Homilija prelata Antona Slabeta v Kočevskem Rogu

Spoštljiv pozdrav gospodu predsedniku države in vsem predstavnikom oblasti, vsem, ki ste nam omogočili to srečanje, in vsem, ki ste ga pripravili, vam vsem, ki prihajate iz spoštovanja do neiztrpete bolečine našega naroda, pa tistim, ki še prihajate z bolečino v srcu, z bolečino spominov ljubezni! Zagotovo Novi Slovenski zavezi, ki se je prva zavezala temu spominjanju ter razčiščevanju celovite resnice o slovenski zgodovini. Naj Bog blagoslovi vas vse in tudi to naše srečanje!

Kot uvod v tole razmišljanje bi rad prebral odlomek iz knjige spominov, kot jih je zbral slovenski vnuk:
»Iz prvih otroških čudenj in vprašanj, zakaj nimam starega očeta – poznal sem ga le iz uokvirjene fotografije na steni spalnice svojih staršev –, zakaj za prvi november hodimo k teti in ne na mamin dom, zakaj stara mama nima svojega doma, ampak živi pri moji teti, sem začel zbirati drobce izjav in tako počasi sestavljal mozaik.
Stara mama ni imela odgovora, zakaj so umorili njenega moža, o tem, kdo je bil tisti dan v hiši, pa ni marala govoriti. Rada se je izgovorila, da so bili z Jesenic in iz Ljubljane. Vedno pa je pogovor končala z obveznim naukom o pomenu medosebnega pogovora, pa o ljubezni, molitvi in odpuščanju.«
Svoje zapiske pa zaključuje z besedami enega sogovornikov v tem njegovem iskanju, ki mu je zaupal: »Bili smo v zmoti in polni sovraštva. Življenje v partizanih je bilo zelo hudo in v nas je vžrlo táko sovraštvo do nasprotnikov, da smo delali take stvari, kot jih drugače ne bi.«
Vemo, da vsako slabo dejanje obrne človekov pogled k tlom v notranjem občutju osramočenosti, vendar kdor je spreten igralec, bo znal kakor okameniti svoje srce in si bo upal gledati tudi svojim žrtvam v obraz. Pa tudi trpljenje lahko upogne človeka k tlom. A v dnu duše tudi v takem človeku le tli zavest, da slabo ostaja slabo, in prav tako dobro dobro, pa da sta v mejah tega življenja usodno prepletena, človeško nepopolna in se včasih zdita nerazvezljiva.
Vsakemu je Bog ponudil možnost, da prejme odpuščanje. Blagor tistemu, ki zmore, kakor je eden tistih, ki so v tržaških zaporih mučili Slovence, tudi Ljubko, ženo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti že prej umorili. Pred prvim obhajilom svoje hčere je prišel k njej in jo prosil, naj mu odpusti, ker sicer ne bo mogel pogledati svoji hčeri v oči, pa mu je dejala: »Če vam je Bog odpustil, zakaj vam ne bi jaz.«
»Če vam je Bog odpustil« in »Kakor tudi mi odpuščamo.«

Rog ni kraj za izlet, je pot na grob, zato tiho odkriti in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino.
Ko bi bilo trpljenje, ki si ga tu le poskušamo predstavljati, vsaj malo smiselno, bi človek morda nekako sprejel. Pa je šlo za užitek v uničevanju – tudi nedotakljivega. Tudi Hamurabi s svojo načelno zahtevo, da je treba oko plačati z očesom in življenje z življenjem, bi tu ostal brez besed. Pa je živel 18. stoletij pred Kristusom, ko Bog Mojzesu še ni bil razodel niti svojih deseterih zapovedi, kaj šele ono največjo.

Nam gre za veliko več, kot le za ohranjanje spomina na po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. Je pa zagotovo najprej spomin. Da ga ne prerasteta mah in gozd in človeška pozabljivost. Ne le zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas. Grozota od tu je namreč legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim na srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav rešiti. Ko človek vzame odločanje najprej o poteh duha in nato o življenju ljudi v svoje roke, bo spregovorila smrt. Ne more biti drugače. Kajti vir in gospod življenja je edinole Bog. Saj tudi mi nismo imuni za jezo ali celo za sovraštvo; toda če bi jima dopustili, da ostaneta v nas, bi padli na isto raven smrti.
Vendar nam je vsakič tukaj tudi lepo. Ljubezen iz otroštva se obuja, težnja po bližini se obnavlja, občutje povezanosti prevzame srce. Kdor ljubi, bo tudi trpel, toda nikoli ne bo nehal upati. Ali kot se je pisec knjige Modrosti izrazil: »trpljenje jih ne zadene.« Ne njih ne nas. Zato tudi tukaj pojemo »Aleluja« zaradi tega velikega spoznanja: trpljenje jih ne zadene, ne prizadene ne njihove človečnosti ne njihove posvečenosti. Pa nam tudi ne sme prizadeti dostojanstva ne kot človeka ne kot vernika. In tole srečanje obhajamo že po prazniku Gospodovega vnebohoda. Če smo res vsrkali resnico njegovega vnebohoda, potem mora biti v nas zaupanje močnejše od spominov velikega petka našega življenja.
Slišali smo prepevati: »Kdaj bo narod slovenski maščevan«, mi pa bi raje doživeli odrešujoči odgovor na bolj pomembno vprašanje: »Kdaj in kako bo slovenski narod resnično svobodnega duha, rešen razklanosti in dvojnega vrednotenja človeka ter vreden blagoslova?«
Zato najprej v sebi iščemo ravnovesje med tem, kar čutimo, ker smo pač ljudje, pa poskušamo odkrivati tudi, kakšna so pota sprave in miru, kot jih ubira Bog, ker smo kristjani.
Pravimo, da smo izbrali pot življenja, potem mora biti delo te naše spominske slovesnosti tudi rodovitno. Molitev umirja boleče napetosti srca in duha in počasi blaži tudi naš odnos do ljudi, ki so po svojem krvavem opravilu zmagovito odšli, ne da bi pomislili, kako gre s človekom vse, kar je počel, dobro in hudo. Molitev tudi trka na Božje usmiljenje in usmerja pogled našega duha k Bogu, h globinam njegove modrosti in k višinam njegovih načrtov. In on v Kristusu z ljubeznijo objema vse: svojo mater in ljudi pod križem, pa oba sotrpina, in nazadnje še te, ki so ga križali, in to z nesmrtno besedo in prošnjo, ki prav tako odmeva skozi vse čase; naj jim Oče odpusti, čeprav takrat niso hoteli vedeti, kaj v resnici delajo. Ker je Bog. Učimo se hoditi v dihu Svetega Duha. Delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost.

Prepričan sem tudi, da ni slučaj, da tokrat obhajamo skrivnost spravne slovesnosti v Kočevskem rogu na god sv. Justina, filozofa in mučenca. To je bil čas, ko so tedanji intelektualci v javnosti krščanstvo smešili in mu pripisovali grdobije in celo zločinske dejavnosti, Justin in drugi krščanski pisatelji pa so pisali v duhu strpnosti, pojasnjevanja in dialoga. Ovadil ga je drugi filozof, ker mu v modrosti ni bil kos, in ta ima ime – Krescencij. Zato je leta 165 Justin z mučeništvom zaključil svoje zemeljsko potovanje, pa z živo vero, ki jo je izpovedal pred rimskim prefektom. Tudi ta ima ime, bil je Rustik. On ga je obsodil, državni zakoni in njegova oblast so bili le orodje, ki ga je ob tem uporabil. Ni presojal o krivdi ali nedolžnosti, le obsoditi jih je bilo treba. In ni mu bilo treba uničevati zapiskov zaslišanja Justina in njegovih šestih učencev, v celoti so ohranjeni. Še kdo danes obsoja tega Rustika ali Krescencija? Mislim da nihče, resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge.
V spoštljivi hvaležnosti bomo tako laže poživili spomin na našega Justina, prof. Stanovnika, tega izrednega moža, ki je bil vsa leta stalen spremljevalec dogodkov, kjer so se zbirali v srcu ranjeni in od krivic trpeči Slovenci. Tiho je stal ob strani, kot bi bil povsem nepomemben, ko pa je bil povabljen, je odprl zakladnico misli in spoznanj in vso ljubezen do resnice in modrosti. Naj zaživi zdaj, ko je za oči tega sveta umrl, in naj spregovori, ko je po mnenju nevernih umolknil.
Res je bil apostol pravega humanizma, v katerem miselno svoboden človek iz zdrave razumnosti odkriva zakonitosti življenja družbe, pa odprt za Boga, ki mu očiščuje pogled, da bolje vidi izvire resnice in pravičnosti, miru in ljubezni. Tudi njega je namreč, prav kot sv. Justina, pahnilo dogajanje njegovega časa v vrsto preizkušenj – in zadaj je bila prav tako nevoščljivost drugega filozofa, v imenu druge filozofije, ki ni sprejemala drugačnosti, ki ni poznala in ne priznala vrednosti usmiljenju, ki je odrekala besedo resnici, da je mogla uveljaviti svojo. Ne da bi vedela, da je prav v tem tudi vsa njena tragičnost.
Kajti možje tukaj niso umrli zato, ker so z orožjem branili svoj dom, ampak, ker se je drugačna življenjska filozofija odločila, da ne smejo biti. In s tem vprašanjem se je naš Justin vse življenje ubadal: »Kako more človek tako propasti, da mirno ubija, ne da bi čutil sram ali krivdo?« In drugo: »Kdaj se bo – saj je vendar Bog obljubil – razodelo, kakšen odrešujoči sad bodo rodile te žrtve slovenskega naroda?« Razmišljal je torej o skrivnosti križa in poti preko njega.
Bil je pač apostol drugačne kulture, take, ki jo navdihuje vera, take, kot jo je opisoval prof. Trstenjak v knjigi o pristni slovenski poštenosti. V njej se zvestoba in vera, resnicoljubnost in iskrenost povezujejo v eno. Zato je v enem svojih pisem lahko zapisal tudi: »Resnica je človekova sreča,« pred štirimi leti pa v voščilu za veliko noč: »Tudi čez to lepoto bodo šli velikonočni zvonovi. Naj obstanejo nad vsako hišo, naj se dotaknejo vsakega srca, naj vstopijo v vsako misel. Naj se ta narod prikloni njihovemu oznanilu. Naj spozna, da ima vse razloge, da postane narod boljših ljudi.« In da bi razodel, skoraj bi dejal, najvišje spoznanje, je v nekem pismu zapisal: »Usmiljenje ni poniževalno, je stvar človekove visoke kulture.«

Tudi zaradi njega, predvsem pa zaradi vseh, ki se jih danes spominjamo, mislim, da moramo oditi od tod tudi z nekim novim spoznanjem in z neko obvezo.
Ko smo v srcu daritve Božjega Sina, bomo morda laže razumeli in sprejeli, da je v svoj načrt odrešenja vdelal tudi to, da ga je Juda izdal in ga je obsodil lastni narod. In prav takrat je dejal: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.« Ne razumemo te Božje logike, vendar čutimo moč milosti, ki jo srkamo iz prvega žrtvovanega Jagnjeta, ko smo vsi skupaj del telesa tega Jagnjeta, ki skozi vso zgodovino doživlja čast in ponižanje, veselje in žalost, porajanje in smrt, pa tudi poveličanje.
Zavezo, vredno tega posvečenega kraja, vredno kristjana, vredno našega dotika z Bogom, bi morda smeli izraziti takole:

Da zvesto gojimo – tudi v mladem rodu – toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.
Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so bili tu sodniki, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.
Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.
Zakaj? Preprosto zato, ker želimo, da se zgodi, kar poje 84. psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala; zvestoba bo pognala iz zemlje, nebesa bodo poslala pravičnost. Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo in pognala bo bogate sadove.«
Za vse to ni videti druge poti kakor skozi šolo evangelija in skozi občestvo evharistije.

Morda res preveč govorimo ljudje. A čutimo, da moramo. Čutimo pa tudi, da bi morali v vsem več pustiti, da spregovori Bog. Prihodnost ni nikaka prihodnost, če ne prehaja v Božjo večnost. In prav to prihodnost bi radi z vsem tem soustvarjali in ji odpirali vrata v našo sedanjost.
Zato dodajmo toplo hvaležnost tem, ki odkrivajo resničnosti in resnice iz zamolčane ali zlagane preteklosti; dragoceno delo je to, ker osvobaja in pomaga ustvarjati boljšo prihodnost naroda.
Zahvalimo se tem, ki so to noč v Rogu prebedeli v molitvi z Jezusom, ker tako spreminjajo duha tega kraja resnično v katedralo odreševanja in zaupanja.
Recimo tudi iskreno zahvalo gospodu župniku, Novi Slovenski zavezi in vsem, ki nam vsako leto pripravljate tole srečanje.
In nazadnje zaželimo srečno pot postopku za proglasitev blaženih slovenskih mučencev. Z izrazno silno bogatim pisateljem Tinetom Debeljakom vzdihnimo: »Visoko dvigni Bog slovensko žrtev.«
Sveti slovenski mučenci! Prosite za nas!
Amen.