Dovoljeno mi je bilo, da v imenu Nove Slovenske zaveze poiščem nekaj besedi za slovo od izrednega in dragega človeka dr. Tineta Velikonje. Ko odhaja človek, s katerim smo bili veliko skupaj, nas sredi opravkov, ki so s tem povezani, včasih spreleti, da je vse skupaj neresnično, nekakšna igra, in da bo vsak čas prišel od nekod nekdo in nas prebudil. Potem pa nas spet kakšna podrobnost postavi nazaj v resničnost in spet se zavemo, da je tu odhod, ki ni primerljiv z nobenim drugim odhodom na tem svetu. Da smo tu na meji, ki je neizprosna ne samo v svoji dokončnosti, ampak tudi v zahtevnosti, da odgovorimo na vprašanje, kdo je bil človek, ki je bil z nami nekaj let, na tej strani, zdaj pa odhaja drugam. Tako naravna je ta zahteva, da ji v nekem oziru vedno ustrežemo, četudi ne zavestno in v celoti.

Ne dvomim, da boste sedaj, ko bomo po stari slovenski navadi v tišini šli za pokojnikom, dovolili kakemu spominu, ki ga imate nanj, da vam ga pomaga še enkrat postaviti v tem, kar je bil. Hoja in molk in človek, ki odhaja – to je svečan prostor, v katerem sama od sebe nastajajo prva vprašanja, kot je na primer Leopardijevo: Kaj je življenje ubogega pastirja?

Toda tu nismo posamezniki, ampak skupnost. In dr. Tine Velikonja je bil človek, ob katerem je naravno, da si postavimo širša, recimo slovenska vprašanja. Torej, kdo je bil Tine Velikonja? Na to vprašanje ne bomo mogli prav odgovoriti, če si prej ne postavimo drugega: Kdo je bil Narte Velikonja? Tinetov oče. Dva ključna prizora o njem nam je posredovala njegova hčerka Meta Velikonja. Eden se nanaša na 10. maj leta 1945, ko ga je prišla aretirat OZNA, torej drugi dan po »osvoboditvi«, kot je bilo nekje rečeno oni dan. Drugi prizor pa je z dne 25. junija 1945, ko je Velikonjeva mati pred stolnico povedala hčerkama Meti in Lenki, ki sta jo tam čakali, usodni stavek: »Sedajle bodo ustrelili našega papana.« Potem so vse tri šle v cerkev, kot pripoveduje Meta, »klečale pred tistim razpelom nasproti stranskega vhoda in jokale.«

Pod Krenom, nedelja 4. julij 2010

Preden bom za 21. spominsko slovesnost na Kočevskem rogu v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo, mi dovolite, da vse pozdravim. Najprej ugledne goste, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj za tem pa, samo zato na drugem mestu, ker se ne morem k vsem obrniti hkrati, tudi vse odlične predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski Rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno prišli, ker ste tako hoteli in tisti, ki ste tako hoteli, zahvaljeni za to. In, na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni tukaj več. Bog jim daj dobro za dolgoletno zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan v svojem odgovoru na moje pisanje (Družina, 2. 5. 2010) vztraja pri trditvi, da nikoli ni zahteval razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Podrobneje opisuje dve svoji pismi iz leta 1998 in pravi, da je z njima tedanjega predsednika vlade kot pristojnega opozoril na ravnanja generalnega državnega tožilca, ki je nezdružljivo z njegovo funkcijo, v pričakovanju, da se bo predsednik vlade »ustrezno odzval« (Družina z dne 16. 5. 2010).

Milan Kučan teh pisem ni poslal meni in jih zato nikoli nisem videl – sedaj pa mi očita, da nisem verno navajal njihove vsebine. Poslal jih je samo pristojnemu predsedniku vlade v pričakovanju, da se bo ta »ustrezno odzval«. Kako pa bi se predsednik vlade lahko ustrezno odzval, za kakšne ukrepe je bil v razmerju do generalnega državnega tožilca pristojen? Ena sama in edina njegova pristojnost je bila, da predlaga razrešitev generalnega državnega tožilca.