Posredujemo: Leto 1945 – 70 let potem

Spoštovani! Ob 70 letnici konca druge svetovne vojne Vas vabimo na  znanstveni posvet z naslovom  LETO 1945 – 70 LET POTEM. Posvet, v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko bo…

Posredujemo: Obletnica umora dr. Lamberta Ehrlicha

Spoštovani! Društvo Združeni ob Lipi sprave vabi 26. maja ob 11h na komemoracijo ob obletnici umora duhovnika in univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški ulici, na kraju umora. Prof. dr. Janez Juhant, predsednik društva

Občni zbor 2014

Spoštovane članice, člani, prijateljice in prijatelji!

Vljudno Vas vabim, da se udeležite rednega letnega Občnega zbora in družabnega srečanja s kosilom, ki bo v soboto, 29. novembra 2014 ob 10. uri v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.

Pismo predsedniku

Objavljamo pismo predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije dr. Milanu Brglezu.

Spoštovani predsednik Državnega zbora,

V 39. številki tednika Mladina, ki nosi datum 26.9.2014, ste v enem izmed svojih odgovorov Borutu Mekini pojasnili svoje videnje obstoja dveh različnih vrst prava: naravnega in pozitivnega.

IZJAVA

Društvo Nova Slovenska zaveza se ob Dnevu državnosti pridružuje pozivom civilne družbe, ki na slovensko državo, predvsem na pravosodno vejo oblasti z Vrhovnim sodiščem na čelu, naslavlja zahtevo po vzpostavitvi pravne in demokratične družbe, kakor smo si jo zamislili ob plebiscitu.

Od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahtevamo, da se nemudoma opredeli do formalnih in vsebinskih vidikov pritožbe Janeza Janše ter ostalih obsojenih v procesu »Patria«.

Občni zbor NSZ

Sobota, 7. december 2013, Zavod Sv. Staniskava

Letos smo čas tradicionalnega božično-novoletnega srečanja članov in prijateljev Nove Slovenske zaveze izkoristili za izvedbo občnega zbora. Po začetku s petjem državne himne, uvodnem kulturnim programom in proceduralnih točkah smo prisluhnili dotedanjemu predsedniku NSZ g. Antonu Drobniču. Dotaknil se je dogajanja v društvu v času preteklega mandata in izpostavil nekaj uspehov ter težav, s katerimi se srečujemo. Spomnil nas je na prisego, ki so jo dali domobranci pred predajo na gradu Turjak v jeseni leta 1943 – in na to, kako resno bitko bijemo s tistim nasprotnikom, ki je pod svojo oblast vzel tudi resnico.

SPOMINSKA SLOVESNOST NA TEHARJAH

SPOMINSKA SLOVESNOST NA TEHARJAH Nedelja, 6. oktobra 2013 ob 11h V nizu letošnjih obletnic in spominskih slovesnosti so prišle na vrsto tudi Teharje. Kaj nam pomenijo Teharje? Zakaj hodimo na ta kraj, ki je marsikomu znan le kot odlagališče strupenih…

Turjak 1943-2013

Turjak 1943-2013 V nedeljo, 22. septembra bo na Turjaku spominska slovesnost ob 70-letnici pomora vojnih ujetnikov. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej pa spominska prireditev. V teh jesenskih dneh se spominjamo usodnih dogodkov pred sedemdesetimi leti, v katerih…

Vabilo: Turjak 1943 – 2013

Vabilo: Turjak 1943 – 2013 V nedeljo, 22. septembra bo na Turjaku spominska slovesnost ob 70-letnici padca Turjaka. Ob 15. uri bo maša, po njej pa spominski program. Iskreno in lepo vabljeni!

70. obletnica birmovanja škofa Rožmana v Šentjoštu

70. obletnica birmovanja škofa Rožmana v Šentjoštu Sveta maša in spominska slovesnost bo v nedeljo, 30. junija ob 10. uri pri Kapelici mučencev, Šentjošt nad Horjulom Po tem, ko smo letos v slovensko zemljo pokopali ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, nas Odbor Kapele…

22. obletnica ustanovitve Nove Slovenske zaveze

22. OBLETNICA USTANOVITVE NOVE SLOVENSKE ZAVEZE V prvi polovici maja je neopazno šel mimo nas 22. „rojstni dan“ Nove Slovenske zaveze. Zanimivo, da je bila 12. maja 1991, ko se je v občinski dvorani na Viču v Ljubljani zbralo na…

Rožmanov seznam

Rožmanov seznam Slovesen pokop škofa Rožmana bo v soboto, 13. aprila, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Od pokojnega se v cerkvi lahko poslovimo vse od 9. ure dalje. Od 14. ure bomo poslušali odlomke iz Rožmanovih pridig. Iz Demokracije, 19. nov….

Pokop Škofa Rožmana. Povratek v domovino po 68 letih

Pokop Škofa Rožmana. Povratek v domovino po 68 letih Slovesen pokop škofa Rožmana bo v soboto, 13. aprila, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Mašo bo daroval ljubljanski nadškof mons. Anton Stres ob somaševanju škofov in duhovnikov. Ljudje se bodo v…

Kako se je začelo – december 1942

Zgodovina Ajdovca
Preden spregovorimo o „osvoboditvi Ajdovca“, kot je uničenje te suhokrajinske vasi poimenoval Lado Ambrožič, pisec knjige Gubčeva brigada, poglejmo na kratko v v zgodovino ajdovške fare. V stoletju pred drugo svetovno vojno je od tu izšlo kar 20 duhovnikov, med njimi skopski škof dr. Janez Gnidovec, sedaj kandidat za blaženega. Septembra 1939 so v Ajdovcu dokončali gradnjo novega Prosvetnega doma, ki so ga poimenovali po rojaku škofu Gnidovcu in ga je prišel blagoslovit škof Rožman. Pri gradnji je sodelovala cela fara z mladim župnikom Gregorjem Malijem in novoizvoljenim županom Štefanom Vidrihom na čelu. V prvih mesecih okupacije je življenje v glavnem ostalo na starih tirnicah. Župansko službo je še naprej opravljal Štefan Vidrih, o katerem so menda celo na glavarstvu v Novem mestu govorili: „Vprašajte ajdovškega župana, ta vse ve in vam bo razložil“, bil pa je verjetno tudi član ilegalne Slovenske legije, vendar so za to le redki vedeli. Na Ajdovški planoti ni bilo nobene italijanske postojanke, zato so se v gozdarski koči na Frati blizu Brezove Rebri že zgodaj pojavili prvi partizani. Domačini so v začetku videli v njih borce proti okupatorju in celo župan jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Kasneje, ko se je zvedelo, da glavni cilj onih na Frati ni upor proti okupatorju, so se simpatije sicer ohladile, vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi jih izdal Italijanom. Tudi ko so Italijani junija 1942 bombardirali Globodol in na Jernejevo, 24. avgusta, v fari pobrali okrog 40 mož in fantov, od katerih jih je potem 14 umrlo na Rabu, Frata pa je medtem ostala nedotaknjena, so ljudje molčali in trpeli. Uradna zgodovina je vso krivdo za trpljenje naših ljudi na Rabu in po drugih italijanskih taboriščih naprtila protirevolucionarni strani, pri tem pa prezrla dejstvo, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer ni bilo nobene vaške straže, da so Italijani po Dolenjskem največ ljudi postrelili ali odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo vaških straž.

Spomin 1942, po 70 letih

Vse leto 2012, ki se zdaj izteka, smo se v teh obvestilih NSZ spominjali strašnih dejanj, s katerimi se je pred 70 leti začenjala komunistična revolucija v Sloveniji. Spomnili smo na nekatere politične umore, s katerimi so se slovenski komunisti omadeževali že proti koncu leta 1941. Predvsem pa smo iz meseca v mesec obujali spomin na pomlad in poletje 1942, ko je teror nad slovenskimi katoličani, ki se niso hoteli priključiti OF, dobil neslutene razsežnosti – ko so šteli žrtve mučenj in likvidacij v desetinah in stotinah in je nezaslišani napad komunistov na slovenski narod povzročil ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942.

Zakaj se hočemo vsega tega spominjati – in ta spomin obuditi še enkrat ob koncu leta 2012?

Najprej zato, ker so te žrtve bili pošteni slovenski ljudje. Naši ljudje. Velika večina teh ljudi so bili zavedni slovenski katoličani. Svoje krščanske omike niso hoteli potlačiti, prikrojiti, zatajiti – zato niso mogli sodelovati s komunisti. Zadelo jih je nepojmljivo gorje. Sveto pravico imajo, da vemo resnico o njih. Iz hladnih senc morišč nam tiho šepetajo s Hamletom: „Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.“

Nadalje se hočemo teh mučenih ljudi spominjati zato, ker nam sporočajo, da je grozota, skozi katero so morali iti, resnična možnost človekovega življenja: resnična možnost takoj, ko se zlomijo osnovni zakoni človeške civilizacije in omike. Če se ti zakoni kršijo in lomijo, potem grozota, skozi katero so šli, postane bivanjska možnost vsakega od nas. Zato ti trpeči ljudje niso kakšna pasivna teža zgodovine, ampak stoje ob nas in njihova usoda nam tiho spregovarja: „Tua res agitur – za tvojo stvar gre“. V nekem pomembnem pomenu besede je njihova stvar – stvar nas vseh.

In navsezadnje je med razlogi, zakaj teh ljudi – ljudi bolečin in gorja – ne smemo pozabiti, tudi ta, da nam spomin na njihove usode edini lahko kaže nastanek in potek slovenske državljanske vojne tako, kakor se je res odvijala. Bili so komunistični umori, stotine strahovitih dejanj – nekateri menijo, da je žrtev čez tisoč; šele potem je nastal odpor proti komunizmu. Usode teh ljudi, ljudi bolečin in gorja, nam suvereno, vzvišeno nad dvome, kažejo, kaj se je dogajalo, kako se je dogajalo in zakaj je bilo odpor proti komunizmu treba organizirati.

Njihova ugašajoča življenja nam govorijo pomembne, nadvse pomembne reči. Nikakor ne smemo biti gluhi. Zato bomo v letu 2013 nadaljevali in se spominjali na čas izpred 70 let. Sledili bomo letu 1943 in skupaj z vami skušali razumeti njegova sporočila.

Ob koncu leta 2012 se še enkrat ozrimo na nekatera od njih – da ohranimo svoj človeški obraz.

Partizanski napad na Suhor

Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je  septembra 1942 izdalo ukaz o „protibelogardistični akciji“. Prve take akcije, ki so jih imenovali tudi „očiščevalne“, niso bile uspešne, čeprav so bile v nje že vključene brigade. Kardelj si je zelo prizadeval, da bi to stanje spremenil. Izredno dobro sliko teh prizadevanj imamo v knjigi Jesen 1942. Poglejmo nekaj odlomkov.
Niste se še vživeli v to, da se bo poslej pač treba boriti proti utrjenim postojankam bele garde. Naši partizani so navajeni na lahke zmage iz zased. Tega je sedaj v glavnem konec.” (str. 209) … “Nujno potrebno je čim prej uničiti Polico. Na noben način ne dopustite b. g., da bi se sprehajala po vaseh! Če jim boste postavili zasede okoli Police, bo hitro konec njihovega sprehajanja … Prenehajte šteti pri b. g. mitraljeze, češ bo še težko delo z njimi. Vzemite mitraljeze beli gardi!! To mora biti vaše geslo, ne pa da prosite druge odrede za mitraljeze … “ (str. 211)
Skoraj istočasno s temi Kardeljevimi smernicami je Glavno poveljstvo izdalo posebna „Navodila za boj proti belogardističnim enotam“, ki sta jih podpisala Jernej Posavec (Maček) kot komandant in Peter Kalan (Kidrič) kot politkomisar.  „ … Iz vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp.“ (str. 186)

Umor bana dr. Marka Natlačena

Ko se je že zdelo, da se je vihar komunističnih umorov nekoliko polegel, je Ljubljano in Slovenijo pretresla vest o umoru nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. 13. oktobra 1942 dopoldne ga je v njegovi hiši v Ljubljani z dvema streloma iz pištole umoril vosovski likvidator Franc Stadler – Pepe. Ta v duhovnika preoblečeni morilec je tisto jutro pozvonil pri vratih Natlačenove hiše v takratni Ciril-Metodovi ulici in se predstavil kot trebanjski kaplan, ki od dekana Tomažiča prinaša važno pismo in želi takojšen odgovor. Služkinja ga je spustila v stanovanje in medtem ko je dr. Natlačen bral „dekanovo“ pismo, je morilec iz neposredne bližine streljal nanj, nato pa zbežal, čeprav sta ga Natlačenova žena in starejši sin Marko skušala zadržati.

Vemo, da je imela Partija dr. Natlačena že nekaj časa na seznamu za likvidacijo. Josip Vidmar piše v knjigi Obrazi, str. 485 o seji Izvršnega odbora OF v prvih dneh maja 1942, na kateri so „razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi njegove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo … Obtožno gradivo se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč, stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.“

September 1942 – Kako se je začelo

19. septembra letos smo se na predstavitvi tretje knjige Farnih spominskih plošč spomnili, koliko težav je bilo treba premagati, da je bilo v 255 župnijah iztrganih iz zamolčanosti in pozabe skoraj 15.000 imen žrtev komunističnega divjanja po naših vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Izreden prikaz, kako strma in trnjeva je bila pot do posameznih spominskih plošč, najdemo v 45. številki Zaveze, str. 57 izpod peresa Vanje Kržan – o postavljanju in blagoslovitvi farne spominske plošče v Bizoviku pri Ljubljani. Priporočamo, da ga ob priliki preberete in da tudi sežete po omenjeni novi knjigi! Bralca, ki bo morda zmajal z glavo, da smo se oddaljili od gornjega naslova, naj pomirimo, da teme o septembru 1942 nismo pozabili, smo pa smatrali, da ne bo narobe, če novo knjigo vsaj omenimo, saj je tesno povezana tudi z imeni in dogodki izpred sedemdesetih let.

Predstavitev tretje knjige Farnih spominskih plošč

Založba Družina in Nova Slovenska zaveza
vabita na predstavitev

tretje knjige Farnih spominskih plošč,

ki bo v sredo, 19. septembra ob 12.uri v Galeriji Družina, na Krekovem trgu 1 v Ljubljani.

Sodelovali bodo Anton Drobnič, Lojze Kočar in Justin Stanovnik.

Tretja knjiga Farnih spominskih plošč vsebuje sezname žrtev, ki so na farnih spominskih ploščah 68 župnij, postavljenih po letu 2000 in pripravljene sezname žrtev za 31 župnij, kjer farne spominske plošče niso postavljene. 
V dodatku poskuša tretja knjiga Farnih spominskih plošč še s kratkim opisom obnoviti in utrditi zgodovinski spomin na 14 zelo usodnih medvojnih in povojnih dogodkov.

Kako se je začelo – Kriki do neba v poletju 1942

70-letnica prve vaške straže

Dne 8. julija letos smo v Šentjoštu pri Kapelici mučencev, ki je hkrati simbolni grob cele stotnije šentjoških fantov in mož, pomorjenih na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu, obudili spomin na ustanovitev prve vaške straže. Za njen ustanovni dan se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Že v noči na 25. julij 1942 je komaj ustanovljeno postojanko napadel celoten Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu in nobena italijanska enota oblegani postojanki ni prišla na pomoč. Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ki so ga njihovi napadalci z revolucijo rušili. Kdo je torej tedaj bojeval osvobodilni boj, boj proti okupatorju?