Bastičev križ – Vrzdenec 2016

Slovesno postavitev križa, ki ga je Nova slovenska zaveza darovala v spomin pokojnikom iz  družine župana Bastiča, ne gre jemati kot zgolj spomenik ozkega družinskega pomena. Ena izmed posledic krutega umora župana so bile besede: “Jaz se bom branil!” Te besede, v povezavi z zločinom samim, nam v svoji preprostosti dajejo vpogled v temno in večkrat zmanipulirano ter zlagano podobo “osvobodilnega boja”, ki je bil res le krvava revolucija. Z današnjimi očmi in presojo zdrave pameti vemo, da je morala biti vmes temna sila pekla, da je zaslepila človeka in mu dovolila, da si je vzel božjo oblast odločati o življenju in smrti.

Le popolna odsotnost Boga in človeške prvinske etike lahko razloži krvavo podobo naše dežele v letih 1941 in 1942. Likvidacije pod sprevrženim pojmom justifikacije (kar naj bi skoraj pravno utemeljilo zločin!) so tako šokirale slovenski narod, da je preprosto obstal in čakal, kaj bo. Kot v šoku, ko z odpovedjo telesnih reakcij namesto naravnega in instinktivnega giba obnemimo in obstanemo v nevarnosti, tako je narod stal in čakal. Domišljam si, da so bile novice o umoru zdaj tega, zdaj onega župana, politika, meščana, posestnika, tovarnarja, uradnika,… kakor iz neke zelo oddaljene dežele.

Kako si predstavljati nepredstavljivo? Kako si predstavljati, da je lahko nekdo ubit zato, ker je dober in plemenit ter skrbi za svoje? Kako si predstavljati, da človeško življenje vrednosti nima več? Kako se braniti, če niti ne veš kako prepoznati nasprotnika? Navedena odločitev o branjenju nam pove bistvo: branili bomo tisto, kar je sveto in naše. Ta odločitev je zadosten dokaz, da kolaboracije nikoli ni bilo: zgolj samoobramba, kjer je sovražnik mojega sovražnika hkrati moja rešilna bilka. Je mar nad Bastičeve segla roka okupatorja? Pa nad Erlicha? Nad Natlačena? Le v naši čudni deželi, kjer se počutimo skoraj izgubljeni med zlaganimi podobami lastne zgodovine, je možno v žrtvi videti izdajalca, v zločincu heroja in v ikonografiji ter običajih totalitarizma zabavo in rekreacijo. Ko v čast likvidatorskim trojkam prirediš športno tekmovanje na katerega prostovoljno drvi mladina brez slabe vesti, veš, da je hudič dosegel dokončen cilj saj je nepredstavljivo postalo resnično. O, da bi se ta vrtoglavi nori ples za hip ustavil.

In vendar se je treba braniti: ko odvzamejo vse, kot so to odvzeli Bastičevim, smo postavljeni pred odločitev ali bomo klonili ali ne. Danes je fizično likvidacijo ter nasilje tajnih služb zamenjala bistveno bolj prefinjena metoda: ustrahuješ se namreč sam, saj sprejmeš okvire razmišljanja, ki ti ne dovoljujejo več svobode. V prevladujočem miselnem toku politične korektnosti smo prispeli do točke, ko nam dnevno ubijajo voljo, da bi govorili iz sebe in iz lastne zdrave pameti. Kot nekoč OF, je zdaj neka avantgarda razglasila monopol. Ni več samo monopol državne oblasti in njenih vzvodov, ampak monopol nad razmišljanjem, nad resnico, ki uveljavlja samoomejevanje in avtocenzuro! Kot nekoč justifikacije, danes javni posmeh in diksreditacija praznita prostor pred morebitno prevlado zdrave pameti. Nevarno je, če se ljudje ne odločijo za obrambo ko jim to veleva zdrava pamet: ko ugotovijo, da bi se morali, je njih usoda že zapečatena.

Razumeti zločin nad Bastičevimi ter izrek odločitve za obrambo, pomeni razumeti slovensko stvarnost 20. stoletja, ki je postala osnova za vaške straže, za domobranstvo in pomeni razumeti in ločiti vzroke od posledic. Razumeti pomeni, da nikdar več ne moreš pristati na razpršitev krivde. Razumeti pomeni biti zavezan pričevanju o grozi, ki je doletela slovenski narod zaradi odlašanja z uporom. S tem razumom smo poklicani, da ustvarimo stanje prebujenosti, v katerem bomo brez strahu branili tisto, kar je sveto.

Želim nam vsem, da tudi križ, ki ga danes blagoslavljamo, doprinese k prebujenosti, saj bo oko mimohodnika videlo in srce se mu bo moralo odzvati.