Slovenski domobranci

Slovenski domobranci niso bili politična vojska, politična vojska so bili komunisti. Domobranci pa so v bistvu branili tradicionalno kulturo, kakor jo je oblikovalo celotno narodovo občestvo skozi stoletja in kakor se je spletala iz prvin, ki jih je izoblikovala kultura v nemirnem, a v bistvu civilnem poteku zgodovine. Domobranci so branili v kulturnem in zgodovinskem procesu rojeno državo. Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska neke države v njeni odsotnosti.

Justin Stanovnik, Zaveza 1, str. 6

Besi

Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski, in našli so se ljudje, ki jih v Dostojevskega romanu Besi pooseblja Julija Mihajlovna. Radi so se igrali z liberalnimi idejami in bilo jim je všeč, da bodo rešitelji naroda. Veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti v arcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Tukaj moramo nekaj besed spregovoriti o kulturi. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati!

Justin Stanovnik, Zaveza 5, str. 40

Zgodovinski človek, politično bitje

Lahko vidimo, da se povsod uveljavlja neko sorazmerje: čim bolj je razvit zgodovinski spomin, tem bolj je razvit čut za politiko. Lahko torej postavimo načelo: zgodovinski človek je politični človek in obratno. To je utemeljeno v tem, da sta tako zgodovina kot politika stvar skupnosti, področji, ki presegata osebni svet posameznika. Kjer je posameznik zapreden v svoj idiotični – v izvornem pomenu idiotični – zasebni prostor, tam je zgodovinski spomin naroda negotov in slaboten, predstave o političnih ciljih skupnosti pa neizdelane in več ali manj slučajnostne. Zato ni brez pomena govoriti o integralnem ali celostnem človeku, pa ne kot o nekakšni, ne vem od kod naloženi zahtevi, ampak kot o nečem naravnem, o tem, kar človeka spopolnjuje in osrečuje. Zgolj zasebni človek je skrčen človek, življenje v njem je še najbolj podobno življenju gomolja, kot bi rekel Eliot.

Justin Stanovnik, Zaveza 6, str. 34-35

Protest slovenskih zgodovinarjev?

Zgodovina je eno od področij, kjer ni mogoče izključiti ljubezni. Leta 1990 je Gorbačov slovesno izročil poljskemu predsedniku Jaruzelskemu katynski fascikel. V njem je bilo 14.793 imen poljskih vojakov in oficirjev. Poljski zgodovinarji, zlasti prof. Maciszowski, so takoj protestirali, da seznam ni popoln. Človek pomisli na naše zgodovinarje. Kdo od njih je že javno terjal od komunistične politične policije in njenih naslednikov kake sezname? Kdo je že kdaj protestiral zoper uničevanje arhivov, ki mora biti za razvito zgodovinarjevo zavest nekaj odurnega, nekaj kakor umor.

Justin Stanovnik, Zaveza 6, str. 36

Odgovornost slovenske katoliške politike

Naj se pove na glas: kristjani imamo za slovenski narod posebno odgovornost iz preprostega razloga, ker smo ga v veliki meri naredili takega kot je, pa tudi zato, ker se velika večina slovenskega naroda prišteva h krščanski kulturi. Odgovornost torej in ne oblast: nihče naj ne govori, da to ni realno izvedljiva razločljivost. In ravno te povečane zavestne odgovornosti pri vodilnih politikih SKD nismo opazili. Enostavno je ni bilo v njih: ne bi bilo treba o njej govoriti, a v njih bi po naši misli morala biti. Zavest poudarjene odgovornosti bi jim dala možnost prepričljivejšega nastopa. Tako pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Justin Stanovnik, Zaveza 7, str. 3

O Kočevskem procesu in revolucionarnem sodstvu

Poleg tega pa se zdi, da je to bil prvi proces v komunistični eri, za katerega se mu je zdelo primerno, da ga označi za ostudnega. In koliko jih je bilo in kakšnih! Nemih, zamolklo nemih; v strahu in šepetu pripovedovanih, javnih, a tako javnih, da je bila k njim pripuščena samo nahujskana in rabiatna sodrga, ki se je s smehom in provokacijami družila s sodniki in tožilci v napadu na nezaščitene žrtve, tako da je bil vsak argument izsmejan, vsako sklicevanje na dejstva in razum izžvižgano, vsak up na pravo in pravico že vnaprej udušen, ko so se sodne dvorane spremenile v beloplavkasti svet sovraštva, v umeten svet, iz katerega je bilo izgnano vse človeško, kjer je veljala ena sama zapoved: streti, uničiti, likvidirati – a še prej umazati, oblatiti, destruirati moralno in duhovno. In ko so se v teh prostorih dogajale te reči, je zunaj v prečudni dvojnosti mesta življenje teklo kot vedno: ljudje so hodili po opravkih, v službo, na trg, na obisk; tam notri pa so med tem, v tistih umetnih črnih luknjah civilizacije, ubijali ljudi, a tako, da so hkrati ubijali tudi pravico, pisano in nepisano, vse, kar si je človeštvo v znoju in naporu misli izbojevalo v stoletjih, na vse to je udarila težka pest nove, v nobenih pesmih, v nobenih prerokbah, v nobenih težkih morah slutene arogance. In čudno, nikoli se Josipu Vidmarju ni zdelo potrebno, da stopi na sredo trga in protestira proti tem ostudnim dogodkom.

A vendar: Resnica ni resnica zato, ker jo razglašajo na forumu. Resnica je resnica tudi takrat, kadar jo pet ljudi z bolečino v srcu nosi po mestu, je tudi takrat resnica, kadar je nobeden noče videti, ko si celo tisti, ki od njih poklic terja, da jo ne samo iščejo, ampak se tudi zanjo, če jo najdejo, postavijo, zakrivajo oči in se obračajo proč in nočejo videti, da se sredi med njimi dogaja nekaj strašnega, ne uboj v temni predmestni ulici, v zavetju teme in noči, ne uboj, ki je storjen v zavesti samozavrženosti zločina, ampak uboj na tribuni, ki je narejena za izrekanje pravice, v imenu ljudstva, tako da so sedaj ljudje, kot posamezniki in kot ljudstvo, vpleteni, da so tako rekoč sodniki, pri čemer se vsi zavedajo, na svojem dnu, da so krivi sodniki.

Justin Stanovnik, Zaveza 7, str. 29-30

Slovenski komunisti in italijanski okupator

Nič manj pa te predstave ne obsoja neka druga okolnost. Po 8. septembru 1943 se je iz Slovenije umikalo na deset tisoče Italijanov: vojakov, visokih oficirjev in uradnikov. To so bili ljudje, ki so določali in streljali talce, požigali vasi in pri tem vsevprek pobijali ljudi, tudi ženske, otroke in starce, kot pravimo, na tisoče ljudi odvažali v taborišča, ki so bila, o tem se malo ve, uničevalna taborišča v tehničnem pomenu besede. Taki ljudje so torej bili med njimi, generali, koloneli, sodniki, pravi vojni zločinci, a partizanska ali komunistična pravica ni prignala pred sodišče niti enega samega. Ubijali so samo Slovence, nekatere tako žaljivo, da so jim pred smrtjo zaigrali proces.

Justin Stanovnik, Zaveza 7, str. 30

Posledice komunizma

Toda še preden se je nad komunizmom začela izvrševati sodba zgodovine, je povzročil nezaslišano opustošenje. Milijonom je vzel življenje in celim narodom načel tisto središče, iz katerega izhaja njihova duhovna in moralna moč. Kjerkoli se je uveljavil, v katerikoli deželi in na kateremkoli kontinentu, povsod velja, kar je Ana Ahmatova zapisala za svojo domovino: »Nedolžna se je zvijala Rusija pod krvavimi škornji in pod kolesi črnih maric.« Tudi za nas to velja. Pol stoletja mu je bilo dano tu gospodariti in, ko odhaja, lahko slišite, če imate srce za to, da zemlja ječi od množice grobov; po polstoletju se je dvignil pokrov in če se spogledamo, se ne poznamo več. Kam je izginilo zaupanje? Kje je poštena beseda? Kam se je odselila dobronamernost, ki je bila nekoč osnovna kultura naših ljudi? In kje je veselje do življenja, ki je čisto zadnja reč in nihče ne ve, kako naj se pokliče nazaj?

Justin Stanovnik, Zaveza 1, str. 5