Če nas boste napadli, se bomo branili

(Janko Maček, Zaveza 80, Kako se je začelo)

Za uvod si osvežimo spomin na nekatere datume in dogodke, ki so se zgodili pred 70 leti – leta 1941: 27. marca 1941 so bile v Beogradu demonstracije proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in skupina oficirjev je izvedla državni udar. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci brez vojne napovedi silovito bombardirali Beograd. Med žrtvami tega nenadnega napada je bil tudi dr. Franc Kulovec; Slovenska ljudska stranka je tako v manj kot enem letu
izgubila že drugega predsednika.

Nemškemu napadu na Jugoslavijo so se pridružile še Italija,  Madžarska in Bolgarija. Imele so lahko delo, saj se je jugoslovanska vojska le slabo
upirala. Slovenijo so si med seboj razdelili trije okupatorji: Nemcija, Italija in Mad žarska.
Na pobudo komunistov je bila tedaj v Ljubljani ustanovljena Proiimperialisticna fronta,
ki se je po napadu Nemcije na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto in
Slovenski porocevalec je postal njeno glasilo. Edvard Kardelj je že leta 1940 izjavil, da bodo
komunisti šli v antifašisticni osvobodilni boj le, ce ga bodo lahko izkoristili za socialisticno
revolucijo in ce bodo s tem koristili Sovjetski zvezi. Sedaj sta bila oba pogoja izpolnjena in
partija je v avgustu 1941 izkljucno iz komunistov in skojevcev ustanovila Varnostno obvešcevalno
službo, katere glavna naloga ni bil boj proti okupatorju ampak proti domacim
politicnim in ideološkim nasprotnikom. 16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni
odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, izdal Odlok o zašciti slovenskega naroda
in s tem prepovedal vse dejavnosti in vsako organiziranje izven OF. Za kršilce tega zakona
je bila dolocena smrtna kazen po hitrem postopku. Partija si je tako prilastila monopol
nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« poboje ideoloških ter politicnih nasprotnikov,
ki so jih zaceli vosovci v Ljubljani, na podeželju pa partizani oziroma terenski aktivisti.
Ni res, da slovenska demokraticna stran sploh ni mislila na odpor proti okupatorju,
kot je skoraj petdeset let ucila naša uradna zgodovina, saj je bila že 29. maja 1941
ustanovljena ilegalna vojaška organizacija Slovenske ljudske stranke Slovenska legija.
Njen namen je bil pripravljati se za cas, ko bo napocil primeren trenutek, da bi v dogovoru
z begunsko vlado in zahodnimi zavezniki zacela oborožen upor proti okupatorju.
Treba je poudariti, da niti Slovenska legija niti Sokolska in Narodna legija, ki sta bili ustanovljeni
nekoliko kasneje, v zacetku ni mislila na kakšen oborožen spopad s komunisti. Res je, da
so jih imeli za idejne nasprotnike, vendar so še upali, da se bodo z njimi kljub vsemu dogovorili
za skupen nastop proti okupatorju. Tudi potem, ko so pod streli vosovcev in drugih
izvajalcev Odloka o zašciti slovenskega naroda že padale žrtve, demokraticna stran
še ni nastopila z orožjem. O tem, kako je prišlo do spopada med revolucionarno
in demokraticno stranjo na Grosupljem in v okolici, smo že pisali v 18. številki
Zaveze. V današnjem Kako se je zacelo bomo grosupeljsko zgodbo iz 18. številke razširili z
novimi pricevanji in spoznanji. Upamo, da bo tako tudi našim bralcem bolj zanimiva in da
se bodo radi ustavili ob njej.

ZACETKI REVOLUCIJE NA GROSUPLJEM
Ob knjigi Radka Polica Cudežna pomlad zacutimo
vzdušje, ki je konec marca in v zacetku
aprila 1941 vladalo v vasi ob križišcu dolenjske
in kocevske železnice. Seveda se pri tem zavedamo,
da pisatelj Polic gleda na vse dogodke
skozi svoja ocala in jih tako predstavlja bralcu.
Radkov oce je bil železniški uslužbenec, on
sam pa je bil tedaj študent prava, povezan s
komunisticno partijo, ne pa še njen clan. V
grosupeljski dolini pred zacetkom druge svetovne
vojne še ni bilo nobene partijske celice.
V tovarni Motvoz in platno je bila organizirana
simpatizerska skupina, katere pobudniki so
bili tehniki in kvalificirani delavci, ki so prišli
iz drugih tekstilnih središc, saj je bila tovarna
še mlada in domaci delavci tako strokovno kot
politicno neizkušeni. Ko so nekateri naprednejši
Grosupeljcani hoteli leta 1940 ustanoviti
kulturno društvo Vzajemnost, jim banska
uprava ni izdala dovoljenja. Kljub temu so se
po Policevi pripovedi marca 1941 dobro izkazali:
v noci na 23. marec so po Grosupljem in
okoliških vaseh raztrosili komunisticne letake
proti pristopu k paktu, 27. marca dopoldne pa
so v tovarni ustavili delo in cela dopoldanska
izmena je v povorki odšla v sokolski dom, kjer
sta zbrane nagovorila zdravnik dr. Franjo Podkoritnik
in veterinar Stane Valentincic. Oba
sta kasneje odigrala vidno vlogo pri »osvobodilnem« gibanju grosupeljskih komunistov.

Prav na zacetku Cudežne pomladi je Polic zapisal
sledece: »Danes, v petek 4. aprila 1941,
so prenehali voziti vlaki. Tako moreca je ta
tišina, še posebej, ker živim z železnico, odkar
sem na postaji v Rožnem dolu zagledal
luc sveta. Drugi dan je prinesel oce s postaje
vest, da je stopil v veljavo vojni vozni red; poslej
bo vozil na vseh progah le po en potniški
vlak v vsaki smeri, in sicer ponoci in zatemnjen…
Še isto noc sem odpotoval s prvim
takšnim vlakom z ženo in osemnajstmesecnim
sinkom v Crnomelj, ker menimo, da bo
Bela krajina ob prvem sovražnikovem naletu
le nekoliko bolj odmaknjena kot Grosuplje s
svojo tovarno in križišcem. In tako sem dneve
aprilskega zloma doživel v Crnomlju.
V sredo zvecer, 9. aprila 1941, so obticali trije
transporti celjskega rezervnega polka na
crnomaljski postaji. Ni šlo ne proti Karlovcu,
kjer so že razglasili Neodvisno državo Hrvatsko,
ne nazaj proti Novemu mestu in Ljubljani,
ker so bile vse postaje že polne in v prav
takšni agoniji. Sivolasi polkovnik, celjski mešcan,
je dal svojemu polku na crnomaljski postaji
prvo in zadnje povelje v tej vojni, ki ni bila
vojna: ,Puške na kup in potem vsakdo, kakor
ve in zna’… Drugi dan ob zori se je zacela tragikomedija.
Crnomaljske gospe v spalnih srajcah
in domacih haljah, kmetje z vozovi, kanižarski
cigani, Kocevarji že v crnih uniformah,
ves ta ljudski klobcic se je skotalil na vagone
z moko, rižem, oljem, sladkorjem, marmelado,
jajci, krompirjem, pomarancami, senom,
bencinom, voli, otrobi,… Kricijo, preklinjajo, tepejo se, lezejo drug preko drugega, gomazijo,
grabijo… Ali je to moja domovina?
Ves petek in vso soboto vsepovsod tišina, grobna
tišina. Radio Ljubljana sporoca poziv slovenskega
narodnega sveta k tradicionalnemu
slovenskemu miru in redu…. Po cestah patruljira
,narodna straža’, crnomaljski mešcani s
puškami in belimi trakovi na rokavih. Tu pa
tam je že slišati nemške besede… Na velikonocno
nedeljo ves dan drvijo nemške motorizirane
kolone in zavite v oblake prahu izginjajo
proti Vinici. Nekateri se ustavijo na trgu pred
gradom. Ljudje jih gledajo in obcudujejo: ,Da,
to je vojska.’ Cez dva dni, v torek 15. aprila,
so se po crmošnjiški cesti vsule kolone italijanskih
bersaljerov s copi petelinjih peres na
celadah; veselo so cebljali, se režali, mahali
ljudem ob cesti in metali poljubcke ženam in
dekletom. ,To je pa cudna vojska,’ so ugotavljali
crnomaljski možaki. Ta dan so zaceli
spet voziti vlaki po obicajnem voznem redu.
Hitim domov v Grosuplje. Gledam z vlaka: cešnje
se že oblacijo v belo, breze v zeleno, vsa
krajina v najnežnejšo sinjo tancico. Kot vsako
pomlad. Tedaj zagledam visok mlaj in na njegovem
vrhu plapola nemška, hitlerjevska rdeca
zastava s crnim kljukastim križem… Srce
se hoce ustaviti ob tej bolecini. Si še ti, moja
domovina?« (R.P., Cudežna pomlad, str. 7–9)
Ne vemo, v katerem kraju ob železnici je Polic
zagledal tisti mlaj s hitlerjevsko zastavo, ki
pa gotovo ni bil edini; prav on v knjigi Belokranjski
odred piše o prohitlerjevski evforiji v Beli krajini in po dolenjskih vaseh. Seveda
pri tem previdno zamolci, koliko so tedaj k
navdušenju za Nemce pripomogli komunisti,
ki so se ubogljivo držali navodil Kominterne
o spoštovanju nemško-sovjetskega pakta. Je
Polic vedel, da je bila Angela Vode izkljucena
iz partije, ker teh navodil ni upoštevala?
Zakaj se naši zgodovinarji tega vprašanja do
danes niso lotili, medtem ko je bilo na primer
za razprave o domobranski prisegi porabljenega
že cele gore papirja?
Kmalu po vrnitvi iz Bele krajine je Radko Polic
vzpostavil zvezo s komunisticno centralo v
Ljubljani in se zacel sestajati s Tonetom Tomšicem.
Kot inštruktor centralnega komiteja je
konec maja 1941 med grosupeljske somišljenike
prišel Adolf Jakhel, »vecni« študent slavistike,
ki se je že leta 1933 pridružil partiji.
Njegovo prvo delo na Grosupljem je bila ustanovitev
okrožnega komiteja KP in sam je prevzel
funkcijo sekretarja. Prvenstvena naloga,
zaradi katere so Jakhla poslali iz Ljubljane,
je torej bila organizirati na tem koncu skupino
komunistov, ki bodo prevzeli nadzor nad
vsem dogajanjem. Zanimiva je pripoved, kako
so tedaj vrinili svojega cloveka med »klerikalce
«, da bi kaj vec zvedeli o njihovih pripravah
»za boj za oblast, ko bo nastopil trenutek, se
pravi proti osvobodilnemu gibanju«. Ceprav
komaj verjamemo, da bi bila že tedaj na terenu
kaka resna organizacija Slovenske legije,
je ta pripoved dober dokaz, da je partija razmišljala,
kako bi njeno delo v kali zatrla. Ali
ni znacilno, da organizator grosupeljskih komunistov
že junija 1941 zasleduje Slovensko
legijo in njen »boj za oblast oziroma nasprotovanje
osvobodilnemu gibanju«.
Iz pravkar organizirane partije je po 22. juniju
1941 izšla pobuda za ustanovitev OF v
grosupeljski dolini. Polic pripoveduje, da je
bil ustanovni sestanek okrožnega odbora
OF Grosuplje 28. septembra 1941 v gostilni
Pri Joškovcu v Racni. Iz Ljubljane sta prišla
na sestanek dr. Aleš Bebler in Jože Rus.
Za predsednika odbora so izbrali veterinarja
Valentincica, clani pa so bili Jakhel, Polic,
zdravnik dr. Podkoritnik, šolski upravitelj s
Kopanja in še nekateri. Slovenskega porocevalca
so grosupeljski somišljeniki od maja
1941, ko je izšla prva medvojna številka, dobivali
iz Ljubljane, v zacetku skromnih pet izvodov,
proti jeseni 1941 pa že 50 izvodov. Razdeljevali
so ga v glavnem v tovarni in delavci
ter delavke so ga potem raznesli po okoliških
vaseh. V prvih številkah, ko še ni bil glasilo
OF, je list napadal angleške in ameriške imperialiste
in domaco kapitalisticno gospodo,
ki da je s svojo izdajalsko politiko pripeljala
do okupacije Jugoslavije. Že pred napadom
Nemcije na Sovjetsko zvezo, še bolj pa potem,
je spodbujal k zaupanju v Sovjetsko zvezo in
njeno Rdeco armado. Ko je postala zaradi povecanega
števila izvodov dostava iz Ljubljane
nevarna, so organizirali svojo ciklostilno tehniko.
Matrice s tekstom so seveda dobivali iz
Ljubljane. Skozi celo zimo 1941–1942 so tako
razmnoževali Porocevalca v samotni hiši na
koncu Št. Jurija in delavke iz Št. Jurija in
Ponove vasi so ga nosile v tovarno, od koder je
potem po ustaljenih poteh šel v vasi. Podobno
in še bolj izpopolnjeno tehniko so leta 1942
imeli v stiškem okrožju in se celo lotili tiskanja
Kratke zgodovine VKPb (vsezvezne kom.
partije boljševikov). Upamo, da ta zadnji podatek
ne potrebuje še posebnega komentarja.
Na ukaz centralnega komiteja je bila 30. oktobra
1941 ustanovljena grosupeljska partizanska
ceta, ki je v zacetku štela 9 mož. Vodila
sta jo Jakhel kot poveljnik in Polic kot politicni
komisar. Bilo je mišljeno, da bodo sodelovali
v Zasavju pri preprecevanju nemškega
preseljevanja, vendar zaradi novo zapadlega
snega niso odšli na pot. Tako je bila prva akcija
grosupeljske cete »likvidacija« domnevnih
domacih izdajalcev, ki jo Ivan Ferlež v knjigi
Druga grupa odredov takole opisuje: »Za prvo
nalogo, ki naj bi omogocila bolj varno politicno
delo na terenu pa tudi povecala varnost cete,
si je cetno vodstvo dolocilo ocišcenje Grosuplja
in okolice od najbolj zagrizenih izdajalcev
in okupatorjevih sodelavcev. Tako se je ceta
10. novembra razdelila v tri patrulje, ki naj
bi kaznovale izdajalce v Grosupljem, Šmarju
in Lipljenih. Uspela je le akcija v Grosupljem.
Naslednjega dne so se vse tri patrulje zbrale
in ceta je zaplenila nekaj živeža v gradu Boštanj,
ki je bil last hitlerjanca grofa Lazarinija.
Nato se je 12. novembra vrnila v taborišce nad
Znojilami. (Druga grupa odredov, str. 160)
V tovarni Motvoz in platno so tedaj »likvidirali
« vratarja Antona Kneza, ki je bil doma na
Perovem. Ni skrival, da se ne strinja z vsem,
kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni,
kjer je pravzaprav vse šlo mimo njega. O tem je potožil tudi grosupeljskemu orožniku, ki
je po aprilu 1941 ostal v službi, bil pa hkrati
povezan z OF. Štirinajst dni po tistem razgovoru
je Kneza ustrelil sodelavec iz tovarne, ki je
tedaj že bil v grosupeljski ceti. Vsa tovarna se
je sicer udeležila Knezovega pogreba, vendar
je bilo kar precej takih, ki uboja niso obsojali.
Prepricalo jih ni niti dejstvo, da karabinjerji
do tedaj niso delali prav nobenih težav, ceprav
so v tovarni ves cas razdeljevali Slovenskega
porocevalca in po nalogu OF pošiljali tudi
druga obvestila v vasi grosupeljske okolice. Ta
in oni je morda tedaj pomislil, kakšni borci
proti okupatorju so to, da ubijajo svoje ljudi,
vecina pa je pomisleke takoj potlacila z izgovorom,
da je nekaj že moralo biti. Zanimivo
je, da Ferlež v omenjeni knjigi porocilu o prvi
akciji grosupeljske cete dodaja še splošen opis
razpoloženja ljudi do partizanov: »Dolenjsko
prebivalstvo je nudilo partizanom vso podporo
in jih prikrivalo. Zato italijanske oblasti
niso dobile o njih nobenih podatkov in niso
vedele, kam naj usmerijo svoje oborožene akcije;
kadar pa so se za kaj takega pripravili, so
bili partizani vedno pravocasno obvešceni, da
so se lahko izognili nezaželenim spopadom.«
(Druga grupa odredov, str. 165) Ta opis lepo
potrjuje našo trditev, da v zacetku celo tisti, ki
so v partizanih videli idejne nasprotnike, do
njih niso bili sovražno razpoloženi, kaj še, da
bi jih izdajali Italijanom. Spomnimo se mirnopeškega
kaplana Šinkarja in križniškega
patra Norberta v Metliki, spomnimo se profesorja
Antona Ovna iz Stranske vasi pri Semicu,
ki je še spomladi 1942 odkrito debatiral z
zdravnikom dr. Mihelcicem; in prav dr. Mihelcic
je potem v taborišce belokranjskih partizanov
prinesel ukaz za aretacijo in »likvidacijo«
profesorja Ovna, velikega ljubitelja Bele krajine
in zavzetega narodnoobrambnega delavca.
Kdo je torej v casu velike narodove stiske, ko
bi bila potrebna najvecja enotnost, zacel boj
za oblast, kdo je zlorabil osvobodilni boj za
unicevanje domacih politicnih nasprotnikov!?
BOŠTANJSKA VAS V LETU 1942
Dva kilometra jugovzhodno od Grosupljega
leži obcestna vas Veliko Mlacevo. Cesta, ki nas
pripelje od Grosupljega, se prav na zacetku
vasi razcepi in potem z enim krakom hiti proti
Lucam in Krki, z drugim pa ob robu Radenskega
polja in vecinoma vzporedno s kocevsko
železnico proti Racni in Cušperku. Dolenjska
železnica se približa Mlacevu od druge strani
in se nato usmeri na vzhod proti Žalni in Višnji
Gori. Na osamelem hribcku ob jugovzhodnem
robu s travniki in njivami pokrite ravnine med
Mlacevim in cesto proti Lucam nas vznemirijo
razvaline gradu Boštanj, ob vznožju grajskega
grica pa se beli podružnicna cerkev sv.
Martina. Zgodovinski zapisi pripovedujejo, da
je kralj Ferdinand leta 1549 dovolil kranjskemu
deželnemu upravitelju Jakobu pl. Lambergu,
da na kraju starega gradišca pozida
utrjen dvorec in mu da novo ime Weissenstein
– Boštanj. Leta 1652 je grad prišel v last grofa
Eberharda Ursinija Blagaja. On in njegovi nasledniki
so potem tu gospodarili vec kot 250
let. Ko se je v zacetku 20. stoletja Terezija Ursini
porocila z baronom Ludvikom Lazarinijem,
lastnikom cušperške grašcine, je Boštanj prešel
v last Lazarinijev. Zadnji boštanjski baron
je bil Ludvikov sin, rojen leta 1907, ki pa se
je v prvem letu okupacije odselil v Avstrijo in
Boštanj je prevzela italijanska družba Emona.
Gotovo bi bilo zanimivo še kaj vec zvedeti o
gradu in njegovih lastnikih, toda naša današnja
zgodba je povezana s polpreteklo zgodovino
grosupeljske doline oziroma s krvavo revolucijo,
ki se je tu zacela že konec leta 1941.
Kakšno vlogo je imel pri tem Boštanj? Ker
stoji grad takorekoc na robu Velikega Mlaceva,
bi pricakovali, da bo imel mlacevsko hišno
številko, v resnici je pa bila ob njegovem portalu
tablica Boštanjska vas 1. Še nekaj tablic
Boštanjske vasi so imeli skromni domovi
grajskih uslužbencev in delavcev; Javornikovi,
o katerih bomo govorili nekoliko kasneje,
so na primer imeli tablico Boštanjska vas 4.
V eni od boštanjskih hišic je okrog leta 1930,
po smrti moža, ki je bil zaposlen v gradu, živela
vdova s tremi otroki. V tistem casu se je
vec mlacevskih mož in fantov vozilo na delo v
Ljubljano. Zgodilo se je, da je bil njihov sodelavec
pri gradbenem podjetju tudi Ivan Debernardi,
Primorec in begunec pred fašisticnim
nasiljem. Na priporocilo Mlacevcev je Ivan
prišel »stanovat« k omenjeni vdovi in se odslej
tudi sam vozil na delo z Mlacevega. Leta 1934
je pri hiši zajokal cetrti otrok. Ivan je skrbel
za družino in tudi sosedje so bili zadovoljni
z njim razen nekaterih, ki se niso mogli sprijazniti
z njegovim »neurejenim« družinskim življenjem. Po aprilu 1941 je Debernardi vec
mesecev imel delo na Grosupljem pri gradnji
barak za italijansko vojsko. Ko je bila ta gradnja
koncana in je bilo spet treba na delo v
Ljubljano, je bilo za pot v mesto potrebno posebno
dovoljenje. Zaradi tega dovoljenja se je
Debernardi nekajkrat oglasil na karabinjerski
postaji, kjer so pa bili zaposleni tudi bivši domaci
orožniki. Ivan niti ni potreboval njihove
pomoci, saj je sam dobro govoril italijansko,
je pa zato postal sumljiv grosupeljskim »rodoljubom
«, ki so v njem zagledali nevarnega
izdajalca in ga obsodili na smrt.
Nekega zgodnjega jutra v marcu 1942 se je
vdovini hišici približal »likvidator«, domacin
iz Racne, ki je natanko poznal razmere. Vdova
in otroci so še spali, Ivan pa se je odpravljal
na vlak, zato je v hiši gorela luc in tudi
vhodna vrata so bila že odprta. Morilec se je
brez težave prikradel v vežo, kot je bilo v nacrtu,
saj bi streljanje zunaj opozorilo Italijane
na železniški postaji. Z na strel pripravljeno
pištolo v roki je nestrpno cakal, da bi žrtev
stopila iz sobe, in ko se je to koncno le zgodilo,
jo je zasul s smrtonosnimi kroglami. Ivan
Debernardi, begunec pred fašizmom, je bil
tako likvidiran kot fašisticni ovaduh, izdajalec
osvobodilnega gibanja. Kdo naj to razume?
Le kaj je Debernardi vedel, kaj bi sploh mogel
izdati? Zakaj se »likvidatorju«, ki se je menda
boril tudi za socialno pravicnost, ni smilila
vdova, ki je spet ostala sama – sedaj s štirimi
nepreskrbljenimi otroki? »Tako se bo zgodilo z
vsakomer, ki bo nasprotoval OF«, je bila ena
od parol tistih dni. Je Debernardi sploh nasprotoval
OF! V dolini je zavladal strah, ki so
ga še povecale italijanske represalije, ki so navadno
sledile takim »osvobodilnim« akcijam.
Kar trije Javorniki: praded, ded in oce so si
sledili v službi boštanjskega grajskega konjušnika
in kocijaža. Oce Franc je z veseljem
opravljal svoje delo in bil ponosen nanj. Skrbel
je za konje, kot da bi bili njegovi. Mlacevci,
ki so delali na polju, so že po glasu poznali
drdranje grajske kocije in vedeli, da Javornik
samo v skrajni sili požene konje v dir. Kadar
so zaslišali, da grajska kocija drvi po cesti, so
se takoj ozrli v nebo, da bi ugotovili, od katere
strani prihaja nevihta. Baron in Javornik sta
se dobro razumela, pa vendar se je ta spustil v
potegavšcino, zaradi katere je izgubil službo.
Ponaredil je namrec kljuc grajske kleti in od
casa do casa izmaknil steklenico ali dve vina.
S tem je svojim sodelavcem in sodelavkam
naredil veliko veselje, ki ga niti niso posebno
skrivali in je zanj kmalu izvedel tudi baron.
Poklical je kocijaža k sebi in mu povedal, da
je bil sicer z njegovim delom zadovoljen in bi
mu njegov prestopek rad oprostil, toda zaradi
drugih zaposlenih tega ne sme narediti.
Javornik je tako izgubil službo pri baronu in
od tedaj pomagal mlacevskemu tesarskemu
mojstru pri postavljanju kozolcev in streh na
raznih poslopjih. Kasneje se je celo porocil z
mojstrovo hcerko Jožefo in prevzel obrt.
V družini Franca Javornika je bilo pet otrok:
France (1925), Slavko (1928), Janez (1933) in
Jožefa (1927) ter Vera (1930). Ceprav je oce
kar dobro zaslužil in niso trpeli pomanjkanja,
je nanj v zacetku mocno vplivala komunisticna
propaganda o pravicnejšem družbenem
redu, ki naj bi zavladal v deželi po izgonu
okupatorja. Svojega prepricanja ni skrival
pred ljudmi in bi bilo upraviceno sklepanje,
da so Italijani zato poleti 1942 celo družino
odpeljali v internacijo. Toda že površen pregled
dogodkov tistega casa nam pokaže, da so
bili odpeljani v internacijo tudi taki, ki nikoli
niso imeli simpatij do OF oziroma do spremembe
družbenega reda. Ko so nekega jutra
v aprilu 1942 Italijani pridrli v Ponovo vas in
okoliške zaselke, so po hišah pobrali vse odrasle
moške, ponekod pa tudi ženske. Od teh
so jih potem odbrali kakih 40 in odpeljali v
internacijo. Med tako interniranimi je bilo vec
fantov, ki so jih partizani vabili v svoje vrste,
pa se niso odzvali. Po kakšnem oziroma cigavem
kriteriju so potemtakem odlocali, kdo
naj gre v internacijo? (Ljudje in dogodki – Št.
Jurij 1941–1945, str. 23)

Kako je bilo torej z Javornikovimi? Starejša hci
Joža in sin France sta bila julija 1942 dober
teden pri partizanih. Ko sta se vrnila domov,
ju je oce pospremil na karabinjersko postajo
in prijavil njuno vrnitev. Popisali so ju in takoj
izpustili, oceta pa pridržali in odpeljali na Rab.
Štirinajst dni kasneje so odpeljali v Treviso
tudi mater in otroke. Franceta, ki je že izpolnil
17 let, so tam vtaknili v taborišce za moške,
vsi drugi otroci pa so lahko ostali z materjo.
Od vseh se je najprej vrnil oce, saj je bil na
Mlacevem in v okolici potreben za postavljanje
ostrešij. Naslednji se je vrnil sin France, ki je
pristopil k vaški straži, februarja 1943 so prišli
domov Vera, Slavko in Janez, mati in Joža pa
šele malo pred kapitulacijo Italije.
MAR JE BIL TO OSVOBODILNI BOJ?
Prva konkretna akcija grosupeljske partizanske
cete v novembru 1941 je bila »likvidacija«
vratarja v grosupeljski tovarni. Po njegovi
smr ti so še bolj nemoteno odnašali blago in
razpo šiljali Slovenskega porocevalca. V marcu
1942 je morilska krogla v njegovem skromnem
domu zadela 55-letnega Ivana Debernardija,
kot smo že opisali. Obtožili so ga, da vohuni za
Italijane. Nekega zimskega vecera 1942 je izginil
Janez Rebolj iz Ponove vasi. Ceprav ni bil
navdušen za OF, se je dogovoril s clanom vaške
narodne zašcite, da prinese na dolocen kraj
vojaško bluzo, ki jo je hranil od aprila 1941.
Nikoli se ni vrnil in za njim se je izgubila vsaka
sled. O njegovem izginotju se ni izvede lo nic
dolocenega, le šušljalo se je, da je bil izdajalec.
Sredi aprila 1942 so Italijani odpeljali v internacijo
okrog 40 ljudi iz Ponove vasi in okoliških
zaselkov. Nekateri so to takoj povezali z
nenadnim izginotjem 15-letnega Ivana Jakopina,
ceš da je šel k Italijanom in zatožil ljudi,
da sodelujejo z OF in partizani. Napovedali so
mašcevanje. Res so partizani oziroma domaci
zašcitniki 22. aprila ponoci prišli k Jakopinovim,
ki so živeli v zaselku Benata pri Ponovi
vasi. 44-letnega oceta so potolkli s sekiro že
na hišnem pragu, ko jim je odprl vrata, mamo
Marjeto in štiri otroke pa so pobili kar na posteljah.
Jakopinovi so leta 1925 pribežali pred
fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so se
ustalili v Ponovi vasi, so nekaj casa živeli na
Žalni, nato pa v mežnariji v Dolah pri Polici,
kjer je oce prevzel službo cerkovnika pri
podružnicni cerkvi sv. Lucije. Vecino dela pri
cerkvi je opravila mati, kajti oce se je zaposlil
kot tesac pri lesnem trgovcu Drobnicu na Polici.
To službo je obdržal tudi po preselitvi v Ponovo
vas. Po koncani osnovni šoli se je ocetu
pri tesanju pridružil tudi najstarejši sin Jože.
Franci Pograjc
Cele tedne sta preživela v gozdu in vztrajno izdelovala
trame. Mama Marjeta je bila ob smrti
v zadnjih mesecih nosecnosti. Hcerka Anica
je bila stara sedemnajst let, Vinko enajst,
najmlajši Štefan pa komaj šest let. Ko se je
zvedelo, kaj so naredili z Jakopinovimi, so bili
ljudje v bližnji in daljnji okolici pretreseni in
prestrašeni. Na vecer pred tem nezaslišano
krutim umorom so opazili, da so se domaci
voditelji revolucije zbrali v Brinškem gradu,
kjer so navadno imeli sestanke. Nekdo je s
Police na motorju pripeljal Lada Potokarja.
Casopisi so potem porocali, da je bil tisti vecer
pri »sojenju« navzoc tudi grosupeljski zdravnik,
ki je naslednje jutro s karabinjerji opravil
mrliški ogled v Jakopinovi hiši.
Domaca OF je skušala krivdo za ta umor
naprtiti Ivanu Jakopinu, vendar ji ni uspelo
prepricati ljudi o Ivanovem sodelovanju z Italijani.
Nobenih dokazov za to ni bilo in nobenih
znakov, da bi bil fant sploh še živ. V dolini
sta zavladala molk in strah. Marsikomu je ta
zlocin odprl oci, da to ne more biti osvobodilni
boj, boj proti okupatorju, ampak revolucija.
Somišljeniki OF pa so pomor Jakopinovih
odobravali in govorili o pravicni kazni za izdajalce.
(Ljudje in dogodki …, str. 25)
Komunisticna OF je tisto poletje v grosupeljski
okolici zagrešila še vec umorov, ki jih ni bilo
mogoce opraviciti z bojem proti okupatorju.
Tu bomo seveda omenili le nekatere. 7. avgusta
ponoci so v Št. Juriju umorili Marijo
Debelak, necakinjo dolgoletnega šentjurskega
župnika Janeza Debelaka. Marija ali farovška
Mici, kot so jo klicali, se je bližala šestdesetim,
vendar je še pomagala pri vsakem delu pri
farni cerkvi, bila pa je dejavna tudi pri prosvetnem
društvu in imela velik vpliv na mladino.
Ljudje iz Št. Jurija in okolice so se v velikem
številu udeležili pogreba in s tem pokazali, kaj
si mislijo o takem osvobodilnem boju. – V noci
med 13. in 14. avgustom so odpeljali Ludvika
Rosija iz Velikega Mlaceva in Zofijo Globokar
z Žalne. Globokarjeva je delala v upravi tovarne
Motvoz in platno, bila pa je tudi cerkvena
pevka. Ko so jo odpeljali, so razširili govorice,
da se je vlacila z Italijani in izdajala. Ko bi bilo
na tem le malo resnice, bi Italijani že zdavnaj
zaprli marsikaterega clana tovarniške uprave,
ki je delal za OF. Trupli Globokarjeve in Rosija
so vaški stražarji dobra dva meseca kasneje
našli v gozdu pri Polževem in ju prepeljali v
blagoslovljeno zemljo. – Cevljarja Janeza Šemeta
z Lobcka so spomladi 1942 prišli »mobilizirat
« domaci zašcitniki, ceš da bo v gozdu
partizanom popravljal cevlje. Odpeljali so ga
nekam proti Polževem in ni se vec vrnil. V cem
je ta skromni mož prekršil Odlok o zašciti slovenskega
naroda? Ko so se po drugih hišah že
odpravili k pocitku, je Šeme ob medli svetlobi
petrolejke še vlekel dreto. Vaški fantje so ob
vecerih radi prišli k Šemetu, saj je bil zgovoren
mož in poleg tega je imel tudi prikupno
hcerko. Pogovarjali so se o raznih temah, in
ko je nekoc debata nanesla na komunizem,
je cevljar za trenutek celo prenehal z delom,
pogledal po vasovalcih in pribil: »Veste, fantje,
pri komunistih ni Boga!« Ko Janeza Šemeta
ni bilo vec, se je marsikdo spomnil teh njegovih
besed. – Alojza Šemeta, tajnika obcine
Slivnica – Žalna so nekega avgustovskega
popoldneva vprico žene ustrelili med delom
na travniku pri Blatu. Ali je zaradi tega, ker
je tudi po italijanski zasedbi še delal na obcini,
zaslužil smrt? – 19. novembra 1942 so
prišli partizani v hišo šentjurskega organista
Antona Kraljica. Isti vecer so iskali tudi
Toneta Doblekarja, ki pa se je še pravi cas
umaknil, saj ga je prijatelj obvestil o nevarnosti.
Pri Kraljicu so opravili rekvizicijo, nato
pa zahtevali, da Anton gre z njimi. Ko se ga je
žena oklenila in prosila, naj ga pustijo, so jo
grobo odrinili, njega pa ustrelili. Na pol mrtev
je obležal na dvorišcu in žena ga je z ocetovo
pomocjo spravila v hišo; mocno je krvavel in
pocasi umiral. Po opravljenem delu so morilci
odšli v bližnjo gostilno in s petjem in vriski
proslavili uspešno akcijo. Cez nekaj casa so
prišli pogledat, ce je organist res mrtev, nato
pa so se izgubili v noc.
Komunisticni teror, ki ga še danes prikazujejo
kot osvobodilni boj, in okupatorske represalije,
so ljudi spravile v tako stisko, da so se
odlocili za samoobrambo. Na Polici je nastala
vaška straža konec septembra 1942. Nekako
ob istem casu so se v gradu Boštanj zbrali
možje in fantje z Velikega in Malega Mlaceva,
Lobcka in Zagradca. Za poveljnika boštanjske
posadke je prišel iz Ljubljane Franci Pograjc,
uslužbenec Vzajemne zavarovalnice, doma iz
Celja. V Škocjanu pri Turjaku so ustanovili
vaško stražo v zacetku novembra 1942, fantje
in možje s šentjurskega konca pa so bili v
zacetku pri vaški straži v Šmarju in šele spomladi
1943 je bila ustanovljena postojanka v
Št. Juriju – pod poveljstvom Danila Capudra.
Ali je odvec, ce se ponovno vprašamo, zakaj
so nastale vaške straže, ki smo jih tu našteli,
in seveda tudi druge po takratni Ljubljanski
pokrajini? Mar zato, da bi pomagale italijanskim
fašistom pri zatiranju »osvobodilnega«
gibanja, kot neredko še danes trdijo zagovorniki
zlocinskih dejanj nad poštenimi Slovenci,
ki so jih leta 1942 zagrešili pod imenom antifašisticnega
boja? Komu še ni jasno, da so
vaške straže nastale kot samoobramba pred
komunisticnim in okupatorskim nasiljem,
zaradi zašcite slovenskih življenj in premoženja,
nikakor pa ne zaradi pomoci okupatorju
oziroma kolaboracije z njim!

USODNA JESEN 1943
Z ustanovitvijo vaških straž se je komunisticni
teror bistveno zmanjšal in Italijani so ime li
manj vzroka za represalije nad prebivalstvom,
zato se je življenje vsaj do neke mere uredilo.
Žal je bilo to le kratko zatišje pred novim viharjem.
Kapitulacija Italije ni prišla nepricakovano,
pa vendar vaške straže nanjo niso bile
pripravljene. Protirevolucijska stran niti v tako
usodnem casu ni zmogla potrebne enotnosti,
medtem ko so komunisti dosled no sledili svojemu
glavnemu cilju, ki je bil uveljavitev totalitarne
oblasti. Italijane so pozorno pospremili
do meje, saj so se sami le tako – ponekod
seveda ob podpori italijanskih topnicarjev in
tankistov – lahko posvetili doma cim nasprotnikom.
Ko so opravili s cetniki v Grcaricah, so
vse svoje sile usmerili proti Turjaku in nekaterim
drugim postojankam vaških straž. Turjak
je bil v tistih dneh tragicni in usodni epicenter
slovenske državljanske vojne.
V medvojnih spominih dobrepoljskega kaplana
Ivana Lavriha, ki jih je pod naslovom V
primežu revolucije izdala Družina, beremo,
kako je v soboto 11. septembra 1943 skozi
okno kaplanije opazoval kolone vaških stražarjev,
ki so skozi Videm hitele proti Turjaku.
V nedeljo po deseti maši je sklenil, da tudi
sam gre pogledat na Turjak. S seboj ni vzel
niti najmanjše stvari, saj se je nameraval zvecer
vrniti. Seveda to ni bilo mogoce, ker so pri
Rašici že bili partizani Tomšiceve brigade, ki
je zacela obkoljevati Turjak.
Vaški straži s Police in iz Šmarja sta že v petek
10. septembra 1943 zapustili svojo postojanko
in se na poti na Turjak ustavili v Št. Juriju,
kjer sta poleg domace posadke našli vaške
straže iz okolice Ljubljane: Polja, Bizovika,
Podpeci, Tomišlja, Iga in Pijave Gorice. Naslednji
dan so vse naštete vaške straže razen domace
nadaljevale pot na Turjak. (Stalinisticna
revolucija I., str. 330) Domaca šentjurska
posadka se je razdelila: en del se je odpravil
proti Turjaku, kamor je prišel šele v nedeljo
12. septembra, drugi del pod vodstvom Danila
Capudra pa je že v soboto okrog poldneva
prišel na grad Boštanj, kjer je bilo okrog 30
fantov pod poveljstvom Francija Pograjca.
Poglejmo nekoliko bolj natancno, kako je
bilo tiste dni na Boštanju. Ko se je zvedelo za
kapitulacijo Italije in so Italijani s postojank
Grosuplje in Spodnja Slivnica na hitro odšli,
se je tudi dobršen del boštanjske posadke
razšel po domovih. Vecinoma so menda imeli
namen samo obiskati domace in se vrniti na
grad, vendar so jih dogodki prehiteli, nekateri
pa so bili že odloceni, da ostanejo doma. Zdi
se, da boštanjski poveljnik ni imel nobenih
konkretnih navodil iz Ljubljane, sicer bi verjetno
že v petek ali vsaj v soboto odšel na Turjak.
So morda mislili, da so v utrjenem gradu
varni? Obširen, precej pesniški opis takratnih
razmer na Boštanju najdemo v Slovenskem
domu 28. oktobra 1944 pod naslovom
Boštanj – Poveljnikoma Capudru in Pograjcu
v spomin. Napisal ga je Vinko Žitnik, domacin,
ki je te kraje in ljudi dobro poznal.
Žitnikova zgodba se zacne v soboto 11. septembra
1943, ko je Capuder s svojimi možmi
že bil na Boštanju, z idilicno sliko lepe jesenske
sobote: »Na položnem holmu ob jugovzhodnem
robu široke zelene plošce travnatega
Loga med Grosupljem, Gatino in Mlacevom
stoji grad; s temnobelim licem gleda ponosno
proti Ljubljani; resen in molcec je, pogrezajoc
se v spomine stare slave. Pod gradom so polja
in senožeti. Kmetje kopljejo krompir, trgajo
koruzo in pospravljajo fižol; majhni in neznatni
so, podobni rjavim crvom, ce jih gledajo
oci z gradu; od njih plane prostor sprošceno
proti Ljubljani s plašcem žlahtnih jesenskih
barv; za Ljubljano se v soncu beli zobovje snežnikov…
Poveljnika Danilo in Franci slonita
na grajskem oknu in gledata proti Grosupljemu
…« Sicer vidita lepoto jesenske pokrajine,
vendar so njune misli cisto drugje. Muci ju negotovost in »tema, v kateri dalje sežeš, kot
vidiš«. Oba sta slišala, da so partizani že v Višnji
Gori in da nudijo amnestijo; menda je po
Dolenjskem pristopilo k njim že precej vaških
straž. Nic cudnega, ce od nikoder niso dobili
navodil in so bili povsem prepušceni samim
sebi. Tudi sama sta v podobni situaciji, vendar
odlocena, da se branita, ce ju bodo napadli.
Z gradu so zapazili, da se je na mlacevski
postaji ustavil vlak, s katerim se je iz Višnje
Gore pripeljal oddelek partizanov. Ni dolgo
trajalo in preko polja se je približala skupina
partizanov z belo zastavo. Capuder je z dvema
legistoma šel k njim pred grajska vrata.
Ko so zahtevali popolno predajo, jih je odlocno
zavrnil: »Branili se bomo, ce nas boste napadli.
Pravico imamo. In to je zadnja beseda.«
Branilci so racunali, da tisto noc še ne bo napada,
zato se je Capuder z nekaj fanti odpravil
novacit v vasi proti Polici, da bi povecal število
boštanjske posadke. Vrnili so se šele proti
jutru, ko so zvonovi že naznanjali nedeljski
dan. Njihov uspeh je bil skromen. Okrog poldneva
se je pricel napad. Med grajske hleve
in na dvorišce so padle prve mine, ki pa niso
povzrocile žrtev. Ko je streljanje cez nekaj casa
prenehalo, se je pred vhodom pojavila ženska
z listicem v roki: »Zadnjic vam nudimo
amnestijo. Ce ne boste takoj odložili orožja,
bomo zaceli s topovi. Odgovorite po tej ženski!
« Poveljnika sta prebrala listic in se kratko
posvetovala, nato pa je Capuder skoraj zakrical:
»Povejte jim, da mi ne napadamo, ampak
oni. Ce res nocejo prelivati bratovske krvi, naj
se umaknejo. Ne vdamo se in se ne bomo!«
Komaj se je ženska odmaknila od gradu, so
spet zaregljale strojnice in mine so padale na
strehe in na dvorišce. Kmalu so priletele tudi
prve topovske granate. Napad je trajal do vecera
in se nadaljeval v noc med nedeljo in ponedeljkom.
Bilo je že cez polnoc, ko »so se s
peklenskim pokom razletela dvorišcna vrata.
Tudi podboje je odneslo in razdrobilo. V grajskem
obzidju je zazijala široka vrzel. Toda z
dvorišca sta zaklokotali dve strojnici in nihce
ni tvegal, da bi vdrl. Poveljnika Capuder in Pograjc
sta po posvetu odlocila, da je treba pred
svitom narediti izpad. Prvi bo šel Capuder s
polovico moštva, za njim pa Pograjc z ostalimi.
Smer poti: Št. Jurij – Turjak.
Ko se je na dolino spustila gosta megla, je
streljanje povsem utihnilo. Capuder in 32
mož so bili pripravljeni za odhod. Podal je roko
Pograjcu in rekel: »Pustil sem ti 27 fantov. Žal
Franceta ne moremo pokopati. Pridite za gotovo
za nami! Zbogom!« V najvecji tišini so
odšli skozi vzel v obzidju in se ugreznili v sivo
meglo. Pograjc in njegovi so napeto cakali,
kdaj bodo tam zunaj zaprasketali streli in naznanili
spopad. Toda bilo je vse tiho, pac pa
so zagoreli grajski hlevi in svetloba požara je
razsvetlila grad in okolico. Morali so cakati,
da je ostrešje hlevov v glavnem dogorelo, nato
pa so tudi oni, otovorjeni s težkimi nahrbtniki,
previdno zlezli skozi vrzel, zavili na levo v
gozdicek in izginili v gosti megli.
Žitnikov zapis o napadu na Boštanj, ki smo ga
tu povzeli v poenostavljeni in skrajšani obliki,
se pretežno ujema s porocilom v knjigi Lada
Ambrožica Cankarjeva brigada. Navajamo: »3.
bataljon je 11. septembra iz Višnje Gore skozi
Mlacevo prišel k boštanjskemu gradu, kjer so
se bili utrdili belogardisti. Vodil jih je znani
Danilo Capuder, ki je prej poveljeval belogardisticni
posadki v Šentjurju pri Grosupljem.
Od prejšnje posadke je pri njem ostalo le še 30
zvestih belogardistov, iz okolice Grosupljega
pa se mu jih je prikljucilo še 15. Najprej se
je bataljon z njimi pogajal, toda zaman. Zato
je naslednjega dne podnevi zacel s pomocjo
delov 4. bataljona napad. Uporabil je dva protitankovska
topa in težke minomete ter napadal
do noci. Ponoci so minerci razbili glavna
vrata, toda bombaši kljub temu niso mogli
vdreti v grad. Vselej so jih beli odbili.« (Cankarjeva
brigada, str. 267) Kronist Cankarjeve
brigade seveda ne pove, da so partizani že 13.
septembra grad izropali in zažgali, omeni pa,
da so legisti ušli. Starejši Mlacevci, ki se še
spominjajo napada na Boštanj, so prepricani,
da so napadalci imeli samo en top.
Ne vemo, kako se je prebijala Capudrova
skupina, in ne poznamo imen fantov, ki so
jo sestavljali. Knjiga Stalinisticna revolucija
I. omenja na strani 330, da je Capuder po
preboju z gradu Boštanj hotel iti na Turjak,
vendar je zaradi partizanskega obroca prišel
samo do Škocjana in nato skupino na Pancah
razpustil. Po ustanovitvi Slovenskega
domobranstva je postal domobranec in bil
poveljnik postojanke v Velikih Lašcah. Ko je
3. decembra 1943 Lašce napadla 14. divizija,
je bil med padlimi tudi poveljnik Capuder. –
Franci Pograjc in njegovi so 13. septembra
kljub partizanskim zasedam prišli na Turjak
in potem cel teden vztrajali pri obrambi. V
nedeljo 19. septembra 1943 so bili vkljuceni v
tisto žalostno procesijo proti Velikim Lašcam.
Med 60 žrtvami, ki so jih »zmagovalci« 21.
septembra 1943 postrelili v gozdu nad velikolaško
železniško postajo, sta bila tudi Franci
Pograjc in clan njegove boštanjske posadke
Alojzij Mohar s Plešivice.
Bila bi potrebna daljša razprava, da bi vsaj
v glavnih obrisih povedali, kakšnim preizkušnjam
so bili v tistih jesenskih dneh izpostavljeni fantje in možje nekdanje boštanjske
posadke. Casopis Slovenec se je 19. marca
1944 spomnil trinajstih clanov boštanjske
vaške straže, ki so bili tedaj pomorjeni kljub
tolikim obljubam o amnestiji. Alojza Moharja
s Plešivice smo že omenili; njegovega brata
Jožeta in Albina Verbica so iz zapora v Ribnici
pripeljali na Grosuplje in umorili, ceprav sta
bila le kratek cas pri vaški straži; Alojzij in
Martin Javornik ter Anton Rozman z Velikega
Mlaceva in Anton Okorn iz Boštanjske vasi so
koncali svoj križev pot v Jelendolu. Kar nekaj
clanov boštanjske posadke so partizani tedaj
našli doma: nekateri so po 8. septembru odšli
iz postojanke in ostali doma, drugi pa so bili
v Capudrovi skupini, ki ni mogla na Turjak.
Slovenec je 23. novembra 1944 pisal o petih
fantih iz Luc, ki so 8. septembra odšli domov;
nameravali so se samo posloviti in vzeti nekaj
prtljage. Povratek na Boštanj so jim preprecili
partizani, ki so že zaceli z mobilizacijo.
Vseh pet Lucanov je bilo potem v Cankarjevi
brigadi, ki se je v drugi polovici septembra in
skoraj cel oktober zadrževala okrog Sv. Križa
pri Litiji in varovala osvobojeno ozemlje pred
nemškim vdorom. Po dobrem mesecu so se
luški fantje oglasili doma, vendar je ponje
prav kmalu prišla patrulja ter jih odpeljala
nazaj v brigado. Obtožili so jih dezerterstva
in postrelili. Njihove tragicne zgodbe pa s tem
še ni konec. Na podoben nacin kot fantje iz
Luc je prišel v brigado tudi France Javornik
iz Boštanjske vasi št. 4, ki je po 8. septembru
tudi ostal doma. V brigadi so vedeli, da so
Lucani njegovi znanci, zato so Franca dodelili
v skupino, ki je na smrt obsojene pospremila
na morišce. Nobena redkost namrec ni bila,
da so morali sorodniki ali kolegi na tak nacin
dokazovati pripadnost gibanju, v katerega
niso prišli prostovoljno. Z izpolnjevanjem
takih nalog je marsikdo prišel tako dalec, da
potem zanj ni bilo vec poti nazaj. – Imel je pa
kocijažev sin iz Boštanjske vasi sreco, da je v
zacetku novembra 1943 ob nemškem napadu
na Ilovi gori uspel oditi domov, še preden so
ga zajeli Nemci. Opis bitke na Ilovi gori obsega
v knjigi Cankarjeva brigada celih 30 strani
in na koncu je receno, da je bila to za Cankarjevo
in Ljubljansko brigado velika katastrofa,
saj sta izgubili najmanj sto borcev. Ljudje
iz Boštanjske vasi in Mlaceva so tedaj videli
množico ujetnikov, vecinoma mladih mobilizirancev,
ki so jih Nemci pripeljali z Ilove gore.
France Javornik je bil potem domobranec v
Višnji Gori in v Št. Vidu pri Sticni. Maja 1945
je z drugimi šel na Koroško, domov se pa ni
vec vrnil. Domaci do danes niso izvedeli, kje
trohnijo njegove kosti.
Morilec Debernardija si je vec let po vojni sodil
sam. Ocitno ni imel lahkega življenja. O svojih
vosovskih podvigih je veckrat sam pripovedoval.
Izgledalo je, kot da se s tem hvali, kdor
pa ga je bolje poznal, je vedel, da mu njegove
žrtve ne pustijo mirno spati. Zlocin pac ostane
zlocin, pa tudi ce je prikazan v še tako lepi
luci. – Te dni smo izvedeli iz medijev, da se clani najvišje slovenske znanstvene ustanove
niso mogli zediniti o obsodbi povojnih pobojev.
V naši reviji je bilo že veckrat poudarjeno,
da je korektna obravnava povojnih pobojev
možna le ob razumevanju in priznanju medvojnih
dogodkov. Kaj je privedlo do ustanovitve
vaške straže na Boštanju? Mar ne vosovsko-
partizanski teror, ki smo ga skušali v
tej zgodbi vsaj nekoliko približati bralcu. Kdo
še danes verjame, da so bili umori vratarja
Kneza, Debernardija iz Boštanjske vasi, Jakopinovih
iz Ponove vasi in drugih osvobodilno
dejanje? Spomnimo se, kaj je narocil Danilo
Capuder ženski, ki je 12. septembra prinesla
na Boštanj partizanski ultimat: »Povejte jim,
da mi ne napadamo, ampak oni. Ce res nocejo
prelivati bratovske krvi, naj nas pustijo pri
miru!« Je mogoce razložiti pokol 28 ranjencev
na Turjaku z antifašisticnim osvobodilnim bojem?
Ali ni že cas, da bi se koncno dogovorili o dogodkih, ki so se zaceli pred 70 leti? Prav
gotovo, vendar ta dogovor brez priznanja resnice
ne bo mogoc!