Ameriki. (Takšno pomoč je že pred leti v Ljubljani napovedoval Bonutti, zanašajoč se na podporo senatorja Lauscheja, ki pa je vsako sodelovanje odločno zavrnil.) In kakšne so cene? Po poročilu pristojnega urada univerze stane nova stolica dva milijona in pol ameriških dolarjev; obnovitev že prej obstoječe stolice (kar tu ne pride v poštev) en milijon in pol; financiranje profesure pa pol do tričetrt milijona dolarjev.

V pričakovanju znatnih finačnih koristi in »mednarodnega ugleda« za univerzo in po pisni podpori petih ameriških Slovencev je odbor odobril Kučanov doktorat. Pred njim je odobril doktorat trem bogatim poslovnežem in še ženi prvega in najbogatejšega poslovneža kot tudi ženi ohijskega guvernerja Boba Tafta; vsi ti so potem tudi prejeli doktorat pred Kučanom Tako je ob vsej inflaciji meril za častne doktorate kot zadnji in najbolj »kontroverzni« kandidat prišel na vrsto predsednik Slovenije Milan Kučan. Kako slabo so bili na to počastitev pripravljeni, pove tudi dejstvo, da ob podelitvi doktorata niso znali niti brati njegovega priimka, tako da je bil najprej Kukan, potem pa Kušen. Program 13. maja je bil tudi labodji spev predsednice univerze dr. Claire Van Ummersen, ki še pred izvolitvijo novega predsednika ali predsednice zapušča svoj položaj.

Zakaj so se nekateri Slovenci odločili, da protestirajo proti tej odločitvi?

Gotovo je imel vsak oporečnik ali protestnik svoje objektivne in subjektivne razloge za protest. V Ameriki rojeni Slovenec je svojo navzočnost med protestniki izrazil takole: »Predstavljajte si, kaj bi Amerikanci in še posebej ameriški Judje storili, če bi naj dobil doktorat nemški (neo)nacist, ki sicer ni osebno fizično ubijal žrtev, je pa ščitil vojne zločince, proslavljal nacistične programe, zanikal strahote holokavsta in zreduciral število njihovih žrtev na desetino ali manj in ni nikdar javno obsodil nacizma. Že zgolj vodilni položaj v nacistični ali neonacistični stranki brez zgoraj naštetih obteževalnih okolnosti bi povzročil ogorčene proteste po vsej Ameriki! Pa prenesimo zgornjo paralelo na Kučana in na komunizem, ki je ravno tako totalitaren, okruten in krvav kot sta fašizem in nacizem. Vprašanje ni, zakaj protestiramo. Vprašanje je, zakaj ne protestira Amerika in svobodni svet.«

Kot že tolikokrat prej Amerika in svobodni svet z majhnim številom izjem za ta zanju brez dvoma zelo drobni in nepomembni dogodek enostavno nista vedela.

In kako so protestirali Slovenci?

Čeprav so za razpravljanje o doktoratu zvedeli zelo pozno in nezanesljivo, v glavnem šele proti koncu februarja, so organizacije in posamezniki odposlali na univerzo nad 30 protestnih pisem ali vsaj petkrat več kot tisti, ki so doktorat podpirali. Tik pred poletom v Beograd (v vlogi ekonomskega svetovalca) je 21. aprila iz Velike Britanije faksiral svoj močno utemeljeni protest tudi bivši partizan, obsojenec z Nagodetovega procesa in mednarodno priznani gospodarstvenik in poznavalec (post)komunističnih ekonomskih in političnih sistemov ter prejemnik visokega britanskega odlikovanja dr. Ljubo Sirc (kopiji pa je poslal tudi g. Kučanu in dr. Drnovšku, da ne bi mislila, da kaj dela za njunim hrbtom). Nihče seveda ni vedel, kdaj bo (ali je bila) odločilna seja, saj proti vsem pravilom odnosov z javnostjo in še posebej z davkoplačevalci univerza ni hotela razkriti te informacije. Na sestanku s predsednikom in blagajnikom Slovenskega ameriškega sveta (dr. Matejem Roesmanom in Stanetom Kuharjem) dne 30. marca pa naj bi bili po Kuharjevem časopisnem poročilu izjavili, da bo ključni sestanek odbora še tisti dan. Dokumenti, ki smo jih dobili šele po podelitvi doktorata, pa pokažejo, da je bilo odločeno že mnogo prej, namreč 17. januarja 2001, in sicer na zaključku seje, opisanem pod zaglavjem »Druge zadeve«. Dne 26. januarja je predsednica univerze že povabila predsednika RS g. Kučana na »graduacijske ceremonije« 13. maja, kjer naj bi sprejel doktorat. Doktorate, ki so podeljeni na osnovi neresničnih informacij ali nesprejemljivih pritiskov, podkupnin ali drugih resnih nepravilnosti (npr. plagiatov pri akademskih doktoratih), lahko univerze sicer vedno prekličejo ali razveljavijo, kar pa se v tem slučaju iz razumljivih razlogov ni zgodilo. Clevelandska univerza je bivšemu igralcu Antonu Gogali, ki se zdaj po besedah avstralskega lista Glas Slovenije »igra konzula v Clevelandu«, poslala še listo z naslovi nad 50 Neslovencev, ki naj bi jih konzul povabil na banket v počastitev novega častnega doktorja Kučana.

Kako so potekale demonstracije in kdo je demonstriral?

Kot so priznali opazovalci, ameriški varnostniki in tudi slovenski novinarji, smo demonstrirali mirno in dostojno, brez vsakega vpitja, s slovensko zastavo na čelu, in s sporočilnimi transparenti. Ker je bil 13. maja tudi ameriški materinski dan, so bile demonstracije proti doktoratu posvečene še vsem materam, ki so jim komunisti pobili sinove, pa tudi drugim, ki so izgubili očete, brate in druge sorodnike. Vsi smo razumeli, da bo marsikdo tisto popoldne preživel v krogu svoje družine, kot bi ga želeli tudi protestniki, in nihče ni na nikogar izvajal najmanjšega pritiska. In vendar je prišlo demonstrirat tudi več mater, med njimi dobro znana Anica Knez, ki si je pridobila neprecenljive zasluge za Slovenski dom za ostarele in skupaj z možem Rudijem spada med stebre slovenske skupnosti v Clevelandu ter v skupnosti kot čebelica pridna Helenca Gorše.

Koliko je bilo vseh demonstrantov?

Ob srečanju s slovenskimi novinarji, ko so se protestniki šele začeli zbirati, kar so novinarji vedeli, saj so spraševali, koliko jih pričakujemo, jih je res bilo le okrog 20, ob polni zasedbi pa jih je več oseb naštelo med 60 in 70. In kdo so bili ti protestniki, ki jih je nekdo v Sloveniji predstavljal kot »nekaj nezadovoljnežev«? Nekateri so bili neposredno zelo prizadeti od komunistov. Tako je Frank Dejak, ki ga vsi poznamo kot dobrega človeka in zavednega Slovenca, šel skozi pekel Kočevskega roga in se je domala čudežno (podobno kot Milan Zajec, ki so mu ubili tudi pet bratov) rešil iz brezna. Kako naj bi tak človek ne čutil moralne dolžnosti pričevanja o groznih morijah brez vsakega sodnega procesa, o tistem holokavstu, ki naj bi ga po Kučanu, ki ga je najprej zdesetkal, kar lepo pozabili. (Kot socialni psiholog se sprašujem, če je to psihološko sploh mogoče, in Judje so prepričali svet, da ne smemo nikdar pozabiti žrtev holokavsta.) Prav nič pa ni Milan Kučan s tovariši voljan pozabiti namišljenih ali dejanskih prekrškov domobrancev in četnikov, da ne omenjamo drugorazrednosti tisočev gorenjskih in štajerskih Slovencev, ki so trpeli po nemških delovnih taboriščih ali kot prisilno mobilizirani vojaki in so jim tudi radi očitali kolaboracijo, medtem ko so po več poročilih mlade mobilizirance, ki so pobegnili na Pohorje, fanatični komunisti pod Ribičičevim vodstvom kot marsksistično nezanesljive zverinsko pobili. Nihče seveda ni nikdar očital kolaboracije Titu in vsem drugim, ki so pod manj krutimi razmerami služili v avstrijski ali italijanski vojski, ali v občilih kontinuitete podčrtal, da so bili vodilni komunisti in politični komisarji krivi prostovoljne kolaboracije z zločinskim Stalinom v krvavi revoluciji za sovjetizacijo Slovenije.

Naj predstavimo še nekaj protestnikov? Moja žena Milena, lanskoletna srednješolska učiteljica leta za vso državo Ohio in prva avtorica najbolj popularnih učbenikov slovenskega jezika za angleško govoreče – po katerih se je učilo slovenščine že nad 10.000 ljudi v ZDA, Kanadi in Avstraliji, pa tudi več diplomatov in poslovnežev v Sloveniji – je protestirala v spomin svojega po krivem obtoženega in po komunistih ustreljenega očeta Stanka. Da pri tem ne omenjam naročila Vide Tomšič »progresivnim Slovencem« v Chicagu, kako ne smejo sodelovati z našim Slovenskim ameriškim raziskovalnim središčem, kar je Tomšičeva razložila z utemeljitvijo, da je moja žena, ki je enajstletna prišla v Ameriko, »politično obremenjena«. Dolgo so raziskovali to njeno namišljeno »obremenjenost« celo v samostojni Sloveniji, ko je iz golega slovenskega rodoljubja želela dobiti slovensko državljanstvo. Ponosen sem, da se je pogumno odločila za protest.

Protestnik Rudi Flis je staronaseljenski ameriški državljan, ki se je pridružil v spomin na padle prijatelje v vojni proti komunizmu. Kot so poročali tudi nekateri novinarji, je slovensko zastavo z žalnim trakom ponosno nosil Tone Oblak, tajnik Slovenskih krščanskih demokratov v Ameriki, ki je tudi eden glavnih širiteljev slovenskih knjig v Clevelandu.

Baje (in res ne vem, kako) je predsednik Kučan iz precejšnje daljave videl transparent z napisom, »Če hočeš mir, delaj za pravičnost,« ki ga je nosil mladi clevelandski mestni svetnik Joe Cimperman; le-temu ameriški tisk že dolgo napoveduje, da bo nekoč še clevelandski župan. Med protestniki so novinarji opazili in slikali tudi dr. Milana Pavlovčiča, ki je s svojimi slovenskimi radijskimi programi več desetletij odločilno pomagal ohranjati slovensko besedo in pesem v Severnem Ohiu. Kar trije protestniki so zaslužni tudi kot uredniki najstarejšega slovenskega lista Amerikanski Slovenec in sicer sedanja slovenska urednica Mara Cerar Hull, ki je tudi avtorica dveh knjig pretresljivih spominov na svoja otroška leta; bivši angleški urednik Janez Nemec, ki poučuje v slovenski šoli in vodi tudi mladinski pevski zbor in slovensko godbo na pihala, in njegov oče, bivši slovenski urednik Tone Nemec, ki je istočasno dolgoletni tajnik Društva sv. Jožefa, s 1500 člani največjega društva Ameriške slovenske katoliške jednote. In kdo ne pozna dveh vsestransko požrtvovalnih garačev in znanih dobričin v slovenski skupnosti, protestnikov Franka Šege in Viktorja Tominca?

Protestnik Ivan Hauptman je predsednik zelo uspešnega podjetja Sunset Industries, kjer je zaposlenih tudi mnogo zavednih Slovencev, poleg tega je predsedoval najmočnejšemu pevskemu zboru Korotan in edinemu še obstoječemu slovenskemu ameriškemu dramskemu društvu Lilija; je še sodelavec Slovenskega radia in producent verjetno največjega števila dokumentarnih videokaset iz življenja slovenskih emigrantov v Ameriki (kjer si sicer z eno samo kaseto lasti prvenstvo Bonuttijev slovenski naslednik na Clevelandski univerzi in Kučanov propagator Joško Valenčič). Skupaj z drugim protestnikom, v skupnosti izredno aktivnim Srečkom Gasarjem, je Hauptman v okviru Lilije pripravil in na akademiji ob 200-letnici Prešernovega rojstva predstavil videokaseto Krst pri Savici, seveda iz gole ljubezni in brez vsakih finančnih podpor, vendar gotovo v mejah dobrega okusa.

Branko Pogačnik je maja 1942 komaj 13-leten v gnojničnem sodu mimo italijanskih straž srečno pripeljal orožje slovenski nacionalni ilegali za njen boj proti okupatorju, pa nekaj mesecev pozneje izgubil zavedno mater in očeta, ki so ju pobili komunisti. Pozneje je preživel nad štiri leta v komunističnih zaporih, kjer je na Miklošičevi videl in si za vedno zapomnil tudi oficirja Ozne Zdenka Roterja. Kako naj bi dobri in narodno zavedni Branko odobraval doktorat za človeka, ki predstavlja vrh komunistične kontinuitete in ni nikdar javno obsodil komunizma? Polde Omahen je s svojim izjemnim znanjem in mojstrskim zastonjskim delom obogatil slovensko šolo, cerkev, pristavo in nič koliko slovenskih domov in podjetij. Stane Kuhar, upravnik ameriške banke, ki gara pri slovenski župniji, šoli in časopisu, je tudi blagajnik Slovenskega ameriškega sveta. On in domala vsi protestniki so zbirali in darovali denar za prve slovenske svobodne volitve v Sloveniji (brez katerih bi tudi samostojnosti ne bilo), kjer pa smo takrat pogrešali ljudi, ki so zdaj podprli Kučanov doktorat. Vsi protestniki pa smo tudi požrtvovalno delali za priznanje slovenske države (in nekateri smo dobili za ta svoja prizadevanja vladna priznanja, ki sta jih sopodpisala ministrski predsednik Lojze Peterle in predsednik RS Milan Kučan). In še bi lahko naštevali, a zmanjkuje prostora. Kakšna škoda, da teh dobrih in zavednih ljudi ne more spoznati več dobrih in zavednih Slovencev tudi v domovini in tako za marsikoga ostanejo le anonimni »nezadovoljneži«!

Na enem izmed transparentov je bil napis, ki morda najbolje razloži, zakaj smo protestirali. Napis se glasi: »We love Slovenia, but hate communism! – Ljubimo Slovenijo, a ne maramo komunizma!«

5.3. Spet je bil Veliki Šmaren

Blaža Cedilnik

5.3.1.

Spet je bil Veliki Šmaren in spet so bile Brezje. Spet nam je nadškof Rode natrosil nekaj kritičnih besed v zvezi z našo stvarnostjo, kot bi se reklo v »dobrih starih časih«. Ob njegovih besedah bi se morali vsi skupaj zamisliti, kaj lahko vsak od nas napravi, da se bodo stvari izboljšale, če že ne uredile. In mediji, kot nekakšna sedma sila, kot nekakšna dodatna veja oblasti, kot tisti, ki drži vladi ogledalo, bi morali povzeti njegove misli in jih razširiti in jim dodati še nove kritične dimenzije. Vendar so mediji znova pokazali, da so daleč, daleč od neodvisnosti. Ja, pa saj to vsi vemo. Torej, kakšen je bil odmev v medijih? Pravzaprav zelo mlačen. Prezirljiv na nek način. Ko promet obstane. Promet na Brezje in z Brezij, na Bled in z Bleda. Ljudje pa razočarani, seveda, saj ni povedal nič novega. Žal mu je za dobrimi starimi časi komunizma, ko si bil lahko uporen in zato privlačen, ko si občutil notranje zadovoljstvo in so ti bili ljudje naklonjeni. Skratka, izpel se je. Vedno mlati eno in isto slamo. Nekoliko več besed je bila vredna le njegova izjava, da so kristjani drugorazredni državljani. Tu pa se je obregnil še ombudsman in povedal, da nima nobenih tozadevnih pritožb. Sicer nam je pa že večkrat povedal, za koga se bo posebej zavzemal za tujce, begunce, homoseksualce.

Zdaj pa nesporazum ob »žalovanju za dobrimi starimi časi komunizma« in »ko si občutil notranje zadovoljstvo«. Nikakor ne gre za žalovanje za tistimi časi, ki so bili vse prej kot vredni česa takega. Pač pa je res, da smo takrat imeli občutek, da se bo nekaj zgodilo, imeli smo vero v prihodnost, ne v neko daljno, neotipljivo prihodnost, pač pa v prihodnost, ki je tako rekoč na dosegu roke, imeli smo občutek perspektivnosti. Zdaj pa imamo popolnoma drugačne občutke. Zdi se nam, da se nam vse skupaj nekako izmika, da so si taisti ali pa njihovi nasledniki uzurpirali novo državo, uzurpirali lastnino, uzurpirali oblast, da bodo lahko zgradili državo po svoji volji, veri in postavi.

Ob tem sem se spomnila, lahko bi rekla, davnega obiska v Husrevbegovi džamiji v Sarajevu, ki jo je jugo-vojska porušila ob razpadanju države. Tam smo bili pravzaprav tik pred začetkom procesa razpadanja naše bivše države. Muslimanski svečenik, ki nam je džamijo razkazoval in pojasnjeval značilnosti muslimanske vere, je bil pripravljen odgovarjati tudi na naša vprašanja. Seveda smo ga vprašali tudi o Salmonu Rushdiju, ki so ga muslimani obsodili na smrt zaradi njegovih Satanskih stihov, s katerimi jih je neizmerno užalil in zaradi česar se je skrival in ni bil varen nikjer na svetu. Razložil nam je, kako muslimani postopajo s sovražniki (Namreč Salmon Rushdi je bil njihov sovražnik). Najprej ga poskušajo fizično uničiti, se pravi ubiti, če se to ne da, skušajo uničiti njegovo delo, če pa še to ni mogoče, kažejo skrajni prezir do njega in ga tako izločijo, izničijo.

Zakaj to pišem? Ker imam občutek, da naši neokomunisti ali mladokomunisti ali komsomolci natanko tako počno z Rodetom. Namreč ob njegovem imenovanju so bili ljudje močno na njegovi strani. Saj veste, kaj se je takrat govorilo. Da so šli sam gospod predsednik Kučan zanj posredovati v Rim, ker so se bali, da bi bil imenovan, ne-bodi-ga-treba, napadalni Stres ali bog-nas-varuj, pri ljudeh, zlasti pri mladini, izjemno priljubljeni Uran. Menda so bili prepričani, da zaradi svoje odsotnosti iz Slovenije nima niti najmanjšega pojma, kaj se pri nas dogaja in bo temu primerno nebogljen in kooperativen. Pa so se, kot smo vsi skupaj ugotovili, pošteno zmotili. Zato so ga, čim je odprl usta, napadali od spredaj in od zadaj, kot bi rekla moja stara mama. Sleherno njegovo besedo so stokrat obrnili, jo stokrat prežvečili, iz nje izvlekli skrite pomene in namige in hujskanja. Na ta način jim je uspelo cel kup ljudi odvrniti od njega in od takšne Cerkve, ki jo on predstavlja in zastopa. Pa očitno je bilo to premalo. Treba se je bilo lotiti stvari z drugačno metodo. Orkester, ki je v prejšnjih letih na vsako njegovo intonacijo pod nevidno taktirko špilal do onemoglosti, je zdaj ob zamahu iste taktirke utihnil. Novinarji (seveda neodvisni, profesionalni, kot so pač naši novinarji, kdor drugače misli je skoraj državni sovražnik) pa pišejo, da je avgust čas kislih kumaric, da se nikjer nič ne dogaja, da so komaj čakali na Veliki Šmaren in Rodetov govor, pa ni povedal nič novega, nič pretresljivega, nič, o čemer bi bilo vredno pisati. Saj vsi vemo o njem, kaj misli, ves čas vlači na dan odnos države do Cerkve, kot da bi bila to edina verska skupnost pri nas, kot da jih ne bi imeli okoli trideset, ki pa morajo biti seveda glede na ustavo enakopravne. Kakšna bedarija! Zberem pet mandeljcov, ustanovimo versko skupnost in smo takoj enakopravni s Cerkvijo, ki predstavlja na tem prostoru, če se že gremo to igrico, daleč najbolj številno versko skupnost, razen tega pa še temelj naše kulture v najširšem pomenu besede, temelj etike, estetike, morale in religije.

Če bi človek padel z Lune, bi mislil, da je on edini cerkveni dostojanstvenik v Sloveniji, da mu je celotna slovenska cerkev podrejena. Pa je tu še mariborska škofija in koprska. Oba škofa, ki vodita ti dve škofiji, v svojih govorih prav tako ali pa še bolj ostro kritizirata našo sedanjost in našo politiko. Pa, saj ne rečem, da ju ne omenjajo. Seveda ju. Ampak bolj v smislu navajanja njunih besed, bolj v smislu poročanja o njunih nastopih in izjavah, bolj v smislu, da je njuna kritika na mestu, da pač pri nas še ni vse tako, kot bi moralo biti. Naj navedem samo nekaj misli, ki jih je koprski škof Metod Pirih izrekel na spravni slovesnosti 8.julija 2001 v Lajšah, ko je omenjal 204 Slovence, ki jih je sv.oče Janez Pavel II. proglasil za pričevalce vere. Govoril je še o povojnih pobojih in povojnem zapiranju duhovnikov in laikov. Omenil je dejstvo, da so mnogi politiki, mediji in učitelji ter preko njih mnogi mladi osvojili geslo: Pozabimo preteklost! Mislimo na prihodnost! Vse te fraze ne prihajajo iz želje, da bi narod poenotili, ampak da bi mu preprečili spomin na storjene zločine. Da bi ga nekako odrezali od teh spominov. Da bi končno mnogi ostali nekaznovani, ohranili položaje in predvsem dobre pokojnine. Poudaril je, da mora biti zgodovina učiteljica sedanjih in prihodnjih rodov in da bi morali nehati v zgodovinskih učbenikih, na raznih proslavah in v zapisih na spomenikih polovico slovenskega naroda imeti za izdajalca.

Naj si dovolim malo špekulacije; prepričana sem, da bi Rode česa takega ne mogel oziroma ne smel nekaznovano izreči. Nekaznovano mislim v pomenu, da njegove besede ne bi bile preslišane ali zgolj navedene, ampak soglasno, enoumno napadene v vseh medijih najprej s strani novinarjev, nato pa še v pismih bralcev. Ali pa, kot se zdaj piše o Rodetu, češ, poglejte ga, tega revanšista, tega zaplankanca, ki ne more preboleti, da ga je povozil čas, ki še vedno skuša oživiti čase klerikalizma in obnoviti razdor v slovenskem narodu, ki ga je cerkev povzročila med drugo svetovno vojno.

Seveda se človek takoj vpraša, zakaj eni lahko govorijo, kar jim pade na pamet, drugi pa ne smejo, eni lahko kritizirajo, drugi pa ne smejo. Stvar je zelo očitna. Vsa razlika je v izvirnem grehu, seveda v pomenu, kot sem ga že večkrat uporabila in ki ga nosim tudi sama in sem bila nemalokrat deležna njegovih posledic. Gre za povezavo s protikomunistično stranjo v drugi svetovni vojni. Kajti, kdor je kakorkoli povezan s to protikomunistično stranjo, se vsako njegovo dejanje, vsaka njegova beseda razume in razlaga s to povezavo. Kajti, komunistična stran, kakorkoli se je že preoblikovala, kakorkoli se že danes imenuje, je še vedno na oblasti. Morda celo vedno bolj. In ne mi težiti s komunizmom kot ekonomskem, političnem ali družbenem sistemu. Gre za komunizem kot sistem, ki je ustoličil določene ljudi na osnovi zgodovinske laži, drugim pa je bolj ali manj opral možgane. Ne razumite me napak, ni problem, da je ustoličil neke ljudi, drugih pa ne, problem je v tem, da bi večini teh ustoličencev morali soditi za vojne zločine in hudodelstva. Pravzaprav se nekoliko nenatančno izražam; na oblasti niso ljudje, ki jih je ustoličil komunizem, ampak njihovi otroci in vnuki, pa zraven še kakšen simpatizer in, kar je zelo zaželeno, kakšen otrok ali vnuk koga s protikomunistične strani, ki je popljuval svojega očeta ali deda, ga pomagal proglasiti za izdajalca slovenskega naroda in sedaj služi kot dokaz, da lahko takšni ljudje v naši družbi uspejo, da imajo vse možnosti, da torej niso državljani nižjega ranga. Kar se pa katoličanov tiče, je podobno. Če se vdinjajo novi (stari) oblasti in pljuvajo po Rodetu in njegovih kritičnih besedah, po Cerkvi, če so proti vračanju po drugi svetovni vojni odvzetega cerkvenega premoženja, potem imajo nekaj možnosti. Če so pa pokončni, če kritično gledajo na obnašanje nove (stare) oblasti, če so pošteni in mislijo, da je treba ukradene stvari vrniti, imajo »čudne ideje o spremembi zgodovine«, potem zanje ni prostora pod svobodnim soncem. Svobodno za nekatere, za druge pa vse prej kot to. In pri Rodetu se da najti povezavo s protikomunistično stranjo. To je to. To je njegov izvirni greh, zaradi katerega se vsaka njegova misel, beseda ali dejanje meri z drugačnim vatlom kakor misli, besede ali dejanja drugih.

Saj vsi vemo, zakaj je to tako. Komunizem kot ideologija ni bil obsojen, njegovi zločini oziroma zločini v njegovem imenu oziroma s strani njegovih pristašev niso bili kaznovani. Če rečeš kaj takega, te takoj zatolčejo, češ da so vložene nekatere obtožnice. Pa kaj. Pri teh se proces še posebej vleče in bo zvodenel še preden bo prišel na vrsto.

Kolikor v časopisih ni bilo posebnih kanonad na Rodeta, so bile pa tem večje na modernem mediju, na internetu. Konferenca soc.culture.slovenia nosi ime kultura čisto po krivici, kajti tisti, ali vsaj večina tistih, ki pišejo vanjo svoja mnenja, so zelo, zelo daleč od kulture. Prav zanimivo in značilno je, katere teme jih najbolj okupirajo oziroma prevzamejo. Cerkev, državljanska vojna v Sloveniji med drugo svetovno vojno, komunizem. In se obnašajo in so se obnašali prav tako, kot tisti orkester, o katerem sem že večkrat govorila. Oni pa so se spravili na Rodeta in cela reč izzveni nekako takole: Vsakemu vrabcu v Sloveniji je namreč že jasno, kdo »stalno vzdržuje ozračje sovražnosti«. Ampak spravijo se samo na njega in na njegove izjave, izjave drugih škofov, pa najsi so še tako provokativne in kritične, jih ne zanimajo. In če včasih kdo od ameriških ali kanadskih Slovencev napiše kakšno svoje mnenje, podobno tistemu, kar je izjavil koprski škof Metod Pirih na letošnji spravni slovesnosti v Lajšah, ga napadejo v neskončnih rojih. Če kdorkoli napiše kaj v smislu simpatije s protikomunistično stranjo, se takoj spravijo nanj. Skratka, obnašajo se tako, kot se obnašajo klasični mediji, kar pomeni, da so ljudje nehali uporabljati lastne glave in ponavljajo tisto, kar jim ponudijo mediji.

Rode si zamišlja ideološko nevtralno šolo in najbrž tudi ideološko nevtralno družbo. Žal je to le lepa in pobožna želja. Ideologije, s katerimi so bile napumpane množice, so povzročile in še povzročajo svetu toliko gorja. Prav zdajšnji teroristični napad na ZDA to kaže v vsej svoji grozoti. Naši ljudje, ki pišejo v prej omenjeno konferenco na svetovnem spletu, pa se izrazijo nekako takole: »Prav vam je. Dobili ste, kar ste si zakuhali.« In ko to prebiraš, si žalosten in nesrečen. In jasno ti je, da bo imel Rode in z njim Cerkev še ogromno dela, če bo hotela vsaj malo prezračiti tako zatohlo, človeku neprimerno in neprijazno okolje, ki ga je in ga še vedno z veliko vnemo ustvarja komunizem, njegovi ostanki ali tisto, v kar se je prelevil.

Torej, komunizem še zdaleč ni mrtev; mrtev ne bo toliko časa, dokler bo onemogočeno kakršnokoli urejanje in popravljanje stvari za nazaj. Dokler bo bo vse skupaj predmet neke nezanimive zgodovine, ki bo služila kot dokaz, da se zločin izplača, če je le dovolj velik in dovolj dobro organiziran.

6. Iskanja in besede

6.1. Zavrnjeno svarilo

Miran Mihelič

6.1.1.

Ob padajočih realsocialističnih okovih je za hip zavel pomladni veter tudi čez Dolino Šentflorjansko in skozi srca velike večine Slovencev. Res so padali okovi in njih ključi po tleh v trenutno skesani dolini, niso pa bile preklicane pogodbe s hudičem, ker je začel svoje pogodbenike strašiti, da bodo izgubili stare privilegije, ki jih lahko zagotovi le on, saj so od njega … Prav ostanek te izvirne grešnosti je pogojeval sklepanje novih pogodb in krog s figo, listom, jabolkom … je bil zopet sklenjen.

Dr. Joža Lovrenčič, preganjani, zamolčani profesor, pesnik in pisatelj, filozof, je bil celo v rodni Soški dolini res vrnjen v javnost prav s tem deviškim pomladnim vrelcem, toda njegova preroška sporočilnost, za razliko od slovenske pomladi, od takrat ne pozna siceršnjih hudih pozeb, ki so odnesle s seboj pričakovano žetev. Nasprotno, zanimanje za njegovo filozofsko misel med ljudmi nenehno raste, saj se vse bolj nedvoumno kaže, da želimo bolje spoznati, kaj smo prezrli v njenem preroškem svarilu Slovencem, posebno pred antikrističnim materializmom nemočnim kristjanom. Ta se je na začetku stoletja komaj snoval kot pošast, bruhajoča rdeč ogenj ter dušeč smog rjave in črne barve.

Dr. Joža Lovrenčič je takoj zaslutil nevarnost. Dobro je poznal človeško duhovno naravo, krščansko izročilo, od kod prihaja skušnjava in zlo k bitju, ki je, zapeljano v sužnost zlu, sposobno zasužnjiti vse okoli sebe, pogubljati tudi lastno vrsto, če zavrne Kristusovo povabilo k rasti v dobrem in dušo proda vnaprej v zameno za materialistično bogastvo, uporabno za tešitev parazitskih strasti tega sveta.

Celotna pesnitev Sholar iz Trente spremlja »sholarja« iz raja pod Triglavom, ki naj bi ob vrnitvi domov pel sveto mašo. Življenje ga premetava in ga ob njegovih sposobnostih in lepoti zapelje v egoizem, da zapusti svoj prvi cilj duhovne ljubezni in si izbere ljubezen strasti in bogastva, kar pa naj bi (po faustovsko) lahko uresničil le s pogodbo s hudičem. Ta mu pod pogojem večnega pogubljenja krščanske duše začne to po drobtinicah uresničevati, saj je pogubljenje njegov glavni namen, a svoje zadnje, najpomembnejše obljube ne drži.

Po naključni simboliki se recitacija dogaja na rožnico, tik pred cerkvico Device Marije v Polju pri Bovcu, ki jo pesnik izrecno omenja v pesnitvi, saj je bil v njej krščen sholar iz Trente. Umeščena je sredi doline, obdana z gozdom, poljem in dvatisočaki, ki v času recitacije pod avgustovskim mediteranskim nebom, ožarjeni z mesečino, puščajo za sabo orjaške sence … Pred cerkvico so sto in stoletne lipe in pred kratkim od silnega viharja podrta velikanska košata lipa, posajena v letu sholarjevega krsta. Vse to naključno stanje simbolizira davno in še nedavno zgodovinsko dogajanje, presekano ob izgubi ravnotežja s tragedijami v razsežnosti časa in ozkosti prostora, tudi miselnosti, ki je privedla do tragičnega reševanja duš za ceno mučeništva, a žal ne vseh.

In dalje je, hočemo ali ne, znotraj simbolike spregovorila hči krščansko deviškega narodnjaka, ki je umrl nasilne mučeniške smrti, ker so mu fašisti nalili v želodec vrelega strojnega olja. Opisala je dr. Lovrenčiča-buditelja naravne narodne in krščanske zavesti, pesnika, profesorja, mučenika, ki se je med vojno boril za slovensko zamejsko šolstvo, mu priboril slovensko gimnazijo v Gorici itd., potem pa je bil preganjan, brez dokazov diskreditiran kot kolaborant, in to v »osvobojeni« matični domovini, kjer je enoumje skrbno pazilo, da ni dobil službe, dokler mu niso bili šteti zadnji meseci življenja.

Skozi to pesnitev in simboliko prostora ter dogajanja ni bilo več čutiti na prvem mestu potrebe po popravi krivice pesniku, pač pa nujo prisluhniti njegovi krščanski zavesti, sporočilu o naši resnični biti, ki jo odkriva v pesnitvi. Prav to je morala ideologija enoumja izprati iz naše takratne zavesti (in jo v dobršni meri tudi je!), če je hotela zapisati vanjo nekaj drugega, nasprotnega. Joža Lovrenčič je to preroško čutil za generacijo prej in kasneje celo doživel. Ves čas je hudo trpel, kot danes trpi tista manjšina, ki se zaveda, kako hudič kupuje krščanske duše, ki ne iščejo osveščenja, očiščenja za zveličanje, ampak njihova prodana dejanja živijo v simbiozi z dejanji tistih, ki uničujejo krščanstvo, univerzalne moralne vrednote Slovencev in s tem tudi tiste temeljne osnove, zaradi katerih smo postali kristjani in Slovenci, zaradi katerih smo se uveljavili in osamosvojili. Sedaj kot celota dopuščamo pogoje, v katerih vse to hudič kupuje za drobtinice na tranzicijski dražbi.

Ravnotežje sveta ali nekega naroda ni v nevarnosti, dokler obnavljajo s hudičem pogodbo že »njegovi«, ampak takrat, ko mu popuščajo tisti, ki so mu po siceršnji naravi nasprotovali (»Človek ni eden, človeka sta dva …«!). Porušeno ravnotežje se nedvoumno odraža (ljudje ga imenujejo božja kazen) v vojnah, katastrofah, boleznih, apokalipsi … O dr. Lovrenčiču, njegovem Sholarju iz Trente toliko le kot izziv za poglobljeno filozofsko analizo, študijo o vesti naroda in krščanstva na Slovenskem. Kot zapisano, ni namreč zame toliko pogubljajoč greh v drugem in v drugačni skupnosti, ampak v meni, moji skupnosti, ožjem in širšem občestvu.

6.2. Znamenje

France Papež
Že dolgo opazujem v tej hiši,
da sem in tja nekaj potrka
in poči,
čeprav se ne suši les – hiša je stara.
Udarja ob steno,
poka med knjigami,
klenkne na okensko šipo.
Navadil sem se,
vendar vem, da je to
znamenje.
Pride, kadar se v mislih izgubljam
in zanikujem stare boje;
opomin, naj ne pozabim
na ona tri ali štiri leta,
ko smo se srečali v tovarištvu
in vzdržali do konca.
Da, je nekaj v moji hiši –
onstrani klic
(čeprav tu, v Ameriki, ni duhov),
da moram ostati
in vzdržati do konca.

6.3. Mula

France Leben

6.3.1.

Bastarda, italijanska beseda za izvržek med konjem in oslom, pomeni mulo, pravilno slovensko ime zanjo naj bi bil mezeg. Argentinci uporabljajo besedo mula za potvorbe ali laži. Italijanska vojska v Sloveniji je imela ogromno mul. Izkazale so se kot najboljše prevozno sredstvo. Od Italijanov zaplenjene mule so služile partizanom in domobrancem.Na Vetrinjskem polju so po odhodu domobrancev ostale samo mule in služile kot hrana slovenskim beguncem.

V februarju 1945 Št. Jošt nad Vrhniko. Domobranska patrola je odkrila partizansko brigado, ki se je izpod Lavrovca in Golega vrha pomikala proti Št. Joštu. V strogi pripravljenosti smo pričakovali napad. Drzni prostovoljci v belih haljah so oprezovali zunaj postojanke, kaj bo. Ura je odbila dvanajst in eno, partizanov pa še ni. »V Kurji vasi so,« pravi dežurni oficir, ki je pregledoval položaj in prav takrat se je začel hrušč in ropot. Cesta iz Kurje vasi se vije po nizki soteski in prav po tej poti je prihajal napad. Mislil sem, da se bližajo ruski tanki, tako je ropotalo, še bolj pa so ropotali naši mitraljezi in puške. Izza ovinka se prikaže mula. Na hrbtu je nosila kanistro, na vsaki strani kanistre pa odpet kotel za kuhanje. Kotla sta se vlekla po tleh, kar je delalo velik hrušč. Mula se je ustavila pred žično ograjo in hrušč je ponehal. Domobranec Tone je posvetil z ročno svetilko, skočil pokoncu, odprl žičnatega kozla in mula je pritekla naprej v postojanko. Poklicali smo jo partizan in to ime ji je tudi ostalo.

Pozno popoldne v začetku marca. Sneg se je usipal in zasipal gorske poti. Pol metra ga je že novega, pravi Snopkov Lovrenc. »France, napravi se!« mi pravi dežurni. »Na vožnjo moraš. Skvarčev Pepe je pravkar telefoniral iz Horjula. Šel je po hrano na Vrhniko in zaradi snega ne bo zmogel strmine.« Lovrenc mi je pomagal opraviti muli, naložil sem par verig. Zajahal sem partizana, na desni pa je bila črna mula. Pot sem dobro poznal in spočiti muli sta dobro gazili sneg. Na Vrzdencu sem pripregel v Pepetov voz, saj sta bila konja zaradi snega in napora čisto mokra. Prišli smo v Prelovnik čez most in partizan začne striči z ušesi, prav tako ostali konji sumljivo hrzajo in gledajo v breg. »Na, furaj!« pravi Pepe in skoči z voza in v breg. Njegova brzostrelka reglja, moj bič pa opleta po konjskih hrbtih. Pognal sem vprego v tek. Na Koglu, kjer stranska pot zavije v vas, ustavim voz. Pepe je tekel po sveži gazi. Dva sta bila, pravi Pepe, pa ne partizana, dva divja lovca sta naju hotela ostrašiti in oropati voz.

Sredi maja 1945 v Tržiču. Nekdo me je divje brcnil v podplate čevljev. »Vstani!« Naš komandir je pravkar prišel od sestanka. Baje so si komandirji čet razdelili obrambo poti proti Ljubelju. Orožje je že ležalo vsevprek po mestu. »K vsaki desetini dva mitraljeza in vsakemu mitraljezu dva zaboja municije,« je bil ukaz. Tako oboroženi smo se povzpeli na južno stran v Karavanke. Bil sem utrujen že od prejšnjega pohoda. V trdi temi smo se držali eden drugega za nahrbtnike. »Mula je padla v prepad,« sem prejel in oddal ustno sporočilo, ki je šlo od moža do moža. »Kaj nosi?« vprašuje komandir na isti način. »Težki minometalec z municijo.« Nič se ne da rešiti. Mula je polomljena in mrtva deset metrov pod nami v prepadu.

Nadaljevali smo pot brez mule. Žal mi je bilo zanjo, saj je bila izredno vzdržljiva žival. Mule so dobro prenesle celodnevni pohod brez hrane. Partizan je tako ostal v Karavankah. Pohod in zaščito proti Ljubelju smo začeli pozno popoldne. Vso noč smo hodili po divjih skalnatih predelih. Nosili smo Oblakovega Toneta, ki si je zvil nogo, in prav tako nekega Šentjoščana. Ime sem pozabil. Proti jutru naslednjega dne smo se spustili nazaj v dolino. Prišedši v grapo, se je vsula na nas toča krogel. Cesta je bila še vedno nabito polna civilistov, tik pod njo je tekel potok. Ko sem iz zavetja opazoval te krogle, sem videl, da prihajajo od zelo daleč, saj so se odbijale na cesti in poskakovale kakor kobilice ob času košnje. Nemci, ki so nas ustavili in niso pustili naprej, so planili v zavetje. Izkoristil sem trenutek in se pognal po vodi naprej. Dohitel sem Košicovega Toneta in našega kuharja. Pridružili smo se neki drugi skupini domobrancev, ki so jih prav tako Nemci zadržali. Mlad podnarednik se požene v nasprotno stran Karavank, domobranci so mu sledili, nisem vedel kam, toda samo naprej, ven iz kotla množice ljudi, konj, voz, tankov in topov, proč od krogel in min, ki so padale v sotesko.

Prišli smo do neprehodnih skal. »Poskusimo še malo naprej,« predlaga podnarednik. Ves trud zaman. Z vrha skal smo gledali žalostni sprevod, ki se je pomikal proti predoru, kak kilometer v ozadju pa partizanski tank. Vrniti smo se morali nazaj na cesto. Ko smo prišli pred predor, je bilo na cesti še kakih sto voz s konjsko vprego. »Na položaje!,« vpije nad nami neki oficir. »Branite naš umik!« Ko sem prišel skozi predor, sem prav kmalu dosegel našo četo. Umikala se je skupno z rovtarsko in še neko primorsko. Njen komandant Nace Hladnik jo je pripeljal v Rovte.

7. Domobranske spominske slovesnosti

7.1. Kočevski rog 2001

Tine Velikonja

7.1.1. Kočevski rog, nedelja, 10. junija

Danes gre z nami na Rog tudi nečakinja Marija. Pravnica, zaposlena pri FBI. Nalašč zato je priletela iz Skopja. Tam pomaga nekaj mesecev kot članica ameriške delegacije. Že nekaj let ji prigovarjam, naj bolj temeljito pobrska po mednarodnem pravu in poišče vse, kar obravnava zločine nad vojnimi ujetniki. Naši preoblečeni komunisti računajo, da je spomin kratek, in da bodo ljudje, ki so doživljali tisti čas, vsak hip pod rušo. Potem bo laže prepričati slovenski narod, da je zgodovina napisana enkrat za vselej in brkljarjenje po preteklosti škodljivo.

Cesta od Željn je prašna in neurejena. Že v času Demosove vladavine pa tudi kasneje smo pihali na dušo Umeku in drugim ministrom, ki so držali roko nad prometom in zvezami, naj dokončno uredijo tudi tole, pa nič. Pot do prireditvenega prostora je neprestano pozdravljanje. Vsi se poznamo. Pri križu je že polno sveč, procesija proti breznu pa neprekinjena. V vrtači pred jamo zagledam čudni mavzolej v zadnji preobleki. Tako vsiljivo se je zrinil med smreke, da komaj dihajo. Belina kamna, s katerim je prekrit beton, se tepe s senčno resnobo kraja.

Prostor si najdemo na skalah na vzhodni strani vrtače. Tudi sede vidimo oltar. Šele sedaj prisluhnemo molitvi. Gromki glas je last novomeškega prošta Lapa. Ne moli rožnega venca, kot je postal običaj, ampak križev pot. Rožni venec uspava, pomirja, preprečuje klepet, pripravlja mašo, priložnostni križev pot pa se izgubi. Ne vem, če se ga bo dalo speljati do konca, saj manjka samo še nekaj minut do začetka maše. Večina nas je že zbranih, zadovoljnih vsak s svojim koščkom svete zemlje. Kaže, da nas je letos manj kot lani, pet tisoč ali nekaj več, vendar je prostor izpolnjen. Rog nas prijazno razmeče po prostoru, na Teharjah pa podobno število ljudi deluje izgubljeno, ker so zgneteni med goro smeti in neusmiljeno zemeljsko pregrado. Maša se začne. Uvod kočevskega župnika Lampreta, ki ga je prejšnja leta rado zaneslo in ni znal nehati, je krajši kot ponavadi.

Pevski zbor je močan, glasovi čisti in mladi, prostor pa akustičen. Salezijanci z Rakovnika in Kodeljeva so združili svoja zbora. Prava beseda za petje je – mogočno!

Pridiga. Nadškof Stanko Hočevar je sin po vojni umorjenega domobranca. Takrat, ko je ta omahnil v smrt, je mati šele pričakovala. Stanko se je rodil novembra 1945. Vendar v Rog prihaja kot nadškof in ne prizadeti v državljanski vojni. Tako tudi govori, rekel bi simbolično, popestreno s citati iz Stare zaveze. Odprti moramo biti za resnico. Omeni knjigo, ki je nedavno izšla v Beogradu: »Knjiga naj bi obravnavala odnose med Svetim sedežem, med Vatikanom in Albanijo. Omenim naj samo kako posameznost. Na primer: ti univerzitetni profesorji trdijo, da je preko 8.000 slovenskih frančiškanov sodelovalo pri uničevanju srbskega naroda na Kosovu. In da bi naj o tem slovenski časopisi obširno, obširno poročali.«

»Ali ne velja za nas kot narod, nacijo in celotno našo slovensko stvarnost Jezusovo opozorilo iz današnjega evangelija: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj še ne bi mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici!«

Moti me govorjenje, ki prihaja od paviljona v vrtači. Sredi obreda v srcu prireditvenega prostora nemoteno prodajajo knjige in pobirajo prispevke. Če bi imel moč in ogenj, bi jih razgnal, kot je v templju opravil Kristus s farizeji in pismouki.

Poglobim se v nadškofovo pridigo: «Nikdar, nikjer in nihče se torej ne sme polaščati, z menoj razpolagati, me napravljati za sredstvo svoje ideologije, za predmet svojih nezrelih čustev in razpoloženj, za nadomestilo svojih telesnih, duševnih in duhovnih nemoči in nesposobnosti, za hrano svojih objestnih in ambicioznih teženj: jaz, dar, ne smem postati sad želje po posedovanju.«

»Žal je bil ta ogenj samopolaščanja v obilni meri ukraden na tem kraju, kjer smo zbrani, in lahko smo videli pogorišča in jih vidimo do današnjih dni: kočevski požar se danes na še veliko bolj zahrbten način širi pod videzom svobode v polaščanju resnice in polaščanju novih človeških življenj, brez trojiške skrivnosti in brez brezpogojnega medsebojnega podarjanja.«

»Zato v tem trenutku nismo predrzni, če si ponižno sposojamo besede svetega pisma in trdimo: kjer se je pojavil greh, se je še močnejše pojavila milost, kjer se je rojevalo polaščanje, tam se je rojevalo tudi blaženo podarjanje. Rojevali so se med nami pravi mučenci, veliki darovi za našo prihodnost.«

Med obhajilom se z Mojco pomakneva k oltarju. Treba bo napraviti še nekaj fotografij, sam pa moram biti bližje. Na odru zadaj sedijo politiki, ki jih od daleč ni bilo videti: Janša, Peterle, But, Bernik, Drobnič. Maša je bogata. Dvatisočletna tradicija in kultura javnega prostora sta se združili v eno.

Sledi kulturni program. Doberdob v posnetku, nato pa še pevci. Renata Klančič zapoje Pojdem v Rute. Slovenske vojaške pesmi so žalostne; samo »dolgih sedem let in tam pokopan«. Pevski zbor nadaljuje z Znamenjem, Ivan Arnšek pa naj bi zapel poljsko vojaško pesem, a zaslišimo Kaj ti je deklica? Ne vem, kaj je prišlo vmes.

Z govorom nastopi prof. Ivanka Kozlevčar. Prej sem jo opazil, ko je sedela sredi politikov in razmišljal, od kod je ta deklica, tako mladostna je videti, pa se mi je hitro posvetilo. Pripoveduje nam, da je bila ob koncu vojne stara 13 let, pa vseeno ne more pozabiti teh, ki so bili takrat pobiti: nad sto fantov iz višnjegorske fare, odkoder je doma, med njimi tudi trije strici.

»V mojem kraju so bili to pretežno kmečki fantje. Živeli smo na področju, ki je bilo med vojno mnogo časa v velikem delu tako imenovano osvobojeno ali napol osvobojeno ozemlje, vedno izpostavljeno dvema uničujočima silama: okupatorju in partizanom, oboji so se pojavljali kot sovražniki. Fantje so bili navajeni trdega dela in skromnosti. Vsak je imel gotovo določena pričakovanja v življenju, vendar so se zanašali predvsem na svoje delo in iznajdljivost. Iz življenjske izkušnje so vedeli, da raja na zemlji ni. Imeli so krščansko vzgojo in večinoma priznavali krščanske vrednote. Sodelovali so v tako usmerjenem kulturnem življenju in se tudi izobraževali, kolikor je bilo mogoče.«

»Ustavim naj se še ob tem, kako je mogoče, da je izginilo toliko ljudi, pa se 45 let ni moglo javno postaviti vprašanja: kje so ti naši fantje. To dejstvo najglasneje govori o tem, kakšen čas je to bil in kako hudo smo bili ljudje ukročeni in zlomljeni, da tega nismo zmogli. Uradno tudi danes še ni povedano, da so bili pomorjeni, tudi ne na kakšen način in kje so morišča, prav tako niso razkrita njihova imena in tudi ne imena odgovornih za pomor. To mnogo pove o našem času, kako potuhnjen je in daleč od katarze.«

Na vrsti sem. Priznam, da sem bil pri sestavljanju govora v hudi zadregi. Lani Justin ni ovinkaril in so ga napadli. Vzrok niso bile toliko njegove besede, saj jih ni spregovoril prvič, ampak prisotnost Bajukove vlade. Po tistem nas je užalilo predvsem to, da se jim je tako mudilo na Turjak položit venec na kraj, kjer je domobranska politična policija 4. maja 1945 ustrelila trideset partizanskih aktivistov. Če so po žalni slovesnosti že morali kam, bi šli lahko na ljubljanske Žale in se poklonili pomorjenim talcem, ki so tam pokopani.

V govoru citiram nekaj izjav zgodovinarjev.

François Furet je o padcu berlinskega zidu rekel sledeče:

»Dogodki, kakor leta 1989, niso bili revolucija. To, kar se je zgodilo tega leta v državah vzhodne Evrope, ko so padali drug za drugim komunistični režimi, ni prineslo nič takega, kar ljudje ne bi že imeli. V tem mirnem prehodu ni šlo za postavitev novega reda na ruševinah preteklosti, šlo je za vrnitev k tisti preteklosti, ki je bila pred komunizmom.«

Benedetto Croce pa je razmišljal o prepadu med tem, za kar se nekdo razglaša, in tem, kar iz tega nastane:

»Ni važno, kaj si ljudje ob določeni akciji ali ob vstopu v določena dogajanja mislijo, kaj želijo, važno je samo, kakšne institucije, kakšne ustanove ostanejo po njihovem nastopu.«

Pri nas sta bili dve ustanovi: smrt in nasilje; zaradi odločitve tistih, ki so se pridružili narodnoosvobodilnemu boju, od komunistov vodenim, množični poboji in petinštiridesetletna totalitarna vladavina.

Državljanska vojna še traja. Seveda sedaj ne gre za kri in orožje, ampak se uporabljajo druga, finejša sredstva. Zato te vojne večina ne čuti. Z vso silovitostjo je prišla na dan ob nedavnih jubilejnih proslavah širom po domovini. Vse je tolklo s svojo ostrino in žaljivostjo, vihrale so zastave z rdečo zvezdo in se pele komunistične pesmi. In mnogo ljudi je moralo spet ponoviti: »Nič se ni spremenilo.«

Na koncu zapoje zbor pesem, ki naj bi bila domobranska himna. Moja domovina je bila napisana in uglasbena že pred vojno. V njej ni besed, kot so »naj nas prepoji nečista kri, hej mašinca zagodi, jutri gremo v napad, kri pravica«. Na nek način je postala domobranska, saj so jo vojaki radi peli in jo imeli za svojo. Poje o tem, kar so ljubili in o čemer so sanjali, o očetu, materi, bratih in sestrah, o tratah in njivah. Lani so se zaleteli vanjo in zamerili prisotnim Bajukovim ministrom, da so jo peli. Pesem je znak, da smo končali. Ljudje odhajajo. Šele sedaj je prilika, da si ogledamo vence, pomolimo ob jami, nato pa na cesti pri križu pozdravimo znance. Marija je zadovoljna. Čuti, da je bila zraven pri pomembni prireditvi. Kočevski Rog nikogar ne razočara. Enemu je tolažba, drugemu spodbuda. Kot smo slišali v nadškofovi pridigi: »Kjer se je pojavil greh, se je še močneje pojavila milost.«

7.2. Predsmrtnica za ljubega

Katarina Fistrovič
Pred teboj se je odprl gaj cipres.
Le stopi skozenj. In potem navzgor.
Tja, kjer nebo razgrinja svoj obraz.
Getsemani ihti, ker si ves sam.
In vem
in čutim: kot okrvavljen cvet
se vame razpira tvoja bolečina.
A tam nad njo, visoko
iz temine,
se dviga tvoj zlato ožarjeni
novi dom:
Jeruzalem.

7.3. Rog

Blaža Cedilnik
O, Rog, ti kraj nesrečnega pomena,
ti v nedrih je bilo gorje storjeno
od uma, rok zločinskega namena,
najlepše cvetje roda pomorjeno.
Ne ve se ne števila ne imena
pobitih fantov. Vse je izgubljeno.
Krvnikom in morilcem je domena
oblast in čast, vse jim je podarjeno.
Slovenec, kaj se je s teboj zgodilo,
kaj ti je vest, srce, razum stemnilo,
da te beseda Rog nič ne pretrese,
da ne zahtevaš, da bi obsodilo
se te zločince in na glas zavpilo:
»Rog več je, kot srce lahko prenese!«

7.4. Daj, poromaj, brat Slovenec

7.4.1.

7.4.1.1.

7.5. Domobranske slovesnosti v tujini

Janko Maček

7.5.1.

Vsako leto, ko se znova povrne pomlad, ko v naravi spet zadehti novo življenje, oživijo tudi spomini na tiste pomladne dni leta 1945, ko so se tisoči Slovencev umikali v tujino, da bi si ohranili vsaj golo življenje. Upravičenost njihove odločitve potrjujejo Teharje, Kočevski Rog in druga množična morišča, raztresena po celi slovenski zemlji.

Mnogi od tistih, ki so tedaj odšli iz domovine, so bili nekaj tednov kasneje vrnjeni in Teharje, Rog ter druga morišča so bili zadnje postaje njihove težke poti. Nekateri od teh beguncev pa so se rešili in se po nekaj letih taboriščnega življenja v Avstriji in Italiji razkropili po širnem svetu: v ZDA, Kanado, Argentino, Avstralijo … , kjer so kljub neštetim težavam začeli novo življenje. Med njimi so bili tudi rešenci iz Roga, z morišča pri Hrastniku in drugi, ki so jih še posebno spominjali na dolžnost ohranjanja zgodovinskega spomina.

Tako so se v novih domovinah naših izseljencev začele obletne maše in spominske slovesnosti že v času, ko so v pravi domovini nekateri še upali, da se bodo njihovi pogrešani svojci vrnili, drugi pa, ki so vedeli, kaj se je z njimi zgodilo, o tem niso mogli govoriti, kaj šele pisati. Zanimivo bi bilo zbrati podatke in pripraviti celovit pregled spominskih slovesnosti med našimi izseljenci, vendar se bomo omejili le na poročila dveh naših dopisnikov: gospoda Blaža Potočnika iz Kanade in gospe Mare Kolman iz ZDA.

7.5.2. Spominske slovesnosti v Kanadi

Iz Kanade nam piše Blaž Potočnik, dolgoletni ravnatelj tamkajšnje slovenske šole in predsednik društva Tabor, ki je letos že v februarju opravilo svoj redni letni občni zbor. V julijski številki lista Tabor je neutrudni predsednik kar šestim članom društva napisal čestitko ob njihovi osemdesetletnici. Vsako leto v septembru Slovenci iz Kanade in tudi od drugod poromajo v Midland, na znano božjo pot kanadskih mučencev, in se tam pomudijo tudi ob križu, ki so ga bili postavili v spomin padlim in pomorjenim domobrancem ter drugim žrtvam komunističnega nasilja, zanje pomolijo in se jih spomnijo s kratkim kulturnim programom. Običajno spomladansko srečanje so imeli že 1. aprila v Torontu v restavraciji Linden, katere lastnik je slovenski rojak in bivši domobranec Franc Tomšič. Na tem srečanju imajo poleg družabnosti vedno tudi kako predavanje. Več let se je tega srečanja udeležil tudi major Barre, ki ga imajo mnogi Slovenci v hvaležnem spominu še iz Vetrinja.

Letošnje srečanje so posebej posvetili 80-letnici rojstva pesnika Franceta Balantiča in njegovi tragični smrti v Grahovem. Predaval je Blaž Potočnik, ki je v začetku srečanja takole nagovoril udeležence:

»Drage rojakinje in rojaki! Vsi, ki ste prihiteli na naše tradicionalno srečanje, lepo pozdravljeni. Hvala vam za vašo zvestobo vsa leta naše emigracije; ostali ste trdni v svojih načelih in izjavah, kljub negativni politični situaciji v naši svobodni Sloveniji, ki bo letos praznovala 10. obletnico osamosvojitve.

Vsaj enkrat smo v naši domovini stopili skupaj in se skoraj 90-odstotno izjavili za samostojno Slovenijo. Po desetdnevni vojni, ki je bila za nas dokaj uspešna, smo zopet svobodno zadihali. Sami smo si izklesali svobodo, ki jo že deset let uživamo. Nezaupanja, afere in lažniva obrekovanja pa so še danes na dnevnem redu, zlasti gonja proti slovenskemu metropolitu in na splošno proti vernemu narodu.

Skrajni levičarski elementi celo oskrunjajo spominske plošče, ki so bile postavljene v spomin pomorjenim domobrancem in civilistom. Do sprave je gotovo še daleč, saj levičarski politiki o tem nočejo nič slišati. Desničarske stranke pa na žalost ne znajo poiskati skupnega imenovalca, da bi se združile v močno stranko, ki bi na volitvah dobila večino. To je naša slabost: nesložnost in ljubosumje.

Večina nas je že v jeseni življenja, zato ostanimo trdni v svojih načelih, kakor nam to opevajo naše priljubljene domobranske pesmi.«

Vsebino Potočnikovega predavanja o Balantiču bomo objavili v naslednji številki Zaveze, kjer bomo več prostora namenili našemu pesniku in dogodkom ob napadu na postojanko v Grahovem.

7.5.3. Spominski dan med Slovenci v ZDA

Iz Waukegana v ameriški državi Illinois nam piše gospa Mara Kolman. Njeno poročilo govori o slovesnosti v Milwaukeeju, ki jo imajo vedno na Spominski dan – Memorial Day, to je v ponedeljek po zadnji nedelji v maju, ko cele ZDA praznujejo državni praznik, in o slovesnosti na slovenski pristavi na Orlovem vrhu v Clevelandu, ki so jo letos obhajali na drugo nedeljo v juniju, ko smo se pri nas zbrali k obletni maši in komemoraciji v Kočevskem Rogu. Poglejmo!

Občni zbor kanadskega Tabora 18. februarja 2001 – V prvi vrsti prvi z leve predsednik Blaž Potočnik

»Memorial Day – Spominski dan je v ZDA velik praznik. Radio, televizija, cerkve in druge ustanove, vsi se spominjajo padlih ameriških vojakov, ki so izgubili življenje v vojskah. Sam Bog ve, koliko jih leži v tujih deželah. Mi Slovenci pa imamo še svoje pokopališče, celo Slovenijo, brez belih križev, le z večno nezaceljeno rano v srcih tistih, ki so se izognili moriji. Na ta dan se tako spomnimo naših pokojnih z mašo, petjem in spominskimi govori.

V Milwaukeeju priredi to slovesnost domobransko društvo Tabor. Ker je bil tedaj župnik dr. Gole bolan, je obletno mašo vodil g. Gregor Goršič, ki sicer službuje kot kaplan na precej oddaljeni župniji, pa si za ta dan vedno izprosi prosto, da lahko pride med nas. Slovenska maša, slovensko petje, slovenska pridiga – kakšen dober občutek! Vsa dvorana je pela. Gospod Gregor nas je v pridigi opominjal, naj spoštujemo naše padle in pomorjene. Spomnil nas je na Kristusove besede: Imate stisko, toda bodite pogumni, kajti jaz sem premagal smrt! V prošnjah smo priporočili Bogu vaške stražarje, domobrance, škofa Rožmana, generala Rupnika in vse druge žrtve brezbožnega komunizma, da bi dobili pravično mesto v slovenski zgodovini.

Po maši je najprej imel kratek nagovor predsednik našega Tabora Franjo Mejač, nato pa je predsednik društva Triglav Leon Sagadin v angleščini prebral kratko zgodovino Slovenije po izbruhu vojne leta 1941, da so tudi mladi udeleženci bolje razumeli, zakaj je ta Spominski dan tako globoko zarezan v naša srca. Sledila je lepa recitacija, ki jo je napisal Zorko Simčič, za nas pa pripravil g. Jože Rus. Kot vedno smo komemoracijo zaključili z domobransko himno, nato pa odšli še k »domobranskemu grobu«. To je s cvetjem posajena gredička sredi našega Triglavskega parka, ki nosi napis: domobranski grob. Za večino od nas je to edini, nam dostopen grob tistih, ki so bili naše upanje in naša ljubezen. Ob tem mi je prišla na misel koroška pesem: Tam dol pokleknem, mal požebram, da ne bo moj fantič ležal koj sam.

Na Orlovem vrhu v Clevelandu smo tudi letos obhajali spomin na naše mučenike prav na isti dan, ko ste vi romali v Kočevski Rog. Že v soboto popoldne se nas je zbralo veliko število starih prijateljev. Po večerji smo vsi odšli h kapelici, ki je bila vsa v cvetju in lučkah. Skupaj smo odmolili rožni venec in se pri tem spomnili padlih domobrancev in vseh drugih žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Med petjem domobranskih pesmi smo prižgali velik kres v spomin vseh, ki počivajo po raznih grobiščih po celi Sloveniji. Med obujanjem spominov nam je čas hitro potekal in kmalu je bilo treba oditi k počitku.

Lepa sončna nedelja je privabila na Orlov vrh mnogo ljudi. Takoj ob vhodu na pristavo in ob celi poti do kapelice so vihrale slovenske in ameriške zastave, ob skalah pa so bili postavljeni beli križi s slovenskimi in argentinskimi zastavami. Pri kapeli sta bili kot vedno sliki škofa Rožmana in generala Rupnika in kip domobranca. Bela stena z imeni znanih morišč je bila vsa v cvetju.

Ob začetku slovesnosti so h kapelici vedno prikorakali preživeli domobranci. Nekoč je njihova kolona bila dolga in korak strumen, v zadnjih letih pa se je marsikaj spremenilo, zato so se letos povorki pridružile tudi narodne noše in več drugih udeležencev slovesnosti. H kapelici so prišli z zastavami in vencem ob zvokih ameriške in slovenske himne. Kot navadno so venec položili k Beli steni.

Milan Zajec, predsednik Tabora in rešenec iz roškega brezna je pozdravil vse navzoče. Maševal je župnik g. Franci Kosem in se v pridigi spomnil vseh naših pobitih. Ker je bilo veliko mladih udeležencev, je v glavnem govoril v angleščini. Za petje je poskrbela gospa Maruša Pogačnik. Po končani slovesnosti smo imeli kosilo in še dolgo posedeli s prijatelji in znanci.

Ta dan nam vedno obudi nešteto spominov. Tudi tukaj rojeni se z nami spominjajo vseh, ki so se borili za Boga, narod in domovino. S to mislijo smo se pozno popoldne poslovili v upanju, da se prihodnje leto spet srečamo.«

8. Naši odgovori

8.1. Kam vtakniti Franca Rozmana - Staneta?

Tine Velikonja

8.1.1.

Nova slovenska zaveza je ponosna na delo, povezano s farnimi spominskimi ploščami (FSP). V njih vidimo edinstven zgodovinski dokument, izkušeno zgodovino, ki je že deset let izpostavljena javni kontroli. Do podatkov nismo prišli z brskanjem po dvomljivih dokumentih v zaprašenih in tisočkrat oskubljenih arhivih, ampak z raziskovanjem na kraju samem, s povpraševanjem od hiše do hiše, z romanjem od vrat do vrat. Zato smo posebej občutljivi za vse, kar je povezano z njimi. Veselimo se ob vsaki blagoslovitvi nove plošče, obenem pa nam je hudo, kadar delo zastaja, zlasti pa ob vesteh, da so katero od plošč razbili ali popackali. Dokument o opravljenem delu sta prva in druga knjiga farnih spominskih plošč. Ko sta izšli, nista bili deležni pozornosti, ki bi jo zaslužili, čeprav sta med literaturo, ki obravnava revolucijo in državljansko vojno, edinstveni. Česa takega na partizanski strani nimajo. Sta sad desetletnega množičnega truda in znanja, zato čutimo dolžnost, da se ob podcenjevanju, s katerim skušajo razvrednotiti njun pomen, oglasimo.

Silvo Grgič, nekdanji politkomisar, je neumorni zbiralec podatkov o revoluciji in državljanski vojni. Na njegovo pisanje sem že nekajkrat opozoril (Zgodovinska resnica Silva Grgiča, Zaveza 25, 85–96 in Izprijeni um Silva Grgiča, Zaveza 32, 58–64). V tedniku Panorama se je med 21. 5. in 19. 7. 2001 v obsežnem prispevku v nadaljevanjih z naslovom »Kaj vse ponujajo farne domobranske spominske plošče«, spravil na umrle na protikomunistični strani. Njegova ocena je, da sta knjigi sračji gnezdi, kamor smo stlačili prav vsa imena, ki smo jih prejeli, ne da bi jih kakorkoli preverjali. Seznami naj bi bili zato hudo nezanesljivi in namerno zavajajoči. Zaslužili ne bi drugega, kot da bi jih označili za zgodovinski ponaredek, katerega cilj je prikazati superiornost domobranske vojske nad partizansko in s pretirano številko poudariti obsežnost povojnih pobojev. Tako nam na nek način vrača udarec, saj smo za zlonamerni in nezanesljivi ocenili njegovi knjigi o zločinih okupatorjevih sodelavcev. Gnala naj bi nas samo ena želja, spraviti skupaj čimveč imen. Pri njegovem ravnanju kaže, kot bi šlo za bizarni ping-pong, katerega končni cilj naj bi ne bilo iskanje resnice, ampak želja spraviti nasprotnika za vedno na tla. Tako Grgiča moti prav vse, kar se je v času revolucije in državljanske vojne dogajalo na protikomunistični strani. Noče in niti ne poskuša razumeti nasprotne strani in njene stiske, ampak skuša dokazati predvsem to, da si je usodni poraz in povojne poboje prislužila. Sicer ve vse, kot da je bil zraven povsod, ko pa je treba pisati o partizanskem terorju leta 1942 ali o povojnih pobojih, je videti, kot da mu je čez obraz padla zavesa in ne ve nič. Če bi bil dovolj možat, bi nam vsaj okvirno razkril dogodke po koncu vojne, saj ni dvoma, da o njih veliko ve. Svoje vedenje žal izkorišča samo takrat, ko je treba pokazaati s prstom na »zločine, ki so jih vaški stražarji in domobranci zagrešili nad slovenskimi rodoljubi«. Pri tem ne pozna mere in prihaja do fantastičnih številk. Kot višek bi omenil njegovo oceno, da so primorski domobranci, delno sami, delno v sodelovanju z okupatorjem, »umorili 1080 primorskih rodoljubov in število žrtev še ni dokončno«.

Pri pisanju popisnih listov in pisanju seznamov smo se opirali na najbolj avtentične podatke, do katerih se je dalo priti, namreč na osebne podatkov prizadetih svojcev ali znancev. Zgodovinskih virov, pri tem mislim na zanesljive dokumente, kot so seznami umrlih, nam je prišlo v roke bore malo in jih bom naštel pri obravnavi posameznih kategorij umrlih. Kako malo si moremo pomagati z zgodovinarji, bi pokazal s podatki, ki jih je objavila Monika Kokalj Kočevar v svoji knjigi Gorenjski domobranec (Gorenjski kraji in ljudje, Gorenjski muzej v Kranju, 2000, 115). Na strani, ki je prevedena v angleščino, navaja, »da je bilo gorenjskih domobrancev 3500, iz Vetrinja vrnjenih 1000, pomorjenih pa 800«. Če bi te številke držale, bi to pomenilo, da jih je bilo pobitih komaj četrtina, vsi drugi pa so ostali živi. Nismo vedeli in ne vemo, kako je prišla do svojih podatkov. Celo sam sem ji najprej verjel, ker je znano, da je bil režim na škofjeloškem gradu in v Škofovih zavodih v Šentvidu, kamor so med drugimi prišli tudi gorenjski domobranci, za spoznanje milejši kot na Teharjah. Za zgled bi omenil Ivana Omana, ki je bil kot mladoletni domobranec vrnjen in je pristal v Škofji Loki. Po nekaj dneh so nekaj deset teh otrok v vojaških uniformah zbrali, prisolili vsakemu klofuto ali dve in jih izpustili domov. Na Teharjah smo šli tudi najmlajši in komaj pečeni vojaki, med njimi tudi jaz, skozi vse trpljenje, tako kot drugi. V Šentvidu tudi niso pobijali žensk, niti niso uprizarjali množičnih pobojev mladoletnih domobrancev, česar so se lotevali na Teharjah. Zdaj pa hodim po Poljanski dolini in pišem zgodbe. Odpirajo se mi oči, da so tudi tu pomorili skoraj vse, kar jim je prišlo v roke. Da bo s številkami, ki jih navaja Kokaljeva, nekaj hudo narobe, nam pove podatek, na katerega opozarja tudi Grgič, da je samo na farnih ploščah štiriintridesetih gorenjskih župnij, kolikor jih je postavljenih doslej, napisanih več kot 700 po vojni pomorjenih domobrancev. Vseh župnij, ki spadajo pod ljubljansko nadškofijo in so bile zunaj takratne Ljubljanske pokrajine, je 150. Če odštejemo okrog 15 zasavskih, kjer domobranstva ni bilo, nam jih ostane še sto, ki čakajo na svojo ploščo. Res je, da smo na Gorenjskem postavili farne spominske plošče predvsem po tistih župnijah, kjer so bile žrtve najštevilnejše, ko pa bo delo opravljeno, ni dvoma, da se bo število po vojni pomorjenih gorenjskih domobrancev povzpelo na 1500.

8.1.2. Umrli v koncentracijskih taboriščih

Grgiča moti, ker je na farnih ploščah napisanih nekaj ljudi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih. Žal nam je, da tega nismo delali v večjem številu, ampak samo na izrecno željo in zahtevo svojcev. Žal nam je tudi, da smo tako prvo kot drugo knjigo FSP zvečine popravljali tako, da taboriščnikov nismo vpisovali vanje, čeprav so napisani na ploščah. Tako smo izbrisali Jožeta Moharja (1919–1942) iz Male Račne, napisanega na plošči na Kopanju, ki je umrl v internaciji v Padovi kot prva okupatorjeva žrtev te fare, in sta dva njegova brata umrla po vojni kot domobranca, za kar se svojcem opravičujem. Spominjam se ženice na pokopališču v Preloki v Beli Krajini, ki se je pritoževala, zakaj niso na nagrobniku, posvečenem nepartizanskim žrtvam, napisani tudi umrli na Rabu. Nismo je potolažili, ko smo ji rekli, da so tisti že napisani na spomeniku sredi vasi. Na farne plošče smo napisali razmeroma majhno število internirancev, pretežno take, ki niso bili napisani drugje. Kajti zmagovita stran je tudi pri njih delala razliko. Na spomenikih žrtev okupatorja in njegovih sodelavcev niso napisali tistih internirancev, ki so izhajali iz »belih« družin, še celo ne, če so imeli v družini tudi padle ali pomorjene domobrance. V svojem komentarju v drugi knjigi sem napisal, da smo pri reviziji seznamov šli tako daleč, da smo črtali iz knjige celo kaplana Toneta Duhovnika (farna plošča v Preski), ki ga je v Trstu aretiral gestapo kot člana nekomunistične obveščevalne službe, ki je delala za zaveznike, in je umrl v taborišču. V tretji knjigi bomo napako popravili. Na ljubljanski plošči sta napisana polkovnik Josip Dežman (1898–1945) in Vane Srebotnjak (1905–1945), udeleženca domobranskega upora proti okupatorju, čeprav sta umrla kot interniranca na Baltiku na transportni ladji, ki so jo potopila zavezniška letala.

8.1.3. Vaški stražarji, padli ali ubiti med vojno

Grgič se pritožuje, da smo zbrali premalo imen padlih ali pomorjenih vaških stražarjev, samo 612. Sam jih ima na seznamu 486 s polnimi imeni, obenem pa še 380 poimensko neznanih. Ne verjame tudi, da je bilo po kapitulaciji Italije od tega pomorjenih 330 vaških stražarjev.

Kaj bi mu rekel. Če ima res pri roki tak seznam, naj nam ga posreduje, pa ga bomo dopolnili v tretji knjigi farnih plošč. Kar se tiče pomorjenih vaških stražarjev septembra in oktobra 1943, nekaj je bilo med njimi tudi civilistov, pridružil bi jim tudi vojake kraljeve vojske, padle ali zajete v Grčaricah, pa so poznana največja morišča in tudi približno število žrtev: 16. 9. na Velikem Osolniku 30 ujetnikov, dan po predaji 20. 9. na Turjaku 30 ranjencev, v istem času v Velikih Laščah 60, v začetku oktobra v Jelendolu 130, v Grčaricah 26, v Mozlju 110, na Travni gori 40 in na Mačkovcu 40, precej pa še po neznanih krajih. Morda čakajo nekje globoko v arhivih zakopani dokumenti. Nova slovenska zaveza nima množice zgodovinarjev, da bi jih iskali, ker jih nima s čim plačati. Če Zveza borcev odrine samo četrtino od tistih 113 milijonov, ki jih dobi letno iz državne blagajne, ima s tem zagotovljene dohodke zanje. Nova slovenska zaveza ni za kaj takega prejela od države nič in je vse delo opravljeno prostovoljno in zastonj! Ob vsem namreč preseneča, da si na partizanski strani niso doslej niti približno lotili takega podviga, kot so naše farne spominske plošče, niti niso izdali česa podobnega, kot sta prva in druga knjiga FSP, zato tudi tako silovit napad nanju in poizkus, da bi ju razvrednotili.

8.1.4. Pripadniki slovenskega domobranstva, padli v bojih

S. Grgič smatra, da se slovenski domobranci na ozemlju Ljubljanske pokrajine, gorenjski in primorski domobranci med seboj tako razlikujejo, da je treba obravnavati vsako skupino posebej, kar tudi počne. Res je, da med njimi ni bilo pravega sodelovanja, vendar smatramo, da je za splošni pregled pomembno to, za kar so se imeli tako eni kot drugi, namreč za domobrance.

Zaletava se v oceno, da je »v spopadih s samimi vaškimi stražarji ali domobranci padlo ali bilo kasneje pomorjenih 7.838 partizanov in da število ni dokončno«. Zagotavljam mu, da nismo nikdar preštevali in tudi sedaj ne preštevamo padlih ali pomorjenih partizanov, še celo pa ne tistih, pri katerih naj bi imeli svoj delež vaški stražarji ali domobranci, in sploh ne vemo za resnično število. Če bi dobro prebral spremni tekst v prvi knjigi FSP, bi videl, da je tako visoka številka njegova iznajdba, da zaradi nje ravno polemiziramo z njim. Predvsem smo se opirali na izračun, ki naj bi pomenil, da so na vsakega padlega ali umorjenega protikomunista padli ali bili pomorjeni trije partizani. Vseh vaških stražarjev in domobrancev namreč ni padlo ali bilo umorjenih med vojno več kot 2.500. Grgič šele sedaj spoznava, da je svoje številke o partizanih preveč napel in šel z njimi tako čez zdravo mero, da je porušil razumno razmerje med padlimi na eni in drugi strani. V svojem prispevku v Panorami to pretirano oceno predpisuje nam »domobranskim ideologom« in ugotavlja, da je bilo tako umrlih partizanov 40% manj, s čimer se strinjam. Grgiču namreč ni všeč trditev, da je bila vojaško gledano domobranska vojska bolj učinkovita kot partizanska, čeprav je bila podobno oborožena, in to zato, ker je bila bolje izvežbana, vodena in organizirana. O tem sem bral razprave tudi v partizanski literaturi in v svoji spremni besedi v prvi knjigi FSP to omenil (Prva knjiga FSP, 258–259). Grgič je tudi spregledal moje razmišljanje, da na farne plošče niso prišli vsi padli domobranci in sem napravil primerjavo z nam dostopnim dokumentom v Slovenskem domu 4. nov. 1944, kjer je objavljen seznam 447 v boju padlih domobrancev. Zanj sem ugotovil, da je nepopoln, saj je od padlih in pomorjenih v Grahovem 24. novembra 1943 napisan samo poveljnik France Kremžar in od v Črnem vrhu 1. septembra 1944 padlih oziroma kasneje pomorjenih domobrancev samo poveljnik Jožko Jakoš. Kljub temu pa jih kar 17% s tega seznama ni na farnih ploščah župnij, odkoder so bili. Za padle domobrance imamo samo še en dokument, seznam 140-ih domobrancev, padlih v boju in pokopanih na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Tako v prvi kot v drugi Beli knjigi so na padle pozabili.

Za zgled, kakšne težave imamo pri ugotavljanju imen padlih domobrancev, bi omenil umrle ob napadu na Velike Lašče 3. decembra 1943 in na Črni Vrh 1. septembra 1944. Pri prvem naj bi padlo okrog 60 domobrancev, pri drugem 85. Na farni plošči v Laščah jih je napisanih samo 29, ki so umrli ob tem napadu, na Robu 19, na ljubljanski plošči pa poveljnik Danilo Capuder, a kje so imena drugih? Grgič nam jih ponuja še petnajst, dodaja pet nepopolnih imen ljudi, ki naj bi bili doma iz Roba in bi zanje želeli bolj natančne podatke. Če njegov seznam res obstaja, bi nam prišel še kako prav. Pri napadu na Črni vrh je obležalo po zapiskih domačega župnika (T. Velikonja, Pade Črni Vrh nad Idrijo, Zaveza 40, 58) 53 ljudi, od tega 47 domobrancev in 6 civilistov, toliko trupel se je dalo prešteti, nekaj jih je bilo namreč skoraj popolnoma sežganih. Od tega števila so osem domobrancev odpeljali in pokopali na Colu, ker so bili doma od tam in so tam tudi napisani na plošči, druge pa na črnovrškem pokopališču. V Gorenji Trebuši v Makčevi grapi pa je obležalo 31 ujetnikov, ki so jih do tja prignali, nekaj naj bi jih postrelili tudi drugje. Tudi zanje nimamo podrobnega seznama, vemo pa za večino. S črnovrške planote je bilo torej doma 46 domobrancev od celotnega števila, ki so takrat padli ali bili pomorjeni, in so na plošči v Črnem Vrhu, s Cola devet, dva sta napisana na ljubljanski plošči, eden ali dva sta napisana v Rovtah, nekaj jih bo zanesljivo tudi v Godoviču, ko bomo tudi tam postavili farno ploščo, vendar vsega skupaj ne več kot 65. Skupaj naj bi v resnici umrlo 78 domobrancev in če prištejemo koga, ki so ga ustrelili posebej, je končno število 80. Kje so torej imena petnajstih manjkajočih? Grgič zatrjuje, da jih je nabral 91 (poleg 16 poimensko neznanih), in upamo, da nam jih bo povedal.

Trdi tudi, da mu je uspelo zbrati priimke 1200 padlih domobrancev, po njegovem pa bi bilo treba temu seznamu dodati še »1500 neznanih in na bojiščih preštetih domobrancev posameznikov in skupin«. Če koga ne maraš, mu pripisuješ za vsako reč slab namen, in to počenja Grgič. Ker nam ni uspelo zbrati imen prav vseh v boju padlih domobrancev, nam pripisuje ravno to: »Da gre za prikrivanje resničnih domobranskih izgub, je več kot očitno in govori o tem, da gre pri domobranskih izgubah za veliko manipulacijo, ki pa jo njeni akteriji želijo čimbolj prikriti.« Strinjam se torej z njim, da je v boju s partizani padlo ali bilo pomorjenih več domobrancev, kot pa nam je uspelo zbrati imen. Na videz gre za malomarnost in površnost, saj so bili vendar pokopani in naj bi imeli grobove.

Iz njegovih stavkov veje cinizem, za katerega ni opravičila. Kaj se je namreč zgodilo z grobovi padlih ali med vojno pomorjenih vaških stražarjev in domobrancev po vojni? Citiral bi že večkrat natisnjeni stavek iz odredbe notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945 pod št. 332/45:

»Zato je izdalo zvezno ministrstvo za notranje zadeve 18.V.1945 nalog, po katerem morajo NOO ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo (zravnajo z zemljo) vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi.«

Odredba je bila dosledno izpolnjena, še več, ponekod so ostanke mrtvih izkopali iz grobov in jih odpeljali v neznano. Popolno brisanje spomina za mrtvimi, potem pa očitek, da smo jih del izgubili.

Ko Grgič toži nad premajhnim številom napisanih v tej kategoriji, pa nam obenem očita, da smo vanjo vključili tudi take, ki po njegovem tja ne spadajo. Pri tem nam na koncu postreže z nekaj strani dolgim seznamom »napačno vpisanih«. Delo bi si lahko prihranil, če bi nas vprašal, kako smo ravnali, tako pa je z mukotrpnim brskanjem po knjigah, ki so jih ob blagoslovitvi farne plošče izdali odbori, skušal dokazati nekaj, kar je očitno in česar nismo tajili. Pri sestavljanju seznamov smo se namreč držali načela, da spada nanje vsak vaški stražar ali domobranec, ki je umrl kot vojak, ne glede na okoliščine smrti. Zato smo tudi svetovali svojim članom, naj ne pišejo na plošče napisov »Zamolčane žrtve komunizma« in podobno, ampak, če nočejo prevzeti napisa, ki smo ga predlagali, vsaj skrajšano »Padli ali pobiti domobranci in druge žrtve državljanske vojne na protikomunistični strani«. Zato so vključeni tudi tisti vojaki, ki so se ponesrečili z orožjem sami ali so jih po nesreči ustrelili drugi domobranci ali Nemci; napisanih je tudi nekaj domobrancev, ki so bili s strani domobranskega vodstva obsojeni na smrt in bili ustreljeni; umrli zaradi prometnih nezgod; celo tisti, ki so napravili samomor; seveda tudi žrtve letalskih napadov tako zavezniških kot partizanskih letal. Osnovno vodilo je torej bilo: »Na sezname vse, ki so umrli kot vojaki!« Morda bi ravnali drugače, če bi omenjeni imeli ohranjene grobove, torej ohranjen spomin.

a/ Nezgode z orožjem

Grgiča bi ob imenih vojakov, ki so umrli zaradi nezgode z orožjem, spomnil na naslov našega članka. »Kam vtakniti Franca Rozmana-Staneta?« Ni padel v boju, ampak se je smrtno ponesrečil ob preizkusu angleškega topiča. Kljub temu nikomur na partizanski strani ne pade na um, da bi ga črtal s seznama padlih herojev ali da bi kje napisal, da ni umrl junaške smrti. Ne verjamem v štorije, ki govorijo o zaroti, po katerih naj bi bila njegova smrt naklepna. Pa še v tem primeru bi imel pravico biti napisan na partizanskih spomenikih. Vse to, kar je naravno za partizane, ne bi smelo veljati za domobrance.

b/ Prometne nezgode

Na sezname so uvrščeni tudi vojaki, ki so umrli v prometnih nezgodah. Kot prvega bi omenili Rupnikovega zeta stotnika Dejana Suvajdžiča (1903–1943), ki se je nekaj dni po ustanovitvi slovenskega domobranstva v jeseni 1943 smrtno ponesrečil z motorjem.

c/ Žrtve letalskih napadov zavezniških ali partizanskih letal

V prvi knjigi FSP je na str. 251 pojasnjeno, da so napisani v seznamu, tudi vsi tisti domobranci, ki so umrli pri bombardiranju ne samo partizanskih, ampak tudi zavezniških letal (str. 251). Pri civilistih smo ravnali drugače: če je smrt zakrivilo partizansko letalo, smo mrtve vpisali v seznam kot umrle na protikomunistični strani, če pa je šlo za napad zavezniških letal ali slučajno umrle ob spopadih ali obstreljevanju, so na ploščah napisani kot žrtve vojne, v knjige FSP pa niso vpisani. Zaradi tega je marsikje zamera. Za zgled bi omenil župnijo Podgrad, kjer je na plošči napisanih devetnajst civilistov, ki so umrli ob nemškem obstreljevanju, pa nam domačini očitajo, da ni prav, da niso napisani tudi v knjigi FSP.

č/ Ustreljeni kot domobranci, ne glede na to, ali so to storili domobranci, Nemci ali Italijani

Tudi takih je nekaj na seznamu, kot jih je Grgič zasledil. Vprašuje nas, ali bomo na ploščo napisali tudi ime kapetana Juša Lesjaka - Lampeta, oficirja kraljeve vojske, ki ga je v jeseni 1942 v Bizoviku po naročilu predpostavljenih ustrelil vaški stražar. Prav bi bilo in bomo to naredili na dodatni plošči na ljubljanskih Žalah. Tudi ti ljudje imajo pravico do javnega imena, partizani jih na svoje spomenike niso pisali, njihov grob je razdejan. Višek cinizma je tudi, ko nam Grgič zameri, ker smo iz župnije Stari trg pri Ložu napisali na ploščo Albina Kandareta (1926–1944), ki naj bi ga 12. 11. 1944 ob vpadu v Belo krajino pomotoma ubili domobranci. Gre za znani spopad v jutranjem mraku in megli med domobranci Rupnikovega na eni ter Šentviškega in Stiškega bataljona na drugi strani pri Miklarjih ob vpadu v Belo Krajino 14. 11. 1944. Mrtvih naj bi bilo 24 vojakov, 40 pa ranjenih. Albin Kandare je bil ranjen v glavo. O tem priča France Ravšelj iz Viševka. Ne ve se, ali je umrl takoj ali kasneje. Tudi večina ranjencev je namreč umrla čez dva dni, ko se je kolona treh tovornjakov z mrtvimi in ranjenimi vračala proti Kočevju. Pri vasi Hrib pri Koprivniku so jo namreč napadli partizani, prvemu tovornjaku je uspelo uiti naprej, v drugih dveh pa so partizani ranjence postrelili in vozili zažgali. Takrat je padlo tudi 12 domobrancev, ki so bili v zaščiti. Skupno število mrtvih naj bi bilo tako okrog 60! Pohod je bil neuspešen. Na njem je vladala huda zmeda in se zvečine ne ve, kdo je padel v medsebojnem spopadu, kdo pa je bil dva dni kasneje ubit ali je zgorel kot ranjenec oziroma padel v boju (V. Udovč, Kronika Rupnikovega bataljona – v pripravi). Vse, za katere smo izvedeli, smo napisali na farne plošče. In zdaj se najde nekdo s partizanske strani, ki nas poučuje, kdo sodi nanje in kdo ne.

Strinjam pa se z avtorjem, da so podatki o domobrancih, ki so padli v zaključnih bojih ob umiku na Koroško, nepopolni. Zvečine so zato napisani kot vrnjeni in pomorjeni. Kaže, da jih je samo ob spopadih ob preboju pri Borovljah padlo trideset. Pisal sem že (Zaveza 25, 40), da sta bila na nekdanjem boroveljskem pokopališču eden poleg drugega dva množična grobova. Prvi je bil posvečen oseminštiridesetim padlim partizanom, drugi pa se je glasil: »Tridesetim neznanim vojakom, maj 1945.« Leta 1973 so pokopališče opustili in kosti iz obeh grobov prenesli na novo pokopališče ter položili v enotni grob. Nagrobnik na njem žal omenja samo partizane.

d/ Samomori

Nekaj domobrancev je napravilo tudi samomor, vendar po naših ocenah ne več kot deset, seveda so tudi ti napisani na FSP. Kot najbolj značilno žrtev bi omenil podpolkovnika Friderika Lehmanna (1903–1945), za katerega Grgič piše, da je »po begu na Koroško v Vetrinju zbolel in umrl.« V resnici je 12. maja 1945 na tržiški strani ljubeljskega klanca napravil samomor. Ob tisti bedi, ko so partizani že pritiskali s tržiške strani in obstreljevali zaostalo kolono civilnih beguncev na vozovih s topovi in minometi, in ko je spoznal, da ne more organizirati obrambe, je obupal in se ustrelil s pištolo. V Vetrinje so ga pripeljali mrtvega in pokopali na župnijskem pokopališču.

8.1.5. Kot partizana ubili partizani

Partizanska vojska je bila sestavljena zelo pestro, predvsem pa za del vojakov ni bila prostovoljna vojska. Zlasti proti koncu je vladala v njej stroga hierarhija; kadar se je le dalo, so bili po ruskem vzorcu štab in navadni borci ločeni, pa naj je šlo za bivališča ali kuhinje. Napisali smo že, da so tudi domobranci pogosto prisilno mobilizirali, vendar se je od njih dalo uiti in dezerterjev niso streljali, tako kot je bila to običajna kazen na partizanski strani. Za dobro delovanje gverile je potrebno, da na nekaj mesecev izpelje javno ustrelitev pred strojem, da s tem zastraši druge vojake in okrepi disciplino. Naši partizani so se tega držali, žrtve pa so bili predvsem naivni novinci, na katere so se spravili zaradi malenkostnega prestopka, kot je bil manjša tatvina ali nedisciplina.

Teh partizani pogosto niso pisali na svoje spomenike. Ker je zase skril zavojček cigaret, je bil maja 1944 pred pokopališkim zidom pri Sv. Gregorju ustreljen kot partizan študent medicine iz Ljubljane - Trnovo Vinko Cucek. Domačini so ravno odhajali od jutranje maše in vse videli. Pokopan je bil na gregorskem pokopališču in na grobu so vaščani postavili križ z osnovnimi podatki, po vojni pa so ga svojci prekopali. Zaman boste iskali njegovo ime na plošči, ki je pritrjena na nekdanjem Dergančevem sanatoriju Emona na Komenskega cesti, kjer zdaj gospoduje Zdravniško društvo.

8.1.6. Po vojni pomorjeni domobranci

V dveh knjigah FSP, v katerih je zajetih 152 župnij ljubljanske nadškofije in štiri koprske škofije, so napisana tudi imena 8.250 domobrancev, ki so bili pomorjeni po 9. maju 1945. Ko bo delo končano, računamo, da bo končna številka najmanj 11.000. Grgiču tako visoko število ne gre v glavo. Žal ni nobenega dvoma več, da ta žalostna številka drži. Zvečine so bili vrnjeni iz Vetrinja. Tisti, ki so prišli v Škofove zavode, so umrli v breznih Kočevskega roga, iz Teharij pa so jih največ zvozili in umorili na Hrastniškem hribu. Okrog dvatisoč se jih je odločilo ostati doma ali jim je bila pot proti Koroški zaprta, kar velja predvsem za novomeško skupino. Teh je bila najmanj polovica pomorjena. V resnici so vse številke samo približne, saj so bili podatki sistematično uničeni. Ker sem bil zraven, lahko zatrdim, tako kot moji prijatelji, da Angleži pri vračanju iz Vetrinja niso šteli ne pri nalaganju na tovornjake ne pri predaji partizanom v Pliberku ali Podgorju oziroma Podrožci niti niso zahtevali seznamov, saj so se obnašali tako, kot da gre za rutinsko selitev s Koroške v Furlanijo. Če odštejemo oficirje, ki so jih partizani pomorili že v Slovenj Gradcu in tiste na Hrušici zraven izhoda iz karavanškega predora, katerih je bilo po naši oceni največ nekaj sto, so vse druge natančno popisali in razvrstili v kategorije, ki so pomenile življenje ali smrt. Vsaj na Teharjah je bil vsak domobranec, ki je izjavil, da je starejši kot 18 let in je vstopil v domobransko vojsko pred 1. januarjem 1945, dodeljen v skupino C ter v obdobju med 2. in 25. junijem 1945 odpeljan in ustreljen. Sodimo, da je bilo v to skupino dodeljenih 85% vrnjenih domobrancev. Pri razporejanju v skupine »sodniki« niso imeli za potrebno, da bi pregledali podatke, ki bi jim jih lahko nudile izpostave OZNE, o katerih piše Grgič. S tem, da so nekoga poslali v skupino C, je bil obsojen na smrt in zanje nezanimiv.

Koliko ljudi je bilo v resnici vrnjenih iz Vetrinja? Grgič nam postreže z angleškimi podatki in z različnimi ocenami ljudi tako na domobranski kot na partizanski strani. Danes številke ljudem ne pomenijo nič. Če bi napisali stotisoč, bi bilo za večino isto kot tisoč. Zlasti so pogoste pomote, ko gre za milijone in milijarde. Zato razmišljanje o številu mrtvih kar na pamet ne pomeni nič. Želel bi, da bi bilo vrnjenih čimmanj domobrancev in civilistov, da jih od vrnjenih ne bi bilo ubitih 85 % ampak manj, da bi jih čimveč zbežalo med transportom, da bi bila amnestija sila velikodušna in bi rešila ne samo mene ampak množico drugih, da bi večina domobranske vojske ostala živa in se raztepla po svetu. Žal ni bilo tako in o tem sanjam. Ko se zjutraj zbudim, pogosto najprej pomislim na to, ali sta tisto vračanje in morija samo nočna mora ali resnica.

Kot orientacijsko število navaja Grgič DOK KP 5. angleškega korpusa 8. angleške armade z dne 30. 6. 1945. Po njem »so bili storjeni aranžmaji za izročitev ob normalnem spremstvu vojnih ujetnikov za:

12.196 Hrvatov

5.480 Srbov

8.263 Slovencev

400 Črnogorcev.

ki so se vsi, kot se smatra za Nemce, borili proti silam maršala Tita.«

Kje so prišteti civilisti? Če seštejemo vse napisane, dobimo številko 26.339. Razumljivo je, da je zadnja številka umetna, prirejena temu, da daje vtis, kako so bili pri štetju natančni. Moti me datum dokumenta, kar mesec dni po vračanju. Ali gre za pomoto?

Sam bi ponovno postregel z dnevnikom iste enote, torej 5. korpusa, objavljenem v knjigi: Ian Mitchell: THE COST OF A REPUTATION, Canongate Books Ltd., Edinburgh, 1998, 36, kjer je objavljeno isto skupno število, do katerega pa so prišli na naslednji način:

23. maj: Izročanje Hrvatov se nadaljuje.

24. maj: Izročanje Hrvatov končano. Začenja se vračanje Srbov.

25. maj: Nadaljni transport Srbov z vlakom čez Podrožco.

26. maj: Predano nadaljnih 1.500 Jugoslovanov.

27. maj: 1300 Slovencev vrnjenih čez Podrožco.

28. maj: 3000 Slovencev vrnjenih v Jugoslavijo

29. maj: 2600 Slovencev in 500 konjev vrnjeno čez Podrožco in Pliberk.

30. maj: 3000 Slovencev vrnjeno v Jugoslavijo čez Pliberk in Podgorje.

31. maj: 1950 Slovencev in 50 Hrvatov vrnjenih Jugoslovanom. S tem je vračanje končano po dogovoru (brigadir Low in polkovnik Ivanoviæ). Skupno število znese 26. 339 oseb.

Tako prvi kot drugi dokument kot po nekem čudežu navajata isto število vrnjenih oseb. Če seveda seštejemo Slovence, pri katerih ni mogoče skriti, da gre samo za približno oceno, jih je bilo vrnjenih 11. 850. Sem je vštetih tudi približno tisoč slovenskih civilistov.

Večina vrnjenih domobrancev in civilistov je bila popisana, domobranci pa razporejeni v tri skupine. Za dodeljene v skupino C je bila usoda zapečatena; pri dodeljenih v skupino A, v katero so dodelili mlajše kot 18 let, in skupino B, v katero so prišli starejši kot 18 let, ki so vstopili v domobransko vojsko po 1. januarju 1945, ter pri civilistih pa so še prebirali in odvažali v smrt, preživelim pa zadnje tedne sodili in jih po amnestiji 3. avgusta 1945 izpustili. Ohranjene so kopije obsodb, vendar samo za tiste, ki so ostali živi, v smrt so vozili praktično do konca, ko so okrog velikega šmarna zadnji transporti končali v protitankovskem jarku v Mostecu pri Brežicah. Seznami pomorjenih so bili sistematično uničeni, čeprav ni dvoma, da so obstajali, in to ne samo v centrali OZNE. Ko so bile v jeseni 1945 državne volitve, niso nanje pozvali nobenega od pomorjenih domobrancev ali civilistov, ravno tako nobenega od teh domobrancev niso klicali na služenje vojaškega roka. Torej so imeli sezname tudi po občinah in krajevnih odborih. In zdaj se najde nekdanji politkomisar, ki zahteva, da bi morali za vsakega pomorjenega vedeti, kam je bil vrnjen iz Vetrinja in kje je obležal. Ujetniki v teh taboriščih žal niso smeli pošiljati domov razglednic s pozdravi, kot da se sončijo nekje ob dalmatinski obali. Za velik del se sicer da domnevati, kam so prišli in kje so obležali, ker so jih prepoznali preživeli in povedali, kje so jih zadnjikrat videli. Sam se iz Teharij spominjam samo štirih kasneje umorjenih, poročnika prof. Franca Lipoglavška in gimnazijcev Iva Lotriča, Aljoše Basaja in Lojzeta Lesarja. Vseh drugih pettisoč ali koliko jih je bilo, je bilo zame neznanka. Za marsikoga domači, tako sorodniki kot znanci, niso izvedeli, v katero taborišče je prišel, še manj, kje leži. S tresočo roko so napisali na popisni list za svojca ali znanca »ni znano, kje je bil umorjen; pogrešan od leta 1945; ni znano, kaj se je z njim zgodilo; bil umorjen (brez navedbe kraja in časa); bil pripadnik domobranskih bojnih enot; odšel neznano; umorjen po vrnitvi iz Koroške, verjetno je bil umorjen v enem od morišč v Kočevskem rogu; verjetno je bil umorjen v Teharjah«.

Grgič razglaša, da je tak podatek nezadosten in vseh teh ne bi smeli uvrstiti na FSP. Če pomislimo, da so bili vsi dokumenti sistematično uničeni, o mrtvih se ni smelo govoriti, kaj šele poizvedovati, prepovedano je bilo javno žalovanje za njimi, pa nekdo s tiste strani, ki je morila in uničevala dokumente, razglaša, da teh, za katere se ne ve, kje so obležali, ne bi smeli uvrstiti na FSP in tudi ne na sezname, se lahko samo vprašujemo, ali je še možna večja brezsrčnost in hudobija!

8.1.7. Ljubljanska farna plošča

Po župnijah smo sestavljali farne odbore tako, da smo izbrali iz vsakega naselja po enega člana. Njegova naloga je bila, da je v lastni vasi obšel vse hiše in popisal umrle. Veliko so pomagali domači župniki. V mestih to ni mogoče, zato celo Domžale, Kranj, Škofja Loka in Tržič, kjer je umrlih precej, še nimajo farnih plošč, v Kamniku so vsaj vse popisali, sestavili sezname in izdali knjigo.

Čeprav je bila videti farna spominska plošča v Ljubljani najtrši oreh, smo se naloge vseeno lotili. Po mestu ni mogoče hoditi od vrat do vrat, zvoniti in vpraševati po podatkih. Začeli smo s seznamom v obeh Belih knjigah, črtali kakih dvajset, ki so ostali živi, tako da nam je ostalo približno tristo imen. Omenili smo že, da so v Belih knjigah zapisana kompletna moštva posameznih enot, ki so bila vrnjena iz Vetrinja, tudi imena tistih, ki kasneje niso bili pomorjeni. Dodatna imena smo povzeli iz že omenjenih dokumentov padlih ali pomorjenih. Nato smo ustanovili odbor tako, da je vsako župnijo od skupno enaindvajsetih zastopal po en član. Ta se je povezal tudi z župnikom posamezne župnije. Po cerkvah in v župnijskih glasilih so razglasili oziroma napisali, kaj se pripravlja, in povabili sorodnike in svojce, naj v župnišču prevzamejo in izpolnijo popisni list za umrlega. Nato smo dobili celo seznam ljudi, ki jih po koncu vojne ni bilo več v Ljubljani. Z njega smo seveda morali izbrisati preživele emigrante. Pri tem so nam nam veliko pomagali tako v Clevelandu kot Buenos Airesu. Posebej se zahvaljujem Pavlu Borštniku in Milanu Magistru. Zbrali smo nekaj nad tisoč imen, zanje pa samo polovico popisnih listov, ki so jih izpolnili svojci ali znanci. Pri drugih so bili podatki nepopolni. Pregledali smo nagrobnike na Žalah in pri marsikom, ki so ga svojci napisali nanje naknadno z letnico smrti 1945, prišli do rojstnih podatkov. Za del smo prišli do podatkov v Arhivu mesta Ljubljane. Šele kasneje, ko je ljubljanska plošča že stala, smo dobili v roke seznam padlih ali kasneje umorjenih, povezanih z Grčaricami (Pavle Borštnik: Pozabljena zgodovina slovenske nacionalne internacionale, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1998, 124–129), ki pa je netočen in ga dopolnjujemo še sedaj. Ne bomo razlagali naprej. Po številnih sejah, kjer smo prečiščevali imena, smo dobili skupno število, ki je naraslo na 1.100. Seznam smo objavili v Družini, čez nekaj mesecev že delno prečiščenega in dopolnjenega pa na celi strani Dela. Kje so bili takrat Grgič in njegovi? Če bi hoteli dokazati, da so konstruktivni, bi se takrat oglasili. Pa so spali za vogalom in čakali. Končno smo število imen skrčili na 918 in jih napisali na ljubljanske plošče. Ostalo in dodatno nabralo se je še več kot 300 imen, katerih zanesljivost moramo preveriti. Ker nismo našli drugega načina, smo vse napisali v drugo knjigo FSP in že prejeli nekaj popravkov.

Žal Grgiču ne gre za pomoč, saj bi nam lahko, če zares razpolaga s kakimi podatki, z njimi postregel, zlasti s seznamom po vojni pomorjenih. Nameravamo postaviti še nekaj dodatnih plošč in nanj napisati manjkajoča imena. Ponovili bomo prvotni postopek, da bomo novi dodatni seznam objavili v Družini in kasneje v Delu. Računamo, da bo delo opravljeno v treh letih. S tem obveščamo svojce, ki so napisali popisne liste in že vnaprej prispevali denar ter vprašujejo, kdaj bo že enkrat postavljena nova plošča, naj potrpijo. Želimo namreč, da bodo imena zanesljiva.

8.1.8. Zaključek

Menimo, da bi bila naloga države, da javno prizna poleg okupatorjevega terorja in njegovih žrtev tudi revolucijo in državljansko vojno, da popiše vse mrtve tako na eni kot na drugi strani, tudi padle v nemški vojski in civilne žrtve vojne, da za vsakega zbere sedem osnovnih podatkov na podoben način, kot so to napravili Italijani za Furlanijo in Julijsko krajino. Ni dvoma, da ne bo šlo, če ne bodo sodelovale zainteresirane organizacije. Pri večini imen ne bo težav, pri določenem odstotku pa bo treba imena odkrivati in razporejati skupno in složno. Če je Italijanom uspelo, da so celo za Trst, kjer se je po vojni zamenjalo toliko ljudi, prišli do podatkov, ki so v 95% popolni, bi moralo tudi nam. Vendar čas teče. V času Bajukove vlade je manjkal samo podpis sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve, pa bi jim predali naš arhiv z vsemi popisnimi listi. Dogovorili smo se, da jih bodo preverili, nas o napakah obvestili in se z nami posvetovali, umrle pa vpisali v matične knjige. Za mrliški list bi bila potrebna samo želja svojcev, tako kot za dokumente sedaj umrlih. Ob ponovnem nastopu Drnovškove vlade je vse skupaj padlo v vodo. Predstojnica Inštituta za novejšo zgodovino, kjer imajo nastavljeni raziskovalki, ki ne delata drugega, kot pišeta sezname umrlih v zadnji vojni in v zvezi z njo, nam na našo ponudbo, naj pomaga pri končnem dogovoru z ministrstvom, ni niti odgovorila.

Grgiču priznamo, da se je zares potrudil in nam pomagal marsikaj urediti in razčistiti. Tako natančnega in obširnega dela ni mogel opraviti sam. Vprašujemo se samo, kako da množica raziskovalcev, ki so ji že petdeset let dostopni vsi arhivi in zapiski, ni zmožna sestaviti seznamov mrtvih med zadnjo vojno na partizanski strani po naseljih in kategorijah, kar smo za našo stran mukoma za 156 župnij opravili mi, in se raje ukvarja s protikomunistično stranjo v lovu za morebitnimi napakami. Marsikateri bi se mi lahko izognili, če bi ti raziskovalci opravili svoj posel. Po svoje smo jim sicer hvaležni, ker so nas vsaj opozorili, da so nekatera imena napisana dvakrat, kar bomo seveda upoštevali, našteli pa tudi nekaj imen ljudi, ki naj bi padli kot partizani ali so jih celo ubili domobranci. Za vse ta imena bomo povprašali naše odbore, ki so sezname sestavili, in objavili dodatno poročilo. Vendar vedno ne bo lahko, saj je kar nekaj umrlih, za katere ena stran trdi, da so umrli na njeni strani, nasprotna pa obratno.

Kajti dosedanji seznami partizanske strani so skrajno nezanesljivi in jih ni mogoče jemati kot čisto zlato. Za zgled bi omenil Alojza Kromarja (1926–1945) iz Čadraž pri Šentjerneju. Padel naj bi kot domobranec 23. 1. 1945. Svojci so prepovedali, da ga napišemo na ploščo, smo ga pa seveda uvrstili na naš seznam v Drugi knjigi FSP. V svoji prepovedi sorodniki ne zanikajo, da je bil domobranec in da je padel v boju, pač pa samo, »da ne dovolijo izpisa Alojza Kromarja na spominski plošči v Šentjerneju.« Grgič prihaja zdaj na dan s sporočilom, da je bil omenjeni sicer res domobranec, vendar prisilno mobiliziran in naj bi ga ubili domobranci sami, ko je hotel pobegniti od njih. Komu verjeti?

Potrebna bi bila študija, v kateri bi razčlenili Grgičevo izrazoslovje zlasti takrat, ko piše o brez sodbe pomorjenih nasprotnikih. Gre za netenje sovraštva, za spodbujanje mržnje med državljani Slovenije, za podžiganje in ohranjanje državljanske vojne. Za sestavljalce seznamov ne najde lepe besede. Ne vidi nadčloveškega truda in silovite vztrajnosti. Zanj so farne spominske plošče nekaj nedopustnega, saj dajejo pravico do javnega imena in človeške časti ljudem, ki ju po njegovem ne zaslužijo. Hoče jih razvrednotiti in se vtika prav v vse. Res smo tudi mi včasih omenili netočnosti na partizanskih spomenikih, vendar samo zato, da bi prikazali, da so nenamerne napake vedno možne. Zdaj pa se pojavi nekdo, ki hoče odločati, kdo sme in kdo ne sme biti napisan in naj bi bilo njegovo ime za vedno pozabljeno, obenem pa nam očita, da so naši seznami nepopolni. Vprašali bi samo, zakaj na pokopališču v Glinjah pri Borovljah na grobu partizanov, ki so padli 11. maja 1945 v spopadu z vodom 48. čete Rupnikovega bataljona, še vedno piše: »Štirinajstim neznanim padlim partizanom 1941–1945«, ko gre v resnici za partizane Bračičeve brigade, ki so vsi padli istega dne, Grgič pa je bil eden od njenih političnih komisarjev? Naslednje dni so jih domačini pobrali po polju in mejah ter prepeljali na glinjsko pokopališče. Ponovil bi tudi vprašanje, s katerim sem naslovil svoj članek: »Kam vtakniti Franca Rozmana - Staneta?«

9. Po branju

9.1. Tradicija komunističnega kolaboracionizma

Iva Srebotnjak

9.1.1.

Knjigo Silvina in Majdi Eiletz (Zgodovina neke kolaboracije, Boljševiki in Nemci 1914-1917. Mohorjeva družba, Celovec 2001) beremo s pridržanim dihom, skoraj kakor kriminalko, le da je vse dogajanje opisano z znanstveno natančnostjo in vestno in skrbno dokumentirano. V prizadevanju za kar največjo objektivnost si pisatelja ne dovoljujeta osebnih sodb in izjav. Njuno iskanje resnice bi mogli primerjati trudu restavratorja, ki previdno in skrbno odstranjuje z dletom košček za koščkom ometa in vrhnjih slikarij, da bi nam pod njimi odkril nepoškodovano originalno fresko.

Vse se je začelo leta 1914, ko so Nemci sklenili razbiti antanto in izločiti iz nje njen najšibkejši člen: Rusijo. Pri tem sta se jim ponujali dve možnosti: skleniti delni mir z rusko vlado ali pa podpreti boljševike, ki so se bili izrekli proti vojni in za revolucijo.

Rusija ni za mirovna pogajanja pokazala nobenega zanimanja, zato je ostala Nemcem le še druga pot. Zveza z boljševiki je bila videti po poročilih tajnih agentov zelo ugodna. Boljševiki so se bili namreč v Zimmerwaldu izrekli za mir, Lenin pa je bil edini znani evropski socialist, ki je javno zagovarjal poraz domovine.

Nemčiji, ki je hotela Rusijo spraviti na kolena in jo razkosati, da bi jo mogla gospodarsko izkoriščati, se torej ne bi moglo ponujati nič koristnejšega kakor sodelovanje z boljševiki. Računala je, da bo tej skupini pomagala na oblast, sklenila z novo vlado mir, potem pa da bo po mili volji gospodarsko izkoriščala Rusijo in se na njenih ramenih dvignila v svetovno velesilo. Tedaj so stopili na prizorišče nemški tajni agenti, ki so povezali boljševike z nemškim zunanjim ministrstvom in z generalnim štabom nemške vojske. Lenin ni hotel imeti neposrednih stikov z Nemci, ker se je bal, da bi ga osumili vohunjenja zanje, a njegovi najbližji zaupniki so bili tudi zaupniki nemških agentov, tako je bil Hanecki ožji sodelavec Helphanda - Parvusa, avtorja načrta za vključitev boljševikov v nemške interese. Prav Helphand, Rus po rodu in človek izrednih sposobnosti, a popolnoma brez vesti, se je odločil, da je treba Lenina in njegovo skupino spraviti iz eksila v Švici preko Nemčije v domovino. Tako je bil on glavni organizator Leninovega prevoza v Rusijo. Po opreznem tipanju razmer v boljševiškem taboru so priprave za prevoz stekle, saj je bila to za boljševike edinstvena priložnost. Pred odhodom so morali Nemci pristati na nekatere pogoje boljševikov, med katerimi sta bila mogoče najpomembnejša dva: da mora biti vlak eksteritorialen in da smejo vstopiti nanj samo tisti potniki, ki jim bo to dovolil Platten, Leninov najzanesljivejši sodelavec. Nemci pa so od popotnikov zahtevali, da pred odhodom podpišejo izjavo, da so seznanjeni z obvestilom, objavljenem v »Petit Parisien-u«, da bo ruska začasna vlada z vsemi potniki, ki potujejo skozi Nemčijo, ravnala kot z veleizdajalci. Izjavo so Lenin in njegovi podpisali.

Nemci so hoteli taktično prikriti velik interes in nestrpnost, s katerima so prevoz pričakovali. Lenin pa je skrbel predvsem, da ga ne bi osumili kolaboracije z Nemci, zato je k že omenjenim zahtevam dodal še dve:

v vagon bodo sprejete osebe ne glede na svojo politično usmeritev in stališče do vprašanja vojne in miru,

osnova za dovoljenje za tranzit je izmenjava potujočih za nemške in avstrijske ujetnike in internirance v Rusiji. Tako je 9. aprila 1917 odpotovalo iz Züricha proti Nemčiji z Leninom vred 19 emigrantov. Emigrantski vlak je imel povsod prednostno pravico, saj so Nemci skrbeli, da bi ta posebni prevoz potekal hitro in brez zapletov.

Rusija je bila po februarski revoluciji v dokaj negotovem položaju. Poleg začasne vlade Kerenskega so prevzeli oblast tudi sovjeti, ki so vodili tovarne in vojašnice. Njihova moč je kajpada slabila moč vlade.

Lenin je pričakoval, da ga bodo v Rusiji aretirali, v resnici pa ga je v Petrogradu čakal navdušen sprejem zbegane ruske množice. Vlada ga ni preganjala, najbrže ker se je zavedala svoje nemoči, bala se je popolne izoliranosti in vpliva sovjetov.

»Bacil kuge« se je nezadržno širil.

Propagiral se je predvsem s finančno pomočjo Nemčije, ki je boljševike dokazano subvencionirala od marca 1917. Šlo je za ogromne vsote denarja. Leninu in tovarišem seveda ni moglo biti neznano, od kod prihajajo. Nemcem denarja ni bilo škoda, saj so imeli sedaj z boljševiki skupen cilj: sprožiti z revolucijo velik kaos, odpraviti začasno vlado in skleniti delni mir.

Skupina boljševikov je bila po številu prav neznatna, a bili so zelo dobro organizirani in razvili so izredno močno propagando. Sestradanemu, zbeganemu in od vojne izmučenemu ljudstvu so obljubljali kruh, zemljo in mir. Svoje ideje so širili predvsem s tiskom, v juliju so že izdajali 320.000 izvodov časopisov in brošur na dan.

Namen vsega tiska je bil širiti nezadovoljstvo in vero v revolucijo. Posebno so se trudili, da bi z »bacilom kuge« inficirali rusko armado, ki je bila razmeroma še močna in zdrava. V ta namen so od aprila 1917 za vojake na fronti izdajali glasila: Soldatskaja pravda, Golos pravdi in Okopnaja pravda. Po neuspeli julijski revoluciji, v kateri je Lenin pustil svoj proletariat na cedilu, je Rusijo preplavila vest o Leninovem sodelovanju z nemškimi agenti, natančneje s Haneckim, ki jo je prinesel časopis Živoje slovo. Lenin je zveze s Haneckim zanikal, zamolčal pa je, da so v njegovi palači Kšesinskaja našli Haneckovega brzojavko, naslovljeno na Lenina.

Kerenski je takoj po vrnitvi s fronte odločno nastopil proti boljševikom. Tudi ljudstvo je bilo po propadu julijske revolucije in po razkritju Leninovega sodelovanja z Nemci besno nanje. Policija je imela nalogo vodilne boljševike aretirati, a ko je prišla v Leninovo stanovanje, je bilo prazno, zbežal je na Finsko. Ljudstvo je bilo čedalje bolj ogorčeno in do kraja potlačeno. Boljševiki so izginili: ali so zbežali ali pa so delovali le podtalno. Beseda boljševik je pomenila lump, morilec, judež.

Bilo je videti, kakor da bo gibanje zamrlo, ko je boljševikom padla sekira v med. Tokrat se jim je sreča nasmehnila v hudem sporu, ki je izbruhnil med Kerenskim in generalom Kornilovom in se končal z uporom Kornilova.

Da bi zatrl upor Kornilova, Kerenski ni zbral le svojih zvestih enot, ampak je na pomoč poklical tudi leve skupine in boljševike. Lenin se je tako priključil vladnim enotam; izjavil je, da se bojuje na strani Kerenskega, a ne za njegove cilje. Boljševiki so se izkazali s svojo disciplino in organiziranostjo, upor je bil zatrt. Kornilova so aretirali, boljševiki pa so si nepričakovano opomogli.

Potem so se stvari odvijale kar same po sebi. V državi ni bilo več nobenega pravega vodstva. Zavezniki so grozili, da bodo odpovedali pomoč, če ne bo ruska vlada obvladala položaja. Nediscipliniranost in malodušje sta zajela tudi armado. Lenin je bil še vedno na Finskem, a v stalnem stiku z nemškim vrhovnim štabom in boljševiki v Rusiji. Na njegovo pobudo je levičarski sovjet imenoval vojaški komite, njegovo vodstvo pa je prevzel Trocki, tako je bila nenadoma tudi vojska v boljševiških rokah.

Leninu pa se je z načrtovanim udarom zelo mudilo, vsekakor ga je hotel izvesti pred 25. novembrom, ko so bile napovedane volitve v ustavodajno skupščino, saj je vedel, da mu svobodne volitve ne bi prinesle zmage. Na oblast se je hotel povzpeti s silo, z revolucijo, in to čimprej tudi zato, da bi prehitel delni mir, ki ga je nameravala skleniti Avstro-Ogrska. Njegovi interesi so se spet ujemali z interesi glavnega štaba nemške vojske, ki si je prizadeval obdržati Avstro-Ogrsko v zvezi sil osi.

Kerenski je bil prepričan, da je bila revolucija 6. in 7. novembra dogovorjena med Nemčijo in Leninom.

»Velika oktobrska revolucija« je pravzaprav etiketa, ki si jo je revolucija sama nadela. V resnici je oblast padla boljševikom v roke kakor zrelo jabolko z drevesa. Boji niso bili tako krvavi in veličastni, kakor so o njih poročali revolucionarji, bilo je vsega skupaj pet mrtvih, iz Zimskega dvorca, ki je bil sedež začasne vlade, je bilo slišati nekaj strelov, ki pa niso preprečili, da se v sosednjem gledališču predstava ne bo mirno nadaljevala. Hrupnejše je bilo potem divje in zlobno proslavljanje.

Po revoluciji so hoteli Nemci čim prej skleniti mir z Rusijo, da bi mogli svojo vojsko, 80.000 mož, z vzhodne fronte poslati na zapad. Tudi Lenin je imel v načrtu skleniti z Nemci premirje in potem brezpogojno podpisati mirovno pogodbo, saj so bili po zmagi boljševiki v hudem položaju; ob Volgi so napredovale protiboljševiške enote prostovoljcev, uprla se je tudi češkoslovaška legija in zavzela vsa vozlišča ob transsibirski železnici.

Vendar je delegacija boljševikov, ki jo je vodil Trocki, na mirovnih pogajanjih v Brest–Litovsku nalašč zavlačevala podpis miru. Pogajanja so hoteli izkoristiti za agitacijo, da bi razširili revolucijo in upor tudi v nemško vojsko. Nemci so razumeli, da se boljševiki resno bojujejo za mir, da ga pa nočejo doseči z meddržavnimi pogajanji, pač pa z revolucijo. Trocki je sklenitev miru odlagal z neodločnimi in nerealističnimi protipredlogi, le da bi pridobil čas. Končno so jim dali Nemci ultimat. Boljševiki pa se zanj niso zmenili, zato je začela nemška vojska prodirati proti Petrogradu. Tedaj so spoznali, da jih nameravajo Nemci odstraniti. Med boljševiki je prišlo do nesoglasja glede pristanka na nemške mirovne zahteve. Nazadnje je zmagal Lenin, ki je brezpogojno pristal na nemški mirovni diktat. Spoznal je namreč, da je njegova moč le v vojni med nasprotnikoma. S podpisom mirovne pogodbe je dosegel nujni predih, ki ga je potreboval za utrditev svoje oblasti.

Brest–Litovsk je tako okrepil boljševiško revolucijo in preusmeril tok evropske zgodovine.

Boljševiki so v Brest-Litovsku pristali na mir, s katerim so izgubili Poljsko in Finsko, Estonijo, Latvijo in Litvo, Ukrajino in Zakavkazje. Nemci so si tudi prilastili pravico ustanavljati svoja privatna podjetja v Rusiji znotraj socialističnega gospodarstva. Rusija se je morala zavezati, da bo razorožila svojo armado in mornarico in da se bo odpovedala propagandi proti vladam osi. Poleti 1918 je bila Rusija pred razsulom: v Arhangelsku so se izkrcali zavezniki, češkoslovaška legija se je pomikala proti Vladivostoku, ruski prostovoljci so napredovali na severnem Kavkazu, kozaki pa ob Donu. Nemška armada se je pod vodstvom generala Ludendorffa pomikala iz Finske v Karelijo, z Baltika proti Belorusiji, iz Ukrajine čez Krim in še naprej čez Don, ne meneč se za meje, ki so bile začrtane v Brest-Litovsku. Močno notranjo opozicijo so boljševiki krotili s terorjem. Po atentatu na Lenina in po umoru petograjskega šefa ČEKE, policijske in vojaške organizacije, je bil v Rusiji teror tako hud, da bi se ga dalo primerjati samo s terorjem francoske buržoazne revolucije.

Dežela je pod oblastjo boljševikov politično, gospodarsko in socialno čisto propadla. Vse je kazalo, da jim bije zadnja ura, vendar se niso dali. Za pomoč so se obrnili najprej na zaveznike, a ker se oni niso zmenili za »vladajočo blaznost«, so boljševiki spet potrkali pri Nemcih. Z njimi so sklenili dodatno mirovno pogodbo, s katero so točno določili državno mejo, da bi zaustavili prodiranje generala Ludenforffa, z dodatno tajno klavzulo pa so si zagotovili nemško vojaško intervencijo proti ruskim protiboljševiškim enotam. Do intervencije ni prišlo, ker je Nemčija kapitulirala.

Medtem pa je nastal med nemškim zunanjim ministrstvom, ki ga je zastopal državni sekretar Hintze, in med generalom Ludendorffom ter nemškimi poslaniki v Moskvi hud spor.

Hintze je hotel še naprej podpirati boljševike, da bi jih izkoriščal in da bi ohranil Rusijo tako, kot je nastala po brestlitovskem miru.

General Ludendorff pa je zahteval, da boljševike odstranijo, ker da Nemčija ne bo imela nič od njihove vlade, čeprav živijo le od nemške milosti. Svaril je pred nevarnostjo, da bi Rusija potegnila tudi Nemčijo v svoj kaos. Z Ludendorffom so drug za drugim soglašali nemški poslaniki v Moskvi, ki so boljševike poznali od blizu. Že Reizler je ugotovil, da truplo boljševikov še živi, ker se grobarji niso mogli dogovoriti, kdo ga bo pokopal. Najodločneje pa je nastopil proti boljševikom razgledani in pronicljivi poslanik Helfferich. Svaril je nemško vlado pred boljševiki in jo nagovarjal, naj se jih otrese, ker jo je povezanost z njimi že močno diskreditirala v očeh vseh, ki bodo odločali o bodoči Rusiji. Svetoval je tudi navezavo stikov s protiboljševiškimi enotami. Opozarjal je, da je bila oblast boljševikov od vsega začetka vlada manjšine in da so se obdržali samo z brezobzirnim terorjem.

Vendar je zmagal Hintze. Uspelo mu je prepričati tudi omahljivega cesarja Vilhema II.

Tako »rahlega sunka«, ki bi bil po Helfferichovem mnenju zadostoval za strmoglavljenje boljševikov, ni bilo in Nemčija je spet napravila usoden korak v napačno smer.

Tajno sodelovanje Nemčije in boljševiške Rusije na gospodarskem in vojaškem področju se je namreč nadaljevalo tudi po rapalski pogodbi. Prekinjeno je bilo s Hitlerjevim prihodom na oblast in se nadaljevalo s paktom Hitler–Stalin do nemškega napada na Rusijo leta 1941. O boljševiški taktiki, ki se ni ozirala ne na božje ne na človeško pravo, smo veliko brali in slišali, spoznali pa smo jo tudi na lastni koži.

Ena glavnih posebnosti te taktike je bila izkoristiti vojno ali kako drugo nesrečo naroda za vzpon na oblast. Tudi v svoji domovini so boljševiki nastopili v času, ko je bila po odstopu carja Nikolaja II. pod začasno vlado Kerenskega in ko so v prvi svetovni vojni začele njene moči pojemati. Peščica se jih je vtihotapila iz Švice v Rusijo, prišli so preoblečeni v »ovčja oblačila« kot zagovorniki miru in bojevniki proti izkoriščanju človeka po človeku. Svoj narod so skušali najprej pridobiti z velikimi lažnimi obljubami in z izredno močno tiskano propagando. Ko jim ljudje niso več nasedali in ni šlo več zlepa, so si utrdili oblast s hudim terorjem. Na silo so pometli s tisočletno rusko kulturo, z vero in z vsem žlahtnim narodnim izročilom ter vsilili ljudstvu svojo ideologijo, ki je bila duhu naroda povsem tuja. Uklenili so ruskega duha, da je dolga desetletja umiral in ječal, namesto da bi se svobodno in ustvarjalno razvijal.

Knjiga Zgodovina neke kolaboracije pa nam razkrije še drug obraz boljševikov, ki so ga dolgo zakrivali pred svetom, saj je grd in iznakažen: to je obraz izdajalcev domovine.

Za dosego svojih ciljev se niso pomišljali sprejemati od sovražnikov visokih subvencij, sodelovati z njimi pri širjenju vseuničujočega kaosa, ki je deželo porival vedno globlje, dokler je ni porinil v boljševizem. Za dosego tega cilja niso izkoristili le vojne, pač pa tudi spor med generalom Kornilovom in Kerenskim pa sramotni mir v Brest-Litovsku, s katerim so se dokopali do tajne klavzule o nemški vojaški intervenciji proti enotam ruskih prostovoljcev.

Nemci so jih upravičeno zaničevali, a so jih podpirali, ker so spoznali, kakšno pogubo prinašajo Rusiji.

Ko se ob branju te knjige spet ozremo na preteklost, na krivice in razdejanje, ki jih je prinesel boljševizem, se vprašamo, kaj jih je gnalo k tako uničujočemu nasilju. Odgovor, ki se nam ponuja, je samo eden: sla po oblasti. To slo so zamaskirali s svojo ideologijo in naslonili na psevdofilozofijo. V imenu ideologije, ki je trdila, da je treba zavest proletariata oblikovati »od zunaj«, oblikovati pa da jo smejo le poklicni revolucionarji, to se pravi vodstvo partije, ki v vsaki dani situaciji določa, kaj je resnica in kaj ni resnica, kaj je prav in kaj ni prav, seje drznil Lenin ovreči vsa veljavna etična načela, prejemati finančno, strateško in vojaško pomoč od sovražnikov, sodelovati z njimi pri uničevanju svoje domovine in se povzpeti na oblast. Skratka, bil je »enakejši« in zato mu je bil dovoljen vsakršen zločin.

Kdor pa ni zavrgel etičnih načel, na katerih je utemeljena naša kultura, ne more sprejeti Leninovih pogledov in se lahko samo znova zgrozi nad njegovo velikansko zablodo. Zločin ostane zločin, naj ga še tako zvijačno in skrbno prikrivamo. Boljševiki so zakrivili kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, zoper državno ureditev in varnost Rusije. To pa imenujemo veleizdaja.

Prostovoljno so sodelovali s sovražnikom domovine in ji povzročili nepopisno zlo. Vendar ne bi rekli, da je šlo za kolaboracijo v pomenu, ki ga je izraz dobil v drugi svetovni vojni, to se pravi, niso sprejeli sovražnikove vesoljne ideologije, saj so imeli svojo in jo vsiljevali s terorjem.

»Proletarec nima domovine, njegova naloga je samo revolucija,« je dejal Lenin leta 1914 v polemiki z domoljubnimi socialnimi boljševiki. Vendar so se komunisti pri nas spomnili domovine in naroda, ko je šlo za interese revolucije in ko so hoteli svoje nasprotnike obdolžiti kolaboracije zaradi položaja, v katerega so jih potisnili prav komunisti.

A po vsem, kar se je zgodilo, kakšno veljavo ima še njihova sodba?

10. Iz tujega tiska

10.1. Slepe pege

Reinhart Olt

10.1.1. Slovenci še vedno gledajo v zrcalo svoje zgodovine skozi partijska očala

Frankfurter Allgemeine Zeitung, 9. jul. 2001

Prevedel Jože Kočar

Slovenijo je zajel val nacionalnega navdušenja. Pravkar je slovesno praznovala deseto obletnico svoje neodvisnosti. Toda svečano bleščavo nacionalne samozavesti kalijo nesporazumi, ki izvirajo iz dvojnega načina obravnavanja novejše preteklosti. Zrcalo zgodovine kaže namreč precejšnje pege. Razsvetlila jih ni niti kot družinsko branje koncipirana »Ilustrirana zgodovina Slovencev«, ki naj bi zamenjala standardno delo »Zgodovina Slovencev« (1979), ki je izšla še v jugoslovanskih časih. Zdaj bi pričakovali, da bodo v novi knjigi vsaj v dodatkih pregledali ozadje dogem stare knjige, tako da bi nepristranskemu novemu vrednotenju podvrgli poglavje »Narodnoosvobodilni boj in revolucija«, ki bi ga lahko kritičen pogled mlajše generacije zgodovinarjev okrivil za prav te slepe pege. Kje neki! Tudi ta najnovejši pogled gre skozi očala partizanskega kulta.

Tako se, recimo, ravnanje vodilnega politika kmečke Ljudske stranke (SLS) iz medvojnega časa, Marka Natlačena, odpravi kot izdajstvo zmedenca, ne da bi se potrudili tudi do kritičnih virov in bi njegovo zamejeno, na omiljenje vojaškega zasedbenega režima naravnano delovanje opazovali iz danega položaja. Natlačen si je na temelju svojih izkušenj s fašistično zasedbeno oblastjo v zahodnem delu današnje Slovenije neposredno po vkorakanju nemške vojske v aprilu 1941 v napačni presoji sklenjenega dogovora med Rimom in Berlinom zaman prizadeval, da bi dosegel razširitev vladavine nemške zasedbene oblasti, ki se mu je zdela »milejša,« na vso Slovenijo. Komunisti in njim zavezano zgodovinopisje so ga zaradi tega z obsodbo o izdaji potisnili v blato.

Enakega »priznanja« je bil deležen obisk delegacije »Narodnega sveta za Slovenijo« pri Mussoliniju 8. junija 1941 v Rimu, kakor tudi navzočnost škofa Gregorija Rožmana med prisego pritikomunističnega domobranstva (domobrancev) na ljubljanskem stadionu v aprilu 1944. O tem, da je šlo Svetu in škofu za reševanje rojakov, je komaj mogoče dvomiti. Slovensko zgodovinopisje pa vidi v tem samo obsojanja vredna dejanja kolaboracije. Na tak način se partijsko zgodovinopisje ni niti enkrat potrudilo pred svojim prekletstvom o »izdajalskem kolaborantu« Rožmanu kot »razbremenilen« oceniti tisti prosto dostopni dosje, v katerem ga je Glavni državni varnostni urad okarakteriziral kot nacionalnega slovensko-panslavističnega »prijatelja kardinala »Hlonda« in »sovražnika nemškega rajha«.

Tako ocenjevanje zgodovine izhaja mimogrede tudi iz števila žrtev partizansko-komunističnega terorja od leta 1941: 15.000 Slovencev je padlo, češ da so bili mobiliziranci v okupatorski armadi«. Kako so umrli, je zamolčano, večino so namreč umorili posebno brutalni morilski odredi v Kočevskem Rogu, na Pohorju, v mariborskih protitankovskih jarkih. Nasprotno je »več kot 50.000 padlih partizanov, sodelavcev partizanskega gibanja in žrtev med civilisti zaradi ukrepov okupatorja« povzdignjenih v mitski panteon. Gotovo ni mogoče vseh žrtev razvrstiti v eno kategorijo. Zlasti mora biti mučno javno priznati, da je bilo več deset tisoč Slovencev (domobrancev), Hrvatov (ustašev) in kralju zvestih Srbov (četnikov), ki so jih britanske zasedbene oblasti leta 1945 izročile Titu s Koroške, kamor so pobegnili – pred očmi maščevanja željnega sovražnika – poslanih v smrt. Mladi fanatični, kasneje vidni Slovenci, so posebno neusmiljeno divjali nad razrednim sovražnikom; nekateri še živijo in so ostali – pod varstvom »sil kontinuitete« v mladi republiki Sloveniji – sodnijsko nepreganjani.

Dne 12. maja 1945 je France Hočevar, politkomisar neke partizanske brigade, prišel na Koroško. V imenu 4. jugoslovanske armade je z brigadirjem Tobyjem Lowom v štabu 5. britanskega korpusa v Celovcu sklenil sporazum o izročitvi slovenskih, hrvaških in srbskih protikomunističnih beguncev. Zato so Angleži sredi maja pri Pliberku preprečili kapitulacijo in prehod v »varno« Koroško glavnini hrvaške armade (z družinskimi člani okrog 200.000 ljudem). To je bila njihova smrtna obsodba. Dne 18. maja je Tito po sporazumu z Angleži ukazal svojim partizanskim enotam na Koroškem umik za staro jugoslovansko-avstrijsko mejo. Partizanski polkovnik Ivanovič iz 3. jugoslovanske armade in brigadir Low pa sta še sklenila dogovor o izročitvi vseh beguncev v južnokoroškem prostoru. Hrvati so bili izročeni 20. maja, Srbi 24. in Slovenci 30. maja. Kdor ni bil ustreljen takoj po izročitvi in je preživel mrtvaški marš, je bil ubit kasneje.

Da se o tem v »nacionalni zgodovini«, ki je izšla v neodvisni Sloveniji, še vedno bolj ali manj molči, čeprav je vsako leto v Kočevskem Rogu spominska maša, na kateri je nekoč bil navzoč celo predsednik Kučan, pred tem zadnji šef slovenske KP, da bi navidezno sprejel »spravo«, se zdi neverjetno, vendar ni. Iz te okoliščine se toliko bolj vidi, komu so avtorji in izdajatelji zavezani bolj kakor zgodovinski resnici.

V preteklih desetletjih je izšlo ničkoliko jugoslovanskih in slovenskih študij na temo »partizani« oziroma »narodnoosvobodilni boj«. Vendar, kako so mogli dandanašnji zgodovinarji, ki so odgovorni za novo »standardno delo«, tako zelo zamolčati komunistična zverstva? Zakaj deset let po samostojnosti Slovenije njeno novejšo zgodovino še naprej prikazujejo popačeno, s tem da monopolizirajo komunistični upor?

Zakaj zamolčujejo, da so leta 1943 partizanske brigade spremile iz dežele tri italijanske okupatorske divizije, ne da bi se njihovim pripadnikom skrivil en sam las, medtem ko so uporabili vse sile za »uničenje notranjega sovražnika«, ki se je oblikoval zaradi »revolucionarnega terorja«? Ker je bil za partizane notranji sovražnik mnogo pomembnejši kot zunanji. Do pokola domobrancev in drugih »sovražnikov ljudstva« je prišlo konec leta 1942 in 1943. Takrat so pokazali partizani svoj pravi obraz in s tem je tudi na dlani, zakaj je po koncu vojne zbežalo toliko Slovencev – ne samo s teh področij – in so raje ostali v Avstriji, Nemčiji, Kanadi, Argentini in v Združenih državah, kakor da bi se vrnili v domovino, do prvih svobodnih volitev leta 1990 tako rekoč zasedeno od komunistov. S takim novo-starim obravnavanjem zgodovine se samo še poglablja jarek, ki že tako deli narod.

10.2. Dve materi

Vladimir Kos
Pred žalostno Materjo mati kleči,
tam v daljnem Vetrinju za sinom ječi.
Odkar so, jetnika, ga vlekli domov,
jo mučijo slutnje in slike grobov.
A Ona, kraljica mučencev, pozna
ljubezen in muke vseh mater sveta.
Saj v dušo ji meč je trpljenja zadrt.
Nedolžnega Sina ji gnali so v smrt. –
Pred Žalostno mati v molitvi kleči …
Marija pa v vdanosti sveti – molči. –

Appendix A Dodatek

Appendix A.1 Opomba

Urednik

V letošnji junijski številki smo objavili prelepo pesem Tvoj vrt s podpisom Tineta Debeljaka. Kmalu po izidu pa nam je gospod Sebastijan Kocmur iz Ramos Mejie v Argentini sporočil, da je prava avtorica pesmi njegova sestra Justa Kocmur, žena po vojni umorjenega domobranskega poročnika Mira Seibitza. Ko je Kocmur prejel sestrino pesem, je videl, da ima nekaj formalnih pomanjkljivosti. Dr. Tine Debeljak, ki je bil naprošen, da pesem jezikovno pregleda, jo je nato pod psevdonimom objavil v nekem emigrantskem časopisu. To je bil razlog, da so ga imeli za avtorja pesmi. Sedaj se ve, čigava pesem je in to je prav: zaradi gospe Juste Kocmur in domobranskega poročnika Mira Seibitza.

Appendix A.1.1 Priporočamo Priporočamo Priporočamo

Marko Kremžar

IZHODIŠČA IN SMER katoliškega družbenega nauka

Družina, 1998

Priporočamo Priporočamo Priporočamo

Silvin in Maidi Eiletz

Zgodovina neke kolaboracije:

boljševiki in Nemci

1914–1918

Mohorjeva Celovec, 2001

Appendix A.1.2 Poverjeniki ZAVEZE v zdomstvu

  • I. ARGENTINA
    1. Lovro Jan C.C. 907
    8400 Bariloche, Rio Negro
    Argentina
  • 2. Joža Markež Virrey Loreto 3365
    1605 Carapachay
    Argentina
  • 3. Marjan Šušteršič Gral. Vacca 995
    1686 Hurlingham
    Argentina
  • 4. Slavko Urbančič Ramon L. Falcon 4158
    1407 Buenos Aires
    Argentina
  • II. KANADA
    5. Anton Štih 20 Rufford Rd
    Toronto, Ontario
    M8W 4V6 CANADA
  • III. ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
    7. Slovenska Pisarna
    (Anton Oblak) c/o St. Vitus Church
    6104 Glass Ave.
    Cleveland, OHIO 44103
    USA
  • 8. Franjo Mejač 7042 West Tripoli Ave
    Milwaukee, Visconsin 53220
    USA


Date: 2009-?-?
This page is copyrighted